Avtor: Vladimir Kos

Na laški meji križ stoji.

Že preperel na njem visi

predani božji Sin.

Viharji se pode iz dalj

in sonce liže z ran Mu kri

in žge Mu žar z oči.

Ob vznožju spi marjetica,

glej, včasih pride ptičica

na ranjeno glavo.

Sicer je noč in dan – le sam.

Slapovom zvestim še goram

o žrtvi šepeta …