Avtor: Nada Matičič

Bilo je smešno. Svetil je, ne da bi dobro vedel, kako se taki reči streže, kako se uporne duše spravi na kolena. Hotel me je prisiliti priznati nekaj, za kar se pač nisem čutil krivega. Kvarite učence! Uh, huda obtožba … In povrh še tako nizka ocena za učitelja – saj samo zadovoljuje. Res bi ga morala srečati pamet. Profesor Mohorko pa nič. Ali zares nagaja, ali pa je že tako pokvarjen element, da hoče izničiti kar celotno politično ureditev, umazati njeno ideološko podobo? Možakar z mogočnimi brki, visečimi v gosto brado, je sedel za mizo in mi naravnal luč v obraz, da bi me preučil.
»Že prav, že prav, gospod direktor.«
»Jaz – nisem noben gospod.«
»Res? Žalostno. A jaz ne morem biti vaš tovariš, saj nisem vreden.«
»Nehajte se sprenevedati, tovariš Mohorko«
»Prosim, ne svetite mi naravnost v obraz – nisem zločinec. Zločinci namreč ubijajo.«
»Tako je. Vi ubijate z besedo.«
»Dajte no.«
»K stvari. Poklicati sem vas dal zaradi prepovedane literature, ki jo uporabljate v razredu.«
»Prepovedane? Kdo pa jo je prepovedal in zakaj, prosim vas?«
»Vnovič se sprenevedate. Ne delajte se naivnega. Torej razlagate Balantiča, ali ne?«
»Seveda. Odličen poet.«
»Za vas. Da z njim izpodkopavate.«
»Ste prebrali katero njegovih pesmi, če smem vprašati?«
»Takih pesnikov ne berem. Zavajajo, hujskajo.«
»Če niste brali. Prosim, ne morem gledati. Veste, nimate pravice.«
»Kako sploh morete vi govoriti o pravici?«
»Vaše ideološke pravice ne priznavam. To ni moja pravica.«
»Poslušajte, tovariš Mohorko, dovolj imam vašega filozofiranja. Hočete me pretentati. Ali prisiliti, da vam pritrdim?«
»Prosim … luč, umaknite to prekleto lampo.«
Zdelo se je, da je direktor še bolj povečal moč namizne svetilke. Zdaj je že povsem razgalila moj obraz. Kot bi se hotelo s svetlobo prodreti v možgane obtoženca. Pravzaprav se je vse dogajalo v direktorjevem kabinetu, ko je na tem mestu nadrejeni prevzel nalogo sodnega zasliševalca – s pravico izvrševalca, se razume. Z zapisnikarjem ob strani je bil ustvarjen vtis sodne obravnave. Kar se mi je zdelo bolj komično kot ne. Zastiral sem si oči z rokami in skušal ne vse načine oslabeti moč svetila.
»Veste, hudo me motite z lučjo, ne morem misliti.«
»Nič vam ni treba misliti. Vi samo priznajte, da hočete s sovražno literaturo vplivati na učence. Ja, zločinec z besedo ste!« je potolkel po mizi. »Ta ubija, tovariš Mohorko, huje kot nož, če me razumete. Ker ubija miselnost.«
»Prosim vas, kako naj bi recimo Balantič ubijal učencem pamet? Poslušajte: Razpet sem med slastjo življenja – smrti, do blaznosti, Lepota, te bom pil.«
Direktor je zamahnil. »Ne boste mi zdaj tu deklamirali … Tovariš Mohorko, samo vaše priznanje hočemo. Torej ste tega prepovedanega pesnika Balantiča preučevali v razredu celo tako, da so si učenci lahko zapisovali vaše razlage?«
»Seveda.«
»Ste dovolili, da so učenci sami brali tudi na glas njegove pesmi?«
»Zakaj pa ne? Veste pesem bolj zaživi.«
Zapisnikar je hitel. Temačno vzdušje, ki ga je presekalo neusmiljeno rabljevo orožje – luč, me je pričelo dušiti. Ne bom vzdržal. In sploh – čemu bi? Toda še preden sem se pognal kvišku, je znova usekalo:
»Zavestno ste širili miselnost človeka, naj je že pesnik ali ne, ki se je boril na strani izdajalcev, kar dovolj jasno pove, da ste proti naši družbeni ureditvi, da rušite ugled Zveze komunistov. Te pesmi,« je udaril s pestjo po drobni knjižici, »ne vsebujejo nobene pozitivne ideje, mistika in mračnjaštvo vseskozi vejeta iz nje … « Spet je pobutalo.
Klevetanje bi še prenesel – saj se mi je smejalo – toda luči nisem zmogel. Razbesnela me je. Pograbil sem svetilko in jo obrnil v ravnatelja. Tako, zdaj pa ti glej vanjo! Obraz, ki sem ga že nekaj let gledal, priznam, da zmerom površno, navidezno, kajti tisti pravi je bil skrit pod košatimi brki in široko brado, ki je dobro pokrivala ves spodnji del obraza. Obraz se je počasi, previdno luščil. Krinka se je razblinila.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kljub vsemu bo spet kmalu pomlad – čudovita in tolažljiva kot tista, ki jo je pred šestdesetimi leti videl domobranec Franc Hrovat

Onemel sem. Uplahnil. Brez moči sem obsedel. In če bi v tem trenutku znova vperil luč vame, bi me ne motilo več. Ne bi bilo treba gledati drugega obraza. Resničnega in strašnega. Tedaj je možakar ugasnil luč. Vstal sem in brez besed zapustil kabinet. Šel sem v park in sedel na samotno klop. Nič ni bilo treba slutiti ne ugibati … Vedel sem. Videl sem. Luč mi ga je odkrila. Pod krinko brkov in brade se je izluščil gladek in lep, še kar mlad obraz. Uniforma komisarja. In roka, ki se je odločno vperila vame, sedemnajstletnega vojaka, ujetnika: Ti! Tja! je pokazala v desno. In vedel sem. Smrtna obsodba. Otrdel sem. Znoj mi je meglil pogled. Nisem se mogel premakniti. Poveljnik je še meril vame … Od tesnobe sem oglušel.
Tedaj se je nekaj premaknilo. Nekdo je stopil k poveljniku s polo papirja, kar mi je nenadoma vzbudilo nekakšno upanje. In res. Poveljnik, ki še ni umaknil pogleda z mene, se je počasi obrnil, zmignil z rameni in se poglobil v listino. In vedel sem, da se zdaj lahko zahvalim materi, ki me je rodila leto prepozno.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kljub vsemu bodo ljudje še orali in sejali Mirko Kambič

Stali smo razredčeni, kot sem ugotovil, in čakali. Danes smo sicer rešeni, kaj pa jutri?
Proti večeru je prišlo povelje, da (sem) smo svobodni. Beseda, ki daje upanje. Življenje je na mah postalo najvišja vrednota.
Nič več nisem mislil na tisto igro z lučjo. Čez teden dni sem dobil odločbo, skrbno opremljeno s karakteristiko mojega delovanja, torej z moralno politično diskvalifikacijo. Bili so pač svinčeni časi. Ostal sem na cesti. Ko sem končno dobil zaposlitev, se seveda nisem več ukvarjal z Balantičem, postal sem namreč akviziter z neprepovedanimi knjigami.
Včeraj sem se ponovno srečal s človekom, zasliševalcem, ki mi je pred dvajsetimi leti svetil v obraz. Ne boste verjeli – smehljal se mi je z ekrana s povsem novo krinko na nekoč gladkem obrazu, obrazu vsemogočneža, ki si je dovoljeval odločati o življenju in smrti. Ta človek s še zmerom močnimi osivelimi brki in osivelo brado, je zdaj predstavljal poslanca, zastopnika upokojencev.
Ogrnil sem se s plaščem in stopil v zgodnjo pomlad. Zadišalo je, globoko sem vdihnil in pogledal v odprto, prijazno nebo, in odleglo mi je. Šlo mi je na smeh – spričo te tako bedne človeške komedije.