Avtor: Marko Kremžar

Lani je izšla v Parizu pomembna knjiga, ki je prišla v tem letu tudi na špansko govoreči knjižni trg. Črna knjiga komunizma. Zločini, teror, preganjanje (Le livre noire du communisme. Crimes, terreur, repression) je njen polni in zgovorni naslov. Delo, ki ima nad osemsto strani, je napisalo šest avtorjev s petimi sodelavci. Vsebuje izčrpne podatke in dokumente iz temne dobe komunističnega totalitarizma, predvsem iz dežel, ki so bile neposredno ali drugače vodene iz Sovjetske zveze.

Knjiga je verjetno do zdaj najobširnejši popis spletk in seznam strahot komunističnih režimov po svetu, izpod peres zahodnjeevropskih piscev, ki ostajajo po lastni izpovedi »še vedno zasidrani na levici« (45) političnega spektra. Vendar to ni knjiga novosti. Za ljudi, ki so ves čas odklanjali komunistično zablodo, so ugotovitve avtorjev le potrditev dejstev, ki so jih že poznali, čeprav bodo našli v obširni zgodovinski raziskavi veliko manj poznanih podrobnosti. Kar daje Črni knjigi poseben pomen, je, da je v njej zbrano in sistematično prikazano obdobje komunizma skoraj v celoti in to po ljudeh, ki so v ta mit vsaj nekaj časa tudi sami verjeli.
Pisci te knjige so zgodovinarji raziskovalci, ljudje, o katerih ne bo mogoče prezirljivo zamahniti z roko, češ da niso strokovnjaki. Vsi so avtorji že več samostojnih del. Štirje od njih, Stephane Courtois, Nicolas Werth, Jean-Luise Panne, Jean-Louise Margolin so Francozi, Andrzej Paczkovski je Poljak, Karl Bartosek pa je po rodu Čeh. Prav temu je bila zaupana naloga, da razišče in opiše delovanje komunistov in posledice njihovega režima v srednji in jugovzhodni Evropi. Pri podrobnem opisu svojega področja pa ta avtor skoraj spregleda Albanijo in Jugoslavijo. Obe državi, ki po vojni nista bili zasedeni po sovjetskih četah, sta sicer večkrat omenjani, a natančnejši opis položaja v njih, z analizo revolucionarnega in državnega terorja, ki je v drugih delih knjige pravilo, tukaj manjka.
Več povesta o nasilni poti jugoslovanskega komunizma, tudi o povojnih pobojih pri nas, S. Coutois in J. P. Panne v poglavju Kominterna na pohodu, a se tudi omejita le na glavne obrise. To bo pomenilo dedičem slovenskega komunizma ob branju knjige verjetno oddih, a najbrže ne prevelik. Zločini komunističnih partij po vsem svetu, od začetkov pa do danes, so tako dobro in vestno opisani, da bo knjiga služila kot model, za raziskavo tudi tistih komunističnih zločinov, ki jih je Karl Bartosek spregledal.

Množični umor, temelj sistema

Ker je celotna vsebina knjige, podobno kot Solženicinov Otočje Gulag, preobširna za kratek povzetek, naj se omejim na pregled uvoda, v katerem potegne S. Courtois nekaj res zanimivih in splošno veljavnih zaključkov.
Avtor prične z ugotovitvijo, da je dvajseto stoletje, ki že zahaja za obzorjem, bilo nasilno in je gotovo eno najbolj krvavih obdobij zadnjih tisočletij. »Bilo je stoletje velikih človeških katastrof – dveh svetovnih vojn, nacizma, da ne govorimo o krajevnih tragedijah v Armeniji, Biafri, Ruandi in drugje.« V tem zgodovinskem času je v središču celotne slike pojav komunizma, »ki se pričenja leta 1914 in se zaključi v Moskvi leta 1991. To je komunizem, ki se je pojavil časovno pred fašizmom in pred nacizmom, ju preživel in zajel štiri velike celine«.(15)
Pri tem, po besedah avtorja, ne gre za Marksovo politično filozofijo, temveč za komunistični sistem, za realni komunizem, »ki je obstajal v določenih obdobjih, v konkretnih deželah in so ga poosebljali znani voditelji kot – Lenin, Stalin, Mao, Ho Či Minh, Castro itd., in bližje v naši (francoski) narodni zgodovini Maurice Thorez, Jacques Duclos, Georges Marchais.« Na tem mestu zapiše prevajalec španskega prevoda Cesar Vidal pod črto: »Upoštevajmo, da je avtor Francoz. Za španski primer bi bilo treba dodati npr. Dolores Ibárruri (La Pasionaria), general Lister, Santiago Carillo ali Julio Anguita.« (16) V slovenskem prevodu bi potemtakem morali zapisati pod črto imena kot npr.: Josip Broz (Tito), Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Matija Maček, Mitja Ribičič, Vida Tomšič, pa tja do zadnjega vodje CK KPS Milana Kučana.
Komunistični režimi, pravi avtor, so se pričeli v večini primerov z revolucijami, te pa, »kot je zapisal Ignacio Silone, ›je mogoče, tako kot drevesa, prepoznati po sadovih.‹« Ko so komunistični režimi prestali »obdobje posamičnih zločinov, določenih, priložnostnih umorov, so z namenom, da se obdržijo na oblasti, vzpostavili množični zločin kot sistem vladanja.«(16) To so prepoznavni sadovi komunistične revolucije povsod po svetu in, kot vemo, tudi v Sloveniji.
Vendar bi bilo primerno presojati komunistične revolucije tudi po koreninah. Te so filozofske. Brez zmede na področju idej ne bi moglo zrasti in roditi sadov perverzno, protinaravno drevo, z dolgimi vejami fašističnega, nacističnega in komunističnega totalitarizma. Zgodovinar Robert Conquest, katerega Courtois nekajkrat omenja, pravi v nekem drugem uvodu, da leži razlog za opravičevanje zločinskega režima »v srcu komunistične etike, v Leninovi tezi, da je ›naša (komunistična) morala popolnoma podrejena koristim razrednega boja proletarcev,‹ in da je ›vse, kar je storjeno za proletarsko stvar, častno.‹ (R.C. Predgovor, v knjigi: Pavel and Anatoli Sudoplatov, ›Special Tasks‹, zal. Little, Brown, Boston, 1995. str. X) Pomeni, da je bilo drevo že gnilo, preden je pričenjalo roditi svoje zle sadove.

Strah in spomin na teror

»Res je čez nekaj časa – to obdobje traja od nekaj let v nekaterih državah vzhodne Evrope do nekaj desetletij v Sovjetski zvezi in Kitajski – teror izgubil prvotno moč in so se režimi ustalili v nekako upravljanje vsakdanje represije s pomočjo cenzure vseh sredstev javnega obveščanja, z nadzorom mej in z izgoni oporečnikov. A spomin na teror je zagotavljal verodostojnost in s tem uspešnost groženj.« (16)
Na tem mestu avtor ne omenja vseh načinov, s katerimi je totalitarna država obvladovala prebivalce, ker hoče posebno poudariti učinkovitost »spomina na teror«. Tudi ko je čas posplošenega terorja minil, je režimski policijski aparat s široko in dobro organizirano mrežo denunciantov segel na vsa področja javnega, pa tudi osebnega življenja. Vsakdo je vedel, da umor ni le grožnja. Partijski nadzor nad kulturno in nad gospodarsko dejavnostjo pa politični monopol so osebam onemogočali svobodno rast, pa tudi naravno oblikovanje vesti.
»Vendar zločini komunizma niso bili nikdar normalno in legitimno presojani niti iz zgodovinskega, niti iz moralnega vidika,« ugotavlja avtor in nadaljuje. »Nekateri bodo mnenja, da je bila storjena večina zločinov po ›legalnih‹ ustanovah, ki so bile del režimskih oblasti, priznanih na mednarodni ravni in katerih predstavniki so bili sprejemani z vsem bliščem celo po naših lastnih oblasteh. Vendar, ali se ni isto dogajalo z nacizmom?« Ne enih ne drugih ne moremo soditi po zakonih, ki so si jih zločinci krojili sami, marveč po »naravnih zakonih Človeštva«. (17)

Zločini proti duhu in proti osebam

Komunizem je zagrešil neštete in različne zločine nad ljudmi vseh stanov in narodnosti. Kateri so bili ti zločini, se sprašuje Courtois in odgovarja, da so bili to »najprej, zločini proti duhu, pa tudi zločini proti univerzalni kulturi in proti narodnim kulturam … Vendar, naj si bodo ta uničenja na dolgi rok še tako težka za prizadete narode in za človeštvo v celoti, kakšno težo morejo imeti v primeri z množičnimi umori oseb, mož in žena, otrok … ?« (17)
Bistvo terorja so bili zločini proti osebam, ki so imeli v različnih deželah in dobah najrazličnejše oblike uničevanja človeških življenj. Avtor našteva: »usmrtitve kot: ustrelitev, vešala, utopitev, poboj z udarci, plin, strup in avtomobilska nesreča, uničenje z lakoto (povzročitev ali dopustitev množične lakote), izseljevanje, to je smrt med transportom (dolgi pohodi peš ali prevoz v živinskih vagonih), ali na mestu prihoda in prisilnega dela (izčrpanost, bolezni, lakota, mraz).« (18) Tej strašni listi bi lahko Slovenci dodali še množične likvidacije v breznih, kamor so metali tudi še žive ljudi. Zanimivo, da avtor na podlagi nabranega gradiva omenja kot način likvidacije »avtomobilsko nesrečo«. Tega načina so se posluževali komunisti posebno v obdobju po terorju, kar je bilo znano celo na sicer slabo informiranem Zahodu. Čudno pa je, da mnogi nasprotniki režima v domovini tega enostavno nočejo verjeti. Morda bodo po branju gornjih ugotovitev gledali v drugačni luči na kako prometno nesrečo, ki se je zgodila na slovenskih ali na mednarodnih cestah, tudi z vozili, ki so imela registracijo iz druge države.

Sto milijonov žrtev

Na ta način je bilo umorjenih na vsem svetu po članih komunističnih režimov nekako sto miljonov oseb (18). Število presega možnosti človeške domišljije. Za težko doumljivo številko se ne skriva kaka epidemija, tudi ne atomska explozija. Gre za umore, za premišljene likvidacije posamičnih oseb po konkretnih likvidatorjih, po navadno poznanih organizatorjih in ob dobro znanih apologetih pobojev. Teh sto milijonov likvidiranih oseb, žrtev največje morije v zgodovini človeštva, dolga leta, vse do zdaj, niso opazili branilci človekovih pravic in njihovih rabljev ne zasledujejo lovci na vojne zločince.
V veliki večini gre za zločine, ki so bili storjeni v imenu države. Pod vidikom nürnberškega sodišča (člen 6 sodnijskega statuta) so to »zločini proti miru, vojni zločini in zločini proti človeštvu.« (18-24) Avtor jih podrobneje razčlenjuje, nakar zaključi, da kakor je bil v primeru juridične in moralne obsodbe nacističnih grozodejstev upravičen izraz »zločini proti človeštvu«, »ni neupravičeno uporabljati iste pojme za definicijo nekaterih zločinov, ki so jih zagrešili komunistični režimi«. (25) A javnega mnenja tudi te ugotovitve še ne pretresejo. Morda je razlog tudi, kot pravi pisec na drugem mestu, da ni nihče filmal gulagov in da komunistični morilci niso puščali prič.
Ne le sto milijonov pomorjenih, vsaka posamična žrtev kliče po pravici. To ne pomeni maščevanja, ki ga kristjani načelno zavračamo in ki bi razklanost v razboleli družbi še poglobilo. Pravica je v resnici. Pravica je v poravnavi, kolikor je ta mogoča. Pravica je v zavesti, da je živel velik del sveta krivično zatiran in tlačen ob brezbrižnosti bližnjih pa tudi ostalega človeštva. Priznanje, pa kesanje nad zločinskim dejanji in malodušnimi opustitvami je tudi – pravica žrtev.

Brezbrižnost in soodgovornost

Pomanjkanje prič ni edini in verjetno niti glavni razlog za brezbrižnost do komunističnih zločinov. Verjetnejši razlog zanjo je izredno veliko število ljudi, ki so za te zločine soodgovorni. Ob neposredni odgovornosti režimskih politikov in eksekutorjev se vleče skozi sedanjost, kot temna senca, tudi zavest o posredni odgovornosti in tihem sodelovanju mnogih pri zločinih proti človeštvu. Ta odgovornost, ki zadeva ne le pretekle rodove, ampak tudi sodobnike, ni slučajna. Komunisti so sistematično ustvarjali sokrivce od prvih dni revolucije pa do zadnjih mesecev režima. Vsi, ki so imeli kdajkoli kak priviegij, imajo slabo vest, prav tako ti, ki so molčali, in oni, ki so režimu ploskali, in drugi, ki so ob zasliševanjih popustili. Nihče ni vedno junak. Od tod slaba vest in večkrat pasivnost tudi v bistvu poštenih ljudi.
V uvodu Črne knjige beremo, da pozna kanadski zakonik dva načina sodelovanja pri zločinu, eden je pred dejanjem (poskus, nasvet, zarota, pomoč), drugi pa je sodelovanje in sokrivda (complicidad) po dejanju (nasvet, pomoč, prikrivanje). Tako soodgovornost ima na vesti veliko ljudi, ki še živijo in imajo vpliv v svetu.
Avtor ugotavlja: »Od dvajsetih do petdesetih let so komunisti po vsem svetu in poleg njih še mnogi drugi ploskali Leninovi in Stalinovi politiki, da so si skoraj polomili roke … V letih petdeset do sedemdeset, so drugi stotisoči kadili »velikemu krmarju« kitajske revolucije in prepevali o zaslugah … kulturne revolucije. V novejših časih jih je mnogo, ki so si čestitali, da je Pol Pot (v Kambodži) vzel oblast v roke. Mnogi se izgovarjajo, da ›niso ničesar vedeli‹. Res ni bilo lahko vedeti, ker so komunistični režimi imeli tajnost za eno od posebno priljubljenih metod obrambe,« pravi pisec, a dodaja, da je bilo nepoznanje neredko le posledica slepote, ki jo je povzročilo borbeno razpoloženje. »V štiridesetih in petdesetih letih je bilo nedvomno precej od teh dejstev že poznanih. In zdaj, ko je veliko nekdanjih priliznjenih kadilničarjev na tihem in neopazno zapustilo svoje malike, kaj naj rečemo o globoki nemoralnosti teh duš, ki so odstopile od svojih javno zavzetih stališč, na skrivaj, ne da bi potegnile iz tega kak zaključek? » (25)
Ob tem neodgovorjenem vprašanju francoskega avtorja se nam vsiljuje drugo: kaj naj rečemo o narodu, kjer je vrh nekdanje politične elite čez noč in brez slehernega priznanja odgovornosti in brez obžalovanja prizadetih krivic odstopil od stališč, ki jih je še nedolgo tega vsiljeval rojakom s prisilo, pa mu volivci s svojimi glasovi še vedno izrekajo zaupanje? Ali gre pri tem, kot pravijo nekateri, za moralno ali za intelektualno okvaro prizadetih duš ali morda le za preveliko odvisnost od sredstev javnega obveščanja, katera imajo v svojih rokah še vedno stari totalitarci in njih nasledniki?

Prikriti sokrivci političnih zločinov

»Leta 1969 je zapisal Robert Conquest, eden prvih raziskovalcev komunističnega terorja: ›Dejstvo, da je toliko ljudi odobravalo Veliko čistko (Stalinovo), je bil brez dvoma eden od dejavnikov, ki so čistko omogočili. Sodni procesi (v SZ) so vzbudili na Zahodu le malo zanimanja, razen kolikor jih niso odobravali nekateri mednarodni in zato od javnega mnenja ›neodvisni‹ komentaristi. Ti bi morali, vsaj do neke mere, sprejeti nase odgovornost kot sokrivci za te politične zločine‹.« (25,26)
Vprašanje je, »kakšna slepota je silila komuniste v Evropi, ki vendar niso bili pod neposrednim pritiskom NKVD (sovjetske politične policije), da so vztrajali pri petju hvalnic (sovjetskemu) sistemu in njegovemu šefu? … Ali je za opravičevanje tega organiziranega in sistematiziranega zla dovolj ugotovitev, ki jo ponavljajo za Martinom Maliaom še drugi, ko govorijo o »paradoksu velikega ideala, ki je privedel do velikega zločina«? (27)
Mislim, da so bili veliki ideali prej uspešno propagandno sredstvo za gibanje množic, kakor glavni nagib za konkreten zločin. Zločin je pomenil za graditelje partijskih kadrov tisti most, katerega je bilo treba podreti, da je človek, ki ga je po naročilu zagrešil, ostal privezan na njihovem bregu. Ne bi se čudil, če bi psihologi kdaj ugotovili, da sta se za velikimi zločini komunističnih partij skrivala pohlep in sla po neomejeni oblasti, po prvih zlih dejanjih pa neredko strah. Strah je rodil molk, ki po velikem delu družbe, katera je prenašala skozi generacije nasilje totalitarizma, odmeva do današnjih dni.

Strah pred nasiljem in pred svobodo

Cvetan Todorov nam ponuja drug veljaven odgovor na gornji paradoks: ›Prebivalec zahodne demokracije želi verjeti, da je totalitarizem povsem tuj normalnim človekovim težnjam.‹ Če bi bilo to res, se totalitarizem ne bi obdržal toliko časa in ne bi potegnil za seboj toliko ljudi. Nasprotno, gre za stroj, ki je presenetljivo uspešen. Komunistična ideja predstavlja podobo boljše družbe ter nas poganja v tej smeri; in mar ni del človekove narave želja preobraziti svet v imenu nekega ideala? (…) Poleg tega komunistična družba vzame človeku odgovornost: vedno so »oni«, ki odločajo. Konec koncev je odgovornost breme, ki postane velikokrat pretežko. (…)
Privlačnost totalitarnega režima, ki jo nezavestno čutijo številni posamezniki, izhaja iz bojazni pred svobodo in pred odgovornostjo, kar razloži popularnost vseh avtoritarnih režimov. To je znana teza Erica Fromma … ali, kot je rekel Boecia, obstaja tudi prostovoljna sužnost.« (27)
Ob teh vrsticah se lahko vpraša slovenski bralec, če nima kontinuiteta na vrhu slovenske oblastne strukture podobnih psiholoških razlogov? Ali se del slovenskih volivcev v resnici svoje svobode boji in jim zato nekaj prikritega avtoritarizma prija? Ali ne gre morda za neizrečeno željo, naj še naprej odločajo »oni«, da se le rešimo težke in neprijetne odgovornosti? Morda.
Nadalje ugotavlja avtor, da »sokrivda tistih, ki so se predali prostovoljni sužnosti, ni bila vedno abstraktna in teoretična. Preprosto dejanje sprejemanja in širjenja propagande, katere namen je bil zakriti resnico, je kazala in kaže na aktivno sokrivdo. Kajti objavljanje dejstev je edino sredstvo – čeprav tudi to ne vedno uspešno … – proti množičnim zločinom, storjenim v tajnosti, daleč od zvedavih pogledov.« Da je to res, lahko sklepamo iz prikritega strahu, da bi resnica prišla na dan še zdaj po več ko pol stoletja, ki ne obdaja le nekdanjih povzročiteljev terorističnih dejanj. Prav ta strah, ki je verjetno eden od razlogov za napadalnost tudi nekaterih, na videz neobremenjenih, pa je moralni virus, ki to skrivno družbo pri popolni zavesti neizogibno razkraja.

Trije totalitarizmi stoletja

Če skušamo primerjati fašistično in nacistično nasilstvo s komunističnim, kar je predmet nekaterih odstavkov Courtoisove razprave ob pričetku Črne knjige, je prav, da se zavemo, da zla ni mogoče primerjati kvantitativno. Ker ni namen tega obširnega dela kvalitativna, to je filozofska analiza omenjenih idej, ki so prinesle na svet v tem stoletju toliko gorja, se omejimo tudi v tem povzetku na prikaz nekaj najbolj zgovornih dejstev.
»Metode, ki jih je spravil v tek Lenin in sistematiziral Stalin s svojimi posnemalci, ne le, da nas spominjajo nacističnih metod, marveč so bile velikokrat celo pred temi.« Razlika je bila, da so nacisti izbirali svoje žrtve pod vidikom rasne pripadnosti, medtem ko so komunisti uporabljali navadno drugačne vidike. Sovražnik, ki mu niso priznali pravice živeti, ni bil človek druge rase, temveč član določene družbene plasti ali kot so rekli: razreda.
»Leninistični, stalinistični in maoistični zločini pa izkušnje v Kambodži postavljajo človeštvo – prav kakor juriste in zgodovinarje – pred novo vprašanje: kako naj imenujemo zločine iztrebljanja zaradi politično-ideoloških razlogov; in sicer ne poboja posameznikov, ali skupine nasprotnikov, temveč celih izsekov neke družbe? Ali naj skujemo nov izraz? Nekateri avtorji anglosaksonskega izvora so takega mnenja in so iznašli besedo »politicid«. Ali je morda treba priti do zaključka kot češki juristi, ki imenujejo zločine, zakrivljene pod komunističnim režimom, preprosto ›komunistični zločini‹?« (31)

Zarota molka

Nato postavlja pisec bralcu in vsemu civiliziranemu svetu nekaj ključnih vprašanj. »Kaj je bilo znano o komunističnih zločinih? Kaj se je hotelo o njih vedeti? Zakaj je bilo treba čakati do konca stoletja, preden je postala ta tema predmet znanstvenega študija? Jasno je, da je študij stalinističnega in komunističnega terorja sploh v primerjavi s študijem nacističnih zločinov v velikanski zamudi.« (31)
»Zmagovalci leta 1945 so postavili, povsem legitimno, zločin – posebno genocid nad Judi – v sredo obsodbe nacizma. (…) Izredna pozornost, ki so jo deležni hitlerjanski zločini, je popolnoma upravičena. Je odziv volje preživetih, da pričajo, raziskovalcev, da razumejo, moralnih in političnih avtoritet, da potrdijo demokratične vrednote. Vendar, zakaj tako slab odmev javnega mnenja na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj zadrega in molk politikov? In predvsem, zakaj »akademski« molk o katastrofi komunizma, ki je prizadeval osemdeset let skoraj tretjino človeštva na štirih kontinentih? Od kod nesposobnost, da bi postavili v sredo analize komunizma tako bistven dejavnik, kot je zločin, množični zločin, sistematični zločin proti Človeštvu? Ali stojimo pred nečim, kar presega moč razumevanja? Ali ne gre prej za zavestno zanikanje védenja, za strah pred razumetjem?« (32) Odgovor ostaja odprt.
Kljub temu, da avtorju ni nepoznana obsodba, ki jo je izrekel papež Pij XI. tako nad nacizmom kakor nad komunizmom, se zdi, da ne razišče dovolj pojava, ki ga je imenoval Pij XI. že leta 1937 v eni svojih okrožnic ›zarota molka‹ o komunističnih zločinih. To ni bila zarota revolucionarjev, marveč je segla v vrhove, kjer mediji svetovih razsežnosti oblikujejo javno mnenje. Morda se bo našel čez čas raziskovalec, ki bo odkril, potem ko bodo objavljene že vse črne knjige, tudi skrite niti zarote molka.

Izpovedi in prikrivanja

Potem se sprašuje avtor po novejših razlogih za tako avtistično zapiranje pred nečim, kar je sicer na dlani. Nekatere od teh navede. »Najprej je imela svojo vlogo klasična in stalna volja rabljev, izbrisati sledove svojih zločinov in upravičiti, kar ni moglo biti prikrito. ›Tajno poročilo‹ Hruščova leta 1956, ki je prvo priznanje komunističnih zločinov po vodilnih komunistih samih, je tudi poročilo rablja, ki poskuša razkrinkavati, pa hkrati skriti svoje lastne zločine. Kot vodilni član komunistične partije v času posebno močnega terorja, skuša naprtiti Stalinu vso odgovornost z izgovorom, da je poslušno izpolnjeval ukaze. Da bi zakril večji del zločinov, govori le o žrtvah, ki so bili komunisti, in veliko manj o drugih. Te zločine omiljuje z izrazi kot ›zlorabe, storjene pod Stalinom‹, da tako opravičuje nadaljevanje sistema z istimi principi, z isto strukturo in z istimi ljudmi.« (32)
Morda je prav, da se spomnimo, da se je takrat pričel pojavljati po vsem svetu izraz ›stalinizem‹, ki naj bi razbremenil stranko komunistov pred morebitnimi obtožbami za pretekle zločine. Pri nas so kasneje pričeli govoriti o strahotah Golega otoka, na katerem so tovariši mučili svoje partijske kolege, še naprej pa so oboji molčali o množičih pobojih, ki so jih zakrivili skupno.
Dejstvo, da so od vsega početka arhivi v komunističnih deželah pod popolnim partijskim nadzorom in skrbno zavarovani, lajša storilcem zločinov prikrivanje teh dejanj, ugotavlja pisec. Sicer pa, kot vemo, so v teh deželah »propaganda, tisk, potovanja čez mejo, razglašanja o uspehih režima in celotni aparat za nadzor nad informacijo namenjeni v prvi vrsti preprečitvi, da bi prišla na dan resnica o zločinih. Rabljem ni bilo zadosti, da so svoje zločine skrivali, ampak so na vse načine preganjali ljudi, ki so hoteli o njih poročati.« (33) Po tem navaja pisec primere, kako so člani zahodnih komunističnih strank tožili pred francoskimi sodišči ljudi kot Viktor Kravčenko in David Rousset, ki so v svojih knjigah poročali o komunističnih grozotah v Sovjetski zvezi, češ da pišejo neresnico.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Voda in resnica vedno prideta na dan Mirko Kambič

Pa tudi drugod po svetu ni bilo dosti drugače. Robert Conquest piše v že omenjenem predgovoru v knjigo Special Tasks, da je podobno preganjavico izvajala levica v ZDA skoraj pol stoletja proti vsem, ki so kogarkoli obtožili, da je »sovjetski agent«, in to v nekaterih primerih celo po tem, ko je bilo to sodelovanje že javno dokazano. (o. c. str. XIV) Potemtakem ni nerazumljivo, da presoja še danes svetovno pa tudi domače javno mnenje dejanja komunistov in njihovih nasprotnikov z različnimi merili.

Spomin, dolžnost preživelih

»Proti osvetljevalcem človeške vesti so komunistični rablji sistematično uporabili ves arzenal, s katerim razpolagajo velike moderne države, da posegajo po vsem svetu,« ugotavlja avtor. »Pred tako silo strahovanja in prikrivanja so celo žrtve dvomile, ko je prišel čas, da bi govorile, in niso bile sposobne ponovno se vključiti v družbo, kjer so se šopirili po mili volji njihovi izdajalci in rablji. Vasili Grossman (pisatelj, kateremu so nacisti ubili mater) se spominja tega obupa. V nasprotju z judovsko tragedijo – kjer se je vsa judovska mednarodna skupnost zavezala, da se bo spominjala genocida nad svojim ljudstvom – je bilo za žrtve komunizma in njihove zagovornike dolgo nemogoče vzdrževati živ spomin na tragedijo, za katero so bile prepovedane sleherne komemoracije ali zahteve po popravi krivic.« (34)
Ob gornji ugotovitvi se lahko ponovno zavemo pomebnosti vseh spominskih dni, proslav in maš, s katerimi smo Slovenci v svobodnem svetu ohranjali in ohranili zgodovinski spomin na dejstva, ki so jih komunistični režimi hoteli izbrisati iz knjig pa tudi iz zavesti celega naroda.
Nobenega dvoma tudi ni, da imajo debate o odstranjanju in postavljanju spomenikov, ki jih skušajo sredstva javnega obveščanja v Sloveniji prikrivati, če ne celo osmešiti, globok pomen. Gre za poznavanje resničnosti, za vedenje, kdo je bil rabelj in kdo žrtev, pa za odkrivanje idejnih korenin nasilja. V tej luči se šele izkaže pomembnost odločitev ministrstva za šole, ki zamenjuje zgodovinski spomin ›z uradno doktrino‹; postane pa tudi razumljivo, zakaj sedanja oblast ne želi, da bi plapolale ob praznikih po Sloveniji slovenske zastave, kajti tudi narodna zavest se hrani iz spomina.
Ob teh vprašanjih, katerih se pisec Črne knjige ponovno dotakne ob koncu uvoda, tečejo odločitve za moralne vrednote pa tudi za razčiščen in umirjen spomin, ki je tako pravica rajnih kakor še ne rojenih pa dolžnost vseh živih.

Laž, orodje sistema

Kadar je v deželah pod partijskim nadzorom prišlo na dan vsaj malo resnice, so nosilci komunističnih totalitarnih režimov hitro pričeli spreminjati realni teror v »alegorijo revolucije s stavki kot: ›Kadar sekaš les, letijo iveri‹, ali ›Ne moreš narediti pogače, če ne razbiješ jajc‹. Na to je odgovoril Vladimir Bukovsky, da je videl dovolj razbitih jajc, pa nobene pogače. (…) Najhujše je bila brez dvoma perverznost jezika. S čaranjem besed se je sistem koncentracijskih taborišč spremenil v prevzgojno ustanovo in rablji … so imeli za nalogo spreminjati ljudi starega kova v ›nove ljudi‹. Taboriščne zapornike so ›prosili‹ s silo, naj verujejo v sistem, ki jih je spremenil v sužnje« (34), povzema avtor pretresljivo dejstvo, ki ga potrjuje vsa knjiga. Čaranje besed, jemanje pomena besedam, kot so svoboda, tovarištvo, pravica, bratstvo …, jemanje vrednosti izrečeni besedi, bo morda dediščina komunistične formacije, ki bo najdalj težila nove rodove.
Navadno, »laž ni nasprotje resnice, stricto sensu, ker se vsaka laž naslanja na drobce resnice,« opozarja avtor bralce, ki komunističnih propagandnih metod ne poznajo od blizu. »Zato je razmeroma lahko popraviti poglede, ki jih je zmaličila komunistična propaganda, silno težko pa je nekoga, ki vidi nepopolno, pripraviti do tega, da bi svoje intelektualno stališče spremenil. Prvi vtis je bil poln predsodkov in tak ostane. (…) Zaradi svoje propagandne sposobnosti, ki je nad vsako primerjavo in ki temelji v veliki meri na perverznosti jezika, so komunisti uspeli uporabljati celo moč kritike, usmerjene proti njihovim terorističnim metodam, za pobijanje iste kritike. Pri tem so še tesneje strnili vrste aktivistov in simpatizerjev z obnovitvijo svoje komunistične veroizpovedi.« (34)
»Zahod je bil dolgo neverjetno slep za komunistično propagando. Zapleten je bil zaradi lahkovernosti do izredno zvitega sistema, iz strahu pred sovjetsko močjo in zaradi cinizma politikov in špekulantov,« ugotavlja avtor in se ustavi nato pri lahkovernosti, kateri so zapadli zahodni politiki v Jalti in še po njej. (35) Ko omenja, da se je »hotenemu ali nehotenemu nepoznanju zločinske razsežnosti komunizma pridružila, kot navadno, še brezbrižnost naših sodobnikov do soljudi,« skuša pojasniti, da izhaja ta, prej kot iz trdosrčnosti iz preprostega dejstva, da se vsak zanima predvsem za probleme, ki so mu blizu, ostale nesreče pa dojema, v tem stoletju, ki je polno nesreč, manj prizadeto. Ta ugotovitev brezbrižnost morda pojasni, a je nikakor ne more opravičiti.
Gre za pomanjkanje vzajemnosti, ki pa se ne pričenja na mednarodni ravni. Bolj solidarno družbo bo treba pričeti graditi, ali morda bolje: obnavljati, pri temeljih, to je pri družini.

Trije razlogi za uspešnost prikrivanja

Pisec nadalje zelo posrečeno ugotavlja, da ima prikrivanje komunistične zločinske razsežnosti poleg že omenjanih še »tri posebne razloge. Prvi od teh je v samem pojmu revolucije. Še vedno traja in ne kaže, da bi se kmalu končal, dvoboj okrog ideje revolucije, kot so jo razumevali v 19. in 20. stoletju. Njeni simboli: rdeča zastava, internacionala, stisnjena pest, se prikažejo ob vsakem večjem socialnem gibanju. Che Guevara je spet moderen. Revolucionarna gibanja so aktivna, se izražajo javno in prosto ter zavračajo s prezirom vsak izraz kritike glede zločinov svojih predhodnikov.« (36)
»Drugi razlog je povezan s sodelovanjem Sovjetov pri zmagi nad nacizmom, kar je dovolilo komunistom skriti svoj končni cilj, ki je bil prevzem oblasti pod masko gorečega patriotizma. (…) Antifašizem je postal za komuniste dokončna nalepka, … v imenu antifašizma jim je bilo mogoče utišati najbolj trdovratne nasprotnike. (…) Ker je predstavljal po zaveznikih poraženi nacizem ›absolutno zlo‹, se je komunizem zlahka in skoraj mehanično prevesil v tabor dobrega.« (37) Resničnost sovjetskega osvobajanja Evrope je ostala na Zahodu prikrita. Tako časnikarji kot zgodovinarji so povojno pripoved poenostavili. Zamolčali so, da je šlo v Evropi ob koncu vojne za dve popolnoma različni osvoboditvi. »Ena osvoboditev je vodila v obnovo demokracij, druga pa je omogočila pot diktaturam. V srednji in vzhodni Evropi je sovjetski sistem nameraval naslediti (nacistični) Reich tisočih let. Witold Gombrovicz izraža v skopih besedah dramo teh ljudstev takole: ›Konec vojne Poljakom ni prinesel svobode; v žalostni srednji Evropi je pomenil le zamenjavo ene noči z drugo, Hitlerjeve rablje so zamenjali Stalinovi.« (37) Pri tem ni odveč spomniti, da je tudi naša Slovenija del te žalostne srednje Evrope. Domači rablji so prišli iz Stalinove šole.
Tretji razlog za skrivanje resnične podobe komunizma, ki ga navaja uvod v Črno knjigo, »je manj očiten in njegova razlaga je bolj kočljiva. Po letu 1945 se je pojavil genocid Judov kot paradigma modernega barbarstva in to do take mere, da je osvojil ves prostor, s katerim so razpolagale množice v dvajsetem stoletju, za občutenje in razumevanje strahot. Po tem, ko so komunisti v prvem obdobju zanikali nacistično specifično preganjanje Judov, so kmalu uvideli prednost, ki jo lahko dosežejo s takim priznanjem, ki stalno oživlja antifašizem.« (37) (…) »Kako bi si bilo mogoče predstavljati, da so ti, ki so pomagali s svojo zmago pri uničenju genocidnega (nacističnega) sistema, uporabljali enake metode?« (38)
Za večino zahodnjakov, tudi politikov in kulturnikov, je bilo vsekakor enostavneje kaj takega si ne predstavljati.

Dolžnost zgodovine

V to posplošeno zasanjanost Zahoda je udarilo že omenjeno poročilo Nikita Hruščova 24. februarja 1956. Od takrat o strahotah komunizma niso vedeli le tisti, ki tega niso hoteli.
Ob vsem polprikrivanju je Hruščov vendarle dejal med drugim tudi: »Danes vemo, da so bile žrtve preganjanja nedolžne. Imamo neizpodbitne dokaze, da so bili daleč od tega, da bi bili sovražniki ljudstva, marveč so bili pošteni možje in žene … Kako naj se delamo, da nismo vedeli, kaj se dogaja? (…) V življenju vsakega, ki je zakrivil zločin, pride trenutek, ko mu izpoved zagotovi milost, če ne oproščenja.« (39) To so besede, ki jih je izrekel vodja sovjetske partije pred več ko štiridesetimi leti. Kdaj bomo slišali kaj podobnega iz ust zadnjega voditelja slovenskih komunistov? Ali upa, skupaj s tovariši, na ›milost in odpuščanje‹ brez ›izpovedi‹, ki se je zdela potrebna celo njegovemu sovjetskemu kolegu?
Prišel je čas, da se vprašamo, pravi Courtois, »kakšno mesto ima zločin v komunističnem sistemu?« Na to vprašanje odgovarja s sodelavci na naslednjih osemsto straneh in sicer zato, ker gre za dejanja, ki so bila »dolgo časa, hote pogreznjena v tajnost arhivov in vesti.«(42) »Druga dolžnost, ki jo izpolnjuje to delo, pa je povezana s spominom. Počastiti spomin rajnih je moralna dolžnost, predvsem še, ker gre za nedolžne in anonimne žrtve Moloha absolutne oblasti, ki je hotel izbrisati vsak spomin nanje. Po padcu berlinskega zidu in po razsulu središča komunistične oblasti v Moskvi, je v Evropi matrica tragičnih izkušenj XX. stoletja, pa tudi pot za sestavo skupnega spomina. (…) Ta dolžnost zgodovine vsebuje nedvomno moralni vidik.«(43)

Konec uvoda

Črna knjiga komunizma je, po avtorjevih besedah, priložnost za premislek, ki »naj ga vztrajno vodijo ljudje, ki se zavedajo, da ne smemo pustiti skrajni desnici, katera je vedno bolj prisotna, privilegija, da bi samo ona govorila o tem resnico. Komunistične zločine je potreba obsoditi in analizirati v imenu demokratičnih vrednot in ne iz kakih nacifašističnih idealov«.(45)
Komunisti so se predolgo skrivali za propagandno krilatico antifašizma, da bi smeli uporabljati tak izgovor v nedogled. S to mislijo Courtois zaključuje uvod v knjigo, ki obljublja najti odgovor na vprašanje: Zakaj so voditelji komunizma mislili, da je »potrebno iztrebiti vse, katere so označili kot ›sovražnike‹? Zakaj so mislili, da imajo pravico teptati nepisani zakon, ki vodi življenje človeštva: ›Ne ubijaj‹?«(46) Pred morjem človeške krvi se avtor upravičeno sprašuje, kaj so rablji mislili. Ali ne nakaže s tem, morda nehote, da bo treba iskati najgloblje odgovore na omenjena vprašanja v svetu misli in idej, pa tudi v svetu vere?
Odgovor bo gotovo zanimal tudi Slovence. Na naših tleh so namreč komunisti pomorili med revolucijo in po njej izredno veliko, a še vedno ne raziskano število ljudi. Do teh znanih in neznanih žrtev in do njihovega spomina imajo neodklonljive dolžnosti resnični demokrati tudi v naši državi.
Francoski izobraženci, ki so bili nad komunizmom razočarani, so zdaj, ob koncu stoletja, s sodelovanjem pri pisanju Črne knjige po svojih močeh poravnali dolg do zgodovinske resnice. Upajmo, da bo ta zgled zbudil vest tudi njihovim vrstnikom po tistih evropskih državah, kjer je molk o zločinih komunističnih režimov še vedno pravilo.
Navedbe so po španskem prevodu: El libro negro del comunismo, Editorial Planeta, Barcelona, 1998.