Avtor: Marijan Smolik
Dogodki ob letošnjih (2001) izkopavanjih po vojni umorjenih v Slovenski Bistrici so neposredni povod, da seznanim bralce Zaveze o življenju in mučeniški smrti Attemsovega sorodnika, nemškega benediktinskega opata Adalberta von Neipperga. Njegovo življenje v zadnjih letih je sorodno s trpljenjem nemškega jezuita p. Vendelina Gruberja, o katerem sem pisal v Zavezi št. 24 leta 1997, str. 86–90. Zato čutim nekakšno dolžnost, da v isti reviji predstavim tudi p. Adalberta. Tretji razlog za pisanje o njem je v tem, da je bil opat že predstavljen slovenski javnosti, vendar netočno in nepopolno. Gre za članek I. Žajdele, ki je v Demokraciji 20. novembra 1990 v članku: Uničenje družine Attems na podlagi nenavedenih virov zapisal, da je bil opat Adalbert v času svojega bivanja v Slovenski Bistrici udeležen pri nacistični propagandi in špijonaži. Žajdela je to navedel bolj mimogrede, ker je predvsem orisal življenje in smrt grofa Ferdinanda Attemsa (1885–1946) in njegovih sinov, ki nekateri živijo še sedaj, opat pa je sodeloval pri njihovi vzgoji. Grof naj bi ne vedel, »da je opat hkrati delal za nacionalsocialistično tajno službo«.
Celotno življenje in delo opata Adalberta je opisal njegov redovni sobrat p. Benedikt Pahl v knjigi: Abt Adalbert Graf von Neipperg (1890–1948) und die Gründungs- und Entwicklungsgeschichte der Benediktinerabtei Neuburg bei Heidelberg bis 1949. Knjiga (str. XXXI+521) je izšla leta 1997 v založbi Aschendorff kot 45. zvezek zbirke prispevkov o zgodovini starega meništva in benediktincev. Ob branju sem bil opozorjen tudi na Žajdelov članek in na napake v njem.
Ker mi gre predvsem za tiste dogodke, ki so del verskega življenja v Sloveniji in povojnega uničevanja nasprotnikov komunistične oblasti, le na kratko povzemam mladostni del opatovega življenja. Pri tem se opiram na krajši članek v reviji Christ in der Gegenwart (17. aprila 1983, 131–132): Charismatiker der Jugendbewegung. Opat je namreč v mladih letih med nemško mladino deloval v duhu mladinskega gibanja, ki je pustilo svoje sledove tudi v slovenskem verskem in kulturnem življenju. Tudi zato bi bil študij tega življenjepisa koristen za naše raziskovalce.
1. Nemško obdobje
Opat se je rodil kot Karl 31. marca 1890 v južnotirolskem Meranu. V družini šestih bratov (sester) je odraščal v gradu Schwaigern pri Heilbronnu v Nemčiji (grad je zdaj razvalina). Že kot dijak je spoznal benediktince v bližnji opatiji Beuron in po krajšem študiju umetnostne zgodovine v Münchnu je leta 1911 vstopil v ta samostan. Za duhovnika je bil posvečen leta 1920, nato ga je opat določil za vzgojitelja novincev, nekaj časa je bil tudi predavatelj moralne in pastoralne teologije v domači teološki šoli.
Leta 1929 so beuronski benediktinci ustanovili nov samostan v Neuburgu pri Heidelbergu, v zelo nekatoliškem intelektualnem okolju. Adalbert je postal prvi opat novega samostana. Bila so to leta povojne gospodarske krize in novi samostan ni bil dovolj materialno preskrbljen. Opat ni imel dovolj smisla za gospodarske zadeve, bolj se je posvečal delu z mladino, bil zato pogostoma iz samostana odsoten na predavanjih, duhovnih obnovah, sestankih. Imel je dar dobrega stika z mladino in je z njimi poglabljal svetopisemsko in liturgično življenje, kar je bila značilnost mladinskega gibanja. V tem so mu vsi dali najboljše ocene, samostanu pa je komaj koristilo, zlasti ker s sobrati menihi ni imel najboljšega kontakta, samostanski dolgovi pa so vedno bolj rasli. Leta 1934 je sam prosil za razrešitev opatovskih dolžnosti, kar je vrhovno vodstvo hitro sprejelo. To so bila tudi leta vedno hujšega nacističnega sovraštva do vsega katoliškega, zlasti kadar je šlo za vpliv na mladino.
2. Avstrijsko obdobje
Zaradi vseh teh razlogov je odšel v Avstrijo, mnogi so celo mislili, da je bil razrešen opatovske službe zaradi pritiskov oblasti. V Avstriji je nekaj let živel v opatiji Seckau, kjer je tudi zelo pastoralno deloval, vendar ga je precej ovirala bolehnost, ki ji je bil podvržen že od mladosti. Zato in da s svojim vplivom na mladino ne bi bil preveč v ospredju, so ga predstojniki poslali v bolj odmaknjen samostan benediktink St. Gabriel v štajerskem Bertholdsteinu, kjer je bil duhovni voditelj. Že marca 1938 pa je Hitler priključil Avstrijo k Nemčiji (Anschluss); tudi tam opat ni mogel ostati.
3. Slovensko obdobje
Z dovoljenjem predstojnikov je našel zavetje v Slovenski Bistrici pri svojem bratrancu grofu Ferdinandu Attemsu, s katerim sta se poznala iz študijskih let v Münchnu. Že leta 1936 ga je obiskal v Gradcu, 1937 pa v Slovenski Bistrici. Novembra 1938 se je tam naselil, prepričan, da je to le nekaj začasnega, saj je ves čas hrepenel po vrnitvi v meniško skupnost in je bil tudi dolžan ohranjati stike s kakim samostanom. To obdobje je v Pahlovi biografiji natančno predstavljeno zlasti na podlagi pisem, ki jih je redno pisal svoji materi. Ker je to tudi del slovenske cerkvene zgodovine, ki še ni bila obdelana, bo ta del nujno nekoliko obširnejši.
V gradu v Slovenski Bistrici je bila seveda tudi kapela, v kateri je opat vsak dan maševal grajski družini. To je takrat sestavljal oče Ferdinand, njegova druga žena Wanda Nostitz, oba sinova prve žene, Wandine sestre, Ignac in Emil Hans, ki sta po maturi v Mariboru leta 1940 odšla na študij v Zagreb, ter Wandini sinovi Edmund, Franci in Louis. (Vse je opisal I. Žajdela v omenjenem članku.) Opat je iskal možnosti, da bi odšel v kak švicarski samostan, a je bilo tam že veliko nemških patrov in je moral ostati v Sloveniji. Iz pisma materi zvemo, da je po cerkvenih predpisih obiskal mariborskega škofa I. J. Tomažiča, ki mu je dal pravico za spovedovanje (jurisdikcijo), kar je potreboval za pastirovanje med nemškimi prebivalci. Izprosil si je tudi pravico uporabe bogoslovske knjižnice. Kadar je prišel v Maribor, se je oglasil pri jezuitih in bil nekakšen vzgojitelj Attemsovih mlajših sinov, ki so obiskovali mariborsko gimnazijo. Iz pisma najmlajšega med njimi, Louisa, avtorju biografije leta 1992 izvemo, da je imel opat kar dobre odnose z bistriškim župnikom, ki je bil takrat Ivan Šolinc (1897–1976), za katerega je I. Žajdela v navedenem članku zapisal, da je »ostro nastopil proti njemu«, ko naj bi bil odkril opatovo kulturbundovsko delovanje. Škof je dovolil, da so se tudi nemško govoreči meščani smeli veljavno udeleževati nedeljske maše v grajski kapeli, pri kateri je opat tudi pridigal. (Danes to težko razumemo, ko je vsakemu dovoljeno zadostiti cerkveni zapovedi o nedeljski maši v kateri koli cerkvi ali skupnosti, takrat pa to v zasebni grajski kapeli ni bilo mogoče, razen s posebnim dovoljenjem.)
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Opat Adalbert von Neipperg
Zanimivo je, da je opat redno hodil v meniški obleki (črnem habitu), kar je izpričano celo za čas ujetništva. Hodil je z grofom Ferdinandom tudi na lov, avgusta 1939 pa je bil z družino na Pohorju, kjer so imeli lovsko kočo, zaradi navzočnosti opata pa so v njej uredili zasilno kapelo, kamor so hodili k maši tudi kmetje iz okolice. Omenil sem že, da je opat z Attemsovima sinovoma v šolskem letu 1939⁄40 redno hodil v Maribor in se pri jezuitih učil slovenščine. Ko se je septembra 1939 začela vojna, je še obiskal mater v Nemčiji, a ga je bolelo, ker ni smel ostati tam.
V začetku leta 1941 so jezuiti vodili misijon v Slovenski Bistrici, opat pa je za kakih sto nemško govorečih meščanov imel misijonske pridige v grajski kapeli, kar je »župnik zelo pozdravil«, kakor je zapisal v pismu materi. Grajski otroci so hodili k slovenskim pridigam, pri sklepni evharistični procesiji pa sta bili obe narodnostni skupnosti navzoči. Mami je pisal, »da je bila enotnost župnije izpričana« pri blagoslovitvi misijonskega križa.
Tudi v letih, ko je živel v Sloveniji, ga pastoralna vnema ni omejevala samo na Slovensko Bistrico. Z dovoljenjem škofa G. Rožmana je v januarju 1939 imel pridige v Ljubljani. Duhovne vaje je imel tudi med nemškimi prebivalci v Jugoslaviji in Romuniji pri nemških benediktinkah. Rimsko vrhovno predstojništvo benediktincev je komaj krotilo opatovo pastoralno vnemo. Dokončno jo je onemogočilo napredovanje vojne psihoze, ko si npr. ljubljanske nemške dame pozneje niso upale hoditi k njegovim pridigam, kakor je 1. decembra 1939 pisal mami. Škof Rožman ga je kljub temu proti koncu leta 1940 naprosil, da je imel nemške misijonske pridige v križevniški cerkvi, kakor je zapisal v pismu 18. marca 1941. Policijski predpisi so vedno bolj omejevali prosto gibanje nemških državljanov po banovini (avtor je pomotoma napisal »mariborska« banovina, namesto »dravska«, morda zato, ker skoz Maribor teče Drava). Avtor biografije v tej zvezi navaja, da so v Vatikanu še pozneje omenjali Adalbertovo politično delovanje med vojvodinskimi Nemci, kar je morda zvedel tudi I. Žajdela; njegov članek je naveden prav na tem mestu (str. 363, op. 129).
Nemškemu konzulu v Mariboru se je opat še pred začetkom vojne ponudil, da bi sprejel službo vojaškega kurata, če bi ga vpoklicali. Oktobra 1939 so mu sporočili, da ga imajo v razvidu, bil pa je razočaran, ker je pozneje dobil obvestilo, da pridejo v poštev samo duhovniki, ki imajo tudi sanitetno izobrazbo (opat si jo je v letih okupacije tudi res pridobil). Novo razočaranje je pomenila novica, da so nacisti 8. aprila 1940 razpustili opatijo Seckau, kjer je bil nekako »meniško domá«. Avtor opozarja, da opat ves ta čas ni nehal »čutiti« s svojo nemško domovino, ki si je leto za letom širila življenjsko območje (Lebensraum) po Evropi.
Opat je prav na dan, ko je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu (25. marca 1941), končal omenjene pridige v Ljubljani. Konzulat je sicer večkrat svetoval, naj Nemci zapustijo Slovenijo, vendar je opat ostal v Slovenski Bistrici, ker v kritičnih dneh ni hotel zapustiti Attemsovih, ki so seveda hoteli ostati, saj je najstarejši sin Emil Hans postal celo jugoslovanski vojak (pozneje je kot nemški vojak izgubil nogo, pa se po osvoboditvi vrnil v Slovensko Bistrico, kakor več beremo v Žajdelovem članku). Kritične dneve so Attemsovi z opatom vred preživeli v koči na Pohorju, vendar je nato v Bistrici opazoval nemške vojake, ko so prihajali. Mami je že 29. aprila pisal, kako srečnega se počuti, ko ni več meje med njima. V nekem pismu je omenil, da je mestni župnik (torej Šolinc) zapustil mesto še pred prihodom Nemcev, s kaplanom, ki je ostal, pa sta v samostanski cerkvi (najbrž slovenjebistriških šolskih sester) opravila obrede velikega tedna. (Opći šematizam Katoličke Crkve u Jugoslaviji za leto 1939 navaja, da sta bila takrat kaplana Leopold Mihelič in Ignacij Feguš – ubit 1946 na Hrvaškem).
Spovedoval je tudi nemške vojake in tako nekako postal njihov kurat. Nacistično preganjanje Cerkve je v Nemčiji ob začetku vojne namreč pojenjalo, razmere v okupirani Sloveniji pa so bile seveda popolnoma drugačne, vendar opat o tem očividno ni premišljeval. Škof Tomažič, ki je ostal v Mariboru, mu je ponovil željo, naj javno mašuje v grajski kapeli. Potem ko so oba kaplana zaprli, je ob nedeljah maševal tudi za slovenske vernike, nemški vojaški kurat v Mariboru mu je namreč dal potrebno dovoljenje, da je smel maševati večkrat na dan, če je bila sila. Tudi v tem času je povsod hodil v meniškem habitu, ker ni slišal, da bi bilo to prepovedano. Ker so mu lokalne oblasti svetovale, naj tako oblečen ne hodi na javne prireditve, jih je gledal skoz okno, kakor je pisal mami 18. maja. Iz matičnih knjig v praznem župnišču je domačinom sestavljal spričevala o arijskem pokolenju, če so ga prosili. Materi je omenil, da je pomagal srbskemu (najbrž slovenskemu?) salezijancu ob stikih z nemškimi oblastniki, ko je bil nekaj časa v Bistrici.
Začel je oskrbovati tudi župnijo sv. Martina na Pohorju, skupaj torej 7000 vernikov, za katere je prej skrbelo pet duhovnikov. S priročnim slovarčkom izrazov za spovedovanje je mogel postreči tudi slovenskim vernikom. Glede svojih nemških pridig je materi 18. julija pisal, da ne dela tega kot germanizator, ampak ker ne zna dovolj slovensko. (Tu velja pripomniti, da tudi slovenski duhovniki, ki so ostali, niso smeli slovensko pridigati; sreča je bila, da je bila maša takrat v celoti latinska, nekako prekrita s slovenskim petjem, kar smo smeli vsa leta na Gorenjskem, ne pa na Štajerskem.) Ko so odvzeli oktobra 1941 župnijskim uradom matične knjige, se opat s tem ni več ukvarjal, zdelo pa se mu je to »nerazumljivo«. Isti mesec je dobil v oskrbo še majhno župnijo Tinje (Zgornja Ložnica), ki ni bila daleč od mesta. V novem šolskem letu seveda v šoli ni bilo več verouka, zato je kakih 200 otrok poskušal v cerkvi naučiti nemške molitve. Pozneje je celo sestavil majhen nemški molitvenik, da se ljudje ne bi odvadili moliti, ker slovensko niso smeli; škof mu je že dal dovoljenje za natis, a »pomanjkanje papirja« je to preprečilo, kakor je opisal materi 15. marca 1943.
Uvedena je bila obvezna civilna poroka, cerkveno so se smeli poročiti šele po njej, opat pa si je zelo prizadeval za lepo oblikovan obred v cerkvi. V pohorski župniji se je celo uspel dogovoriti z občinskim matičarjem, da so bile civilne poroke ob torkih, ko je opat tam maševal. Za božič 1941 je oblast zaradi »nevarnosti živinske kuge« prepovedala maše v cerkvah, izjema je veljala le za nemške vojake, katerih je okrog sto obhajal. Previdevanje bolnikov na zasneženem Pohorju je bilo zelo naporno. Oktobra 1942 je moral nekaj časa oskrbovati še župnijo Poljčane. Za božič 1942 je obhajal kakih 300 otrok, za veliko noč 1943 je bilo veliko spovedi in obhajil, podobno za božič 1943, ko je moral celo iti v Maribor po dodatne hostije. (Ob takih podatkih, ki jih je sporočal materi, bo morda kak naš zgodovinar cerkvenega življenja lahko tudi kaj dopolnil.) Julija 1942 so imeli tudi birmo s 700 birmanci. Z darovi vernikov je uspel v cerkvi očistiti obočna rebra v prezbiteriju. Mami je celo pohvalil delo redkih slovenskih duhovnikov, ki so smeli ostati na župnijah, ker so morali skrbeti za veliko več vernikov kot on sam, zaradi velikih razdalj pa so si med seboj le težko pomagali.
Vojakom je do leta 1944 maševal vsak mesec po enkrat, novembra pa se je njihovo število še povečalo. Pri tem je imel stike tudi z vojaki evangeličanske vere, med njimi je bil tudi pastor, ki je včasih celo igral orgle pri opatovi maši. V Gradcu je večkrat predaval študentom medicine. Župnija na Pohorju je bila seveda kmalu sredi partizanskega ozemlja, a opatu so dovolili, da je prihajal tja. Zanimiva je opazka v pismu materi 13. oktobra 1941, da si »zapeljani nacionalisti prizadevajo celo za svobodno državo Slovenijo« (str. 388). Novembra 1942 so si partizani ponoči upali priti kar v mesto, kjer je veljala policijska ura. Izjemoma je bila leta 1942 spet dovoljena polnočnica. Večkrat je moral pokopati kakega padlega partizana, ker pa je vedel, da delujejo pod komunističnim vodstvom, je pogreb opravil brez liturgične obleke.
4. Obdobje po koncu vojne
Šele po kapitulaciji je 9. maja 1945 opat skupaj z zadnjimi nemškimi vojaki zapustil Slovensko Bistrico. Attemsovi so ostali, najmlajša sinova sta se umaknila v Avstrijo, Louis (Alois) se je z opatom srečal v Mariboru junija 1945, ko je bil ta že vojni ujetnik, vendar bi še mogel pobegniti, če bi hotel (pismo iz leta 1949). Avtor biografije v tej zvezi omenja (op. 71 na str. 420) Žajdelov članek, češ da je moral opat nekaj časa pred vojno po prizadevanju župnika Šolinca bivati v Brežicah, vendar so vsa pisma poslana iz Slovenske Bistrice. (Napačna je tudi avtorjeva, v opombi zapisana trditev, da v Bistrici ni bilo župnika Šolinca.)
Opata so z nemškimi vojaki vred ujeli bolgarski vojaki 10. maja v Dravogradu in jih odpeljali nazaj v Maribor. Opatu so vzeli prstan in naprsni križ, pustili pa so mu meniški habit in na rokavu trak Rdečega križa. Bolgarski častnik naj bi mu celo svetoval, naj pobegne, ko je zvedel, da je »pop«, duhovnik in ne častnik. Opat pa je hotel ostati pri svojih rojakih, da bi jim mogel duhovno pomagati. V Mariboru je skrbel za bolne vojake, ujetnike, dokler niso to prevzeli ujetniki, zdravniki. Dovolili so mu prosto gibanje po mestu, kjer je iskal dodatne hrane za bolnike. Bivali so v barakah na Teznem. Ohranjeno je poročilo ranjenca, ki ga je dal po vrnitvi domov, da je opat vstajal pred peto uro zjutraj, nato v parku hodé molil brevir, ob šestih pa maševal v kotu barake, ki so ga uredili kot skromno kapelo. Pri maši je bilo nekaj lažjih ranjencev in kočevskih Nemcev. Ob nedeljah je bila maša ob osmih na prostem, ob dežju pa v dvorani nekdanje tovarne letalskih delov. Udeležilo se je od 60–80 lažjih bolnikov. Pridigati ni smel, pred izpovedjo vere pa je kleče dolgo glasno molil in v molitvi povedal vse, kar bi sicer v pridigi. Včasih je bral evangelij tako, da je vanj neopazno vpletal svoje misli – nadzirajoči komisarji tega niso mogli ugotoviti. Ohranjena je celo pridiga, ki jo je imel na praznik sv. Rešnjega telesa (takrat 12. junija), v kateri je iz obzirnosti do luteranskih vojakov poudarjal predvsem Jezusovo ljubečo daritev kot razodetje božje ljubezni do človeštva. Smel je tudi pokopavati umrle ranjence in bolnike.
Junija so ujetnike premestili s Teznega v mariborski Narodni dom, 10. julija pa je opat, ki so ga zaradi njegovega duhovniškega in sanitetnega delovanja šteli med častnike, na železniški postaji v Mariboru skupaj s 75 častniki začel transport v živinskem vagonu. Vožnja do ujetniškega taborišča v Vršcu, na vzhodnem robu Jugoslavije, je s presledki trajala do srede julija, takratni sopotniki pa so pozneje pričevali, kako je znal opat kljub trpljenju vse hrabriti s svojo pokončno in neustrašno držo. V objavljenih poročilih o nemških ujetnikih v Vršcu, ki jih je bilo nekaj tisoč, so večkrat omenjali, da naj bi tudi opat Adalbert moral tja priti peš, kakor mnogi drugi, vendar je dovolj izpričano, da je bil vključen v transport z vlakom.
Opat je Vršac poznal še iz predvojnih obiskov, ko je tam pridigal nemškim naseljencem. Katoliška cerkev je bila velika novogotska stavba z dvema zvonikoma. Taborišče s številko 233 je bilo seveda zunaj mesta v barakah, ki so jih med vojno postavili Nemci za skladišče rezervnih letalskih delov. Ujetniki so sprva ležali na betonskih tleh, šele v jeseni so dobili nekaj slame, pa so jo morali spet odstraniti, ker se je v njej redil mrčes. Opat je vse trpljenje sprejemal po načelu, da »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (sv. Pavel Galačanom 2,20). Kmalu pa so ga zaradi višje starosti premestili v manjšo stavbo, kjer so spali na lesenih pogradih. Nemški prebivalci Vršca, ki so opata poznali od prej, a so bili zdaj posebej internirani, so kot delavci prihajali v taborišče častnikov in včasih prinesli skrivaj kako sadje in zelenjavo za bolnike. Pri tem so pomagale tudi nemške redovnice. Bil je včasih tako slaboten, da so ga morali celo nesti do latrine, duhovno pa je ostal pogumen. Kmalu po prihodu v taborišče je obhajal srebrni mašniški jubilej (25 let). Častniki so mu pripravili skromno slovesnost. Ob tej priložnosti avtor biografije omenja, da je bil visoke postave (186 cm) in je že zaradi tega in zaradi meniške obleke zbujal pozornost.
V septembru 1945 je v taborišču izbruhnila epidemija griže, vsak dan je bilo več mrličev – opat jih je pokopaval na nemškem vojaškem pokopališču zunaj taborišča. Imen umrlih sprva niso zapisovali; računajo, da jih je v treh letih umrlo okrog tisoč. Težko so prenašali tudi to, da dolgo niso smeli pisati domačim. Opat je prvo dopisnico (dovoljenih je bilo najprej samo 25 besed) pisal 14. septembra, mama pa jo je dobila šele 18. februarja 1946. Prvo pismo ji je pisal šele 16. maja – vsa so ohranjena v družinskem arhivu v Nemčiji.
Verski obredi, ki so jih v zahodnih ujetniških taboriščih celo spodbujali, so bili v komunističnih podvrženi posebnemu nadzorstvu. V začetku so v Vršcu smeli imeti samo molitve in božjo besedo, evharistijo (mašo) šele pozneje, ko so šolske sestre priskrbele potrebno opremo, zlasti hostije in mašno vino. Župnik je posodil kelih, za katerega so pozneje opata obdolžili, da ga je celo ukradel. Opat je bogoslužje uredil tako, da je Sveto pismo razlagal skupaj z ujetim protestantskim škofom Johnsenom. V nagovorih je spodbujal k zaupanju v Boga, saj se je mladim premaganim častnikom podrl ves smisel življenja, vendar o samomorih ni podatkov. Opat je večkrat govoril o Evropi, ki jo mora združiti povezava med narodi in veroizpovedmi, da ne bi nikdar več prišlo do vojne med njimi.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Slovenska Bistrica med okupacijo
Za mlajše, še ne doštudirane častnike, so organizirali tudi univerzitetna predavanja. Iz nemškega doma v Vršcu so celo pripeljali nekaj knjig, novejše in potrebni papir pa so pozneje pošiljale tudi mednarodne ustanove.
Oktobra 1945 je opat tako zbolel, da je s transportom kakih 300 bolnikov prišel v lazaret v Novi Vrbas. Materi piše, da se mu je zdravje počasi boljšalo, večkrat je mogel maševati, iz svoje opatije pa si je izprosil nov habit, ki ga je dobil leta 1947. Veliko je bral, kar so pač imeli v domači knjižnici, saj je bila v stavbi prej nemška šola.
Po ženevski konvenciji iz leta 1929 so morali težko bolne ujetnike izpustiti v domovino takoj, ko so bili zmožni za prevoz. Tudi iz Jugoslavije so to začeli že leta 1946, vendar opat ni prišel na vrsto. Zato je konec maja vložil prošnjo za izpustitev, kateri je priložil tudi potrdilo mariborskega škofijskega ordinariata, da sploh ni vojaška oseba, ampak duhovnik v civilni službi. Odgovora ni dobil. Ker je bil v bolnišnici edini duhovnik, je trpel tudi zato, ker ni mogel dovolj duhovno skrbeti za bolne soujetnike, ki jih je bilo 800–900. Mami je 15. septembra celo pisal, da ne bo mogel biti izpuščen, dokler ne bo prišel kak drug duhovnik. Vmes je maja 1946 dobil tudi prvo materino kartico.
Novembra so ga spet prepeljali v Vršac, ker so v bolnišnici potrebovali prostor za nove bolnike. Tam so se ga razveselili, mogel je spet redno maševati, obhajati bolnike in razlagati verska vprašanja, že 29. novembra (na državni praznik) pa so ga prepeljali v Zrenjanin, kjer je bilo kakih 500 sumljivih oseb, med njimi vsaj 20 teologov, tudi prej omenjeni škof Johnsen. Izpolnjevati so morali vprašalnike o svojem prejšnjem življenju, odnosu do Hitlerja, kako ocenjuje komunistične države itd. Sploh so jih hoteli prevzgojiti, pri čemer so sodelovali tudi nekateri sojetniki. Ob nedeljah je sicer mogel maševati, za božič 1946 je pripravil tudi božičnico. V začetku 1947 je prejel nov meniški habit, kar mu je povzročilo posebno veselje. Tistim, ki so želeli, je govoril o verskih vprašanjih, v postnem času je razlagal osebe iz Jezusovega trpljenja.
Avgusta 1947 je taborišče v Zrenjaninu postalo pravi zapor za vojne zločince z zelo poostrenim redom, zasliševanji, trpinčenji, saj so ujetnike pripravljali na sodne procese. Opata pa so 31. avgusta spet vrnili v Vršac, kjer je bil kot vojni ujetnik deležen boljšega ravnanja. Škof Johnsen je ostal v Zrenjaninu, že dva dni po opatovem odhodu je bil ustreljen »na begu«, česar nihče od častnikov, ki so pozneje o tem pričevali, ni verjel, saj sta oba duhovnika vedno le spodbujala k vztrajnosti do zadnjega dneva ujetništva. Opat je v Vršcu imel spominsko opravilo za luteranskega škofa, pri čemer se je moral zelo zadrževati, da ni rekel kake nevarne besede. V taborišče je prišel še en katoliški duhovnik.
Opat seveda ni mogel vedeti nič o poskusih nemških katoličanov že leta 1946, da bi premislili svojo »krivdo« glede poraza v vojni, prav tako ne, da so nemški komunisti doma javno pisali, da je bil opat Adalbert leta 1934 navdušen hitlerjanec in da zato nikoli ne bo smel sodelovati pri obnovi Nemčije. Morda je kaj tega tudi opora za omenjeno Žajdelovo pisanje, ker so najbrž to širili tudi v Jugoslaviji.
V novembru 1947 se je opatu zdravje spet poslabšalo, do konca februarja 1948 je bil v lazaretu v Pančevu. Maševati ni mogel, ker pa sta bila tam dva duhovnika, je mogel prejemati obhajilo, težje bolnike pa je še sam pripravljal na smrt in jih obhajal. V zimskih mesecih so ga stalno zasliševali, češ da je bil špijon že pred vojno in da je germaniziral slovenske otroke.
Po vrnitvi v Vršac je spet mogel maševati, udeleževal se je predavanj in prireditev, ob vsakem transportu ujetnikov, ki so jih izpustili domov, pa je opat ostal. Septembra 1948 so mu prvič dovolili iti v mesto, kjer je bil na koncertu. Večkrat je šel v pravoslavno cerkev, kjer je užival v lepem petju, kakor je pisal domov 25. oktobra. Smel je hoditi celo v manjša taborišča v okolici, da je tam opravil bogoslužje. Dovoljenje za hojo po mestu bi mu dali še večkrat, če bi hotel iti v civilni obleki. Iz tega časa je ohranjena tudi slika, ko se je dal fotografirati in jo je poslal materi 3. decembra. Od septembra je hodil k nedeljski maši v Vršac, v novembru je tam slučajno govoril z beograjskim nadškofom dr. J. Ujčičem. V adventu je imel vrsto nagovorov častnikom kot pripravo na vrnitev v domovino. Prvotni datum, 31. december, ko naj bi bili vsi izpuščeni, so spremenili v 18. januar 1949. V tem času je 28. oktobra umrla opatova mama, ko sta se oba tako veselila snidenja. Zadnje pismo je pisal 19. decembra, sestra ga je doma prejela 13. januarja, ne da bi vedela, da je brat že mrtev. V opatiji Neuburg so po daljših težavah 29. decembra izvolili novega opata, ki je bil 15. januarja slovesno blagoslovljen. Pred božičem so tudi župnika (ujetnika) Wagnerja zaprli v Zrenjaninu, opat pa naj bi celo sam prosil, naj ga pustijo v taborišču, da ne bodo za božič brez maše.
Rekonstrukcija zadnjih dni in smrti
Opata so zadnjikrat videli živega v Vršcu 23. decembra 1948, ko je šel tja iskat, kar je bilo potrebno za božično praznovanje. Z evangeličanskim duhovnikom v taborišču sta bila dogovorjena, da bosta ob 14h pripravila vse za ekumensko božično opravilo. V bližini taborišča je še govoril s soujetnikom, nemškim pooblaščencem Pawlikom. Omenil mu je, da so ga poklicali v štab v mesto. V taborišče pa se ni vrnil; razširili so govorice, da je pobegnil, kar nihče ni verjel. Sledila je preiskava njegovega ležišča, skrivaj so lahko še rešili posodico s svetimi hostijami, ki jo je imel vedno pri sebi, da je mogel obhajati bolnike. V božičnem jutru so nato z njimi obhajali nekaj ujetnikov. Po vrnitvi v Nemčijo so o tem sestavili uradne zapisnike.
Govorice so se širile v taborišču, da so ga na begu ubili. Kdaj in kje so nato našli opatovo truplo, ni mogoče enoumno ugotoviti, ker se poročila različnih očividcev razhajajo. Župnik v Vršcu Neumann je menda že na božič slišal, da je opat izginil, da so našli truplo, pa menda šele na Silvestrovo. Truplo naj bi našli zunaj mesta in naj bi ga izpod kupa odpadkov izbrskali prašiči – nato pa naj bi ga prenesli v kapelo na katoliškem pokopališču. Po zvočnikih naj bi vabili meščane, če bi kdo truplo prepoznal. Tisti, ki so ga videli, so poročali o ranah, ki so jih videli na povsem slečenem mrliču. V taborišču o tem javno niso govorili. Na »nemškem« (katoliškem) pokopališču so ga pokopali zvečer 3. januarja 1949. Župnik je že prej blagoslovil grob, ker se je bal biti navzoč pri pogrebu, potem pa je zanj maševal. Pri pogrebu sta bili le dve ženi. Grobar zaradi hudega mraza ni mogel skopati groba, zato je opatovo krsto položil v grobnico neke nemške družine, v kateri je med krstami naredil prostor za opatovo, ki jo je zaznamoval s črnim lesenim križcem.
Častniki, ki so se nato vrnili v Nemčijo, so omenjali nemške in jugoslovanske osebe, ki bi mogle biti povezane z umorom opata. Splošno so bili prepričani, da so podobno kot prej škofa Johnsena, umorili tudi opata, ker sta preveč vedela o trpljenju in mučenju nemških vojnih ujetnikov in bi bila prenevarni priči po vrnitvi v domovino.
Avtor p. Benedikt Pahl sklepa svojo biografijo opata Adalberta Neipperga s podatki, kako so različni avtorji v letih hladne vojne pretiravali glede načina opatove smrti. Uradne objave so šele desetletja pozneje omogočile treznejše opisovanje nemških ujetnikov o bivanju v Jugoslaviji. V opatovi opatiji Neuburg so šele leta 1978, ob tridesetletnici smrti, obsežneje spregovorili in objavili, kaj je opat delal pred vojno, med njo in tudi o njegovem mučeniškem pričevanju. Leta 1987 so posneli tudi film o njem.
V različnih krogih so spodbujali prizadevanje, da bi začeli postopek za razglasitev opata Adalberta za mučenca in blaženega. Avtor biografije to navaja, pa tudi pomisleke, da ne bi s postopkom prizadeli evangeličanov, ko je opat v taborišču tako skrbel za ekumensko sodelovanje.
Več desetletij so si tudi prizadevali, da bi opatovo truplo prepeljali v domovino, zlasti ker so omenjeno pokopališče v Vršcu opustili in so tudi opatove zemeljske ostanke leta 1961 hkrati s krstami drugih duhovnikov prenesli na novo pokopališče. To je uredil novi župnik v Vršcu von Boday, ne da bi prej vprašal domače. Obvestil jih je šele po izvršenem prenosu, da so opatovo truplo preložili v manjšo krsto. Ponovno prizadevanje za prepeljavo krste v opatijo Neuburg je uspelo oktobra 1989. Slovesnega bogoslužja 9. junija 1990 so se udeležili še nekateri živi soujetniki, domači in redovna družina.
Opatov krajši življenjepis s sliko je tudi na str. 907–910 v uradni zbirki življenjepisov nemških pričevalcev za vero: Zeugen für Christus, Das deutsche Martyrologium des 20. Jahrhunderts, ki je v dveh zvezkih izšla leta 1999 pri založbi Schöningh v Paderbornu.