Avtor: Anton Drobnič

Idejni in politični nasledniki nosilcev propadlega komunističnega totalitarnega sistema, ki so ga začeli z množičnimi poboji Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej, si sedaj na vso moč prizadevajo, da bi žrtvam teh zločinov vzeli še zadnje človeško dostojanstvo in jih tudi po smrti ločevali od drugih mrtvih. Zato že dve leti počnejo vse, da bi preprečili sprejem takšnega zakona o vojnih grobiščih, ki bi vsaj mrtvim priznal ustavno pravico do človeškega dostojanstva in enakosti pred zakonom. Svojo čast hočejo doseči s poniževanjem drugih.
Njihov zadnji poskus je trditev, da borci proti komunističnemu revolucionarnemu nasilju v Sloveniji med zadnjo svetovno vojno, niso bili vojaki in zato padlim ali umorjenim ne pripada vojaško pokopališče, kot ga priznavajo vsem drugim vojakom vključno s tujimi okupatorji.
Že spomladi leta 1990 je prof. dr. Ljubo Bavcon v pogovoru o povojnih pobojih zagovarjal stališče, da pobojev ni bilo, bile so samo »justifikacije«, izvršitev sodb, ki jih je izdajalcem ustno izreklo ljudstvo. Na ugovor, da leta 1945 ustne sodbe niso bile dopustne niti po revolucionarnih partizanskih predpisih, je dodal, da pobiti protirevolucijski borci niso bili vojni ujetniki, ampak samo civilni zaporniki. Čeprav so morda bili umorjeni protipravno, to ni bil vojni zločin zoper vojne ujetnike, katerega pregon ne zastara, ampak navaden zločin zoper civilne zapornike, katerega kazenski pregon je že zastaral. Stališče o civilnih jetnikih je zagovarjal z določbo konvencije o vojnih ujetnikih, ki pravi, da status vojnega ujetnika preneha, ko so ujetniki vrnjeni v domovino. Ko so bili konec maja 1945 slovenski vojaki iz Vetrinja izročeni partizanom in vrnjeni v domovino, naj bi prenehali biti vojni ujetniki. Seveda bi to držalo samo v primeru, če bi slovenski vojaki na Koroškem leta 1945 pri angleški armadi sploh bili vojni ujetniki in zlasti, če bi se v domovino vrnili prostovoljno. Kot vemo, ni bilo tako. Slovenski protikomunistični vojaki so vojni ujetniki postali šele, ko so proti svoji volji prišli pod oblast svojega edinega sovražnika – slovenskih partizanov.
Zadnje mesece – po odprtju grobišča v Slovenski Bistrici – podoben pravni pogled ponovno pogrevajo na državnem tožilstvu, češ da slovenski domobranci niso bili del nemškega Wermachta, t. j. redne nemške vojske, ampak del nemške SS-policije. Tako jih je decembra 2001 »poučil« dr. Anton Bebler z dodatkom, da policisti niso vojaki, ampak civilne osebe. Takšno stališče je očitno tudi podlaga določbi 4. člena predlaganega zakona o vojnih grobiščih, ki žrtvam povojnih pobojev ne priznava vojaških grobišč, ampak samo civilna grobišča.
Očiten namen zagovornikov teh stališč je preprečiti sodne postopke zoper morilce, češ da je kazenski pregon za poboje civilnih oseb že zastaral in zato ni več dopusten. Povojni poboji civilnih oseb res niso vojni zločin, so pa nedvomno zločin zoper človečnost po pravilih mednarodnega kazenskega prava, katerega kazenski pregon prav tako ne zastara (116. člen KZ RS). Z zanikanjem statusa vojnih ujetnikov zato ni mogoče preprečiti kazenskega pregona krivcev za povojne poboje. Njihovo dejanje ni zastaralo, ne glede na to, ali so pobili vojne ujetnike ali samo civilne osebe.
Kazenski pregon komunističnih zločinov v času komunističnega totalitarnega sistema sploh ni bil možen. Zaradi nepremagljivih ovir v tistem obdobju zastaralni rok ni mogel teči niti za tiste zločine komunistov, katerih pregon po zakonu lahko zastara. Teči je lahko začel šele 26. junija 1991, ko smo izstopili iz komunistične države. Zato noben umor, ki so ga zakrivili komunistični oblastniki, še ni zastaral.
Ne glede na to, je treba povedati, da stališče o po vojni pobitih civilnih jetnikih pravno ni utemeljeno. Velika večina pobitih Slovencev iz taborišč v Kranju, v Šentvidu nad Ljubljano, v Teharjah itd. so bili vojni ujetniki. Enako velja za pobite borce protirevolucijskih formacij v jeseni 1943 na Turjaku, v Velikih Laščah, v Jelendolu, v Mozlju, na Travni gori itd.
Vaške straže so bile po določbah haaških konvencij domača varnostna enota, torej ne italijanska ali okupatorska, ampak domača, slovenska, sestavljena iz pripadnikov, ki so spadali pod suverenost Kraljevine Jugoslavije. Niso bili policijska enota, ampak prostovoljna milica, pomožna vojska, kot kaže že njihovo uradno poimenovanje – Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC). Pripadniki raznih milic in prostovoljnih enot, ki pridejo pod sovražno oblast, imajo po določbah 4. člena Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949 status vojnih ujetnikov pod pogojem, da milice ali prostovoljne enote izpolnjujejo naslednje pogoje:

* da jih vodi oseba, ki je za svoje podrejene odgovorna,

* da imajo določen razpoznavni znak, ki je od daleč viden,

* da odkrito nosijo orožje,

* da pri vodenju svojih operacij upoštevajo vojaške zakone in običaje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranska vojska je redno izobraževala vodstveni kader

Vse te pogoje so vaške straže izpolnjevale. Umor pred 8. septembrom 1943 zajetih vaških stražarjev je bil zato umor vojnih ujetnikov in vojni zločin zoper vojne ujetnike.
Po kapitulaciji Italije so vaški stražarji prenehali biti domača varnostna formacija, saj italijanskega okupatorja ni bilo več. Pravno so postali borci Slovenske narodne vojske, vojaške formacije Slovenske zaveze, ki je bila del Jugoslovanske vojske v domovini. Poboji nasprotnikov revolucije jeseni 1943 so zato umori vojnih ujetnikov in vojni zločin.
Slovenski domobranci so bili po haaških konvencijah prav tako domača, torej slovenska varnostna formacija in ne nemška. Niso bili niti del nemškega Wermachta niti del nemške policije. Spadali so pod suverenost Kraljevine Jugoslavije in poveljevali so jim domači vojaški oficirji, ki so prisegli jugoslovanskemu kralju. Nikoli niso prisegli nobene zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Zvestobo in pokorščino so prisegli samo svojim nadrejenim slovenskim oficirjem in svoji slovenski domovini.
Slovenski domobranci so bili podobno kot vaški stražarji prostovoljna milica, pomožna vojaška formacija. Njihov vojaški položaj kaže njihovo ime – Slovensko domobranstvo, kar pomeni obramba slovenske domovine. Vojaško so bili nekaj podobnega kot nekoč avstrijski domobranski polki ali kasneje naša Teritorialna obramba. Njihova organizacija in oborožitev je bila vojaška, poveljevali so jim vojaški oficirji in pri svojih akcijah so spoštovali vojaške zakone in običaje. Bojevali so se v državljanski vojni proti vojaško organiziranemu in vodenemu sovražniku. V vseh pogledih so torej bili vojaki in ne policisti, kot ujetniki pod sovražno oblastjo so zato bili vojni ujetniki.
Naj samo pripomnim, da so po haaških predpisih o vojskovanju za vojake šteti tudi policisti, ki organizirano sodelujejo v oboroženih vojaških spopadih, t. j. v oboroženih bojih z vojaškim sovražnikom. Slovenski vaški stražarji in še posebno domobranci so med državljansko vojno nedvomno vodili vojaške boje z vojaškim sovražnikom. Zato so v sovražnem ujetništvu v vsakem primeru bili vojni ujetniki.
Posebno pozornost je treba posvetiti stanju ob koncu druge svetovne vojne. Dne 21. februarja 1945 je ilegalni Narodni odbor za Slovenijo ustanovil Slovensko narodno vojsko, v katero so se tajno vključile vse slovenske protirevolucijske formacije. Na seji slovenskega parlamenta v Ljubljani dne 3. maja 1945 je bila razglašena ustanovitev Narodne države Slovenije, Slovenska narodna vojska pa je bila razglašena za vojsko slovenske države.
Slovensko domobranstvo je torej prenehalo obstajati dne 3. maja 1945, ko je tudi javno in legalno prestopilo v Slovensko narodno vojsko (SNV), ki je bila redna vojska Narodne države Slovenije. SNV ni imela nobene povezave z okupatorjem in je tudi ni več vezala nekdanja domobranska prisega. Na Koroško se torej niso umaknili slovenski domobranci, ampak vojaki SNV. Tudi angleška armada na Koroškem v svojih dokumentih teh vojakov ni imela za domobrance, ampak jih je imenovala SNV oz. Slovenian national army. Tudi jih ni imela za ujetnike, saj se SNV nikoli ni bojevala proti njim.
Vojaki SNV so ujetniki postali, ko so prišli pod oblast svojih sovražnikov – komunistične Jugoslovanske armade in njenih enot KNOJA in OZNE, v kar so se spremenile dotedanje partizanske vojaške enote. Kot vojaki SNV so postali vojni ujetniki, njihov poboj je bil po zunanjih znakih vojni zločin zoper vojne ujetnike, po namenu morilcev pa genocid.
Mihajlovičevi »četniki« so bili redna vojska legalne jugoslovanske vlade v begunstvu, torej Jugoslovanska vojska v domovini. Ob koncu vojne so 3. maja 1945 tudi postali legalni del SNV. Umor zajetih »četnikov« med vojno in po vojni je bil zato umor vojnih ujetnikov.
Odrekanje vojaškega statusa med vojno in po vojni pobitim borcem proti komunistični revoluciji je zato zanikanje očitnih zgodovinskih dejstev in pravno sprenevedanje. Pripomniti velja še nekaj o spornosti statusa vojnih ujetnikov. Po ženevski konvenciji je za primer spora o statusu vojnega ujetnika določeno, da je treba ujetnika šteti za vojnega ujetnika, dokler pristojno sodišče ne odloči drugače. O borcih slovenskega protikomunističnega odpora doslej pristojno sodišče ni odločilo drugače. Zato pravno veljajo za vojne ujetnike, njihov množični umor pa za poboj vojnih ujetnikov, četudi kdo meni drugače. Zato jim je treba priznati vojaška grobišča in vse časti, ki gredo vojakom, padlim za domovino.