Avtor: Jože Hubad

Del besedila, ki ga zaradi izredne aktualnosti tu objavljamo v celoti, je avtor prebral v diskusijskem delu kongresa Nove Slovenije lani novembra v Rogaški Slatini.

Vsi vemo, kaj v naši domovini pomeni tranzicija. Zato se strinjam z avtorjem predloga, ki upravičeno ugotavlja, da je slovenska tranzicija nezadostna. V nekaterih pogledih napreduje prepočasi, v drugih se zaustavlja, v tretjih pa se še niti načela ni. Zato naše domovine še zdaleč ne moremo imenovati demokratično, pravno državo.
Zaviranje tranzicije pri nas pa ni slučajno. Zavira jo komunistično nasledstvo, to pa iz preprostega razloga: dosledno uresničena tranzicija bi pomenila konec njihove oblasti in privilegijev, ki jih kot manjšina na oblasti uživajo že mnoga desetletja na račun Slovencev in Slovenk.
Tu pa si moramo postaviti vprašanje: Kaj ali kdo pa jim tako početje omogoča? Odgovor se glasi: To so Slovenci in Slovenke iz prav te velike večine slovenskega naroda, na katere račun živi komunistična manjšina.
Sedaj pa smo pred še težjim vprašanjem: Kateri so razlogi za tako nerazumljivo, absurdno početje teh Slovencev in Slovenk?
Eden glavnih razlogov je brez dvoma odsotnost političnosti v našem ljudstvu. Desetletja mu je bilo prepovedano misliti o vsem in politično sodelovati pri vsem, kar dolgoročno in kratkoročno odloča o njegovem življenju. Prav možnost, da po lastni presoji sooblikujemo življenjske razmere je, v razliko od totalitarizma, dar demokracije in obenem pogoj za njen obstoj in delovanje.
Ta možnost je za povojne slovenske generacije nekaj novega. S tem novim nekateri ne vedo, kaj početi, drugi pa te možnosti ne uporabljajo, ker jim še zmeraj v kosteh tiči strah. Ta strah pa ni toliko ostanek desetletja trajajočega ustrahovanja; to je nov strah, ki prevzema ljudi, ko še vedno vidijo na oblasti tiste stare obraze, ki so, da bi obdržali svojo absolutno oblast nad državljani, skozi desetletja izvajali vsakodnevno nasilje.
Poglavitni razlog pa je, da se te generacije ne zavedajo ali da se premalo zavedajo odlične slovenske nacionalne in kulturne istovetnosti (identitete). To je vsota izkušenj, samospoznavanja in smernic za ravnanje, ki so nastale v stoletjih prizadevanja za boljše življenje. Ta istovetnost nam daje samozavest, omogoča pogumen nastop in hkrati deluje kot dragocen kompas, vliva nam zaupanje v samega sebe in spodbuja vztrajnost. V našem ravnanju in stališčih v skladu s temi izkušnjami in sledeč našemu notranjemu kompasu se zrcali naša istovetnost. Človek s tako oporo in takim notranjim kompasom bo zanesljivo znal braniti svoje dosežke in se bo uspešno spoprijel z izzivi bodočnosti.
O tem glasno priča naša zgodovina: Opirajoč se na svojo istovetnost in sledeč svojemu notranjemu kompasu, smo se Slovenci v dobi najhujše ogroženosti, ki jo je pomenil komunistični atentat na slovenstvo v dobi okupacije med drugo svetovno vojno, temu atentatu, lažno imenovanemu NOB, odločno uprli. Ta t. i. NOB je bil poskus takratne Sovjetske zveze, da bi z revolucionarnim nasiljem v nas uničila slovensko istovetnost, spremenila Slovence najprej v amorfno maso, slovensko ozemlje priključila sovjetskemu imperiju, iz izkoreninjenega Slovenca pa napravila »novega človeka«. (Berimo v knjigi dr. Franceta Bučarja, ki je izšla v Ljubljani leta 1988 pod naslovom Usodne odločitve, str. 116. Kar nam Bučar piše na tem mestu, je najkasneje do konca leta 1942 vedel slovenski kmet, delavec, meščan, študent, dijak).
V diametralnem nasprotju s ciljem Sovjetske zveze pa je bil cilj boja slovenskega domobranstva, izražen v vsej javnosti in pred oltarjem: svobodna Slovenija v svobodni Evropi.
Dragi navzoči, namen in cilj boja slovenske narodne vojske v državljanski vojni je bila natančno taka Slovenija, kakršno bi Slovenci danes radi uresničili.
S tem pa smo pri naši zavirani, kruljavi tranziciji. Razloge komunističnega nasledstva za to zaviranje poznamo. V naslednjem pa si oglejmo njihov postopek: Kakor so komunisti prek trupel vojakov vaških straž in pobite slovenske narodne vojske nametali metre debele plasti skal ali strupenih industrijskih odpadkov, tako so nametali prek njihovega moralnega obličja metre debelo plast laži in klevet, tako najostudnejših kakor najabsurdnejših. Prav isto počne njihovo nasledstvo – prefinjeno – tudi danes in predobro ve, zakaj.
Z najabsurdnejšimi lažmi o morali in slovenskem domoljubju vojakov in civilistov, skušajo oblatiti in onesposobiti tisti dragoceni slovenski kompas, ki je bil v njih in ki jih je vodil v boj proti t. i. NOB-ju. S temi poskusi uničevanja naše najdragocenejše nacionalne imovine se komunisti in njihovo nasledstvo nadejajo preprečiti, da bi ta isti slovenski kompas danes postal tudi naše vodilo in naš vir pogumnega nastopa.
V tako razredčen ali izpraznjen duhovni prostor v nas pa skušajo vriniti svoje surogate. V dobi zmagovite revolucije so nam nasilno obešali okrog vratu kos rdeče lepenke z napisom homo socialisticus. Po svetovnem bankrotu komunizma, ko bi naša rdeča lepenka pričala o tem bankrotu in ne o naši istovetnosti, pa nam nasledstvo revolucionarjev zamolčuje dejstva o stalinistični revoluciji v naši državljanski vojni in nam skuša vsiliti neki nov surogat narodne identitete. To naj bi bil domoljubni NOB, ki naj bi veljal nacionalni osvoboditvi in naj bi bil potemtakem osnova današnje državnosti. Mi ta surogat najodločneje odklanjamo, ker je lažen, ker povzroča zmedo v naših poskusih, da bi spet našli svojo resnično slovensko identiteto, in ker ruši proces tako potrebnega nacionalnega preroda.
Kljub temu pa sile komunistične kontinuitete niso čisto brez uspeha. Stanje pri nas , 12 let po bankrotu komunizma, moram opisati takole:
Politično smo nezreli in ne zavedamo se pomena delovanja demokracije in možnosti, ki nam jih ta daje. Resnične slovenske identitete v zavesti premnogih Slovencev ali ni ali pa je zmedena oz. okrnjena od lažnih surogatov. Pri takem duhovnem stanju ima propaganda v medijih, ki so pri nas še vedno v rokah komunističnega nasledstva, lahek posel in rezultat je, da to obstaja na oblasti. Tako stanje pomeni za naš narod veliko nevarnost. Na takih slovenskih tleh ne bomo ustvarili Evrope. In dokler tega ne bomo spremenili, se združeni Evropi ne moremo in ne smemo pridružiti.
Če pa hočemo Slovenci v združeno Evropo – in to moramo, ker se ne moremo iti neke titovske neuvrščenosti – moramo najprej na svojih tleh dosledno in brez oklevanja izpeljati tranzicijo do popolnosti. Edino na takih temeljih bo zaživela svobodna, demokratična Slovenija – in Evropa.
Tranzicije pa ne bomo izpeljali, če si ne bomo prej prisvojili izkaznice o odlični slovenski istovetnosti, ki so nam jo dali borci proti t. i. NOB-ju v naši državljanski vojni, pa nam jo je stalinistična revolucija iztrgala. V svoj duh in v svoja srca moramo vgraditi dragoceni, preizkušeni slovenski kompas, izročilo naših prednikov. Le tako se bomo boju slovenske narodne vojske, ki je bil maja 1945 po politični volji zaveznikov tik pred ciljem ustavljen, v kontinuiteti priključili in ga vodili do zmage, to pot s političnim orožjem. To je naša naloga, to je naša dolžnost, zato pa naj živi Nova Slovenija.