Avtor: Vanja Kržan

»Ali ni lep, naš Blegoš?« nemo sprašuje popotnika nekdanji gospodar z Visokega v Poljanski dolini, Ivan Tavčar, ki v bronastem kipu ponosno zre tja proti njegovim višinam. Vsi Poljanci so si v tem edini, pa naj gre za tiste iz doline ali hribovskih naselij. Čim bliže njegovega pobočja so, tem bolj je njihov: Javorci ga imajo za svojega, pa Hotaveljci, Čabračani, Volačani, Debeničani in Leskovčani. Iz vsakega od zaselkov vodi v njegove strmine pot ali steza, s severne ali južne, vzhodne ali zahodne strani.
Ko sem v kristalno jasnem zimskem jutru s Hotavelj v Poljanski dolini zavila proti Čabračam na južnem pobočju Blegoša, me je zviška pogledoval njegov s soncem obsijani in zasneženi vrh, globoko doli pod njim pa me je pozdravljala vsa svetla cerkvica sv. Jedrt: v svoje varstvo objema nekaj hiš, kakšno gospodarsko poslopje in hlev Čabračanov. Tudi med vojno so bile Čabrače pod sv. Jedrt majhen zaselek, podobno kot povsod v Škofjeloških hribih. Štirim kmetijam se je po domače reklo: pri Janezu, pri Šemonu, pri Hribovcu in pri Mešiču. Še bolj po domače bi bilo, če bi po njihovem narečju končni -u kar izpustili. Bajtarji z manj zemlje in živine so bili Maticovi, Lovrinovi, Blažonovi in Košancovi ali še bolj po domače, Košančkovi. Poseben privilegij so uživali pri Mežnarju, ker je bila hiša in ohišnica cerkvena last, dana v uživanje mežnarju in njegovi družini za mežnarski posel, ki ga je od svojega očeta podedoval Tine Peternel, medvojni mežnar. Kadar ga vaščani danes omenjajo, mu še vedno rečejo kar Mežnarjev, čeprav se je med vojno svojim opravilom odpovedal.
Vse do vojne so bili med Čabračani zdravi sosedski odnosi, ki jim ostajajo v lepem spominu. Začela se je vojna. Takrat pa se je vse zmešalo, pravijo. Njihove domačije, stisnjene na pobočju, je še vedno kot v naročju varovala cerkvica sv. Jedrt, ki so jo njihovi predniki obnovili že v 17. stoletju, več kot sto let zatem pa jo je poslikal Štefan Šubic. Kadar se danes z grenkobo spominjajo hudih vojnih časov, so ti grenki spomini povezani tudi s cerkvico sv. Jedrt, ali natančneje z Mežnarjevim.
Nevidno in potihoma, ne da bi kdo slutil, se je v zvonik cerkvice pritihotapilo skrivno, a vsevidno oko in veliko uho medvojne revolucije v osebi Tineta Peternela, Mežnarjevega. Prenehal je zvoniti, to je zdaj namesto njega opravljala mežnarica. Vsa štiri leta pa Čabračani niti slutili niso, kar so ogorčeni odkrili šele po vojni, ko se je mežnar z družino odselil in so mežnarske posle prevzeli pri Hribovcu.
»V zvoniku si je mežnar uredil kar bivališče,« pripoveduje sedanja mežnarica Pavla Klemenčič (1933), po domače Hribovškova. »Noter si je postavil posteljo, tudi kuhal si je kar v zvoniku, ker je bil zid okajen. Na strehi nad vhodom je bila odmaknjena skodla. S tem si je pridobil lino, da se je lahko razgledoval po vasi. Kot na dlani je imel pod seboj vse hiše, vse ljudi, vsa dogajanja, vsak korak svojega sovaščana.« Vedeli so, da je delal s partizani in ni bil priljubljen, niso pa slutili, da jih je partizanom tudi ovajal.
Kar naprej so bili v vasi zdaj partizani zdaj Nemci, ti vedno samo podnevi in mežnar je lahko videl, pri katerih hišah so se ustavljali. Morda bolj pogosto tam, kjer je hišni gospodar znal nemško. »Tudi naš ata je govoril nemško,« se spominja mežnarica Pavla. »Spraševali so ga po partizanih, banditi so jim pravili, pa jim je ata odgovoril: ›Kako naj kaj vemo o njih? Pridejo oboroženi, z orožjem nam grozijo, pobijajo, pokradejo nam, ubogati jih moramo in tiho moramo biti!‹ Če bi se partizani resnično borili proti Nemcem, bi v domačinih iskali in imeli zaveznike. Še naprej bi vas skupaj držala, partizani pa so prinesli med nas razdor. Veliko manj žrtev bi bilo, če ne bi bilo partizanov,« je še danes ogorčena Hribovškova Pavla. »Ko so partizani l. 1942. ubili vaščana Jurija Oblaka, mu Mežnarjev sploh ni šel zvonit. Naš ata so šli namesto njega. Bil je prva žrtev partizanov v Čabračah.«
Jurij Oblak (1904), po domače Košancov ata, je bil gospodar majhne kmetije in oče štirih nedoraslih otrok. Bil je zelo priden, pravi garač. Ženo si je pripeljal iz Ribnega pri Bledu. Gosposko se je nosila in ni bila za delo. Njen brat je takoj pristopil k partizanom. Košancova in Mežnarjev sta se zelo dobro razumela. Že 1942. leta so se pod večer hodili čabraški gospodarji skrivat pred partizani, bodisi v gmajno, bodisi v štale in tam prebili noč. Tudi Juriju so prigovarjali, pa se ni hotel. Bilo je jeseni in Jurij je že nekaj dni vozil proso z njive, ob večerih ga je na podu mel. Tisti večer se je Jurij oglasil pri Hribovcu in ta ga je opozoril, da ni varno, če je zvečer pokonci. Naj se raje skriva, saj je še podnevi nevarno, kaj šele ponoči. Pa ga ni poslušal. »Kaj bi se skrival, saj nisem nikomur nič storil,« je odvrnil Hribovšku. Do takrat v Čabračah partizani niso ustrelili še nikogar in še predstavljal si ni, da bo prav on prvi na vrsti za partizanski ›odstrel‹. Ko se je storila noč, so se ob njem na podu pojavili partizani. Odgnali so ga v hišo in v veži pred kuhinjskimi vrati ustrelili. Naslednji dan so ga sosede pripravile za mrtvaški oder: iz žepov in čevljev se mu je še usipalo proso. Taka je torej nasilna smrt, jih je obhajalo doslej neznano spoznanje: na vsem lepem, sredi dela, na lastnem domu te bogsigavedi kdo ustreli. Le zakaj?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mali Ivan s staro mamo in starim očetom pred hišo, v kateri se je zgodil trojni umor

Ljudje so onemeli in hišni gospodarji so se skrivali še skrbneje. O vzroku smrti Košancovega očeta, pa še danes lahko samo ugibajo. So bile po sredi tudi zamere med Jurijem in bratom njegove žene, ki je bil partizan? Jurijev oče je snahi očital, da je ona kriva smrti njegovega sina. Zaradi te izjave ga je Mežnarjev pretepel s puškinim kopitom. Morda mu je Jurijevo smrt oponesel še kdo drug od Čabračanov in bo odslej Mežnarjev čakal na ugoden trenutek, da se znebi še njega? Seveda bo to opravilo prepustil partizanom, s katerimi je vedno tesneje sodeloval in vedno bolj očitno prijateljeval z vdovo Jurija Oblaka. Baje so prav tisto noč ustrelili tudi gospodarja in očeta Janeza Primožiča (1896), ki je stanoval niže, tam kjer pot šele krene navkreber v Čabrače, Volaka 1. Ubili so ga kar vpričo žene in sina. Še nekaj ur je smrtno ranjen umiral, pa mu ni nihče mogel pomagati.
Nemške patrulje so se ustavljale tudi pri Janezu, kjer je stari oče Janez Tavčar (1875), vojak iz prve svetovne vojne, govoril nemško. Njegov sin, gospodar kmetije, prav tako Janez Tavčar (1902), večinoma ni bil doma, ker se je pred partizani skrival s svojim sorodnikom v neki hišici pod gradom v Škofji Loki. Tako je njegova žena Marija Tavčar, roj. Jelovčan (1904) z Gabrške gore, na domačiji živela s starim očetom, s staro materjo(1873) in s tridesetletno Fani Tavčar (1914), neporočeno sestro svojega moža. Imela sta samo enega otroka, sina Ivana (1936).
Nemški vojaki so prihajali tudi k najbližjim sosedom Tavčarjevih, k Šemonu. Šemonov gospodar Blaž Jelovčan je padel v prvi svetovni vojni, zato ga je nekako nadomeščal brat France, invalid z leseno nogo, ki je tudi znal malo nemško. Vencelj, edini sin pokojnega Blaža in njegove žene France, je že med vojno skrivaj odšel na Koroško. Na razmeroma veliki kmetiji, deset glav živine je bilo v hlevu, je morala gospodinja Franca najeti dve dekli, ena je bila Marija Mrljak roj. Čeferin (1912), ki so ji pravili Mici.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mali Ivan z mamo in očetom

Pa se najprej ustavimo pri Janezu, Čabrače 3., kjer danes gospodari Tavčarjev Ivan (1936). Seveda se deloma spominja nemških vojakov, ki so se ustavljali pri njih, ne more pa imeti najmanjšega pojma, o čem so se s starim očetom pogovarjali. Spominja se tudi obiskov partizanov in danes prav dobro ve, da so se jih vsi bali. Že pred nočjo je bilo vse zaklenjeno in zapahnjeno; kadar so se pojavili, zastražili hiše in kričali povelja, je vsa vas, otrpla od strahu, samo čakala, kaj se bo spet zgodilo. Izjema so bili nekoč partizani, ki so prišli s Primorske, pa so bili tako razcapani in sestradani, da so se vsem zasmilili. Pobirali so korenje in ga jedli, zato so jih partizanski voditelji kruto kaznovali. Obesili so jih na zamrežena okna, da so jim noge bingljale nad tlemi.
Bilo mu je že osem let, ko so mu neko jutro povedali, da so ponoči partizani ustrelili njihovega psa. On, zdrav fantič, je lahko takrat še tako trdno spal, da ni slišal strelov iz hiše. Zvedavo si je zjutraj ogledoval luknje v nogah klopi ob kmečki peči in krvave madeže pod njo, ki so jih ženske čistile. Ali je katera od njih slutila, kaj bo temu dogodku sledilo? Zakaj je bilo treba utišati psa?
Kakšen teden kasneje, bilo je 9. marca 1944., so pri Tavčarjevih žagali drva. Gospodarja ni bilo doma, vemo že, da se je skrival v Škofji loki, zato je Ivanov stari ata najel Šubičevega Martina, po domače Koritarjevega iz Volake, da je pomagal. Zvečer, ko so vse dobro pozaprli, so legli k počitku. Ivan je spal v gornji kamri pri stari materi in očetu. Spominja se, da ga je prišla mama razburjena budit in odpeljala ga je v hišo. Tam je zagledal partizane. Mrzlično so čakali, da ga mama obleče in obuje, celo priganjali so jo. Stara mama ga prime za roko in stražar ju odpelje k Šemonu, tudi Koritarjevemu so ukazali, naj gre z njimi. Mama je morala ostati doma, prav tako Fani in stari oče. Pri Šemonu so Ivana položili na peč, ostali pa posedli na klop ob peči, molčali in otrpli od strahu – čakali. Molčal je tudi stražar. Umolknili in čakali so po vseh hišah. Vsi so vedeli, da so na vasi partizani, da je vas obkoljena, hiše zastražene. Slišali so jih in razpoznali, da se partizani zadržujejo pri Tavčarjevih. Zakaj pri njih? Bodo prišli tudi k njim?
Pri Hribovcu so na hiše v vasi gledali od zgoraj navzdol. Bila je noč in niso videli nič, napeto pa so prisluškovali vsem glasovom. Hišnega gospodarja kot običajno ni bilo doma, ampak je prenočeval v skrivališču. Okrog pol devetih je zaropotalo po vratih. Mama je šla odpret. »Mama, dajte mi kos kruha in malo mleka,« je prosil partizan. Mleko je popil, kruh pa odnesel s seboj. Čez nekaj časa spet neki drug partizan stoji pred vrati. »Pol hleba kruha mi dajte in nalijte mleka v čutarico,« je hotel od mame. Dobil je in odšel. Pri Hribovcu nobenemu niti na misel ni prišlo, da bi šel spat. Čakajo naprej in dočakajo ponovno trkanje na vrata. Tokrat že tretji, ki hoče mleko in kruh. »Zdaj pa ga bom imela komaj še za otroke,« se je uprla mama. »Če ne boste dali mleka in kruha, bomo tako naredili kot pri Tavčarjevih. Tudi Tavčarjeva mama je rekla, da nič nimajo, mi pa bomo naredili preiskavo, pa bomo videli!« Kaj je Hribovškova hotela, dala je še preostali kruh.
Hčerka Pavla pripoveduje dalje: »Partizan je odšel, takrat pa smo slišali od Tavčarjevih razbijanje in ropotanje in kmalu še strele. ›Joj, pa ne, da jih bodo postrelili!‹ je zastokala mama. Zmolili smo vse tri dele roženkranca. Vse je bilo tiho. Mama pa spet: ›Joj, Bog ne daj, da bi prišla taka stvar nad našo hišo kot dol!‹ Nihče ni vprašal kakšno stvar misli, vsi smo jo slutili. Prisluškovali smo v noč in v grozi čakali, če pride ›taka stvar‹ tudi nad nas.«
Ob pol ponoči zaslišijo od dol vozove, nalaganje in kričanje na živino. Odpeljali so. Vso noč so pri Hribovšku prebili na peči in bedeli do jutra.
Zjutraj je nad vasjo ležala grobna tišina. Pri Hribovcu je vsak, ki je stopil na dvorišče pogledal dol, k Janezu. Tam ni bilo nobenega na spregled. Okrog hiše, okrog hleva sama tišina. Najstarejša Hribovškova hčerka Marica je šla k Šemnovim, oni bodo kaj vedeli, saj sta domačiji blizu skupaj. In res, oni so vedeli, ker so že videli …
Tudi k Šemonu so prejšnji večer okrog pol devetih prišli partizani, toda ne sami. Kot že vemo, so pripeljali Tavčarjevega Ivana, staro mamo in Martina in jih stražili v hiši. Pri Šemonu se je ta partizanska straža vsem zdela zelo sumljiva. Najbolj je bila zaskrbljena Ivanova stara mama: »Ali jih bodo s seboj odgnali ali jih bodo pobili,« je večkrat zavzdihnila. Za partizana, ki jih je stražil, se niso menili. Razbijanja pri Tavčarjevih niso slišali kot pri Hribovcu. Nenadoma v noč zaslišijo strele. Sedemkrat je počilo, še danes ve povedati takratna Šemonova dekla Mici, danes dobrovoljna in zdrava devetdesetletna ženica. Slišali so, da so nalagali voz in končno odpeljali. Takrat je odšel tudi stražar.
Kaj zdaj?
Koritarjev Martin je predlagal dekli Micki, da bi šla pogledat k Janezu. Stara mati se ni ganila z mesta. Martin in Micka se tiho prikradeta k sosedu. »Hodiva po hiši,« pripoveduje Mici, »nikjer nobenega. Obstaneva pred stopnicami. Polite so bile z malinovcem in mislila sem že, da je to kri. ›Prižgiva petrolejko,‹ reče Martin. Vzpne se po stopnicah, pride v gornjo hišo in naprej v kamro. ›Za gledat ni,‹ mi pravi. Omahujem, ali naj grem za njim po stopnicah ali ne. Danes ne bi bila več tako pogumna. V gornji hiši zagledam ob pragu v kamro truplo starega očeta v mlaki krvi. ›Še v kamro poglej,‹ mi pravi Martin. Na eni postelji je ležala Ivanova mama, na drugi teta Fani. ›Obe sta mrtvi,‹ mi pravi in posveti na eno in drugo posteljo. Ustreljeni sta bili v glavo, na stranicah so se videli možgani.«
Odšla sta še v hlev. Tudi tam je bilo vse krvavo in Mici zagleda na tleh kupček črev. Eni so pobijali v hiši in puščali za seboj raztreljene glave, drugi so medtem klali v hlevu in pustili čreva zaklanega prašiča. Ali so sploh še ločili med obema dejanjema, da so lahko hladnokrvno opravljali kar oboje hkrati?
Vrneta se k Šemonu. Oči vseh obvisijo na Micki. Toda kako naj pove Tavčarjevi stari materi, pa Ivanu, saj še Šemonovim težko. »No, kako je z njimi? Je še kdo tam?« sprašuje Ivanova stara mama. »Ne morem vam prikrivati, ›stara mati‹,« zastoka Mici, »vsi trije so mrtvi.« »Oh, saj sem vedela, da je nekaj,« zaječi stara mati. In že jo gledajo prestrašene otroške oči Ivanove. Mici hoče prikriti vsaj njemu, pa jo vznemirjen prekine, ko se obotavlja: ›Saj si rekla, da je mama tudi mrtva!‹
Ivan se spominja, kako so vsi trije ležali na parah, stari oče na sredi, mama na eni, teta na drugi strani. K mrličem je zvonila Košancova, Mežnarjev je zvonjenje že zdavnaj opustil. Kadar je kdo pred vojno ležal na mrtvaškem odru, so vsi, ki so molili ob njem in žalovali z domačimi, zrli spokojne obraze mrličev, ki so izražali že onstranski mir. Tokrat pa obrazov ni bilo videti, ni jih bilo več. Ljudje mrjejo drugače kot včasih, brez molitve ob umirajočih in prižgane sveče. Skrivnost smrti navdaja žalujoče s tesnobo. Zakaj sta morali poleg starega očeta umreti še dve ženski, mama osemletnega fantiča in teta? Z nikomur se nista družili, nikamor hodili. Morda pa sta kdaj kakšno besedo preveč rekli ali se zamerili Mežnarjevemu ? Luknje v obeh vzglavnih stranicah so bile vse, kar je Ivanu ostalo v spomin na mamino smrt. Kolikokrat so se njegove otroške oči v grozi zastrmele vanje! Vse skrinje so bile razbite s sekiro. Mamina je bila cela, a prazna. Odslej s staro mamo nista več spala doma. Vsak dan sta z mrakom odšla k Šemonu, zaklenila hišna vrata, v kamri pa pustila luč, naj gori v spomin vernim dušam. Da bo hiša groze postala posvečen kraj smrti!
Stara mati je kljub vsemu hudemu dočakala visoko starost, 89 let. Pa tudi, če bi jih dočakala sto, nikoli ne bi domislila odgovora na vprašanje, zakaj so tistega večera ubili njenega moža, hčerko in snaho. Že med vojno so spoznali, da ni bilo treba dosti ali pa sploh nič, da so te pokosili partizanski rafali. Zadosti je bilo, da si rekel kakšno besedo preveč, ali pa si kakšno napačno postavil ali pa sploh nič od tega, še danes modrujejo starejši ljudje.
Ko se je na zimo 1945. leta vrnil iz zaporov v Loki in Šentvidu Ivanov oče, sta se Ivan in stara mama vrnila od Šemonovih domov. Hvala Bogu za dobre sosede in sorodnike, ki so jima do takrat pomagali pri vsakem delu in opravilu, da sta preživela. Sosedje so jima tudi zorali in pokosili, saj je bilo Ivanu šele osem let, stara mati je bila že čez sedemdeset. Ivan je še naprej spal pri stari materi v gornji kamri in spominja se njenih noči brez spanja. Nekoč mu je ob treh zjutraj potožila: »Še nič nisem zaspala. Premišljujem, zakaj se je to pri nas zgodilo.« Z leti je tudi Ivan čedalje huje občutil, da ga je ›to‹ za vselej oropalo matere in deloma tudi doma. Stara mama ga je vsako leto 10. marca opomnila: »Ali se še spominjaš, kaj se je zgodilo na to noč?«
Za staro mater pa se ›to‹ ni zgodilo samo tiste nesrečne noči med 9.in 10. marcem 1944., ko so ji ubili moža, hčerko in snaho. Ubijanje se tudi v Čabračah ni ustavilo po koncu vojne. Junija 1945. so stari materi ubili še sedemindvajsetletnega sina Vinka Tavčarja, ki se je l. 1944. ob ustanovitvi domobranske postojanke na Hotavljah pridružil domobrancem. Po vojni ni bežal, ampak se je skrival doma v štali in po gozdovih. Ivan mu je večkrat nosil hrano. Niso se bali, da bi Ivan svojega strica izdal. Na Hotavljah je imel dekle, zato so likvidatorji, ki so prežali za Vinkom, postali pozorni nanjo. Zasledovali so jo, ko ga je obiskovala in nekega dne izsledili Vinka. Ko je videl, da je njegovo skrivališče obkoljeno, je skočil s štale in se skozi sadovnjak hotel pognati v breg v hosto. Pokosil ga je strel in ranjen je obležal v travi. Likvidatorji so dovolili, da so mu pri Šemon očistili rano, nato pa ukazali dekli Micki, da je zapregla voz in se z ranjencem odpeljala v Gorenjo vas. Od tam pa je izginila za njim vsaka sled.
Ko se je to dogajalo, sta stara mama in Ivan na njivi plela koruzo in strelov nista slišala. Videla pa sta voz, ki se je oddaljeval po klancu navzdol ravno takrat, ko sta se vračala z njive in prišla do znamenja: »Koga pa vozi Šemonova dekla?« se je spraševala stara mama. Prideta do Šemonovih. Zbegani so postopali okrog. Pa ja ne, da so odkrili in odpeljali še Vinka? Žal, odpeljali, ranjenega, ker so streljali nanj. Morda se bo pa še vrnil, so jo tolažili. Nikoli se ni vrnil in nikoli ji ni nihče povedal, zakaj, kje in kdaj so dokončno ubili še njega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivanova mama Marija Tavčar (1904-1944)

Spomin na prestano vojno gorje je počasi in mukoma bledel, pozabljen ni do danes: spet se prikradejo solze v oči, glas zatrepeta in beseda zastane. Bolečine in krivice se ne da pozabiti.
Poleg Mežnarjeve družine sta se po vojni odselili tudi Košancova mama z otroki in Maticova mama s sinom Feliksom, ki ga je Mežnarjev kot trinajstletnega dečka zvabil, da je delal za partizane. Velikokrat so ga domačini videvali na poti v grapo k Logarjevim. Pravijo, da so se odselili na Štajersko, v Apaško dolino, kjer je bilo po izselitvi nemških družin veliko praznih domačij. Čabrače so bile spet enotne, zato so sčasoma ljudje lažje normalno zaživeli. Po vojni se je kdaj pa kdaj v Čabračah pojavil nekdanji Mežnarjev Tine, zdaj ves okrašen z mnogimi odlikovanji. Pa mu jih ni nihče prav nič zavidal.
Ko sem se poslavljala od prijazne vasice, še vedno nisem mogla skriti začudenja, kako to, da so partizani kar tako ustrelili na njunem domu dve nedolžni ženski, ena je bila celo mama! Ivan je kasneje prebral vso partizansko literaturo, ki je opisovala medvojne dogodke v teh krajih, pa nikjer ni izsledil, da bi bila omenjena smrt njegove mame, starega očeta in tete. Povedali so mi tudi, da v Poljanski dolini in po škofjeloškem hribovju pobijanje žena, mater in deklet ni bilo nič neobičajnega. Isto noč so pobijali po Javorju in nedaleč od njih, na Hotavljah. Tam so se znesli nad Žerovcovo mamo, kmečko gospodinjo in materjo šestih otrok.

Poboji deklet, žena in mater

Žerovcova mama Frančiška Klemenčič, roj. Miklavčič (1893) se je l. 1921. primožila na Hotavlje z Dolenje Ravni pod Malenskim Vrhom. Miklavčičevi so bili zelo ukaželjni in dve Franckini sestri sta se izšolali v samostanih in postali redovnici, šolski sestri, Franckin mlajši brat Maks je bil duhovnik ter profesor zgodovine in geografije na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, po vojni pa profesor na Teološki fakulteti. Vse Miklavčičeve je odlikovala delavnost in globoka vernost, pravijo danes sorodniki. Franckin mož Valentin Klemenčič (1873) je bil vdovec z odraslima hčerkama in dvajset let starejši od žene. Bil je skromen, tih in delaven, nekoliko samsvoj možak in z drugimi gospodarji ni kaj dosti moževal. V zakonu sta imela šest otrok, štiri dekleta in dva sinova: Cilko (1922), Ivanko (1924), Angelco (1926), Heleno (1928), Janeza (1931) in Tineta (1933). Ob začetku vojne se je Žerovec bližal sedemdesetim in videti je bil zgaran od dela. Zelo verjetno se dela ni znal več lotevati na pravem mestu, zato pri nekaterih ni veljal za najboljšega ali celo naprednega gospodarja. S svojo delavnostjo je Francka potrdila, da je ena tistih žena, ki podpirajo tri hišne vogale in so steber družine. S skupnimi napori jima je uspelo, da sta obdržala grunt s šest do sedem glavami goveje živine, s konjem, nekaj prašiči in svinjo z mladimi pujski, ki sta jih prodajala, da sta lahko plačevala davke. Njive in travniki kot povsod po teh krajih niso bili v ravnini, zato je bilo delo na kmetiji naporno. Lakote ravno niso trpeli, ne bi pa mogli govoriti o kakšnem obilju, prej o pomanjkanju. Takole je pomodrovala ena od starih kmetic s Hotavelj: Kdor je najbolj delal, ni imel nič, kdo je delal malo manj, so ga prodali. Kadar je Francka obiskala starše v Dolenji Ravni, ni od njih nikoli odšla praznih rok.
Francka je zelo rada brala in je bila zato dokaj razgledana. Morda so jo nekateri za hrbtom celo opravljali, češ da bi bilo za kmetijo boljše, če bi manj brala in več delala. Knjige si je tudi izposojevala, naročeni so bili na verske časopise in revije. V teh krajih so ženske klekljale in tudi Francka je velikokrat z ročnim delom odšla k eni od sosed, da jima je bil čas krajši, saj je rada poklepetala. Nikoli pa ni opravljala, ker je druge puščala na miru. Obenem je s kleklanjem prislužila kakšen dinar. Njena pogosta pot je bila tudi do vaške šivilje Reze Tavčar, po domače Matevžove, ki ji je urezala oblačila za hčere in sinova, Francka pa jih je sešila sama. Do vojne so šoloobvezni otroci hodili v šolo, najstarejša Cilka se je izučila za kuharico. Vsako nedeljo je šla družina k maši v Gorenjo vas. Ti opravki in razvedrila so bile edine Franckine poti zdoma. Jurij Primožič, po domače Tičnikov, sin sosede, h kateri je Žerovčeva mama rada zahajala s kleklanjem, danes odločno trdi: »Takih kmetic, takih skrbnih mater in gospodinj danes ni več!« Vsi, ki so jo poznali, se strinjajo, da je bila skromna in zelo verna.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivanov stric Vinko Tavčar (1918-1945)

Ko se je med vojno pojavilo v teh krajih partizanstvo, je bila Žerovcova mama že dobro seznanjena z učenjem cerkve, ki je svarila pred ›brezbožnim komunizmom‹; tudi hčerke so prebrale »Ukrajina joka«, čeprav nihče ni doumel, kaj pomeni komunizem in kaj prinaša. S prvimi poboji po okoliških vaseh l. 1942., je Francka zaslutila, kaj prihaja nadnje. Kot povsod po vasi, so se tudi pri njih ustavljali zdaj nemški vojaki, drugič partizani. Pred partizani so imeli razmeroma mir, ker je bil Žerovec prestar zanje, sinova pa še na pol otroka, zato pri njih niso ›agitirali‹ in se tudi ne pogosto ustavljali. Vedelo se je, da pri Žerovcu niso za partizane.
Nemške vojake ali partizane, vse je bilo treba sprejeti, z vsemi govoriti. Toda pri Žerovcovih je bil cvet mladih deklet, zato je pri nekaterih hišah v vasi prišlo do govoric, da se nemške patrulje pri njih še posebno rade ustavljajo in se Žerovcova dekleta rada z njimi pogovarjajo. Naenkrat so prej živahna in naravna Žerovcova dekleta pričele hoditi z ruto na glavi kot kmečke matere. Takoj so vsi vedeli, da so jim postrigli dolge lepe kite, kar je pomenilo, da so – izdajalke. Za striženje so partizani določili hlapca že omenjenega Logarjevega mlina in žage. S tem so bile javno ožigosane za izdajalke in kdor je to hotel verjeti, je verjel ali pa je temu, zdaj očitnemu dejstvu – ostriženim dekliškim glavam – nasedel. Znano je, da so že predvojni komunisti v svojem besednjaku zelo radi in pogosto uporabljali besedo ›izdajalec‹ za vsakogar, kdor je bil njihov idejni nasprotnik.
Kaj bi lahko izdajale? Da pripravljajo partizani ofenzivo? Starejši Hotaveljci danes modrujejo: Zadosti je bilo že to, če si vedel, pri kateri hiši v vasi kuhajo partizani v kotlu štruklje! Najbolj pametno je bilo molčati. Opravljanje, vaške zdrahe, nevoščljivost in še marsikaj pa je naprej živelo. Ljudje so še vedno vtikali nosove v lonec soseda in o njem več vedeli kot o sebi. Nemci in partizani pa so vse to pridno izrabljali, vsak v svojo korist.
Žerovcova mama se morda niti ni zavedala, da so se nad njeno družino pričeli zbirati črni oblaki. Kako pa naj bi si pomagala? Edino rešitev je videla v tem, da se starejše tri hčerke za nekaj časa umaknejo. Cilka, izučena kuharica, in Ivanka, od vseh deklet najbolj pridna in priročna za kmetijska dela, sta med vojno odšli služit na Koroško. Za njima še najbolj zgovorna in živahna Angelca, ki je ostala na Koroškem le devet mesecev, nato pa se vrnila domov. Morda pa bi bilo bolje, če se ne bi? Morda pa so Žerovcovi mami nekateri zamerili, da so dekleta odšla v t.im. Arbeitdienst, kar sicer v teh krajih ni bila nobena redkost?
Nekega zimskega večera v prvih dneh marca 1944. je navalilo k Žerovcu večje število partizanov. Prišli so z namenom, da izvedejo ›likvidacijo‹ mame in Angelce in ›rekvizicijo‹, ki sta bili po partizanskih ›zakonih‹ tesno povezani druga z drugo.
Najprej se jih je nekaj lotilo ropa v hlevu. V jasni, mesečni in snežno pobeljeni noči so jim prišli na sled Nemci. Plazili so se po hribu skozi vas proti Žerovcu. Na vasi so mnogi oprezovali za zastrtimi okni, ker so bili Nemci, čeprav sključeni in oblečeni v bele maskirne uniforme, dobro vidni.
Obkolili so domačijo. Prvi streli iz brzostrelk so pokosili partizane, ki so ravno gnali krave s hleva. Nekaterim vaščanom ni ušel prizor, ko sta se krava s prestreljenimi nogami in partizan kot spodkopana zvalila navzdol. V trenutku je bilo mrtvih šest partizanov, nekaj pa ranjenih. Žerovcova mama je takoj uvidela, da močni nemški patrulji partizani ne bodo kos, zato jim je odprla zadnja vrata, da jih je večina zbežala v breg in gozd tik za hišo, kakšnih devet pa so Nemci zajeli in hoteli postreliti kar pri Žerovcu. Med partizani je bil tudi eden s čini na uniformi. Vendar se je pogumna Angelca postavila pred Nemce in prosila, naj ne streljajo. Tako sta Žerovcova mama in Angelca tisto noč rešili gotove smrti večje število partizanov in bi si s tem prislužili povojno odlikovanje.
Nemci so takoj pričeli zasliševati na smrt prestrašeno mamo Francko in Angelco, zakaj jim nista nikoli prijavili, da se pri njih zbirajo partizani, da jih pri Žerovcu hranijo, da pri njih pobirajo živež in podobno. Vse izgovarjanje ni nič pomagalo in Angelco so Nemci odpeljali s seboj na policijsko postajo v Gorenjo vas, jo tam zaprli in zasliševali. Grozili so tudi mami, vendar so jo še pustili doma. Tako so se pri Žerovcu znašli v navzkrižju dveh pritiskov, ki sta jih mlela kot mlinska kolesa in grozila, da jih zmeljejo.
Mama je dobro vedela, zakaj so prišli partizani in kaj bo sledilo rekviziciji. Vse naslednje dni ni nič govorila, nič jedla, nič postorila, le jokala se je in tresla od strahu. Tudi sosedi so jo sočutno opazovali. V nedeljo so se vaščani zbrali kar v svoji cerkvici sv. Lovrenca na Hotavljah, ker v Gorenji vasi ni bilo maše. Molili so roženkrance, križev pot in vse molitve, ki so jih znali na pamet. Vsi so pogledovali Žerovcovo mamo, kako se trese od strahu, molči in joka. »Pri Žerovcu se bo v kratkem nekaj hudega zgodilo,« so prerokovali nekateri in eni od sosed je mož prepovedal: »Mici, zdaj pa ne hodi več k Žerovki!« Svoje neznosno breme je tiste dni mama nosila sama in v grozi pričakovala, kdaj bo prišlo nadnjo tisto neizbežno, da zdrobi njo in vso družino. In prišlo je, ne od Nemcev, ki jim Žerovcovi niso prijavljali partizanskih obiskov in ›oskrbovanja‹ pri njih, ampak je vanje udarila maščevalna pest partizanov. Nočni rop z likvidacijo pred nekaj dnevi jim ni uspel, pri tem jih je celo napadla močno oborožena nemška patrulja, smrtno pokosila šest partizanov, jih nekaj ranila in izpred nosa so jim Nemci odpeljali Angelco.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V sredini sedi Ivanova teta Fani Tavčar, na levi Šemonova dekla Micka – na levi in desni stojita Ivanova strica Lovro in Vinko Tavčar, v sredini Ivanov oče Janez in Jurij Oblak

V noči med 9. in 10. marcem je ta maščevalna pest udarila na Žerovcova vrata. Na peči so že ležali oba najmlajša fantiča trinajstletni Janez in enajstletni Tine, ki sta edina morda že spala. Mama, Helena in še neka mamina znanka so kot prejšnje noči bedele. Oče je spal v zadnji kamri na drugem koncu hiše. Partizani so navalili v hišo in zahtevali, da gre mama z njimi. Za dve uri so jo odgnali ven. Kam, še danes nihče ne ve, in tudi tega ne, kaj so z njo počeli. Dve neskončno dolgi uri za Heleno, Janeza in Tineta. Končno, partizani so mamo pripeljali nazaj, so zaznali otroci. Slišali so jo govoriti. Otrpli od groze so še naprej prisluškovali v noč, nihče na peči se niti dihati ni upal. Čez nekaj trenutkov se zasliši krik, strel in ropot kuhinjske omare in takoj nato je zavladala smrtna tišina. Odšli so. Otroci v grozi pričakajo jutra. V kuhinji zagledajo na tleh mamo s prestreljeno glavo. V smrtnem strahu se je verjetno v trenutku, ko je zagledala naperjeno puškino cev, prijela za zgornji rob omare, da se je podrla na nižjo omarico. Za omaro ja zijala luknja, ki jo je naredila smrtonosna krogla.
Zjutraj nihče v vasi niti slutil ni, kaj se je ponoči dogajalo pri Žerovcu. Spodnji sosed se je celo pohvalil: »Danes smo imeli mirno noč,« in odšel na pod plest rete. Potem pa je naenkrat kot strela z jasnega udarilo, kar je viselo nad Žerovcovo domačijo zadnjih nekaj dni: »Žerovcovo so ustrelili!« »Uboga Francka,« je zastokala spodnja soseda, »pa ravno včeraj je imela god!« Sosede so jo dale na mrtvaški oder, vsa vas jo je kropila in molila zanjo, morda tudi kdo od tistih, ki je bil hote ali nehote sokriv njene smrti.
Otroci so se kot splašene živalce razbežali od doma. Spali so pri sosedih in znancih, doma v samoti je do smrti vztrajal samo postarani, zapuščeni oče: hlev, ki ga je načenjal zob časa, se je bil skoraj sesul nanj. Ostala mu je edinole zemlja in še tisto so po vojni skoraj vso zaplenili in postala je splošno ljudsko premoženje. Kaj bi z njo Žerovec, saj je že star in vrh vsega še nespreten gospodar! Nekaj od Žerovčevih njiv so dobili tisti, ki so izgubili svoje zaradi gradnje hotaveljske tovarne marmorja in zadružnega doma. In tako še danes ni konec krivic in zamer.
Vsa tri dekleta so do konca vojne ostala na Koroškem, Angelo so Nemci takoj po uboju matere sami poslali na Koroško. Po vojni so domobranci odpeljali na Koroško še Tineta in Janeza. Sestre in Janez so se razkropili po svetu, Tine se je kasneje vrnil, dobil dobro službo in dosegel visoke položaje.
Edino Helena je ostala v Sloveniji. Čez nekaj časa se je vrnila domov k očetu, ljudje so jima radi pomagali kot prej očetu samemu, se zaposlila, obnovila nekdanji dom, se poročila in zgradila svoj dom na kraju, kjer je stala nekoč njihova štala. Ima štiri otroke, štirinajst vnukov in pet pravnukov. Videti je, da mame, tudi Žerovcova, blagoslavljajo svoje otroke še po smrti. Neskončno Božje usmiljenje pa seje življenje tam, kjer je človek v hudobiji ubijal.
Nedolžna žrtev krvave revolucije ni bila samo Žerovcova mama, ampak vsak po svoje tudi njenih šest otrok. Še danes so žrtve krivic, tudi te, da je povojna partizanska literatura ožigosala Žerovcovo mamo za izdajalko. Izzvala naj bi partizanski napad na svojo domačijo, ker je v kleti skrivala Nemce. Kasneje je partizanski pisec na Helenino zahtevo to ›napako‹ popravil.
Hčerka Helena, por. Justin, danes meni: »Mamina edina krivda je, da je dovolila hčerkam, da so govorile z Nemci.« Pravi, da je bolečina pozabljena, tudi preteklost in krivice je treba pozabiti. Zakaj bi vse to spet vlekli na dan? Krivice so vedno bile in bodo. Vojna vedno terja žrtve, v njej so eni zmagovalci in drugi poraženci. Mamina smrt je njena usoda in vsakega prej ali slej doleti njegova usoda. Morda so to tudi razlogi, zakaj imena Žerovcove matere nisem našla na farni spominski plošči v Gorenji vasi.
Kakšno mnenje o uboju Žerovcove mame ima njen nečak, sedanji gospodar na maminem rojstnem domu v Dolenji Ravni, Franc Miklavčič (1931), po domače pri Martinovcu? Vse njegove tete so bile zelo verne in delavne, pravi, tudi Žerovcova mama. O njej pa raje ne bi nič povedal, ker se sorodnikov ne sme opravljati in o nobenem ne smeš govoriti nič slabega. Njena smrt je bila pač ›vojna tragedija‹.
Na spominski plošči bi zaman iskali tudi imeni dveh Žnidarjevih deklet iz Podgore, majhnega naselja, stisnjenega pod bregove Stare Oselice, malo naprej od Hotavelj proti Žirem. Šest družin je že l. 1942. izkusilo nemško nasilje, ko so kot talce ubili šest gospodarjev in očetov majhnih otrok iz Podgore, bolj ali manj revnih bajtarjev. Postrelili so jih zaradi enega ustreljenega Nemca malo niže od zaselka. V trdem boju za preživetje verjetno niso premišljevali, da partizani bijejo boj za zmago revolucije in še manj so vedeli, kaj revolucija pomeni. Uvideli pa so, da nekako spada k vojni, da prenočujejo zdaj nemške vojake, drugič partizane, ki so jim pobirali hrano. Nemce, ki so jim z ustrelitvijo njihovih mož in očetov prizadeli toliko hudega, bodo partizani prej ali slej pregnali.
Na bregu nad grapo, preden zavije pot s ceste proti Podgori, je stala Žnidarjeva hiša. Zemlje niso imeli, razen nekaj malega ohišnice, tako da so se preživljali z očetovim zaslužkom. Bil je krojač in je hodil po hišah šivat. Vsi so ga imeli le za Žnidarja in marsikdo ni vedel, da se piše Peternelj. Z ženo sta imela tri hčerke: Ivanko, Anico (1913) in Pavlo (1922). Žena mu je kmalu umrla, zato sta Anica in Pavla živeli precej osamljeni, še posebej potem, ko se je Ivanka poročila in odselila bliže naselju, v bajto z malo zemlje, ki je bila tudi Žnidarjeva last. Poročila se je s čevljarjem Trčkovim iz Žirov, pisal se je Kavčič. Rodila sta se jima sinova Lado in Bogdan, živahna in prikupna fantiča, kot se ju danes v Podgori spominjajo starejši. Anica in Pavla nista bili poročeni, ker so se dekleta brez zemlje in dote takrat težje poročala.
Anica in Pavla sta k sestri redkokdaj zahajali in ljudje se ob svojih skrbeh niso zanju kaj dosti menili. Ženske so vedele, da tudi onidve klekljata in prodajata izdelke v Trebiji, da zaslužita kakšen dinar. Kadar je bila v Gorenji vasi maša, so ju videli tudi tam.
Šele takrat, ko so ju nekega jutra l. 1943. našli ustreljeni v postelji, kdaj natančno, se ne spominjajo, se je njihova pozornost obrnila nanju. Pravijo, da sta bili zelo razmesarjeni in vedeli so, da so ju ustrelili partizani. Ivanka je bila zelo prizadeta in ogorčena in do konca življenja je ponavljala, da sta bili sestri po nedolžnem umorjeni in obsojala morilce.
Kaj se je takrat med ljudmi govorilo, se danes starejši Podgorčani še spominjajo: takrat so bili na splošno še vsi otroci, vendar so si te spomine prisvojili kot svoje lastno vedenje. Eno od zgodbic, ki so si jo zapomnili, sem v Podgori slišala od takrat tri letne deklice: »Nekega dne je ena od sester, ne ve se katera, ali Anica ali Pavla, šla v gozd nabirat gobe. Nenadoma zagleda ranjenega partizana samega sredi gozda. Takoj mu obljubi, da gre po pomoč. Ranjenec posumi v dobronamernost njene pomoči in odtava globje v gozd. Dekle se vrne, toda ne sama, temveč z oboroženim domobrancem. Ranjenca na srečo ne izsledita.«
Žensko spomnim, da leta 1943. v teh krajih še ni bilo domobrancev, šele poleti 1944., ko je nastala domobranska postojanka v Hotavljah. To mi potrdi tudi njena soseda, nato pa obe zaključita, da so se nemški vojaki in financarji pogosto shajali pri Anici in Pavli, zanju pa je znano, da sta radi izdajali. Pa sta znali vsaj malo nemško? To pa ne! Pa ste vaščani kdaj vedeli, kje se partizani nahajajo in kaj nameravjo? Seveda, vedelo se je, da so se skrivali po hosti, mi pravita, velikokrat pa so bili tudi v vasi. Vprašanja mi je znala najbolje osvetliti odločna in čila devetdesetletna starka, ena od tistih, ki so ji l. 1942. Nemci ustrelili moža in očeta treh majhnih otrok, Marija Peternelj (1912) roj. Obed, po domače pri Grohc, Podgora 34. Žnidarjeve je vse dobro poznala, tudi dekleta. Nič slabega ni vedela povedati o njima, tudi pred ustrelitvijo se ni o njima govorilo nič slabega med ljudmi. Poznala je fanta v soseščini, ki so ga ženili z eno od njih, pa ni marala zanj. »Veste«, mi še pravi, »partizani so znali zelo izzivati in skušati ljudi. Tudi mene so enkrat, ko so bili v vasi, spraševali, na kateri strani sem in na kateri strani je vas. ›Me nič ne briga,‹ še danes glasno in odločno ponovi svoj odgovor partizanom. ›Imam s seboj dosti opravka. Tri majhne otroke moram sama preživljati in sama delati na kmetiji!‹ Mene so od takrat pustili na miru.« Hvaležna sem za to izjavo pošteni, pogumni in trezni ženi. Taka je ostala vse življenje. V odločilnem trenutku je niso omajali partizanski ovaduhi in ni je omajal in pokvaril povojni politični režim krvavih revolucionarnih zmagovalcev, ki so nagrajevali tiste, ki so bili na ›njihovi strani‹ ali na ›njihovo stran‹ po vojni prestopili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Čabraška podružnica Sv. Jederti nad Maticovo bajto

Kdo lahko danes trdi, da partizani niso preizkušali tudi naivnih in nerazgledanih Peternelovih deklet? Gotovo pa nista bili tako naivni, da ne bi vedeli, kdo so partizani, saj so tam okrog ropali in pobijali že od l. 1942. dalje. Morda nista vedeli le tega, kar tudi vsi Podgoričani, ne le Čabračani, vedo danes: Lahko si zinil samo eno besedo preveč ali eno napačno ali pa nič od tega, pa je bilo po tebi. Podgorčana, ki je rekel, da bo z nemško vojsko kmalu konec, je nekdo izdal Nemcem in neprevidni prerok se je takoj znašel v nemškem taborišču. V še tako majhnem zaselku kot je Podgora, je veliko uho revolucije ujelo vsako besedo, tudi nepremišljeno in naključno izrečeno ali pa izzvano.
Ali niso izdajalci tudi tisti, ki so poteptali osebno poštenje in izdajali svoje sosede, znance in rojake, celo sorodnike partizanom, saj so vedeli, da jih bodo le-ti pobili? Ali ni tega počel Mežnarjev iz Čabrač? Kdo more trditi, da ni izdajalec, pa je bil po vojni odlikovan in užival vse možne privilegije. ›Izdajalski‹ dekleti Anica in Pavla, ki nista bili na pravi, t.j. ›njihovi strani‹, pa sta bili zverinsko ubiti in še danes tako kaznovani za svoj ›zločin‹, da ne zaslužita niti javnega spomina na farni spominski plošči v Gorenji vasi.
Pretresla me je resničnost krvavih pobojev deklet in žena v teh krajih, le nekaj kilometrov oddaljenih drug od drugega. Prvič v življenju sem slišala, da je bilo kaj takega sploh možno. Pa sem morala kar naprej poslušati še o novih žrtvah žena in mater samo v tej okolici, kaj šele, če bi se napotila v bližnjo Gorenjo vas in druga naselja Poljanske doline in hribovja. Dan se je že prevešal v popoldne, sonce ni več sijalo, hribi in dolinice niso bili več tako svetli. Tudi vzpetina na nasprotnem bregu Čabrač je postala bolj pusta, kot je bila v lesku jutranjega sonca. Pogled, ki mi je poromal tja čez v Debeni, se je žalostno ustavil pri Teminc, kot se pravi po domače eni od kmetij.
Leta 1944. je bil sedanji gospodar pri Teminc Stanko Mezeg (1937) fantiček sedmih let, edini brat svojih šestih sestric, najstarejše Marice (1930), ki so ji sledile še Katica, Francka, Barbka, Rezka in najmlajša Lojzka (1941). Še danes so vsi prepičani, da je bila njihova mama Ana roj. Krek (1895) ›zlata‹ mama. Kljub delu na veliki kmetiji, imeli so enajst glav goveje živine, kljub skrbi za moževe ostarele starše in številno družino, je našla čas za otroke. Od l. 1941. v Leskovici ni bilo več šole. Naravno inteligentna mama je vedela, da morajo otroci znati brati in pisati, zato jih je vsak prosti čas, zlasti pozimi, ob deževnih dneh in večerih sama učila branja in pisanja, pa tudi sama jim je prebirala povesti. Drugorojenka Katica pravi: »Imela je čas tudi za nas. Kolikor je le mogla, se je ukvarjala z nami. Poleg branja in pisanja nas je učila moliti, saj tudi verouka ni bilo več in nas je kar mežnar iz Leskovice enkrat na teden učil katekizem. Vsak večer smo pokleknili okrog peči in skupaj molili.« Vsi, ki so jo poznali, so vedeli povedati, da tako dobre ženske zlepa niso poznali. Vedno je vsakemu postregla, tudi za reveže je imela odprte roke. Otroci ne pomnijo, da bi se z možem kdaj prepirala. Oče Janez Mezeg (1899) je bil štiri leta mlajši od nje, dober in sposoben gospodar.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Miklavčičevi z Dolenje Ravani – na desni hčerka Francka, umorjena Žerovcova mama

Vsi tam okrog so vedeli za partizanski štab v Delnicah, tej vasi so pravili mala Moskva, od koder so partizani prek Malenskega vrha, Suše, Čabrač in Volake prihajali, ropali in pobijali tudi pri njih in v bližnjih zaselkih. In vsi so se jih bali.
Pod Temincovo domačijo, malo bolj desno, mi kažejo, sta v leseni bajti prebivala zakonca Mohorič. Vesela in odkritosrčna Liza Mohorič (1896) je bila po rodu Korošica. Po poklicu je bila medicinska sestra in je spoznala svojega moža, invalida iz prve svetovne vojne, v bolnici, ko ga je negovala. Vnela se je ljubezen, zapustila je rodno Koroško in se naselila z možem v njegovo bajto. Rodila se jima je hčerka edinka, ki je med vojno živela na Koroškem in Liza jo je kdaj tudi obiskala. Razumljivo, da je dobro govorila nemško in da se je nemška patrulja ustavljala tudi pri njih. Gotovo je med vojaki in financarji spoznala tudi kakšnega koroškega rojaka. Videli smo že, da jih je bilo kar nekaj na Hotavljah. Njuna bajta je bila na samoti in zaradi strahu pred partizani sta hodila na večer prenočevat k sosedu, k Roljičku. Nekega večera pa so ju presenetili. »Kam?« jima ustavijo pot. »K sosedu greva,« jim odgovori Liza. V tistem vidi, da je eden od partizanov segel zadaj za pas in izvlekel pištolo. Liza v hipu spozna, da je izgubljena. V grozi dvigne roke in zavpije: »Jezus, Marija, ustrelili me bodo!« In v naslednjem trenutku se zgrudi ob moževih nogah. To se je zgodilo že l. 1943. in vsa okolica je zvedela za vsak poboj.
Sredi avgusta l. 1944. so Temincovo domačijo obiskali neznani moški, ki so bili oblečeni v domobranske uniforme. Izbrali so dan, ko je oče na senožeti kosil. Če bi jih videl, bi morda koga prepoznal, mama ni nobenega. Verjetno je nasedla njihovemu izzivanju in povedala tudi kakšno na račun partizanskega ropanja in pobijanja.
24. avgusta, bil je še dan, ko je prišlo k Temincu najmanj šest partizanov v uniformah. Obkolili so hišo in štalo pod hišo. Stanko se spominja: »Vsi otroci smo bili doma in še zunaj, razen najstarejše Marice, ki je pomagala teti na Studoru. Oče je takoj zaslutil, da so prišli ponj. Tudi mi otroci smo nagonsko vedeli, da se nekaj hudega dogaja. Otrpli od strahu smo kot vkopani na mestu opazovali. Prašiči so krulili od lakote in oče je prosil partizane, če jim sme nakositi malo trave. Dovolili so mu, stražar je stal poleg. Odnesel je travo prašičem v štalo, potem pa na drugem koncu štale odprl še druga vrata, kjer ni bilo straže in urno zbežal v hrib za hišo in navzdol po grapi čez Srednje Brdo. Ko je bil pri Šoštarjevemu kozolcu, je slišal strele; pričakal je noč in uspelo mu je pribežati prek Hotavelj v Gorenjo vas.
Čeprav trda od strahu je tudi mama ohranila prisebnost. Mukale so krave, bil je čas molže. Dovolili so ji, da gre molst. Vsi otroci od trinajstletne Katice do triletne Lojzke pa za njo. Kjer je mama, tam je varnost, so nagonsko čutili kljub puškam na ramah partizanov. Oboroženi partizani so obstopili hlev, dva sta stražila mamo. Mar so se bali, da jim še ona zbeži? Sredi molže ji partizan ukaže: ›Z nami boš šla!‹ ›Od otrok ne grem nikamor!‹ odločno pribije mama. Partizan grobo potegne stol izpod krave. ›Z nami greš!‹ ›Nikamor ne grem!‹ je mama še vedno odločna. Vseh šest smo se je držali, eni za krilo, drugi za predpasnik, eni jokajo, drugi v grozi gledajo. Partizani jo vlečejo iz štale, mama se z rokami upre ob podboje vrat, otroci pa še vedno vsi okrog nje. Ker se mama ne odlepi od vrat, jo eden od partizanov tako močno udari s puškinim kopitom po prstih, da ji roke omahnejo. Otroci hočemo zgrabiti zanje, toda v grozi opazimo, da ji prsti dobesedno visijo proč. Partizani so jo zvlekli čez travnati obronek na pot pod štalo. Mi pa jokali in vsi za njo. S poti so jo pahnili nazaj na obronek, tako da je na pol slonela, napol ležala. Vsi smo bili v hipu ob njej in se je spet prijeli za krilo. Eden nas je odganjal proč, drugi pa se je ustopil na pot, dvignil brzostrelko, pomeril in v hipu je mami razneslo glavo.
V grozi smo zbežali proti hiši in naravnost v mamino in atovo kamro. Kdaj so odšli partizani, ne vem. Razen bika in krave so odpeljali vso živino. Kasneje smo zvedeli, da so se spotoma ustavili pri stricu Francetu, ki je bil čevljar, in mu pokradli vse usnje. Žive duše ni bilo na spregled, niti stare matere in očeta, ki sta živela v bajti pod nami. Nobena soseda se ni od nikoder prikazala, tako je bilo vse strah, saj so slišali vpitje, jokanje, strel in potem grobno tišino. Soseda je kasneje pripovedovala, da ji je naš jok tako trgal srce, da bi najraje prišla vsaj po najmanjšo in jo odnesla k sebi domov. Pa so vsi v grozi tičali doma, jokali in molili. Vedeli so, da mama leži mrtva, pa ni nihče upal do nje. Na obronku je ležala vso noč.
Vseh sedem se nas je zgnetlo v zavetje prazne mamine postelje in stisnjeni smo preždeli do jutra. Še vedno ni bilo nobenega od nikoder. Lačni smo pobirali hruške in prestrašeni čakali. Nihče si ni upal pogledati na obronek.
Kmalu je čez Srednje Brdo prišlo nekaj domobrancev iz Gorenje vasi in oče z njimi. Na Hotavljah je bila domobranska postojanka le nekaj časa, kmalu pa se je pridružila številčnejši postojanki v Gorenji vasi. Očetu ni bilo treba nič praviti, vedel je, da so mamo ubili, ker je slišal strel. Na voz so naložili mamino truplo skupaj z ruto in ostanki glave v njej, vse nas otroke, nekaj krame, vpregli bika, privezali za voz kravo, edino preostalo od desetih, in se odpeljali v Gorenjo vas. Oče je vedel, da bodo prišli še enkrat ponj, da ustrelijo še njega. Zato smo do konca vojne ostali v Gorenji vasi, potem pa so očeta zaprli in ostali smo popolnoma sami.« Nekateri iz Gorenje vasi še danes vedo, v kakšni strašni revščini in osamljenosti so životarili v razdrapani, opuščeni Mihovi bajti.
Tukaj gospod Stanko Mezeg, petinšestdesetletni uspešen in postaven gospodar pri Temincu, Debeni 9, konča svojo pripoved, še danes vidno pretresen. Tega, kako je bilo v Gorenji vasi, se ne spominja skorajda nič. Tudi čas, ko so se vrnili domov, ostaja v njegovem spominu zabrisan. Dobro pa se tega spominja takrat štirinajstletna sestra Kati. »Že v Gorenji vasi so hodili k Stanku najrazličnejši zdravniki, bil je samo bolan. Ko smo se vrnili domov, je bil kot zmešan. Kar na lepem je obstal, kot da bi se nečesa ustrašil, potem pa zdrvel po travniku, da smo ga komaj ulovili. Pa ves čas je tako močno jokal, da ga nismo mogli utolažiti. Klical je mamo in spraševal, kje je mama. Tako lepo smo mu prigovarjali in ga tolažili, ampak vseeno ni mogel razumeti, da mame ne bo več nazaj. Samo z dobroto in lepo besedo smo ga lahko pozdravili, za njegovo bolezen ni bilo nobenega zdravila.«
Pa vendar je danes gospod Stanko trden in zadovoljen mož, z najstarejšim sinom, mladim gospodarjem, in štirimi vnuki na svoji rojstni domačiji. Ko sem prvič prišla k njim, je pri sv. Jedrt ravno zvonilo poldne v sončni dan: obstala sem na dvorišču in občutila, da stojim sredi zdravega življenja, ki kljub strahotam te družine ni nikoli zamrlo: takoj je izpred vežnih vrat pritekel domači psiček, me pridno oblajal in ovohaval; že me je priliznjeno obkrožila muca z dvignjenim repom in s svojega otroškega kolesa me je zvedavo ogledoval prijazno sramežljivi fantek in ob njem deklica z okroglimi lički, v vozičku je spal dojenček s stisnjenimi ročicami ob spokojnem rožnatem obrazu, po klancu pred hišo pa jo je primahal provošolček s torbo na rami, bodoči Temincov gospodar. Opazovala sem, od katerega opravila se bosta odtrgala ata in mladi gospodar, saj se je od nekod slišal traktor, okrog sebe sem videla pričeto delo in vohala zložen sveži les blizu senika. Temincova mama, Stankova žena, in ›ta mlada‹ pa nista mogli biti daleč, saj imata okrog hiše, po hiši in z otroki dosti opravka, njive in travniki pa še počivajo, razmočeni od komaj stopljenega snega.
»Seveda je Stanko trden mož in gospodar,« pravi sestra Kati. »Saj je moral biti. Povsod je bila sama revščina, bridki spomini in še dolgo sam strah in molk. Trden si moral biti, če si hotel obstati. To si pridobiš, to se te drži, te drže se navadiš, ta trdnost te potem spremlja vse življenje.« Pa vendar vsakič, kadar se Kati spominja teh dogodkov, čuti, kako ji gre ›mraz do kosti‹.
Vse do konca vojne je ostal Temincov ata s sedmimi majhnimi otroki v Gorenji vasi. Vrnili so se šele maja 1945., s kravo in bikom. Dom so našli prazen: tla so bila nastlana s slamo, povsod vse umazano in zanemarjeno. Celo atove in mamine postelje ni bilo več v njuni kamri, edinega spomina nanjo v zanemarjenem, nasvinjanem in oskrunjenem domu. Komaj so za silo počedili, so prišli po ata in ga odpeljali v zapor, najprej v Škofjo Loko, nato v Šentvid. Gotovo bi ga ustrelili, če bi se ata med vojno družil z domobranci ali če bi mu lahko karkoli očitali.
Vse poletje so bili otroci sami na kmetiji. »Vsi ljudje so bili z nami izredno dobri,« jim je Stanko še danes hvaležen. »Pripeljali so krompir, zorali in ga vsadili. Tisto leto je bila zelo dobra letina. Ljudje so govorili, da Bog že ve, kje blagoslavlja. Blagoslov za nas so bili tudi vsi ti dobri ljudje: iz vseh okoliških naselij so nam nosili moko, kruh, pridelke, brez njih otroci sami ne bi preživeli. Marica, Kati in Francka so gospodinjile, pomagale so sosede in stara mati. Naš bik je bil plemenski, pa nič hudoben in toliko pameten, da smo otroci lahko delali z njim, vodili smo ga h kravam, v zameno pa dobili hrano.
Ko se je vrnil oče, je bilo takoj laže, vendar je bilo samo delo od jutra do večera. Dobili pa nismo nobenih kart. Zaradi obveznih oddaj smo se le za silo preživljali. Vrh vsega nam je nekdo 17. marca l. 1951. podtaknil ogenj, da sta nam zgoreli štala in hiša. Zatočišče smo dobili v bajti pri stari materi in očetu, ki sta bila takrat še živa. In spet so bili dobri ljudje tisti, ki so nam pomagali in nas rešili z materialom in delom. Celo denar za opeko so nam podarili. Do jeseni sta bili hiša in štala pod streho. Tudi peč je stala v hiši, da smo lahko kurili in se za silo že jeseni naselili v novi hiši.«
Niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi požar prijavili in bi se iskal krivec. Saj morajo še vedno živeti z najhujšo krivico: da so jim zverinsko ubili dobro mamo in za las je manjkalo, pa bi bili še ob ata. Še danes zločin ni raziskan in zločinec znan. Šele l. 1995. so na farno spominsko ploščo v Leskovici lahko javno izpisali mamino ime. Pri Teminc domnevajo, kdo je morilec. ›Širjenje teh govoric‹ mu je prišlo na uho in l. 1991. so od njega dobili pismo, v katerem zanika, da bi bil on morilec. Med drugim piše: »Po poizvedbah sem ugotovil, da se je tisto vaši materi zgodilo v poletju 1944., verjetno tudi veste, zakaj.« Za domnevnega morilca je zločinski umor matere sedmih majhnih otrok zgolj ›tisto‹, mamina očitna krivda pa jasna vsem. Dosegel bo, da ga bodo sodišče in mediji spoznali za nedolžnega, še več, da operejo njegovo čast: »Prisiljen bom zaradi žalitve moje časti zadevo razčistiti in rešiti pred sodiščem. Zahteval bi preklic laži in klevet potom sredstev javnega obveščanja.« Vendar, piše dalje, bi raje ostal prizanesljiv, v vsakem primeru pa ostaja pravičen: »Nisem prijatelj sodišč, v vsem življenju nisem imel z njimi opravka in ga, če le mogoče, tudi ne bom imel, razen v zgoraj omenjenem primeru. To pot pa bom, čeprav nerad, moral sodišče uporabiti proti vsakemu, ne glede na to, kdo je, za katerega bom zvedel, da je to laž in klevete pripovedoval komur koli ali jo celo širil med ljudi.« Pismo je podpisano s polnim in partizanskim imenom. Podpisani tovariš in borec NOB je imel še tri brate, vse tri partizane, in poznal vse partizanske tovariše iz tistih krajev. Če ni on morilec, prav gotovo ve, kdo potem je. Ali so to dolžni raziskovati domači sami? Saj jim tudi ni omogočeno! Sodišče bi kaznovalo nje, ker so žalili čast ubijalca njihove matere.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Umorjena Temincova mama Ana z možem Janezom in prvorojenko Marico

Ko sem se zvečer poslavljala od Poljanske doline, njenih pobočij in njenih ljudi, si nisem mogla kaj, da se ne bi še enkrat ozrla na mogočnega lepotca, na Blegoš, ki me je zjutraj tako očaral. Ovijal se je že v mrak. Vedno doslej sem imela občutek, da me pohajanje po naravi umiri in razvedri, kot da bi se bila nevidna roka Božje Lepote in Harmonije dotaknila mojega srca.
Tokrat pa sem čutila eno samo veliko žalost. Kako je mogoče, da so partizani, Slovenci, sploh mogli tako zverinsko pobiti vse te žene in vrh vsega še matere? Tavčarjevo mamo in teto, Žerovcovo s šestimi odraščajočimi otroki, dekleti Anico in Pavlo, Lizo, prostodušno Korošico, in oh, ljubi Bog, Temincovo s sedmimi majhnimi otroki. Niti za hip si nikoli ne bom mogla predstavljati, da bi se namesto nje znašla pred naperjeno puško jaz, ob meni bi pa jokali moji otroci!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Temincov oče s svojimi sedmimi sirotami po vojni – prvi z desne Stanko, pripovedovalec zgodbe, za njim levo Katica

Kolikokrat smo od takrat že proslavljali osmi marec, dan žena in mater, in koliko lepih besed smo povedali o njih! Nikoli pa ni nihče črhnil besedice o mučenih in pobitih ženah, dekletih in materah širom po Sloveniji. Še danes bi mnogi najraje videli, da se jih ne bi nihče več spominjal. Saj še najhujše zločinke ne zaslužijo take kazni! Ali ni zato še vedno največja zločinka naša država sama?
Kako je mogoče, da nas ti, večna Lepota, z gnusom ne izpljuneš iz ust? Ne, ti nas kot mati svojega otroka objemaš v naročju, da se moremo v tebi umiriti in naužiti tvoje Lepote.