Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Slovenski paradoksi

Kam so vsi boljševiki šli?

Šli so na svoje ranče.

Kaj pa na svojih rančih delajo?

Obračune delajo.

Anonymus
Kako je pravzaprav s to zgodovino? Prostor zgodovine je čas in čas, kot pravimo, teče. A očitno ne ves in ne vse, kar je v njem. Kako bi sicer Horac – v trenutku temeljnega samouvida – mogel reči: »Ves ne bom umrl.« In kako bi sicer Josef Pieper, ki je še včeraj učil filozofijo po nemških univerzah, mogel zapisati, da je Sokrat njegov sodobnik. Očividno ga je nekaj napotilo na misel, da tudi Sokrat ni ves umrl. Mogoče branje tistega odlomka Sokratovega zagovora pred atenskimi sodniki, kjer je rekel približno tole: »Ali nisem v bojih pri Amfipolisu, pri Potideji in na Delu vztrajal na mestu, kjer so mi ukazali stati oficirji, ki ste jih vi postavili. Ali naj bi sedaj v strahu pred vami ne vztrajal na mestu, na katerem mi je ukazal stati Bog.« Mogoče je Pieper ob tem začutil nekaj podobnega tistemu, kar je nagnilo angleškega pisatelja Roberta Bolta, da je drami, ki jo je pisal o Tomažu Moru, čutil, da mora dati naslov Človek za vse čase. Podoba je torej, da je vedno bilo nekaj ljudi, ki so rekli ali naredili kaj takega, nad čemer čas nima moči. Tako tiste besede in tista dejanja sedaj enostavno so in stojijo in bodo nemara stala za zmeraj. Bog ve. Važno pa je to, da jih, če hočemo ali ne, moramo imeti za kriterij: tako da enim omejujejo njihovo poljubnost, drugim pa dajejo občutek, da so nekoliko manj osamljeni.
Misel, ki smo jo tu nakazali, nas opozarja na neko zelo staro in zelo pomembno besedo: na razločevanje. Ni vse, kar se postavlja pred nas in poteguje za našo pozornost, enako obstojno in enako trajno. Nekatere stvari bodo že jutri tako majhne, da jih ne bomo mogli več videti. Druge pa imajo v sebi neko počelo, neki zapis, ki jih bo delal vedno večje, tako da bomo prav kmalu morali z njimi z vso resnostjo računati. Če se ozremo na kako preteklost, bomo nazadnje, če bomo dovolj vztrajni, vedno zagledali takšno dvojnost. Preteklost je namreč zaključeno poglavje: stvari so tam že povedale, kaj so. V sedanjosti pa je razločevanje zelo težko, a toliko bolj pomembno. Slutimo, da bo neka prihodnost gledala na nas kot na preteklost in ji bo marsikaj znanega o nas. Prav obveščenost, s katero se vsakič vrnemo iz preteklosti, terja od nas, da za vsako ceno poskusimo spoznati, katere od sedanjih stvari imajo prihodnost in katere ne; kaj v kateri tiči in kaj se v kateri skriva. Razume se, da razločevanje zahteva mirno roko in odprtega duha. Prav gotovo sistem fiksnih predstav, ki mu pravimo ideologija, učinkovito preprečuje, da bi stvari človeku mogle povedati, kaj v resnici so. Zgodi se tudi, morda ne tako redko, da kaka skupina ljudi instinktivno noče videti resnice, ker je, kakor pravi Czeslaw Milosza, »prekruta za človekovo srce«.
Pri našem razločevanju gre torej za stvari, ki imajo prihodnost, in za stvari, ki prihodnosti nimajo. Lahko bi rekli, da so tiste, ki imajo prihodnost, bolj resnične kot tiste, ki je nimajo – ne glede na to, kako se vse vidi ali kaže ali je podoba sedaj. Tako gledano bi lahko rekli, da je struktura sedanje zgodovine dvojna: ena bolj resnična, druga manj resnična – ali celo neresnična, s čimer želimo povedati, da je votla in da je vsa v videzu; da jo ohranjajo razlogi, ki niso v njej. Zgodovina s tako porozno strukturo lahko še uprizarja manifestativna dejanja, a praznina, ki se kaže skozi razpoke, daje dovolj razločne znake, da je njen čas v resnici minil. Že se namreč pojavljajo vprašanja, na katera ta zgodovina ne bo imela odgovorov. Prišla bodo vprašanja in kot oblegovalni ovni udarila ob obzidje te zgodovine in pred vsemi izpričala njeno nezadostnost in neresničnost. Zgodi se torej včasih, da se čas na ta način prevesi iz enega megatakta v drugega: zdaj bolj, zdaj manj dramatično, zdaj z večjim, zdaj z manjšim hrupom, včasih domala neopazno – le ljudje se nekega jutra zbudijo in vidijo, da je vse drugače. Od besed, ki jih je bil še včeraj poln forum, danes nikomur več ne pride na misel, da bi katero izgovoril ali pričakoval, da jo izgovori kdo drug.
Takšno dvojno strukturo ima sedanja slovenska zgodovina. Ena je sestavljena iz vprašanj, druga pa iz odgovorov, bolj in bolj nezadostnih, ki jih bo treba nadomestiti s pravimi. Vprašanja so že tu. Nihče jih sicer ne postavlja z vso zahtevnostjo, a se že čuti, kolikšna bo njihova silovitost, ko bodo zares postavljena. Njihova moč in njihova perspektivnost je v tem, da ni v njih nič izmišljenega, ampak da vstajajo naravnost iz situacije, ki se je izoblikovala iz dozorelega časa. Na strani vprašanj je torej moč, ki raste iz samoumevnosti in gotovosti, da bodo nekoč na vsak način morala biti odgovorjena. Takšna je zgodovina, ki postavlja oz. bo postavljala vprašanja. Zgodovina, ki bo vpraševana in bo morala dajati odgovore, pa na vprašanja odgovarja že sedaj, a dela to rutinsko in spretno, izučeno in navajeno, zanašajoč se, kot nekoč, na moč, ki si jo je pridobila, in čuti, da nanjo še lahko računa. Toda na njenih odgovorih, še vedno virtuoznih, se že vidi utrujenost in neustvarjalnost. Če blestijo, je to v stereotipnih, že zdavnaj rešenih situacijah. Ko se bo znašla pred pravimi vprašanji, od resnične zgodovine narekovanimi, se bo pokazala v bistveni nezadostnosti. To bo takrat, ko novi čas ne bo dovoljeval igre, v kateri je ta zgodovina bila izučena. Prav to bo namreč njegova novost.

stran: 002

To, kar sedanjo slovensko zgodovino najgloblje določa, je torej njena dvojnost. Ta določenost je specifična in je ni primerjati z dvojnostjo, ki je – zaradi inherentnih zakonov razvoja – v vsaki zgodovini. Kako je do te anomalije prišlo?
Odgovor je povezan z načinom, kako je boljševizem vstopil v slovensko zgodovino. Ta način se nam bo najgloblje prikazal, če ga primerjamo z liberalizmom, ki se je v drugi polovici 19. stoletja začel postopoma naseljevati najprej v slovenski kulturi, potem pa tudi v politiki. Vraščanje liberalizma v našo bit je bilo organsko. To pa zato, ker je v civilizaciji, ki je našo zgodovino oblikovala, v neki obliki od začetka bil. Naj si o njem mislimo že karkoli, naj bo njegovo razraščanje tudi usodno za velikost in zadostnost našega prihodnjega duhovnega in političnega obstajanja, dejstvo, da je tu, je posledica nekih odločitev, ki niso bile v neskladju s premisami, ki so v izhodišču civilizacije. Boljševizem pa se ni pojavil pri Slovencih tako, kakor se pojavljajo stvari iz zasnove organizma, ampak je prišel od zunaj in nekaj zunanjega vedno tudi ostal. Nikoli ni mogel postati del organizma, lahko se ga je samo polastil, lahko ga je samo okupiral. To je tudi storil. Njegovo bistveno barbarstvo – besedo razumemo v tehničnem pomenu: izvorni barbari so ljudje, ki ne razumejo jezika – osnovna raznorodnost mu ni dopuščala, da bi stopil v intimni odnos z narodovo kulturo. Prišel je iz Perzije – kakor vemo, res ni nastal tam; tam je le dognal svojo dokončno podobo in izdelal strategijo za pohod v svet – in na atenski agora – če nam je dovoljeno tako nadaljevati začeto metaforo – v normalnih razmerah v svoji bistveni tujosti ne bi imel nobenih možnosti. Zato so boljševiki udarili v času, ko razmere niso bile samo nenormalne, ampak se je zdelo, da je svet vržen s
tečajev. Prišla je vojna, prišla je žaljiva okupacija in senzorji narodove občutljivosti so se tako zbegali, da se niso več odzivali na znake njegovega racionalnega središča.
Slovenci smo v 20. stoletju seveda imeli določene naloge; nekatere so bile tako spoznane in razumljene, da smo jih imeli pred seboj kot svoje historične cilje. Toda boljševizem ni opravil nobene od teh nalog in ni dosegel nobenega od teh ciljev, čeprav je razpolagal pol stoletja z narodom kot njegov edini in nikomur odgovoren lastnik. Ko so se njegovi mrzli prsti, zaradi nezgode v njegovem možganskem centru, razklenili in popustili, je Slovencem ostala samo ena pot: poiskati stik z zgodovino v točki, kjer je bil prekinjen. Boljševiški angažma v slovenski zgodovini je bil kontingenten – nekaj strahotnega, nekaj, kar je narod potisnilo v še ne skušene človeške skrajnosti, a vendar slučajen in nič iz njegove zgodovine izvirajočega. Odtod specifična dvojnost sedanje slovenske zgodovine.
Ko je padec berlinskega zidu oznanil kolaps boljševiškega projekta, so slovenski boljševiki – ali komunisti ali socialisti, kakorkoli so se že kdaj imenovali – napravili potezo, ki je dokazovala, da jih prisebnost tudi sedaj ni zapustila. (Nobena sedanjost in nobena prihodnost ne bosta mogli razumeti, kako se je to zgodilo. Kako to, da je nekim ljudem bila tako zelo odvzeta milost zardevanja, da ob opustošenju, ki so ga pustili za sabo, niso začutili nujnosti radikalnega samospraševanja.) Kar se je zgodilo, je bilo to, da so boljševiki »od prve ure«, kot pravi Anonymus v motu k našemu razmišljanju, odšli na svoje ranče, nasledniki – potomci, učenci, proseliti – pa so se premaknili v prve ešalone in vzeli stvar v svoje roke. Sesutje boljševiškega kozmosa jih, kljub trdnosti in izučenosti, sicer ni moglo pustiti neprizadetih, a so imeli svoje prednosti: bili so mladi, nastopili so z imeni, ki še niso bila izrabljena, in imeli so roke, na katerih ni bilo neposrednih znakov temne strani revolucionarne prakse. (»Arabije dišave vse …« , Macbeth, V 55). Nekaj časa so se zadrževali v svojih prostorih in niso toliko hodili na trg – nikoli sicer ni bilo tako, da bi se reklo, da jih ni – potem pa so, ko so videli, da tranzicija ostaja v razumnih mejah, spet nastopili pogumno in smelo, kmalu tudi že v odprtem besedilu, in v nekaj letih v tudi sicer ugodnih razmerah dosegli stanje, ki bi ga lahko označili z »status, quo ante«.
To je bila ocena, ki jo je bilo mogoče dati, a ni veljala povsem. Čeprav je bila tranzicija medlo koncipirana in omahajujoče izvajana, je vendarle postajalo vedno bolj jasno, da je tu novi čas. Ni imel še te moči, da bi na novo razdelil mikrofone – to je bilo še v režimskih rokah kontinuitete – a so se vendarle pojavile neke besede, neki stavki, neka vprašanja še sporadično in dokaj neorganizirano in z majhnim realnim učinkom, a vendar z velikim notranjim potencialom. Postalo je jasno, da bodo vprašanja nekoč razvila vso moralno in politično energijo, ki je v njih. Jasno je bilo tudi, da bodo tisti, ki so od zgodovine določeni, da dajejo odgovore, potisnjeni na tako raven obstajanja, da bodo končno ostali brez zgodovinske zaščite in jim tudi nobena premetenost več ne bo pomagala.

stran: 003

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Med nebom in zemljo Simon Dan

Mnogo vprašanj bo takrat zahtevalo odgovore. A nad vsemi vprašanji je eno, ki je tako veliko, da se bo, ko bo postavljeno, zgodilo to, kar je rekel sv. Auguštin: »et contremunt fundamenta montium« – in zatresli se bodo temelji gora. To vprašanje je sestavljeno iz naslednjih besed: genocid slovenske domobranske vojske. Poglejmo, kako velika reč je to.
Vzemimo za ilustracijo Nemce. Poglejmo njihovo literaturo: največja imena; poglejmo njihovo glasbo: največja imena; poglejmo njihovo filozofijo: največja imena; poglejmo njihovo zgodovino, znanost, trgovino, tehniko: kakšen narod, bomo rekli. Toda vse to se bo pozabilo, samo ena stvar se ne bo nikoli pozabila: da so v kratkem času pokončali 6 milijonov pripadnikov nekega naroda, ki je živel med njimi. Danes vemo, da so 1. svetovno vojno povzročili Nemci, zaradi nje je padlo 20 milijonov ljudi: a to se bo pozabilo, pravzaprav se je že. Povzročili so tudi 2. svetovno vojno, kjer je padlo še enkrat toliko ljudi, pa tudi to se bo pozabilo, če se že ni. Tistih šest milijonov Judov pa ne bo nikoli pozabljenih. Tako velik zločin je to. 20 let po vojni je Nemcem uspevalo, da vprašanje holokavsta ni prišlo na dnevni red – vse do znamenitega leta 1968. Tedaj pa je bilo igre konec. Vstala je mladina in vprašalo svoje očete: »Kako ste mogli!« To se je zgodilo zato, ker se tako prelita kri ne umiri. Vsak teden izide v Nemčiji nova knjiga, ki raziskuje ta zločin. Kakor da bi se nad Nemci hotele izdivjati erinije maščevalke.
Natanko tak odgovor se zahteva in se bo v prihodnosti še bolj nepopustljivo zahteval od slovenskih komunistov in partizanov. 12 ali 13.000 ljudi peljati pred žrela brezen in jaškov in jih tam s streli v tilnik deset dni zapored pokončevati! Vemo, da to človeka presega, nekoliko pa si je že mogoče predstavljati, kako je to potekalo. Ko bodo morali iskati odgovor na ta vprašanja, ne bodo zadostovali izgovori o maščevanju in omami zmage. Izrojenost, ki je sicer potrebna, tega ne bo razložila, zato bo treba pogledati, katera ideja je storilce rodila in oblikovala. In če pri tem še pomislimo, da so isti ljudje pol stoletja urejali državo! A bistveno je to, kam se bodo skrili, ko jim bo to vprašanje postavljeno. Ni čudno, da se ga bojijo. Ni čudno, da ga Enciklopedija Slovenije komaj omenja.

stran: 004

Genocid je povezan z 20. stoletjem. Množični umori so bili gotovo že prej, toda v tem stoletju so ti umori dobili pomen zavestnega in načrtnega iztrebljanja celih skupin zaradi njihove narodnostne, etnične, rasne ali verske pripadnosti. Zakaj se je to moglo zgoditi v 20. stoletju, po treh stoletjih prosvetljene politične filozofije, je vprašanje, ki bi ga radi vsaj prav postavili, če že vnaprej slutimo, da nanj ne bomo mogli prav odgovoriti. Na vsak način bi to morala biti prioritetna tema vseh znanstvenih centrov humanistične misli, zlasti v Evropi. Kaj naj bi namreč lahko več povedalo o Evropi kot doumetje tega, zakaj se je tako grešilo nad človekom ravno v njenem okviru – ravno na Montesquieujevi hemisferi sveta. Aleksander Solženicin misli, da za vsem stoji ideologija, in naredi tole primerjavo: »Domišljija in notranja moč Shakespearovih zločincev se je nehala pri ducatu trupel. Ni namreč imela ideologije. 20. stoletju pa je zaradi ideologije bilo usojeno, da bo doživelo zlo, ki se bo izračunavalo v milijonih«. Solženicinovo misel na mah razumemo, a ideologija ne vodi samo organizatorjev zločina, ampak tudi mase, ki ji pritrjujejo. Madžarski judovski pisatelj Imre Kertész pravi, da v 20. stoletju, »v strašnem stoletju izgube vrednot«, vse ostaja ideologija. »Najhujše pa je to, da moderna masa sprejema ideologijo kot kulturo«. Wolfgang Kraushaar, član Inštituta za sociologijo v Hamburgu, se tudi sprašuje, »kako se je totalitarnemu gibanju in ideologiji posrečilo zapeljati mase«, a dostavlja, »pa tudi – in morda predvsem – intelektualce, da so pomagali likvidirati civilno družbo in padli v barbarstvo«.
Mi se s temi vprašanji podrobneje ne bomo ukvarjali, nekaj iztočnic smo navedli zato, da pokažemo, kako daleč, kako globoko in visoko je segla podreditev ideologiji. To se je moglo zgoditi tako, da je človek izgubil naravno uteženost v normalnosti. In tako se sedaj vprašanje glasi: »Kaj utemeljuje človekovo normalnost?« Toda ali smo tako prišli kam dlje? Še najdlje bi prišli z mislijo, da pač obstajajo neke meje, ki jih človek ne sme prestopiti. Toda ali zanje ve? Moramo reči, da ve, sicer se znajdemo v položaju, da lahko samo še molčimo. Vse je v tem, ali vidimo človeka svobodnega ali ne. Zakaj samo, če je svoboden, je lahko odgovoren. Mislimo, da se v tem lahko strinjamo z nekim nemškim teologom, ki pravi naslednje: »Ko sveto pismo vztraja na tem, da je človek kriv, gleda na njegovo svobodo. Človeka v njegovi svobodi jemlje resno tudi tam, kjer sedanji čas raje vidi na delu biološke in družbene sile in tako človeka razbremenjuje odgovornosti«. Prav gotovo pa je kljub vsemu res, da ljudje v določenih časih sprejemamo in počnemo stvari, ki jih v nekih drugih za nobeno ceno ne bi. Spričo blaznosti, ki je zajela Evropo v 20. stoletju, in naredila – strašno, če pomislimo – množico za zločinsko, bi kazalo pomisliti na neko staro in nekoč zelo ugledno reč: na grško tragiško dramo. Tragiška drama je bila napisana in zgrajena tako, da je gledalca, ko je gledal padec junaka na odru, prevzelo dvoje čustev: usmiljenje in strah – usmiljenje do človeka v padcu in strah pred tem, kaj se človeku vse lahko zgodi. Usmiljenje in rešpekt pred svetom, ki je vedno lahko tudi nevaren, pa človeka lahko pred mnogočem obvaruje. Tudi pred tem, da se navdušuje nad komunizmom, fašizmom in nacizmom, nad utopičnimi ideologijami, in pri tem prezre njihovo zločinskost.
Naše razmišljanje nas je pripeljalo do tega, da se sedaj vprašamo, kako se poznejši čas odziva na tako velik zločin, kot je genocid. Tu pa se znajdemo pri sodnikih, zgodovinarjih, pa tudi pri ljudeh, ki so v naši predstavi zavezani za kulturo.
Proti splošnemu mnenju moramo reči, da so najvažnejši od teh sodniki, čeprav že slišimo, kako ljudje, blizu nekdanjim storilcem, in ljudje, ki so od genocida profitirali, kričijo o revanšizmu in kako jim »sočutna množica« vneto sekundira. Dve stvari sta, ki nujno terjata sodno obravnavo. Izkazalo se je, prvič, da storilci ne govorijo o svojih nekdanjih dejanjih, če niso prisiljeni. Slovencev v tem pogledu res ni treba prepričevati. Drugič pa samo javni sodni proces zagotavlja, da se o zločinski preteklosti sploh govori – knjige in revije, tudi če so, tega ne morejo.
Potem pridejo zgodovinarji. Ali mora biti zgodovinar za raziskovanje genocida drugače pripravljen in drugače duhovno razpoložen kot za raziskovanje drugih preteklosti? Genocid vključuje takšno količino in intenziteto človekovih bolečin, da ga nekoliko posreduje samo beseda: presežnost. Ali nam je sploh dostopna? Ali jo je mogoče z besedami zajeti? Skoraj gotovo ne, a če zgodovinar nima te moči – ali te ljubezni – da vstopi v središče uragana, tja, kjer se besede nehajo in je samo še molk, in se od tistega molčanja poučen ne vrne, potem temu, o čemer nam pripoveduje, ne bo mogel biti pravičen. Business as usual – posel kot posel – to načelo tu odpove.

stran: 005

Nekaj podobnega velja tudi za ljudi s področja kulture: pesnike, pisatelje, dramatike, skladatelje, slikarje itd. Vsi ti se tematiki genocida izmikajo. Zdi se, da se genocid kot dogajanje upira upodobitvi. Nekoliko jih razumemo, a se vseeno čudimo. Kako to, da jih ne fascinira? In če niso možne specifične, zakaj se ne iščejo heteromorfne rešitve? Saj se vendar ni mogoče delati, da nekaj tako velikega, kot je bil zločin genocida, ni. Kdo pa ima zanesljivejši detektor za »resnično resnično« kot umetnik? To velja seveda tudi za druge ljudi – za vse ljudi. Če kdo ne gre na Rog, ali ni to dokaz, da ne ve več, kaj je drama. Zakaj pa potem hodi gledat Antigono ali Ojdipa ali Hamleta, ali Macbetha? Če kdo ignorira Rog – ni treba, da ga prezira, dovolj je, da ne vidi njegove tragiške velikosti – potem imamo nekaj pravice reči, da je že izgubil zmožnost biti avtentičen gledalec tragiške drame. Ali je že tako, da je kultura postala prostor praznih ritualov?
Genocidni zločin stoji pred vso prihodnostjo kot njen kriterij. Razumljivo, da najprej za nacionalno in kulturno skupnost, v kateri se je zgodil. Slovencev nobeden tako ne obremenjuje kot tisti, ki ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog. To pa seveda nikakor ne pomeni, da smo lahko ravnodušni do Auschwitza, Armenije, Kambodže, Ruande. Z genocidnim dejanjem so neki ljudje prestopili človekovo mero na način, ki ga, zaradi velikosti, ni mogoče videti. Vsak dan se dogajajo prestopi človekove mere – tudi zločinski – a zaradi svoje lokalne narave ne obremenjujejo naroda v celoti ali kake druge skupnosti v celoti. Genocid pa je, spet zaradi svoje velikosti, pred očmi vseh in stvar vseh. In če si skupnost – ali narodna ali kaka druga – ne vzame za neodložljivo nalogo, da tako dejanje razišče, razloži, oceni – z eno besedo, razume – tako da aktivira vse pravne, politične in kulturne instrumente, s katerimi razpolaga; če pusti, da zločin tam leži tak, kakršen je, potem je treba reči, spet zaradi velikosti genocida in njegove bistvene javnosti, da taka skupnost pristaja na zločin, da zločin sprejema kot možno normo in da postaja sama – horribile dictu – zločinska. Kar smo povedali, namreč ni kakšna logična izpeljava ali kaka abstraktna ugotovitev, ampak realno stanje, kot so potres ali suša ali povodenj, in je monent v realnem svetu součinkovanja. Njegova zadnja posledica je izginjanje merila – ljudje dobijo občutek, ni nujno, da se ga zavedajo, da nimajo več pravice stvari meriti. In tako vedno bolj drsijo v svet, v katerem ostajajo ravno stvari, ki človeka v najbolj temeljnem smislu postavljajo, neizmerjene. Tako nam ostaja samo svet količinskih izmer, ki večajo naše razpolagalno védenje, védenje, ki bi nas lahko usmerjalo – kaj je človek, kaj je njegova usoda – pa izginja ali pa nad njim zagospodarita slučajnost in kaos.

stran: 006

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Revolucija

Nasprotno pa bi doumetje Kočevskega Roga lahko pomenilo vračanje Slovencev k sebi. Kako daljnosežna je ta možnost, bomo nekoliko razumeli, če pomislimo, kako težko in kako počasi se celi rana, ki ga je v narodovo telo zasekala državljanska vojna. Tako zdravljenje terja desetletja in stoletja; to se ve, to je dokazano in o tem ne bomo govorili. Da pa se ta rana zaceli – da telo spet postane celo – ali da spet pridemo, kot smo rekli, k sebi, k narodu kot subjektu, ki mora biti vsaj v bistvenih rečeh eno, za to imamo Slovenci to žalostno, a visoko možnost: doumetje Roga. Ko človek dopusti, da vanj stopi Rog, z vso duhovno in človeško enunciacijo, ne more, če se le prepusti normalnim vzgonskim silam, da ne bi začutil in spoznal in si rekel: to tu je nekaj presežnega, spričo tega tu se vse relativizira, ob tem tu se vse neha. Mislimo, da so te besede posnetek razmerja, ki je v stvareh, in ne posnetek skrite volje, ki hoče koristi zase. S tem hočemo reči, da te besede lahko izreče čisto vsak človek. In to je tisto, kar je pomembno.
Ljudje, ki so Rog neposredno uprizorili; in ljudje, komunisti, partizani, aktivisti, ki so ustvarili prostor, v katerem je uprizoritev mogla potekati; in ljudje, volonterski in plačani uradniki partijske države, ki so pol stoletja skrbeli za neprodušno bariero molka: vsi ti se z Rogom še nočejo ali ne upajo spoprijeti. Najprej ga, kot smo rekli, dolgo sploh ni bilo; potem je bil, pravzaprav celo demokratsko stoletje, napaka; zadnje čase, ne bo več kot dobrega pol leta, pa je dobil signaturo zločina. Tu izstopata dve stvari. Prvič manipulacija. Če pravimo, da ima stroj napako, to pomeni, da celota deluje, le da ima napako, ki je, prvič, nekaj postranskega, možno pa jo je tudi odstraniti. S tem so hoteli povedati, da je Rog slučaj in ne sistemski produkt revolucije in da mu ne pripada nobeno izjemno mesto v slovenskih zadevah. Pri zločinu so se skraja obetale težave, potem pa je, če se ne motimo, sam predsednik države vprašanje rešil tako, da mu je našel paralelo: Rog je bil res zločin, a tudi kolaboracija je bila zločin. Po tem tolmačenju niso komunisti naredili nič drugega, kot kaznovali zločin z zločinom. To pa še nekako gre? Pri tem so, upravičeno, računali na to, da bo malo ljudi pomislilo, da genocid – ali pa zločin proti človeštvu, če hočete – ne zastara, kolaboracija pa se kaznuje z nekaj leti zapora, predvsem pa zastara. Še manj pa na to, da kolaboracije, v pomenu, ki je nastal po 2. svetovni vojni v Evropi, v Sloveniji ni bilo. A tu je še nekaj drugega: v nizu molk – napaka – zločin je očiten crescendo, ob katerem se sprašujemo, kje se bo končal.






K tehniki zamolčevanja spada tudi skrivanje ali uničevanja arhivov. Vrnjeni domobranci so bili vsi – ne kratko zaslišani, kakor se govori, pač pa registrirani. In teh papirjev ni več. Nobeden – noben zgodovinar, na primer – jih vsaj javno tudi ni nikoli zahteval. Zanimivo, to je tako, kakor da bi zdravnik šel v operacijsko dvorano brez skalpela! Vsekakor je bil to specifičen slovenski prispevek h komunistični revolucionarni praktiki. Mogoče bi bila zanimiva primerjava z Rusi. Leta 1959 je šef KGB Aleksandr Šeljepin poslal predsedniku Nikiti Hruščovu personalne liste 21.857 pobitih poljskih častnikov s priporočilom, naj se ti dokumenti uničijo, ker da, »nimajo zgodovinske vrednosti« in je »malo verjetno, da bodo kdaj zanimali naše poljske prijatelje«. Toda CK sovjetske partije se ni ravnal po priporočilu svojega policijskega ministra in tako je katynski dosje ostal v arhivu NKVD. In zato je po letu 1990 Boris Jelcin lahko predal Lechu Walensi kopijo dokumentov z imeni poljskih oficirjev, pobitih 1940 pri Harkovu, Katynu in Tveru. Mogoče – to je res samo domneva – da so slovenski komunisti mislili tako kot Hitler tik pred vojno: »Kdo pa danes še govori o usodi Armencev?«
Genocid nad slovensko domobransko vojsko je vprašanje, ki bo komunistom in vsem, ki so vagone svoje kariere pripeli na boljševiško lokomotivo, nekoč postavljeno z vso strašno težo. Nekoč bodo morali na to vprašanje odgovoriti. In ko bodo odgovarjali, pa naj se jim bo še tako zatikalo, se bodo slednjič pokazali v bolj resnični luči – ne samo pred drugimi, ampak mogoče tudi pred samim seboj. Genocid nad slovensko domobransko vojsko bo vedno spremljal komunistični angažma v slovenski zgodovini. Postal bo njegova signatura. Senca tega umora bo za zmerom ležala tudi na levo liberalnih in levo katoliških silah, ki so omogočile uspeh tega angažmaja. Ko se bo vse razkadilo, bo ostal samo spomin na te dve stvari: genocid in eksodus. Vse se bo izgubilo, samo ta zločin in njegovi storilci bodo ostali.
To bo ena od stvari, ki bo ležala nad slovenskimi komunisti. Druga pa je organizacija tako imenovanega osvobodilnega boja za potrebe revolucionarnega projekta. O tej hipoteki pravi dr. Aleksander Bajt v knjigi Bermanov dosje tole: »Tako so komunisti z zvijačo, točneje s prevaro, pod krinko osvobodilnega boja pridobili za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščenje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje svojega naroda«. (Tudi zaradi teh besedi – ali morda predvsem zaradi teh besedi – je bila nad Bajtom izrečena anatema – izgon, izključitev. Mogoče, da tudi nihče ni ničesar izrekel, ampak so vsi samo na mah začutili, da tako direktna in pregrešna trditev zasluži kazen: damnatio memoriae – prepoved spomina). Temeljna beseda v navedenem odlomku je prevara. Nanaša se na neko dejanje, ki je bilo narejeno na človeško in etično tako občutljivem področju, da je prevara, pravi Bajt, tudi že izdaja. Ljubezen do domovine je kakor ljubezen do matere: obema daje svetost naraven in intimen odnos do izvora življenja. Tu smo pri stvareh, ki človeka presegajo in se zato zanje ne odloča racionalno, ampak instinktivno in iz celote bitja. Izrabljati človeka na tej ravni obstajanja je, pravi Bajt, izdaja. Nihče namreč ne pričakuje, da ga bodo ljudje njegove zgodovine in njegovega jezika – z eno besedo, njegove domovine – tu varali.

stran: 007

,

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kočevski Rog Mirko Kambič

Noben pameten človek ne bo verjel, da bi komunisti mogli uresničiti revolucijo brez vojne, v vojni pa ne brez enobe. Če je torej bilo možno izpeljati revolucijo samo preko enobe, potem obstaja evidenten sum, da je bil enobe zgolj sredstvo za dosego revolucije. Če pa obenem poznamo spremljajoče zgodovinske in politične okoliščine, potem se evidentni sum spremeni tudi v evidentno dejstvo.
V racionalnem diskurzu prihodnosti bo ta tema gotovo dobila jasnejše konture. Nemogoče je, da ta spoznanja ne bi zorela, saj zadevajo izkustvo, ki je človeško obče dosegljivo. Zaenkrat pa ljudje, ki gravitirajo v območje revolucionarne in enobejevske tradicije, še kar trdno branijo teren. Nezadostno, kot bomo videli.
Lani konec oktobra je akademik dr. Matjaž Kmecl na Cviblju pri Žužemberku rekel, da »moralno čistega NOB« ne bi smeli povezovati s povojnimi dogajanji; in za pobite domobrance, da bi jih že zdavnaj morali pokopati in jim izkazati »spoštljivost, kakršna gre mrtvim«, ne pa da se okoli njih sedaj razvnema »politična histerija«. Torej »spoštljivost, kakršna gre mrtvim«. Kaj pa spoštljivost živim? Saj so v trenutku, ko so jih pobijali, bili še nekoliko živi, mar ne? Ali ne bi že zaradi te smrti nazadnje zaslužili spoštljivost? Kakšna »histerija« pa je ta, ki jim tega ne dovoljuje?
V nekoliko drugačnem ključu so izdelani očitki tržaškega pisatelja profesorja Borisa Pahorja »cerkveni gospodi v slovenski banovini«, da se niso zavedali »ukaza zgodovine tako, kakor so se ga njihovi duhovni bratje v Italiji, v Franciji, na Poljskem in drugod«. Pahor ne pomisli, da je bil »ukaz zgodovine« v Ljubljani morda nekoliko drugačen, ker je tu partija intenzivno izvajala revolucijo in pobijala, med drugim tudi duhovnike, česar vsega v Italiji, Franciji in na Poljskem ni počela. V nadaljevanju Pahor, z modifikacijami, opravičuje tudi enobe: »Marsikdo, ki je takrat mislil na bolj pošten povojni socialni položaj, tega ni nameraval doseči z likvidacijami in diktaturo«. Za sveto božjo voljo! »Marsikdo« ni, »marsikdo« pa je; a bistvo stvari je v tem, da je tisti »marsikdo«, ki je to nameraval, vso stvar od začetka vodil in po vojni svoj namen tudi uresničil. Tisti »marsikdo«, ki tega ni nameraval, pa je samo nemočno, pa tudi nekoliko klavrno in strahopetno, gledal. Želeli bi, da bi gospod profesor, ki mu upravičeno pripisujejo ime velikega Slovenca, to stvar nekoliko bolje premislil.

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Če se bomo vrnili, se bomo po tej poti Mirko Kambič

Domobranci so bili v resnici v zelo kočljivem položaju. Na eni strani so protikomunistični upor podedovali: iz časov začetnega komunističnega terorja, ko je šlo za golo življenje. Po drugi pa so, po padcu dolenjskih postojank v jeseni 1943, vedeli, da ne morejo iti v ilegalo, ker bi državljanska vojna med dvema rezistencama, od katerih je bila ena komunistična, gotovo pripeljala do medsebojne fizične eliminacije. Tako so se odločili za zelo tvegan korak in svoj protikomunistični boj legalizirali. Mislili so, da bodo zavezniki ta korak razumeli. Danes je lahko reči, da je bila njihova vera naivna; če pa za trenutek pomislimo na skupno evropsko krščansko tradicijo, za katero so domobranci upravičeno mislili, da obstaja, potem njihova vera le ni bila tako neosnovana.
Nekoliko je njihov položaj podoben položaju voditeljev varšavskega upora poleti 1944. Ko je sovjetska vojska spomladi 1944 začela prodirati na Poljsko ozemlje, se je domača, zahodno orientirana poljska vojska (Armia Krajowa) znašla v težkem položaju. Sovjeti so njene oddelke ali razoroževali ali pa združevali s šibkimi enotami komunistično orientirane gverile. Postalo je jasno, da bo ena okupacija zamenjala drugo. Ko se je sovjetska armada približala Varšavi na nekaj kilometrov, so Poljaki 1. avgusta dvignili v mestu upor. Hoteli so se osvoboditi sami in postaviti Sovjete pred izvršeno dejstvo. V tem se jim je kazalo rahlo, a edino upanje. Zavezniki so bili namreč že zdavnaj pozabili na »poljsko vprašanje«. Uporni Poljaki so ostali sami, Stalin je vojsko na točki, ki jo je bila dosegla, ustavil in tudi z zahoda ni bilo prave pomoči. Po 63-ih dneh Varšave praktično ni bilo več; 200.000 ljudi je bilo pobitih, od tega 90% civilistov. Poleti 1945 so Angleži in Američani priznali komunistično vlado v Varšavi in nekaj mesecev za tem je NKVD aretirala vodilne generale poljske domače vojske. Danes mnogi ocenjujejo varšavski upor za nepremišljen. Morda je bil, a se je upornim Poljakom tedaj zdelo, da je to edino, kar lahko tedaj naredijo. Tako so mislili tudi slovenski domobranci.
Že nekajkrat smo v tem razmišljanju zadeli, posredno ali neposredno, na trdoživost komunistov. V tem so zares dosegli zavidljivo raven. Vedno so se na primer imeli za izrekovalce skritih zakonov zgodovine, za njene zaupnike tako rekoč, a ko jih je na koncu 80-ih let poklicala pred svoj tribunal, so se enostavno potuhnili in niso hoteli nič slišati. In ker se zgodovina ni domislila, da bi poslala ponje svojo policijo – morala je imeti z njo ravno takrat nekoliko težav, saj je znano, kako so se vedli mediji, zgodovinarji in intelektualci, ki naj bi za zgodovino opravljali te posle – je, ker je odpadla tista obravnava, njihova vloga v mnogočem nepojasnjena do danes. A komunisti so medtem nonšalantno že zdavnaj odprli drugo igro, in če bo od zgodovine prišel ponovni poziv, lahko s precejšnjo gotovostjo računamo, da se bodo sedaj sklicevali na alibi. Toda trdoživi ali ne, spričo vedno večje resnosti in vztrajnosti tistih vprašanj, o katerih smo nekaj povedali v uvodu, se, prvič v zgodovini, čutijo da so se znašli v defenzivi. To pa jim kot družbeni sili z izrazito ofenzivnim vzgonom ne ustreza – nikakor ne ustreza. V takem so se zatekli k tistemu orodju, s katerim so vedno blesteli, in ki jim je prinesel že toliko trofej – k jeziku.
Jezik ima v sebi res čudovite možnosti. Po odkritju v Zgornji Bistrici je predsednik DZ na televiziji izjavil, da se mora ta problem rešiti v mejah morale, etike in pietete. Ob teh rahločutnih besedah – morala, etika, pieteta – so gledalci pozabili, da jim govori predsednik DZ, od katerega bi bilo pričakovali, da bo obljubil ureditev problema v mejah politike, ki je njegova in njegove ustanove business par excellence; in da bo problem, če ne bo urejen v mejah politike – in morda še sodstva – ostal neurejen še naprej. A predsednik je (med vrsticami) povedal še nekaj zelo važnega: samo v mejah morale, etike in pietete je mogoče zagotoviti, da se ne bodo zgodile nove krivice, politika in sodstvo tega nikakor ne bi mogla zagotoviti. Da pa tudi urejanje tega problema v mejah morale, etike in pietete le ne bi slučajno naredilo kake nove krivice, je dva dni zatem, 21.10.2001, šel v starodavno mesto Lož in tam borcem povedal, da je bil NOB dostojanstven boj naroda za svobodo. Čutil je, da je spričo odkritja v Zgornji Bistrici ta pot nujno potrebna.
In ko je v tem času nekoč Janez Janša zahteval, da DZ znova obravnava predlog Deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima, je poslanec Tone Anderlič rekel, da bo LDS sodelovala, če bo vsebina primerna, zlasti pa, če ne bo žalila – logično smo sedaj pričakovali, da bo rekel komunistov, a je najprej nekoliko počakal, potem pa smo zaslišali: kogarkoli. Enkrat v tistih dneh je poslanec Miran Potrč v DZ izjavil, da so oni, ZLSD, že leta 1995 obsodili »zunajsodne poboje domobrancev,« in s tem pokazal, da je velik verbalist – obsoditi je že dovolj, mar ne? Bolj važno pa je to, da je s to formulacijo bilo – ne vem kolikič že – izrinjeno iz zavesti ljudi dejstvo, da moramo v okviru komunističnega sodstva govoriti ne samo o zunajsodnih pobojih, ampak tudi o sodnih pobojih – kar bi mnogo povedalo o ideologiji, ki se ji je bil ta poslanec nekoč zapisal.

stran: 010

Navedeni primeri so bolj dokaz za prisebnost posameznikov in se jih drži značaj zasebnih dosežkov. Zakon o grobiščih, njegovo sprejemanje, stavki, ki so bili ob tem izrečeni in napisani, pa bi sposobnemu, s potrebno izobrazbo opremljenem opazovalcu dali možnost, da bi izoliral in identificiral nekatere sistemske prvine komunistične retorike, zlasti pa postkomunistične retorike v defenzivi. Mi si teh ambicij ne lastimo, poskusili bomo le opozoriti na nekatere načine, kako je s specifično uporabo jezika mogoče ali modificirati ali izničiti ali prekriti nekatera velika in temeljna dejstva.
Zakoni se delajo zato, da se uredijo nerešena vprašanja – nekaj, kar kliče po redu. Kar pa je v Sloveniji v zvezi z grobišči neurejeno, so grobovi in grobišča ljudi, ki so med vojno padli v boju s komunisti ali pa bili od komunistov pobiti, in ljudi, vojakov in civilistov, ki so bili pobiti po vojni. Če povemo zelo preprosto in zelo bistveno, potrebuje država zakon, ki bo uredil vprašanje grobov in grobišč na protikomunistični strani. Kdo spada sem, se dobro ve. Ker pa je to bila njegova prva in edina vloga, je bil zakon od vsega začetka odvisen od tega, ali obstaja dovolj poslancev, ki so pripravljeni sprejeti osnovna zgodovinska dejstva medvojnega in povojnega časa. Z drugimi besedami, sprejem zakonodaje domobranskih grobišč je zahteval priznanje in sprejem faktične zgodovine – zgodovine, kakršna je bila. Zakon o grobiščih je postal preizkusni kamen postkomunistične politične kulture. Trenutek je bil poln dramatične napetosti: ali se bo končno končala ideološka in začela normalna, od dejstev narekovana zgodovina. Spomin na genocid, ki so ga izvršili, bi postkomuniste moral neustavljivo potiskati v to pozicijo. Mar niso videli, da so vsak dan večji zločinci! Z vsako Zgornjo Bistrico bodo večji zločinci. Temu ne bodo ušli. Moramo se pravzaprav popraviti: temu bi lahko ušli tako, da bi priznali resnico.
Postkomunisti so dokazali, da z zakonom ne mislijo resno: da jim zakon ne pomeni rešitev odprtih vprašanj, ampak oportunistični odziv na potrebe in zahteve, ki so se nepredvidoma pojavile doma in v tujini. V njih se je izoblikovalo načelo: nastalim potrebam je treba zadostiti, a le tako in toliko, da to njihovi poziciji moči ne bo škodovalo; da bo njihova, iz preteklosti izvirajoča legimiteta ostala intaktna.
Vsi problemi, povezani z grobišči, so posledica osnovne sprtosti med ideološkim in realnim razumetjem komunističnega posega v slovensko zgodovino. Postkomunisti in njihov entourage še niso dozoreli v to spoznanje. Sedaj dokončno vemo, da v to spoznanje nikoli ne bodo dozoreli – v to spoznanje bodo nazadnje prisiljeni, a potem to ne bo spoznanje, ampak nekaj drugega. To bo takrat, ko se bodo, kakor nekoč komunisti, tudi postkomunisti znašli na zadnji postaji: ko bodo videli, da vlak ne pelje dlje – da niso več sposobni nositi življenja. Ta rod pozna samo ta jezik.
Nenavadne reči so se dogajale v zvezi s tem zakonom. V pismu, ki ga je predsednik države pisal Državnemu zboru 15.aprila, prosi poslance, s kar najbolj urgentnimi besedami, naj zakon na vsak način sprejmejo: »zaupam v vašo zgodovinsko presojo in moralno moč«, »prihodnji rodovi vam bodo hvaležni«. Zakaj se predsednik tako zelo zavzema za zakon, kakor sta ga nazadnje formulirala vlada in koalicijska večina v resornem odboru državnega zbora? Saj je vendar jasno, da ga bo podprla večina. Zakaj se predsednik tako silovito zaletava v odprta vrata? Ali morda zato, da bi se v javnosti ustvaril vtis, v kako veliki nevarnosti je »humano« besedilo tega dokumenta? Ali zato, da bi bilo nekaj, kar je lahko, ker pač ničesar ne rešuje, videti težko? Ali pa to sploh ni najbolj važno, ampak so važni vložki in sporočila specifični javnosti, ki so posejana po pismu? Poglejmo jih nekaj. Revolucije na primer v tem pismu sploh ni, je pa vojna: »apokalipsa 2. svetovne vojne«, »nasilni čas vojne«, »vojna kot presežno zlo«, »žrtvenik vojne«. Vsega je kriva vojna, revolucije ni bilo. Potem je v pismu veliko tolažbe, ki jo predsednik namenja svojim zgodovinskim somišljenikom: »ta zakon ne piše zgodovine«, »zgodovina se je že zgodila«, zgodovine »ne moremo spremeniti«, »evropski in ameriški zgodovinarji« so že »presodili«, »priznali«. Torej: nič se ne bojte, vse imamo pod kontrolo, »celota … je v rokah naših zgodovinarjev«. Zanimiv je nadalje stavek: »Sodbe o življenju naj nikomur ne odrekajo pravice do groba«. Razumemo, katero svobodo je predsednik s tem stavkom dopustil in komu, ne vemo pa, kaj pomeni tale skupina besedi: »medsebojno ideološko in politično obračunavanje neposredno po vojni«. Kje je predsednik našel moč za to zvezo besedi? Namesto genocida imamo po vojni torej tole sliko: na forumu se dajejo pristaši nasprotniki komunizma med seboj, ne samo posamezniki, ampak tudi politične stranke – saj je bilo obračunavanje »politično«. V resnici pa je povojni čas obvladovalo preprosto dejstvo, da je samo ena stran imela možnost »obračunavanja« in je to možnost tudi strahotno izkoriščala.

stran: 011

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: In po tej poti Mirko Kambič

Tudi odbor Državnega zbora republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide se je večinsko držal nenavadno podobnih smeri razpravljanja. V naslednjem si bomo nekoliko ogledali, kako se je z jezikom ravnalo na dveh njegovih predstavah: na seji parlamentarnega odbora 8. marca in na okrogli mizi na TV Slovenija 12. marca. Iz tega, kar sledi, ne bo razvidno, v kakšni formulaciji bodo posamezni členi prišli pred državni zbor, pokazali bomo le nekaj tega, kako se je tam govorilo o vojni, revoluciji, in podobnih rečeh. Tudi tu se je pokazalo, da so postkomunisti in tisti, ki so nastopali za njihove barve, v defenzivi – da so v takem položaju, da se morajo braniti. Tako so se oblikovala nekatera predvidljiva jezikovna vozlišča, ki so hkrati nakazovale alergične točke komunistične levice. Stavke prepisujemo iz magnetograma, zato ne želimo, da bi jih kdo imel za šolsko kritiko jezika, ki se je tam govoril. V pogovornih situacijah vsi tako govorimo.
Postkomunistična levica si je največ dala opraviti z revolucijo. Ta naj ali sploh ne bi bila ali pa naj bi imela le omejeno in relativno vlogo. Vse, kar se je hudega zgodilo, je bilo treba spet obesiti vojni. Tu je bil najbolj prizadeven poslanec Ivan Kebrič: »Vojna je povzročila vse to in nihče drug«, »Dajmo enkrat razumeti, kaj je vojna povzročila!« Poslanka Danica Simšič je vojno okrivila tudi za »tragične zmote«, »katerih žrtve« da so nekateri bili – revoluciji torej ni bil priznan status samostojnega subjekta. Ko je »druga stran« – levica je v pogovoru ugotovila, da obstajajo »naši« in »drugi« – bila prisiljena, da določene stvari razloži z dejstvom revolucije, je levica alergično protestirala, češ da se »želi nepretrgoma izsiljevati ta termin revolucije«. Dr. Spomenka Hribar je vprašanje revolucije hotela zdiferencirati, a se je pri tem nekoliko zapletla. Prvič je revolucijo priznavala samo po vojni, med vojno pa ne: »Menim, da med vojno sam termin vojne pokrije vse«. Ob tem pa se nekoliko slabo počuti njen stavek, da »je protirevolucija prav tako pobijala kot je pobijala leta 1942 revolucija in to zelo grdo«. Torej je le bila revolucija tudi med vojno. Toda dr. Hribarjevo moti še nekaj: »Če govorite o revoluciji, potem morate govoriti tudi o protirevoluciji. Ni mogoče reducirati protirevolucije na zločine revolucije«. Zdi se, da je avtorica teh misli hotela nekoliko omajati odnos med vzrokom in učinkom v zgodovini. Po njenem mnenju bi morali govoriti ne samo o vojni, ampak tudi o protivojni, kot o nečem samostojnem, ne samo o zločinu, ampak tudi o protizločinu, kot nečem samostojnem. Glede revolucije je, ne da bi jo z besedo omenil, povedal nekaj važnih stvari Ivan Kebrič – v navalu neke iskrenosti, za katero ne bi pokazali dovolj hvaležnosti, če odlomka ne bi navedli: »Če ne bi bilo vojne, ne bom ugibal, kaj bi bilo. Drugič, ne bom ugibal, kaj bi bilo, če bi bila druga stran zmagovalec, kaj bi oni počeli. Mi imamo ta dejstva. Posledica zmagovalca je bila takratna oblast, ki je pač naredila določene napake in to mesto jasno definira, če ne bi bilo vojne, če ne bi bilo tega zmagovalca, verjetno, lahko predpostavljamo, ali pa tudi ne, bi bile drugačne posledice«.

stran: 012

Revolucija je še enkrat nastopila v kontekstu vprašanja, ali so bili pomorjeni domobranci žrtve »revolucije« ali žrtve »revolucionarnega nasilja«. Kot je predstavnik vlade Franc Žnidaršič razložil, je namreč tako, da je »revolucionarno nasilje kot oblika, oziroma metoda neke revolucije, ne pa revolucija kot taka«. Ko je predsednik odbora Stanislav Brenčič sprejel predlog, da se »revolucija« zamenja z »revolucionarnim nasiljem«, ga je borec Slavko Grčar pohvalil, »ker je pojem revolucije izjemno širok, ima pozitivne in negativne konotacije, ima napredek in ima nasilje«. Grčar je zanemaril dejstvo, da je tu govor o konkretni revoluciji v Sloveniji, ki je bila boljševiško-komunistična, za katero je nasploh znano, da ima »negativne konotacije«, in se vdal sholastičnemu rezoniranju o revoluciji kot revoluciji.

Revolucija se je, v implicitni obliki, pojavila še ob vprašanju, kateri napisi bi bili na vojaških pokopališčih lahko dovoljeni. Poslanec Janez Drobnič je namreč predlagal, naj tu ne bi bilo prepovedano samo slavljenje nacifašistične, ampak tudi »komunistične pripadnosti pokopanih oseb«. Tu se je takoj odzvala dr. Hribarjeva: »Obračajmo kolikor hočemo, komunisti gor in dol, oni so se bojevali proti okupatorju, medtem ko so domobranci z njim sodelovali«. In še dodala: »Ne moremo zdaj kar enačiti prepovedane označbe«. Drugi je poizkusil dr. Bernik s formulacijo, da bi bili prepovedani napisi, »ki poveličujejo ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z vsakim totalitarnim režimom«. Tedaj je planila poslanka Silva Černugelj, a se ji je posrečilo samo povedati, da je proti temu, da bi se prepovedal »kakršenkoli totalitarizem«, ni pa prav vedela povedati, zakaj. Preden je omahnila, je samo še potožila, da bodo s takim govorjenjem »izgubili osnovno nit« in še naprej zgolj »pesnili«.
Zgodovina v tej družbi, razumljivo, ni bila najbolj dobrodošla. Silva Černugelj je to jasno povedala: »Mi ne bomo sedaj zgodovinska dejstva razčiščevali in razglabljali, kako pa kaj«. Tu jo globoko razumemo, saj ne dvomimo, da vedo, kako jih zgodovina »kakor se je zgodilo« obremenjuje in izključuje. Najbolj drzno se je v zgodovino spustila dr. Hribarjeva in dvakrat izpovedala svoj ideološki enobejevski kredo. Prvič o partizanih: »Zgodovinski spomin bo za večno zapisal, da so se partizani bojevali zoper okupatorja, da so se domobranci bojevali z roko v roki z okupatorji in proti partizanom. Te razlike ni mogoče reducirati na nobeno revolucijo, na nobeno kontrarevolucijo. To je dejstvo«. Za komuniste pa se je takole izrekla: »Toda jaz moram pa reči, tudi komunizma ne bi pustila do konca razvrednotiti, če smem tako reči; ker navsezadnje, mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti. In da bi zdaj kar enačili te stvari in jih še na grobovih, na spomenikih ovekovečili, to pa ne. Ta razlika, kdo se je boril z okupatorjem in kdo se ni, oz. skupaj z okupatorjem proti partizanom, pač ostaja zapisan v zgodovinskem spominu«.
Kakor dr. Hribarjeva trdno stoji na zgodovinskih pozicijah, kakor ji jih je nanizal nerelativizirani in nereflektirani enobejevski mit, tako se zdi, da je proti temu, da se na spomenikih registrira državljanska vojna, čeprav je ta, najusodnejša od vseh vojn preprosto bila in se zelo dobro ve, kdo jo je izzval: »Ali bomo na spomenikih za vse večne čase ovekovečili to našo shizmo, ta naš spor državljanski, ki je bil med vojno?« Zakaj pa ne, če je bil! Zakaj ne bi vzeli nase »cele zgodovine?«
V obeh pogovorih, ki smo jima tu posvetili malo več pozornosti, so ljudje iz komunističnega nasledstva izrekli tudi veliko tako imenovanih lepih besedi: veliko smo slišali o tem, da je treba končno zapreti neko mučno poglavje zgodovine, večkrat je padla beseda pieteta, nekaj usmiljenja je bilo izlitega na tiste, ki 50 let niso mogli na grobove svojcev, veliko se je tudi govorilo o tragiki in tragičnosti – ne da bi se komu zdelo potrebno razložiti, kaj ta beseda pomeni; dozirali so tu lepe besede spretno in umetelno med trde stavke ideološkega repertoarja. Za ilustracijo, kako je ta miks videti, naj navedemo tridelni zaključni TV nastop Danice Simšič:
»Me veseli, da se pogovarjamo, da se vedno bolj pogovarjamo; in da se tudi slišimo.«

stran: 013

»Hkrati pa je prispevek, ki smo ga videli, dokaz, kakšne strahote povzroča vojna«.
(To se nanaša na TV vložek o Zgornji Bistrici).
»Dejstvo je, da so povojni poboji zločin, tako kot je nesporno dejstvo, da je kolaboracija zločin«.
(Priporočamo bralcu, da se pri zgornji dialektični triadi nekoliko ustavi. Zdelo bi se nam škoda, če se ob tako čistem primerku kot je zgornji, ne bi dal poučiti o tem, kaj se z njim vsak dan dogaja).
Lani 9. oktobra je v nekem televizijskem nastopu sociolog, strokovnjak za obrambna vprašanja, dr. Bogomir Ferfila, poskrbel za enega najbolj osvežujočih prizorov, kar smo jih zadnja leta videli na tem mediju. Pokazal je, da ima razdaljo do sebe in do svoje vede: »Sociologija je mehka veda; v sociologiji je mogoče reči karkoli; vse je odvisno od tega, na kakšno stališče se postaviš«. A je potem z discipliniranim in domala asketskim prikazom neke ameriške situacije pokazal, da vsa sociologija ni taka in da ima pravico biti kritik. Umetelnost komunističnih in postkomunističnih pogovornih situacij je v tem, da udeleženci uresničijo tak diskurzivni raster, da nastane podoba, kakor da je v njem mogoče reči karkoli, a so hkrati rezervirana fiksna mesta za določene in predpisane in obvezne besede. To je tako, kot pravi Goethe: Vor allem haltet euch an Worte! – ´Predvsem pa, držite vedno se besed´. Tiste določene in predpisane obvezne besede je nekoč postavljal generalni sekretar. Kdo pa jih danes?

stran: 014

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ali bo šlo? Mirko Kambič

Če se potrudimo in te stvari nekoliko razumemo, potem bomo razumeli tudi melanholijo, ki veje iz besed, ki jih je na koncu zasedanja Odbora državnega zbora za socialno politiko 8. marca povedal poslanec Franci Rokavec: »S tem izglasovanim amandmajem, ki ga je ponudila kolegica Oražmova, je večina v tem odboru zanikala dejstva, ki so jasna dejstva: da je na ozemlju te države bila revolucija. Mislim, da je to zelo žalostno, in dokaz nezrele demokracije«.
Poudarjeni napori, s katerimi kontinuiteta še dosega uspehe, dokazujejo, da je v defenzivi. Druga reč, ki daje misliti na defenzivnost postkomunizma, je izguba okusa. Okus je namreč nepogrešljiv spremljevalec družbene gotovosti, njegovo izginjanje pa posledica progresivne nervoze. Zadnje čase so se v slovenski javnosti zgodile nekatere stvari, ki so nas opozorile na odsotnost okusa.
Ena od teh reči je bila tudi slovesnost v počastitev 27. aprila v Cankarjevem domu. Začel je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, ki je pred predsednikom države odlično izvedel nekaj izbranih telovadnih vaj, potem pa se prevzel in se poizkusil še v eni, pri kateri pa ga je v velikem loku odneslo z droga. Vzporedil je namreč dve pomladi: pomlad ´41 in pomlad ´91. Zelo smo se začudili temu gospodu, toda takšne neokusnosti niti Cankarjev dom ne prenese. Mnogo hujše pa je bilo to, kar je sledilo. Na oder so prihajali otroški ansambli iz vse Slovenije, glasbeni, baletni, pevski, telovadni, ritmični – otroci starosti od 5 do 15 let. Neprimerljivo razkošje! Toda organizatorji bi se mu prav letos morali odpovedati. V ozadje je namreč naš spomin vseskozi metal, kakor na filmsko platno, prizore iz Zgornje Bistrice. Tisto, kar smo tam gledali, je prevpilo to, kar se je postavljalo pred nas na odru. Nismo mogli, da ne bi pomislili, da je bil končni rezultat 27. aprila na desetine Zgornjih Bistric po vsej Sloveniji. Medtem, ko so otroci poskakovali po odru, je po platnu za njimi plesala sama lesena nožna proteza 12-letne deklice, najdeno v eni od obeh jam. Ljudje s prisebnostjo in okusom si tega pač ne bi privoščili.
Potem pa so se godile še druge reči, vse v ključu okusa oziroma v ključu neokusa. Pogovor z Ludvigom Golobom v sobotni prilogi Dela, predvsem in posebej pa TV portret partizanskega generala Lada Ambrožiča. Taki ljudje seveda obstajajo: ljudje, ki tako čutijo, mislijo, ki se tako spominjajo, ki imajo tako domišljijo; takšni ljudje obstajajo, a jih v časih, ki jim vlada okus, ne puščajo na sceno.
Ljudi, ki igrajo postkomunistično igro, torej počasi dohiteva zgodovina. Dohiteva jih z vprašanji, pred katerimi, ko bo enkrat čisto jasno, po čem vprašujejo, ne bodo imeli kam pobegniti. Predvsem pa jih dohiteva tako, kakor je že prej dohitevala komuniste – dokazuje jim, da ne morejo več nositi življenja. Že čutimo, kako institucije, ki jih je koncipirala in ki jih napaja postkomunistična liberalna volja, pokajo pod pritiskom časa – z upanjem, priznamo, pa tudi s strahom. Strah prihaja od tega, da se je toliko Slovencev moglo solidarizirati s to voljo.
Tudi ta igra gre torej proti koncu. Postala je transparentna in bi bila tudi nekoliko smešna, če ne bi bilo za njo morje človeške bolečine. Najbolje je vse to povzel v en stavek oni dan dr. Ljubo Sirc v televizijski oddaji polnočni klub: Naj se že nehajo enkrat iz nas delati norca. Sedaj nam ne preostane drugega kot da čakamo, ali jih bo tudi ta stavek pustil nedotaknjene.