Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 096

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 6. julij 1945.
Živimo v težkih, dnevno grenših okolnostih. K sreči bil sem doslej kolikor toliko z delom ujarmljen – vseeno ni mogoče biti brez misli vseobčnega značaja. Ali konečno ima tudi to svoje prednosti – bolj kot kdaj je jasno kako je vse opoteče in neizbežno v božjih rokah.
– 18. avgust 1945.
Jaz. Dokler ali če me ne pošljejo, kot mnogo drugih boljših, na kočevske ceste kamne tolčti sem in ostanem zasidran v Trnovo. Računam da me za nedolgo odpuste iz službe in želim vsaj toliko pokojnine da morem v miru gledati megleno sled k sv. Križu. Ne delam si nikakih utvar, ne kujem načrtov in podobno. Kar bo in kakor bo – tako pa bo! Moje prošnje vrholijo, da ne bi bil skušan s težjim trpljenjem kot ga morem prenesti ter da ne bi bil nikomer v nadlego.

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 23. avgust 1945.
Celi teden me že muči v levi nogi tzv. Hexenschuss ali pa revma. Občas vražje zaboli in skoraj onemogoči hojo, potem pa popusti in se mi izza ogla smeja. Druga razmišljanja se dandanes ne pišejo.
Danes, če se ne motim, se zagovarja pred sodnijo Levstek Ph M.
– 12. sept. 1945.
O meni se res ne izplača govoriti. Živim prazne in suhe dni.

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 27. sept. 1945.
»Pri Vas doma, al’ so b’li mat kaj enakopravni« sem enkrat vprašal g. F. »Oh, pa še koko – je odgovoril – vsaj se vendar pri nas pravi »kdor pravi da se vovka (volka) ne boji in babe (žene svoje) tist važe (laže).
Ne vem al sem že povedal da rišemo (danes dogotovili) prapor z veliko rudečo zvezdo na vsaki plati z napisom: Gospodinjske pomočnice mesta Ljubljane. Prvi proletarski diviziji četrte armije.
– 28. sept. 1945.
»Ich habe meine Standhaftigkeit aus meinem christlichen Glauben; nehmen sie mir meinen christlichen Glauben und sie nehmen mir mein Vaterland« = Bismarck.

Samo to se mi feržmaga, da časopisje še do danes ni oznanilo obolenje moje leve noge.
Dobil sem vabilo na predavanje predsednika NVS tovariša Borisa Kidriča, nocoj, v petek »o osnovnih elementih nar. osvob. borbe in njenih rezultatih za razvoj po osvoboditvi o vlogi takojšnje oborožene akcije.« Ker se stranim vsemu političnemu poduku in izživljanju najbrže ne pojdem na predavanje. Trudim se zadostiti zahtevam svojega poklica – pa niti to ne morem doseči. Kako močni morajo biti drugi, ki so tako mnogostranski če že ne vsestranski. Beseda »takojšnja« zgoraj zveno tako čudno, ne?

– 4. okt. 1945.
Greh je da pridem tako redko iz hiše. Niti na vrt ne pridem, na cesto komaj enkrat na teden – kar mi je prineslo nogobol. Narod se veseli: morgen wieder lustig? Drugim nam steigen die Gransbirnen auf. Dela se mraz in mi se tesnimo vsak dan bolj v božje roke!
– 25. okt. 1945.

Dandanes naj bi se potovalo le v najskrajnejših potrebah

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 2. dec. 1945.
Če prav vem, morajo usmiljenke izstopiti redu. Tu, v Špitalu, so nekatere menda celo »majorji«. Vobče pa izgleda, da bo treba vsem usmiljenkam iti po svetu.

– 21. dec. 1945.
Opoludne prišel sem od faklu seje. Neverjetno koliko novih imenovanj – samih izrednih odličnih učenjakov. Kako bogati smo, da bomo vse vzdrževali – kako udani in skrbni domovini so možje, kako jasnovidni in vztrajni! Sejali smo v dvorani predavalnici, pusti, iztreznjeni, racijonalistični kot atrijum kakšnega krematorija – je pa res – na Žalah hočejo ali pa že ustvarjajo iz največje kapele, molilnice, krematorij, oltar podreti, zidati dimnik peči in drugo.
– 30. dec. 1945.
Boga so v kot postavili – torej smo dolžni ustanoviti mu v svojih stanih in domovih kar se da lepi »Bohkov kot« (kako lepa naloga).
– 7. jan. 1946.
Tudi moje življenje poteka v negotovosti. Povsod mrak in tema – in grožnje. Kot da smo vsi zločinci, vse okrog nas zločinsko in kazni in pogube vredno. Pa neka je tako! Eno ali drugo delo, čeprav samo papirno – dvigne dušo včasih do višin, kjer so slišne že nebeške melodije.
– 16. jan. 1946.
Mi smo tu vedno vsi na nitki. Pa tudi to bo prešlo – če že dočakamo ali pa ne. Vse namreč preide.
– 28. februar 1946.
Nocoj iz šole gredoč opazil sem listek: po dogovoru z dekanatom priznan bo semester samo onim slušateljem, katerim ga potrdi klub študentov. Torej je potrdilo kluba odločilno, ne položeni izpiti, ne pridnost, ne talent etc. Vederemo.
– 14. marca 1946.
V časopisju je danes ponovno grizenje in žuganje zadevno stanovanj, kar me je strašno vznemirilo.
Podedoval sem posest, ampak v meni ni bilo nikdar zavesti »to je moje« – lahko se bom ločil od vsega – vendar draga mi je zemlja, svet – čuval sem jo – kot otroka. Po danes veljavnih zakonih ne bi mogel nikdo mojih plačati taks dediščine – torej bi vse prišlo na boben, razbilo bi se vse, morda na tem mestu zgradila ustanovila kakšna »industrija«, to je prekletstvo sveta etc. Zato bi rad živel do »konca« ali do spremembe.
– 30. marca 1946.
Imam zaščitni biljet prosv. ministerstva, vedó to, vseeno so prišli včeraj, menda že po četrte, gledati, ogledovati stanovanje. Povedal sem jim, da grem ob motnji v Gradaščico ali pa se izselim.
– 9. aprila 1946.
Drugače je vse pri starem: vreme prelestno – mladina teka navdušeno čez »drn in strn« v dokaz da je Füsskultura silno napredovala.

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 4. marec 1947.
Večina ljudi ki jih srečam, vidim spotoma, se kislo drži – pa menda je bilo uvijek tako na tem okroglem ergo drčavem svetu.
Posodila se mi je knjiga »Imperium Britanicum.« Precej objemno, zgoščeno, duhovito pisana zgodovina Anglije. Bože kako krvavo z grozotami nepopisnimi in goljufijo, pretkanostjo ustvarjeni imperij.
»Poželenje mesa, poželenje oči, napuh življenja« vsepovsod.
– 26. april 1947.
Od začetka vojne do danes živim vse bolj, kot v sanjah, edino česar se zavedam, da viseč med nebom in zemljo.
– 23. julij 1947.
Bolj ko je doba neumna bolj so nestalni ljudje – vse bega amo tamo.
– 28. avgust 1947
Ko je ondan po daljšem presledku prišel g. Prelovšek, odgovoril je na vprašanje po počutku: »dobro – kakor mlademu psu v peharju ki ga bolhe grizejo«. Zadeli ste tudi moje stanje g. direktor pristavil sem jaz.
– 11. september 1947
Računam da mi preženejo iz hiše mojega nečaka; ni dobro biti danes »far« – konečno, računam vobče s strelo, ki bo udarila v našo hišo – potem pa Addio Mondo.

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 27. maja 1948.
Da je življenje postalo neradostno, pričajo zaskrbljeni in resni obrazi ljudi – nemalo pa tudi mnogih surovi obrazi in pogibi.
– 30. maja 1948.
Dolgo se že raznaša da bodo podržavljene hiše v mestu, nato pa še kmetije – včeraj se je odprla novica, da tudi vrtovi. O vsem tem imam svoje mnenje. Pregovor, ki velja za vse čase, kraje in človeka se glasi: kobila sita rita. Ondan slišal sem rek gorenjskega kmeta: so ljudje, ki so na hudiča cepljeni.
21. julija 1948.
Pripis: 22. julija v jutro.
V tej vojski (in vojska je še vedno) se je bilo odvaditi pisati. Le malokdo si želi da bi se mu pisalo iz strahu. Bože kam smo prišli!
– 1. december 1948.
Veselja in podjetnosti nikjer. Mislim, da ni človeka, ne živečega v večnem strahu.

Iz pisem Jožeta Plečnika Emiliji Fon:
– 2. december 1948.
Jutro na to. Slaba noč. Mnogo premišljevanja. Človek težko veruje, da je tako, kot je. Dnevno zapletenejše in pa zastrašljivo. Vem točno kam to gre, ker vem točno od kod to je – in se grozim.
Pismo št. 289, brez datuma.
Danes čakalo me je, česar sem se toliko bal – stanovanjske zaščite kulturnikov ni več!
Kako bo sedaj z menoj, nečakom in Urško in hišo ne vem, ne morem domisliti. Ne gre mi delo – vrti se mi v glavi, pišem da je umiritev.
– 30. oktobra 1949.
V ponedeljek odšel je nečak v zapor na 2 ¹⁄₂ letno prisilno delo in tako se vrté breznadejno in neveselo dnevi kakor že nanaša ta napredni čas in določajo veleumi.
– 21. marca 1950.
Nečak je še vedno v prizonu brez nade dogledne osvoboditve.
– 12. maja 1950.
Za nečaka – to vém – je bilo prošeno z visoke strani v »visoko« stran – do danes brez odziva!