Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 041

Če hočeš priti z dolenjske strani v Litijo, je še najboljša povezava cesta, ki se na Pljuski odcepi proti severu. Ta pelje mimo zdaj lepo urejenega Sela in se kmalu spusti v Temenico, nato pa se odvijuga proti Bogenšperku. V Temenici se proti zahodu odcepi idilična dolina ob potoku Bukovica z naseljem Čagošče in Bukovico takorekoč na koncu doline. Dolina je odprta samo proti vzhodu, na jugu, severu in zahodu je obdana z večinoma gozdnatimi slemeni. Med vojno so bili ti kraji še na italijanski strani, vendar blizu meje z nemškim okupacijskim območjem. Kar lahko si predstavljamo, da so bili ljudje tukaj izpostavljeni vsemu hudemu. Nekaj tega trpljenja razkriva zgodba Nograškovih, po domače Jurjevih iz Bukovice, ki jo je povedal zlasti zdajšnji gospodar Danijel.
Že pred časom mi je pokazal svojo lepo živino, v ogradi pa je imel tudi nekaj puranov. Mojo pozornost je pritegnila njegova pripomba: »Veš, za šestdesetletnico smo pa enega ubili, da smo se poveselili s sosedi. To je bilo prvič v mojem življenju, saj je bila pri nas doma sama žalost.« Ta izjava je vzbudila mojo radovednost, kajti ne on ne žena in tudi sin niso bili videti zagrenjeni. Obljubil mi je, da mi bo o priliki povedal zgodbo njihove družine med vojno in po njej. In res se je zgodilo, da si je mogel vzeti čas za dolgo pripoved.
Družina se je v Bukovico priselila novembra l925, ko je oče zdajšnjega gospodarja kupil domačijo od svojega bratranca. Prej so živeli na Marskem, zdaj vas Dvor. Tam so ostali stari starši, teta in najstarejši sin, Danijelov brat Tone, ki se je rodil l923. leta in je tedaj imel dve leti. Družina je v Bukovici hitro rasla in ob začetku vojne je velika enonadstropna hiša bila dom očeta Antona in mame Ane ter njunih sinov in hčera: Franceta 1924, Jožeta 1925, Lojzeta 1927, Ivana 1929, Anice 1931, Francke 1933, Danijela 1935, Karla 1937 in Pepce 1939. Med vojno in po vojni pa so se rodili še Pavle 1942, Mici 1943 in Veronika 1949. Iz strahu, da jih Nemci ne bi preselili, so z Marskega prišli v Bukovico še Tone, stara mama in teta, stari oče pa je umrl 1934. leta. S sabo niso mogli prinesti ničesar. Pustiti so morali vse, tudi živino. Ljudje, ki se niso imeli kam umakniti na italijansko stran, so ostali doma. Zaobljubili so se, da bodo šli vsako leto 2. maja na Zaplaz, če jih ne bodo preselili. No, po vojni so šli lahko v procesiji na Zaplaz samo dvakrat, potem je bila procesija prepovedana, lahko pa so hodili vsak zase. Tako čudna je pač bila osvoboditev.

stran: 042

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan, ki je po vojni nosil največjo težo in imel potem odprta vrata za vse

Na območju Bukovice so se kmalu pojavili partizani. Tone je na začetku šel za nekaj časa k partizanom, vendar mu je bila njihova propaganda tuja in se je umaknil. Večkrat so morali kazati pot in dajati hrano, sploh so živeli v velikem strahu. Partizanske akcije, pri katerih so morali sodelovati kot nekakšni statisti, so se na pomlad 1942 množile in Italijani so začeli s hudimi represalijami. Gotovo je na ljudi zastrašujoče vplivala ustrelitev talcev v Radohovi vasi 27. aprila 1942 ali sedmih mož in fantov na Selu 7. septembra 1942, kot tudi zapiranje in internacija na eni strani in partizanske represalije na drugi: na farni spominski plošči v Šentvidu je poleg Hrenovih treh iz Šentvida napisanih še 5 imen, ki so jih leta 1942 umorili partizani. Moški so se začeli skrivati in družine v Bukovici, kjer so bili zelo izpostavljeni, si niso več upale spati doma. Ko so odpravili živino, so se zatekli v Čagošče ali pa v Temenico, kjer so se čutili bolj varne, ker so bili med ljudmi. Moški, ki so se skrivali, so se družili med seboj in imeli svoja skrivališča. Verjetno je bilo táko ali že malo bolj organizirano skrivališče na Primskovem, ki so ga partizani iz 3. čete 2. bataljona Pohorskega odreda iz II. grupe odredov odkrili 2. (Vrenčur, Križnar, V navzkrižnem ognju, Ljubljana 1997) ali 4. (Ferlež, II. grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942) junija 1942. Glede na njihovo tedaj odlično obveščevalno mrežo ni moglo ostati nič skrito. Po italijanski ofenzivi so se zlasti fantje bolj ali manj spontano in samoobrambno organizirali v dve postojanki, pri Španu v Dolenji vasi in na Ostankovem oziroma pri Mačku v Temenici, kot so se organizirali tudi po drugih vaseh. Tudi Nograškova najstarejša fanta sta se zatekla na postojanko pri Španu. Po italijanski ofenzivi so brigade začele tako imenovane očiščevalne akcije, v katerih naj bi uničili zametke vaških straž. Na področju Temenice je imela to nalogo Gubčeva brigada, ki pa ni uspela uničiti skupine v Temenici in na Primskovem. Novo akcijo so začeli januarja 1943, v njej je sodelovalo več brigad. Četrtega januarja 1943 se je začel napad. Tomšičeva brigada je napadla skupino na Španovi domačiji, Gubčeva je pregnala italijansko policijsko postojanko iz Temenice, Cankarjeva pa vaške stražarje s Primskovega. Fantje so se rešili v vseh treh primerih, partizani pa so se maščevali tako, da so Španovo domačijo izropali in požgali, požgali pa so tudi vse stavbe na Primskovem razen cerkve in tudi Mačkovo domačijo v Temenici. Za vaške stražarje ni bilo več poti nazaj. Fantje so se sicer rešili, vendar doma niso mogli biti več. Nograškovi starejši fantje: Tone, France, Jože in Lojze so se zatekli v Ljubljano. Tako so italijansko kapitulacijo dočakali doma samo otroci, od odraslih moških pa oče. Ob nemški ofenzivi o vsesvetih 1943 je mati šla rodit k sosedu, očeta pa so Nemci imeli za talca. Bili so v zelo nevarnem položaju, ker so partizani imeli pri hiši stražarnico in nekakšen bunker in so morali v zelo kratkem času vse odstraniti tako, da so bile sledi čim manjše. Oče je znal nemško in se mu je uspelo izgovoriti in jim prikazati težek položaj zaradi številnih otrok in žene porodnice, lahko pa bi ga seveda tudi kratkomalo ustrelili in dom požgali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France (1924), umorjen kot domobranec 1945

Po ofenzivi se je oče čez zimo zatekel v Ljubljano, kjer so bili že sinovi. Tone je šel v službo k policiji, France, Jože in Lojze pa so šli k domobrancem, ko so se ti ustanovili. Vse breme domačega dela je padlo na otroke in mater. Oče je sicer na poletje prišel domov, vendar se je skrival. Zlasti ponoči se niso počutili varne. Partizani so pogosto prihajali in zahtevali to in ono, zlasti živali iz hleva kot »doto« od starejših bratov. Mlajši so bili prestrašeni, težko so prenašali nočne obiske in nemočni so čutili skrb staršev, kako jih bodo preživeli in kaj bo z njimi. Bratje niso več prišli domov, bilo je prenevarno, saj so partizani z majhnim trudom imeli pregled nad celo dolinico.

stran: 043

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lojze (1927), umorjen kot domobranec 1945

Tako so dočakali svobodo. Zanje se je začela nova kalvarija. Vsi štirje starejši bratje so šli na Koroško. Od vseh štirih se je rešil samo Tone.
Da bi njegovo zgodbo lahko zapisala s pričo, sva obiskala Toneta Tekavca na Muljavi 27, s katerim sta bila skupaj. Gospod Tekavec je zelo bister in zgovoren in kljub življenjskim udarcem vedrega duha in zmeraj pripravljen za šalo. Precej je bil pripravljen, da nam kaj pove o Tonetu in tudi o sebi. »S Tonetom sva bila skupaj pri policiji, najprej pri prometni, nato sva bila pa dodeljena v poseben oddelek, ki naj bi bil iz zanesljivih protikomunistov. Vsega skupaj nisem jemal preveč resno. Stražil sem zaprte v šentjakobski šoli. Marsikomu sem prinesel, kar me je prosil. Ob razpadu sem se na Koroško peljal na motorju s prikolico. To je bilo pomembno pri Borovljah, ker partizani niso dovolili prehoda čez most. Z motorjem sem šel nazaj najprej po Kremžarja in Basaja, nato še po poveljnika Cofa, ki je znal angleško, in končno sem nesel še sporočilo 28. četi, da je naredila preboj. Na drugi strani smo položili orožje pred Angleži. Nato smo šli v Vetrinj. Tam je bilo dosti civilistov in med vozovi so hodili tudi partizani. Bili smo lačni, zato smo ubijali živali, ki smo jih imeli s seboj.
Policijo so Angleži vrnili prvo. Rekli so nam, da gremo v Italijo, kjer je že kraljeva vojska. Sam sem imel že jugoslovansko uniformo. S Tonetom sva bila vseskozi skupaj. Ko so v Podrožci zaprli vagone, so jih obkolili partizani. Na Jesenicah so nam že pobirali stvari: ure, peresa, čevlje in drugo. Jaz sem si čevlje prerezal, da so mi ostali. Nato so nas peljali v Kranj v barake. Bili smo postrojeni pred barako in nismo smeli noter. Zvečer smo morali počepniti. Prijahali so partizani na konjih. V rokah so imeli palice ali ročaje z jermeni, ki so imeli na koncu privezane matice. Pretepali so nas, sedeč na konjih in zjutraj je bil pesek ves krvav. Bili smo zelo žejni, tam blizu pa je bila voda, vendar nas niso pustili po vodo. Sam sem se vendar okorajžil, zagrozil stražarju, da ga bom vrgel v korito, če me ne bo pustil natočiti čutarice. Tako sem jo le napolnil sebi in potem še drugim. Stražar je najbrž mislil, da se mi je zmešalo. Šel sem celo k oficirjem in jim predlagal, da goloroki napademo stražo, pa niso bili za to, češ da nam ne bo hudega, ker bodo morali oni odgovarjati. Oficir Hlebec mi je dal prstan za ženo, na katerem je pisalo Regina.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože (1925), umorjen kot domobranec 1945

Zaslišanje je bilo zelo enostavno. Niso me vprašali za ime, zanimala jih je le starost in koliko časa sem bil pri domobrancih. Potem so nas poslali proti Ljubljani. Ko smo šli v Medvodah čez most, mi je neki partizan predlagal, naj pobegnem. Šli smo naravnost v Škofove zavode, vendar ne v stavbo. Posedli smo po pločnikih. Tam sem videl domačina Habjanovega Pepeta, pa ga nisem hotel prositi vode, raje sem prosil drugega partizana, ki je bil videti usmiljen; res nam jo je nanesel vsem. Potem so nas naložili na vagone. Tudi v vagonu sva bila skupaj s Tonetom. Za klavnico smo morali po brvi peš čez Ljubljanico. Za ograjo so stali Ljubljančani, nas pretepali in zmerjali, zato smo se trudili, da bi prišli čimprej čez. Pred menoj je hodil partizanski stražar zelo počasi, zato sem ga prijel in prestavil. Če bi mi kaj hotel, bi se ga oprijel in skočil v Ljubljanico. V vagonu na drugi strani sem bil spet skupaj s Tonetom in Španovim Jožetom iz Dolenje vasi pri Temenici. Zelo smo bili natlačeni. V Grosupljem so nas nekaj časa vozili sem in tja, potem sem pa zagledal kopanjsko cerkev. Čutil sem nepremagljivo željo, da bi pobegnil. Odtrgal sem gatre na živinskem vagonu. Hotel sem skozi luknjo, pa so me vlekli nazaj, češ kaj bodo naredili z njimi. Skočil sem in nato še Tone in še Španov. Na vagonih so bili žarometi in na vsakem koncu straža. Strkljali smo se po škarpi pri Čušperku in se odplazili stran. Streljali so s strojnicami. S Tonetom sva se kmalu dobila, nato se je prikazal še Španov. Šli smo čez dolino in se usedli v listje. Poslušali smo puhanje vlaka. Nenadoma mi je prišlo, da bi šel nazaj k tovarišem in delil njihovo usodo, če bi bilo mogoče, tako zelo nas je trpljenje povezalo. Izgubili smo orientacijo. Zjutraj smo prišli nad Luče in opazili samotnega kosca, ki smo ga vprašali, kje leži Grosuplje. Potem smo vedeli, kje smo. Šli smo vsak na svoj dom.

stran: 044

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tone, januarja 1944 v Ljubljani

Skrival sem se šest let, niso me iskali, ker niso vedeli, da sem ušel. Doživel sem dosti čudnih dogodkov. Tako sem nekoč bil v kuhinji, ko je prišel vasovat miličnik, zadnji hip sem se umaknil v shrambo. Domači so ga vprašali, kaj bi naredil, če bi našel skrivača. Odgovoril je, da bi mu rezal jermene. Ko se je že vrnil na Primorsko, sem ga nekoč obiskal in mu povedal, kaj je govoril v kuhinji. Nič ni rekel, samo v tla je gledal.
Na Krki je bil organist J. M.. Bil je pri domobrancih. Nova oblast ga je s pretepanjem pripravila do tega, da je sodeloval. Bilo je 1951. leta, ko se je zame že vedelo. Naročili so mu, naj mi pove, da se moram javiti, drugače bodo Špančeve iz Krške vasi in moje domače preselili. Rekel sem, da se bom šel javit in domačim sem to tudi povedal. Zvečer so prišli pomembnejši komunisti v hišo in so rekli, da me bodo spremili. Drugi dan smo se res s konjem peljali na Grosuplje. Z menoj so bili Jurčičev Ciril, Perkov Jože (šol. upravitelj) in Nadrah Jože. Šli smo v gostilno. Kmalu sta prišla dva oznovca z brzostrelkama in vse spremstvo ni nič pomagalo. Zaprli so me v Koščakovo hišo v klet. Niso me pretepali in spustili bi me čez tri dni, če bi pristal na sodelovanje, tako so me pa še malo medili. Izdajal naj bi skrivače. Zaprt sem bil 14 dni. Povedal sem, da sem bil pri policiji in katerim jetnikom sem naredil kaj dobrega. Ker so me spraševali za Španovega in še dva druga, sem jim povedal, da je moj tovariš Groznik Jože (Španov) že čez mejo in da Koščak Stane in Zrimšek Jože, ki so ju skrivaj ubili, ležita pokopana v gozdu, lahko pokažem kje. Potem niso več rinili vame. Izpustili so me, čeprav sem se še moral hoditi javljat. Imel sem še nekaj sitnosti, tako nisem smel žagati, čeprav imamo žago. Kasneje pa se je zgodilo celo, da sem bil 15 let predsednik krajevne skupnosti in Krjavlja sem tudi dobro igral.
Leta 1956 me je poiskalo neko dekle, da bi se srečal s Tonetom. Dogovorila sva se, da se dobiva na Primskovem pri maši, potem ji bom pa od daleč sledil. Tako sva prišla v Riharjevec, kjer se je skrival, da sva se pogovorila, predno se je šel javit o kresu 1956. Dolgo se nisva videla, imel je brado. Dolga leta skrivanja so se mu poznala.«
Tone se je skrival sprva doma oziroma v bližini doma. Ta mali otroci so sicer včasih zvečer videli nekega čudnega bradatega moža, če pa so to povedali mami, je zmeraj rekla, da se motijo. Sprva se je skrival še z Dobravčevim Nacetom in Mikelj Tonetom iz Bukovice, vendar je menil, da ni dobro, če jih je več skupaj, ker lahko enega ali drugega ujamejo in ga s pretepanjem pripravijo do tega, da izda druge. Dobravčevega so februarja 1947 res prijeli, ker je hodil domov k ženi in otrokom. Res so ga tako pretepali, da je povedal za Toneta, ni pa mogel povedati, kje je, ker ni vedel. Nace je bil od vsega hudega tako izmučen, da je umrl mlad, star 53 let. Mikelj se je šel že čez pol leta javit. Štorovski oče s Sela, ki je bil na partizanski strani, je rekel, da bo zanj jamčil, vendar ni bilo iz tega nič in Mikelj se ni nikoli več vrnil.

stran: 045

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred domačo hišo 1946 – Spredaj stojijo Jožefa, Marija, Pavle in Karel, zadaj Fani in Ani, mama, oče in Danijel – Najmlajšega še ni

Jurjevi starši so vedeli, da se Tone ne bo mogel varno skrivati doma, zato so prosili Šemnikarjeve z Riharjevca, če mu dajo skrivališče. Na Šemnikarjevi domačiji je bila Jurjeva mama doma. Ker sta njen brat in sestra odšla v Ameriko, je domačijo prodala Kokaljevim, ki so potem gospodarili na Šemnikarjevini. Pri njih se je potem Tone skrival 11 let, ne da bi kdo vedel zanj. Nekoč v začetku so vso hišico preiskali, toda Tone je ležal na podstrehi globoko zarit v senu. Na srečo ga niso dosegli z vilami. Kasneje ga tu niso več iskali. Živel je v ozki izbici na podstrehi, kjer je pozimi zmrzoval in je šel v izbo na peč le, ko so šli otroci v šolo. Dvakrat je šel dlje iz skrivališča, enkrat je moral k zobozdravniku, vendar ga v čakalnici niti nekdanja sošolka ni prepoznala, enkrat pa je šel h Gregorcu na Obolno, pa ga tudi ni nobeden prepoznal. To ga je zelo pretreslo, ker se je šele tedaj zavedel, koliko časa je že v skrivališču. Zanimiva je tudi anekdota, da je Kokaljeva hčerka Fanika, ki je bila tedaj na začetku še otrok, na paši prepevala: »Oj ta naša Franca skriva domobranca«, ne da bi vedela, da je to res. Sama Fanika, ki je zdaj gospodinja pri Jurjevih, pravi, da sta z bratom pozneje vedela, da se Tone skriva pri njih. Kokaljevi so veliko tvegali.
Predno se je šel Tone javit, je prišel domov. Doma se je uredil in poklicali so taksi. Javit pa se ni šel v Grosuplje, ampak v Ljubljano na udbo. O zaslišanjih domačim ni nič povedal. Moral je k vojakom, vendar je bil tam le dva meseca, ker je imel visok krvni pritisk. Potem se je vrnil domov in delal kot pleskar. Te obrti se je izučil še pred vojno v Litiji. Poročil se je z Milko Železnikar in skupaj z ženo zaslužil toliko, da si je lahko kupil hišo v Litiji. Umrl je star 62 let, težko življenje ga je izčrpalo.
Tonetovo skrivanje pa je prizadejalo dosti trpljenja domačim. Ker so vedeli, da se Tone nekje skriva, so kar naprej prihajali miličniki in oznovci. Zasliševali so tudi najmlajše, ki pa niso ničesar vedeli. Če se je le dalo, so se pred njimi poskrili. Očeta in mamo so večkrat odpeljali na Grosuplje ali v Ljubljano. Večkrat so ju zaprli. Mama je šele pred smrtjo povedala otrokom, da so jo klofutali, vleči se je morala na klop po trebuhu in so jo pretepali s pendrekom. Če vemo, da je v tem času rodila trinajstega otroka, se nam tako ravnanje zdi komaj predstavljivo.Očeta so tudi pretepali. Na Grosuplju so ga zaprli v nekakšno luknjo, kjer so bile za tla gatre in je spodaj tekla nekakšna umazana voda. Prav tako so pretepali takrat najstarejšega otroka Ivana, da mu je enkrat izza nohtov tekla kri, in ga zaprli. Ivan o tem še sedaj noče govoriti. Tudi Anico so za nekaj časa zaprli, tepli pa je niso. Zgodilo se je, da so bili doma včasih samo najmlajši otroci in je bila med njimi najstarejša Francka, ki je imela ob eni taki priložnosti samo 13 let, pa je morala poskrbeti za živino. Ob vsem tem pa so imeli še zelo veliko obvezno oddajo in visoke davke. Francka se spomni, da so eno leto peljali 18 voz v Radohovo vas. Brez pomoči dobrih ljudi ne bi šlo. Zelo so trpeli, toda sina in brata niso izdali. Vez med njimi je bila močnejša od bolečin in strahu pred smrtjo. Takšna je bila mati, ki je bila pripravljena dati življenje tolikim otrokom, ne da bi pomislila na žrtve in težave, ki so povezane s tem. To so bile matere, ki so se bile pripravljene razdati do zadnjega vlakna. Tak je bil oče, ki ga ni bilo strah iztrgati iz zemlje kruh za številno družino in se je držal pravila moli in delaj. Mama je umrla telesno izčrpana in živčno uničena 1977. leta, oče pa leta 1987, potem ko je videl preskrbljene vse svoje otroke, ki so si uredili domove in družine.

stran: 046

Zanimivo je, da se mama in ata nista nikoli sprijaznila z mislijo, da so drugi trije sinovi domobranci pobiti. Živela sta v veri, da jih imajo nekje zaprte in delajo in da bodo nekoč vendarle prišli od nekod. Molila sta zanje, o, molilo se je pri hiši veliko, trpela in čakala. Nikoli nista nič zvedela o njih. Morda si nista mogla misliti, da je zlo lahko tako strašno, morda pa sta le skrivala bridko spoznanje pred otroki, da bi ohranili vero v življenje. To je bila njuna skrivnost. Zaradi vsega hudega so živeli bolj sami zase in ni moglo biti glasnega veselja v hiši. Otroci so še sedaj zelo povezani med seboj in si med seboj pomagajo. Njihov skupni dom je ostal vsem odprt in je vzdržal hude preizkušnje.