Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 077

Nova Slovenska zaveza je 3. aprila priredila v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa tiskovno konferenco, na kateri je hotela seznaniti slovensko javnost z neznosnim položajem, ki ga je v slovenski kulturi povzroča ES s svojo predstavitvijo in interpretacijo velikega dela slovenske zgodovine. Svoje kritične prispevke so tu prebrali Anton Drobnič, Tine Velikonja, Janko Maček, Justin Stanovnik, Jože Kočar, Blaža Cedilnik in Janez Zdešar. V glavnem so bila ta besedila zajeta v anketi NSZ in objavljena v Zavezi 44, nekatera pa vsebujejo nove elemente in jih tu objavljamo.
Povabljeni mediji so o konferenci poročali dolžno in suho, izkazalo se je, da jih o šokantnosti stanja nismo mogli prepričati ali pa smo optimistično računali na občutljivost, ki je ni bilo. Mogoče so tudi kot že tolikokrat, ugotovili, da je bolje, da NSZ ni.
S koferenco je NSZ hotela seznaniti s položajem široko javnost. Potem pa je svoje kritično gradivo razposlala tudi vodilnim kulturnim, znanstvenim in političnim ustanovam države in zahtevala, da posvetijo vso pozornost posledicam, ki izhajajo iz tako koncipirane in uresničene nacionalne enciklopedije. Razen odgovornega urednika ES Martina Ivaniča, ki je z vsem, kar je povedal, sporočil predvsem to, da si lahko privošči to razkošje, da ga stvar ne prizadene, ni odgovoril nobeden.
Pričakovani odziv Martina Ivaniča nas ne moti, prizadelo in zaskrbelo pa nas je to, da nobene od kontaktiranih ustanov ni prizadel tretma novejše slovenske zgodovine v ES. Če jih ne prizadene nasilje nad zgodovino, smo rekli, ali je potem sploh kaj, s čimer lahko z gotovostjo računamo, da jih bo prizadelo? Ali je slednjič tako, da se vse spreminja v akademski business in prazni kulturni ritual?
Kljub očitnemu neuspehu, misli NSZ, da je storila to, kar je morala in kar je prav. V njenih analih je nekaj zapisano in nekoč bo to gotovo kdo opazil – če bo ta narod še živel.