Avtor: Marko Kremžar

stran: 082

stran: 083

Vsaka enciklopedija je že po svoji naravi pomembno delo, toliko bolj, kadar naj bi bila ta narodna, to je, naj bi nepristransko predstavljala narodovo preteklost in sedanjost. S petnajstim zvezkom je Enciklopedija Slovenije, ki ji ni mogoče odrekati pomembnosti, končana. Žal pa pri vsem naporu, ki ga delo izkazuje, ne predstavlja resnične podobe slovenskega naroda, ker prikazuje našo polpreteklost pod vidiki, ki so bili obvezni v času totalitarnega enoumja.
Prav v tem pogledu se zdi, pa postaja ES na poseben način resnično zgodovinski dokumet prava ilustracije dobe, v kateri je bila pripravljena in založena. Da so prve knjige tega dela sledile navodilom Josipa Vidmarja, naj izhajajo pisci Enciklopedije iz »historičnega materializma«, da tako pripomorejo k vzgoji »socialistične zavesti in misli«, je bilo za takratne čase do neke mere razumljivo. Upravičeno pa je vzbudilo pozornost pri več anketirancih NSZ dejstvo, da ta navodila tudi po nastopu demokracije niso preklicana. Zakaj se odgovorni znanstveniki držijo takih smernic še deset let po propadu komunističnega režima, ostaja neodgovorjeno vprašanje, a bo lahko služilo zanamcem v ilustracijo »tranzicije«, ki naj bi potekala v republiki Sloveniji.
Med sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je bila ES načrtovana, in sedanjostjo se je na svetu marsikaj spremenilo. Propad komunističnih političnih sistemov je gotovo ena od prelomnic novejše zgodovine. Ta prelom so skoraj povsod po svetu dojeli kot pretres in priložnost za prenovo, slovenski postkomunisti pa se trudijo, da bi kljub zunanjim spremembam ostalo pri nas kar se da pri starem. To se jim je do zdaj, s pomočjo mita NOB, v veliki meri posrečilo, česar ni pripisovati le njihovi zvitosti, ampak tudi njihovemu revolucionarnemu nasilju in skoraj polstoletni kombinaciji pranja možganov in kupovanja vesti. Pri tem strateškem podvigu dedičev KPS se zdi ES dobro premišljen dolgoročen doprinos.
Opisovati medvojne razmerah pri nas, pa ne upoštevati dejstva, da je takrat, sredi vojne in okupacije, KPS sprožila krvavo revolucijo, ni le opustitev, marveč namerno prikrivanje resnice. Pred generacijami, ki bodo nekoč nepristransko listale po tej enciklopediji, ne bo lahko upravičiti pisanja o namišljenih uspehih ‘enobe’, pa tudi ne molka o resničnih pričetkih in o poteku revolucije. Avtorji posameznih gesel nosijo odgovornost za tolikšno zavajanje pa tudi pečat nestrokovnosti. Slej ko prej bodo morali dajati za to odgovor, ne sicer pred sodiščem, verjetneje pa pred svojimi bodočimi kolegi in pred narodom, ki se bo slej ko prej prebudil iz svoje dolgoletne otopelosti.
Prav ta brezbrižna otopelost mnogih za spoznavanje lastne preteklosti je drugo dejstvo, ki ga bodo zgodovinarji nove generacije lahko ugotavljali ob analizi odmevov na ES. Kako si lahko razlagamo, da je ob tako očividnem potvarjanju slovenske polpretekle zgodovine tako malo protestov? Če ne bi bilo Nove Slovenske zaveze, bi imel človek vtis, da slovenska javnost molče sprejema poizkuse nekdanjih totalitarcev, ki bi jo radi še vedno vodili za nos. Pri tem se upravičeno vprašamo, kako je mogoče molčati nekaterim kulturnim in drugim ustanovam po tem, ko je izšlo med nami, poleg npr. zgovorne knjige Palme mučeništva (Mohorjeva 1994), še toliko drugih pričevanj o komunističnih umorih ljudi, ki so bili zavedni Slovenci. Dovolj bi bilo, da bi pogledali na letnice smrti in bi lahko ugotovili, kdo je med vojno med nami pričel moriti rojake drugačnega prepričanja. Ker gre v večini primerov za poboje vernih ljudi in je med njimi tudi izredno veliko duhovnikov, bi se vsak kolikor toliko samostojen zgodovinar moral vprašati, če ni za vsemi temi likvidacijami kak ideološki razlog in če izraz »narodni izdajalec«, ki se ponavlja tudi v ES, ne skriva kakega drugega ozadja. Če pa je tako, mar ne bi bilo treba vestneje raziskati pričetke revolucije, ki je s svojo krutostjo kasneje sprožila samoobrambo? Kolikor pa zgodovinarji niso samostojni, bi jih morala na njihovo pristranost opozarjati civilna družba. A pri nas tudi ta družba ni posebno glasna. Zakaj?
Tudi na to vprašanje bodo brez dvoma iskali odgovora zanamci. Vsekakor pa je sredi tega molka, ki je lahko posledica brezbrižnosti, malomarnosti, nevednosti, opreznosti, prezaposlenosti, preračunljivosti ali strahu, treba pozdraviti napore Nove Slovenske zaveze, da to nerazumljivo praznino izpopolni. Njenim članom smo mnogi sodobniki za njihove napore iskreno hvaležni, pomembnost njihovega dela pa bo v vsej razsežnosti lahko presodil rod, ki prihaja.