Avtor: Valentin Ažbe, Marija Čadež, Tine Velikonja, Janez Bogataj, Franc Čadež

stran: 046

stran: 047

Gorenja vas je največje naselje v Poljanski dolini. Na desnem bregu Poljanske Sore, kjer stoji tudi župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, je Trata, na levem Gorenja vas. Prva se dober km ob vodi navzgor nadaljuje v Hotavlje, druga pa se širi in preliva v Dolenjo in Gorenjo Dobravo. Dolina je tu najbolj odprta, zato tudi več njiv in travnikov. Razmere so bile in so bolj ugodne za življenje kot drugod po dolini in okoliških hribih. Od daleč nič ne kaže in težko je verjeti, da je tudi po teh krajih pred 60-imi leti neusmiljeno divjala državljanska vojna, ki so jo okupatorjeva prisotnost in njegovi zločinski ukrepi do skrajnosti zaostrili. V času stare Jugoslavije se ni dalo niti slutiti, da se pripravlja kaj takega. Res je, da so bile zamere in delitve, denimo politične med Orli in Sokoli, pa med pripadniki strank v času volilne tekme. Bolj neznosne so bile socialne razlike, saj so bili eni kar premožni in so živeli v blagostanju, kar je pomenilo, da niso bili lačni kruha in da so otroke lahko pošiljali v šole. Precej pa je bilo revežev, tudi takih z nekaj zemlje, ki se kljub trudu niso mogli postaviti na noge. V neznosni bedi pa so se znašli samo tam, kjer gospodar ni bil za pravo rabo in ga je bilo videti več po gostilnah kot na njivah, na svet pa je spravil kopico otrok. Skratka, revolucija, ki se je razdivjala po teh krajih in je podobno kot drugod po Sloveniji rodila državljansko vojno, ni bila nekaj naravnega in organskega, da bi imela namreč korenine v dogajanjih v dolini sami, ampak je bila umetno izzvana in uvožena. Njene posledice so bile hude in jih je čutiti še sedaj, vendar ne v takih razsežnostih kot v krajih, ki so spadali v Ljubljansko pokrajino. Ni bilo namreč popolnega poboja mladih ljudi, fantov in mož. Del jih je vojno preživel: ne domobranci, te so pobili, pač pa partizani in prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Med po vojni pomorjenimi domobranci je bilo precej gospodarjev, ki so bili poročeni in imeli družine. Pred smrtjo so svoje biološko poslanstvo na nek način že izpolnili, zapustili so otroke, zato demografska zareza v dolini ni bila tako huda, kot denimo v bližnjih hribovskih naseljih po Gabrški gori, v Lučinah, Rovtah, Šentjoštu ali v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Ne vem, če je še kje ostalo toliko otrok brez očeta, kot ravno v župniji Fara-Gorenja vas. In ti otroci so zrasli, niso se izgubili, vsi so nekaj naredili iz sebe: »Gor so plačali otroci, a vsi so dobri!« slišimo govoriti domačine.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poljane pred drugosvetovno vojno – Pogled proti škofjeloškim hribom

stran: 048

Na ozemlju župnije Trata-Gorenja vas je umrlo na protikomunistični strani 80 ljudi, kot nemški vojaki jih je padlo 20 in lahko računamo, da okrog 50 na partizanski strani. Kaj pomeni izguba 150 ljudi za župnijo, v kateri je takrat živelo približno tisoč ljudi? Težko reči, na vsak način pa pade v oči, da je na ozemlju občine Gorenja vas-Poljane pred sto leti živelo 6.979 ljudi, zdaj pa sedemsto manj. Upoštevati bi morali seveda podatke o selitvah, saj se je v istem času število prebivalcev Škofje Loke podvojilo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kuharski tečaj v Javorjah

Sam se spominjam teh krajev po vojni. Nekaj let so jezuitom še pustili njihov dom na Visokem, podkleteno brunarico na livadi nad vasjo, potem pa so jo vzeli in je propadala. Zdaj je vrnjena in nosi ime Vrtovčev dom. Na bližnjem griču nas je varoval sv. Volbenk, hodili smo na izlete na bližnje griče, lezli na Bukov vrh, Gabrško goro in se bližali Poljanam, Blegoš je bil že previsok, Porezen, ki se je spomladi v nasprotju z zelenjem naokrog še dolgo belil na zahodu, pa je bil sploh predaleč. V dolini je bilo videti, kot da se ni veliko spremenilo, po hribih pa mi je padlo v oči, da so ljudje, ki so nekoč veljali za prijazne in gostoljubne, postali zaprti vase in tihi. Večinoma so bili stari, videl si še kako dekle in otroka, pa skoraj nobenega fanta. Saj so nam postregli s kislim mlekom, ker nas je pripeljal zgovorni in podjetni p. Jože Preac, sicer pa so bili zamišljeni in skoraj niso odprli ust. Čutil si, da so se oddahnili, ko smo odšli. Tudi naslednja leta, ko smo, denimo, kot popotniki iskali zasilno ležišče v Gorenji vasi ali vpraševali za mleko po kmetijah na Pasji Ravni in okrog Črnega Vrha, so neradi ustregli, čeprav smo imeli denar in bi plačali. Danes vem, da so žalovali. Na njih je ležalo breme izginulih svojcev in težko so se sprijaznili s tem, da jih ne bodo nikdar več videli.
Zdaj, po petdesetih letih, se je veliko spremenilo, smeli bi reči, da vse na boljše. Ponujamo vam nekaj zgodb, da jih preberete. Zvečine je tisto hudo ostalo skrito, niso to zgodbe, govorjene z jezikom sovraštva, bolj pripovedi o ponosu ljudi, ki so se uspeli pobrati in iz sebe naredili to, kar so danes.

To bando bomo pobili, vse bomo pobili!

Pripoveduje:

Ko se je začela okupacija, sem bil star pet let, in s tisto vojno rastel, odkar sem se zavedal, da živim, in mi je kaj ostalo v spominu. Prepričan sem bil, da je življenje pač tako, enkrat partizani, drugič Nemci, nazadnje še domobranci. Nisem vedel, kaj hočejo eni in kaj drugi, da je svet pač tak in da drugačen ne more biti. Ko se je vojna končala, sem imel devet let, pa ostal brez očeta. Videti je bilo, kot da je nekam odpotoval in bo vsak čas nazaj. Huje nas je udarila materina smrt pol leta kasneje, ker je prišla iznenada in smo bili zraven. Ostalo nas je šest sirot, najstarejši, Janez, je imel štirinajst, najmlajši, Maks, dve leti, jaz pa deset.

stran: 049

Kar sem se začel zavedati in spominjati, so bili partizani redni gostje. Naša kmetija, zdaj Trata 132, leži zase na pobočju nad desnim bregom Poljanske Sore nekaj sto metrov proč od vasi. Iz gozda se je dalo zlahka in skrivaj priti do nje. Nemci so klicali fante v svojo vojsko, pobirali pa so jih tudi partizani. Vedno bolj je postalo jasno, da se doma ne bo dalo ostati. Nekateri so se zato umaknili, zvečine so se napotili na avstrijsko Koroško, se tam zaposlili, domov pošiljali denar in preživeli. Tako je naredil sosed Franc Kos, ki je vso vojno zidaril na drugi strani Karavank. Ko smo po vojni ostali sirote, nam je veliko pomagal. Pri nas oče ni mogel kar oditi in nas obesiti materi na ramena. Ostal je doma v upanju, da se bo dalo preživeti. A v začetku leta 1944 so ustanovili domobransko postojanko v Gorenji vasi. Žirovci so bili glavni, nekaj jih je prišlo tudi iz Šentjošta. Že čez nekaj tednov sta prišla neko jutro na dom domobranca v vojaški uniformi in s puško na rami. Oče je ravno vardeval in smo ga šli klicat v hlev. Da se mora napraviti in iti z njima, kar na silo, sta zahtevala. Oče se je branil: »Kaj pa bo z mojo družino, poglejte, imam šest otrok! Kdo pa bo delal, če ne bom jaz!« Pa ni nič pomagalo. »Z nama boš šel, saj boš lahko hodil čez dan delat na kmetijo, ponoči pa se boš vračal na postojanko.« Takrat so v glavnem mobilizirali po Tratah, skoraj iz vsake hiše je šel kdo. Pretežno so se spravili na gospodarje, starejše letnike, ne na tiste, ki so jih jemali v nemško vojsko. In res je bilo tako, da je oče čez dan hodil na kmetijo, vendar se leta 1945 ni več dalo. Postalo je pretrdo. Partizanov je bilo vedno več po naših hribih in ni bilo več varno tako živeti. Zadnje mesece ga skoraj nisem videl, spominjam pa se, da se je prišel poslovit, preden je z drugimi domobranci odšel na Koroško. Potem ga ni bilo več.
Izvedeli smo sicer, da so jih vrnili, in govorilo se je, da jih imajo na škofjeloškem gradu. Vedeli smo, da bo hudo, mama je hodila okrog potrta in resna, nihče pa ni računal, da se bo končalo, kot se je. Pa bi morali. Spomnil sem se, kako je bilo ob znanem napadu na Gorenjo vas pol leta prej, v drugi polovici decembra 1944. Partizanov je bila polna hiša. Kar smo imeli hrane, so nam jo pobrali. Govorili so: »Zdaj jemo še iz porcij, zvečer pa bomo že iz krožnikov!« Računali so, da jim bo postojanka padla v roke, pa ni šlo. K nam so na saneh vozili ranjence, pa tudi mrtve. Takrat smo imeli še črno kuhinjo in v njej so kuhali mineštro, pa jim je mama prigovarjala: »Zakaj se tolčete? Skupaj stopite, saj ste Slovenci!« Pa je vstal iz kota eden od njih in zatulil: »Kaj govoriš? To bando bomo pobili, do zadnjega bomo vse pobili!« Prav tega partizana so zvečer pripeljali mrtvega in ga skupaj s še enim pokopali pred našo hišo, njegovih besed pa nisem pozabil.
Pa še tisto, ko so prekopavali padle in smo šli otroci zraven. Po prvega so prišli že prve tedne po vojni. Pokopan je bil na bregu 50 metrov nad našo hišo. Ponj je prišla njegova žena, doma nekje s Primorske. Stala je poleg groba in jokala. Dva vaščana sta izkopavala. Truplo je bilo že precej razpadlo in ga je držala skupaj samo obleka. Previdno sta ga položila v trugo, ga naložili na voz in odpeljali. Zraven je prišla tudi Kalarjeva Pavla, vaščanka iz Gorenje vasi. Na lepem je zavpila, čeprav ni bilo jasno, komu so namenjene njene besede: »Le počakajte, ta bele svinje, saj bo šel naš France v Loko!« Danes vem, da je mislila na obračun z domobranci, ki so jih imeli takrat zaprte na škofjeloškem gradu. Med vojno so jo izselili skupaj z vso družino v Srbijo in je bila prepričana, da se ji je zgodila najhujša krivica. V resnici so jo izseljenci najceneje odnesli. Vsi so se vrnili domov.

stran: 050

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Valentin Ažbe (1903-1945)

Naslednje mesece je mama hodila poizvedovat na občino v Gorenji vasi, kdaj bo oče prišel domov. Posebej vztrajna je bila avgusta po amnestiji. Ko je vpraševala, so jo pomenljivo gledali in se smehljali: »Bo že prišel, bo že prišel.« Decembra istega leta je prišla odločba, da je oče pobegnil in da je vse imetje zaplenjeno. Mami so zaplenili vse razen otrok! Malo prej je mejaš posekal naše hraste in mati ga je tožila. Uspela je, a drevesa so obležala in treba jih je bilo spraviti v promet. Uslužbenec zadruge Jože Demšar, Fraceljnov, je prišel 11. januarja 1946 ocenit posekana debla. Z mamo sta šla gledat, jaz pa za njima. Spominjam se, da sta bila glasna. Potem se je mama na lepem brez besed vsedla na bregu za pot, se zvrnila in obležala. Nismo takoj vedeli, da je mrtva, saj je imela komaj 42 let. Zavpil sem. Sosed po zdravnika, jaz pa sem ostal pri njej. Ni ji bilo pomoči. Rekli so, da jo je zadela kap. Že prej je imela težko sapo pri hoji v hrib in se je morala ustavljati. Mamo nam je nadomestila njena sestra Helena, ki je prišla iz Delnic pri Poljanah in ostala pri nas nekaj let. Ko se je poročila, jo je zamenjala očetova nečakinja, sestrična Katarina, doma iz Gorenje Žetine. V tem času so nas že malo razgnali, Janez se je učil v Loki, mlajša brata Pavla in Maksa so imeli v Gorenji Žetini.
Da je bila nesreča še hujša, nam je leta 1951 pogorela hiša. Takrat smo bili v hiši trije otroci sami, jaz, France in Mici. Sestrična Katarina je namreč odšla za nekaj dni domov v Gorenjo Žetino. Kriva je bila elektrika. Zgodilo se je 6. januarja 1951. Ker je močno snežilo, so izklopili tok, sneg je povesil žice daljnovoda, da so se vlegle na naše. Ko so čez nekaj dni tok spet priključili, je stekel z visoko napetostjo tudi po naši napeljavi, da je zmetalo vse šalterje in zagorelo je na podstrešju. Reševali smo se vsak po svoje. Meni je že trda predla, saj so se dala vrata zaradi snega težko odpreti, da sem komaj smuknil ven. Pa še zunaj je bilo nevarno. Snega je bilo na strehi meter visoko in ta je v velikih kosih drsel po njej in padal na tla. Bal sem se, da me bo podsulo. Zgorel je samo grušt. Sosedi so pomagali, reševali preostalo in nosili v drvarnico. Zjutraj je prišla na pogorišče stara Kalarca. V njihovi hiši so si bili domobranci uredili postojanko. Hodila je po hiši, nismo razumeli, kaj išče. Brska po hiši, nato pa gre v drvarnico in zagleda našo staro otroško posteljico in zakliče: »Ta postelja pa je naša!« Kako bo njihova, če smo otroci vsi po vrsti spali v njej od tridesetega leta! Nismo vedeli, ali bi se smejali ali jokali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šest Ažbetovih sirot s sestrično Katarino

Elektropodjetje je plačalo škodo in hišo smo popravili. Največ nam je pomagal sosed France Kos, ki je tudi vedel, kako je treba, saj je bil po poklicu zidar. Zanj sem povedal, da je vojno preživel na Koroškem in se tako rešil. Pri njem smo pogorelci dobili kasneje tudi začasno bivališče. Mici so vzeli Demšarjevi - Francljevi. Imeli so že fantka, pa so si zaželeli še deklico. Lepo so skrbeli zanjo, res je bila njihova. Večkrat smo se dobili, vendar nikdar omenili vojne. Francelj pa je pravil, da ga je Demšar enkrat vprašal, ali vemo, kje je oče.
Kaj bi še rekel za življenje po vojni. V šoli nas niso preganjali in sploh niso delali razlike. Da smo drugačni, smo začutili, ko so sestro Mici vzeli v šolsko kolonijo. Govorili so, da so v njej zvečine partizanske sirote. Stanovali so v naši šoli in Mickina učiteljica, ki je dobro vedela, kakšni smo, jo je povabila zraven. Ker ni bilo dovolj prostora, je spala v postelji z deklico iz Ljubljane. Po nekaj dneh se je ta na lepem uprla, da bi spala z otrokom izdajalca, in Mici je bila spet doma. V Gorenji vasi so bili učitelji dobri, hudo pa je bilo na nižji gimnaziji v Poljanah, kjer so bili pri ocenjevanju krivični. Še tako bistri otroci domobrancev niso prišli naprej. Čeprav je bila sestra odlična dijakinja, ji je pri slovenščini profesor zastavil tako težko vprašanje, da nanj ni znala odgovoriti, in ji dal končno oceno cvek. Naprej v višjo gimnazijo ni mogla, zato se je vpisala na kmetijsko šolo v Poljčah, kjer so sprejeli vse.
Vprašujete, kako sem prišel do dokumentov o zaplembi in očetu? Pred dvema letoma, ko je bil oče že nekaj let napisan na farni plošči, so začeli govoriti o odškodnini za pobite. Šel sem v Loko na matični urad po mrliški list. Niso mi ga dali, češ da moram prinesti kak dokument, ki bo potrjeval, da je mrtev. Šel sem v Zgodovinski arhiv v Loki, na izpostavo Arhiva Slovenije. Prijazen mož, dr. France Štukel, ki je tam delal, je začel kopati in je našel kopijo o zaplembi kmetije: »Če bom še kaj dobil, vam bom poslal.« In res, čez tri dni mi pošlje dokument KLO Gorenja vas: »Ažbe Valentin, roj. 10. 2. 1903 na Žetini, stanujoč Trata št. 35. Odšel z Be-Ga dne 9. 5. 1945 na Koroško. Bil je pozneje viden v Škofji Loki, od takrat ni več glasu o njem.«

stran: 051

Tako sem dobil mrliški list. Na matičnem uradu so res nagajali. Sprenevedali so se in zahtevali od mene, naj napišem, kje je bil oče ubit, kot da sem bil zraven. Res pa so kraj smrti, ki sem ga navedel, vpisali v mrliški list. Tako zdaj v njem piše, da se je zgodilo v Kočevskem Rogu.

Džoki

Pripoveduje:

Rojen sem leta 1925, ravno pravi letnik za nemško vojsko. Dobro leto sem se je otepal, nazadnje pa spomladi 1944 raje postal domobranec na postojanki v naši vasi. Tik pred koncem vojne, 7. aprila 1945, sem bil ranjen ob bombardiranju. Tistega dne sem šel po kosilo za našo skupino iz bunkerja nad vasjo. Glavna kuhinja je bila v hiši, kjer je bila gostilna Pri Šorletu; zdaj nosi neumen napis »Pr sedmic«. Na lepem sta prihrumeli dve letali in odmetavali bombe. Ena je padla prav na bližnjo hišo, nekaj metrov stran, kjer sem šel v zavetje. Rudolf Košir iz Lučin, ki je bil tudi z menoj, je bil zadet v srce. Mene pa so šrapneli ranili po levem gležnju in stopalu, zraven pa me je še zasulo. Sam sem se izkopal in se splazil do bližnje kolarske delavnice. Na lepem mi začne kri brizgati iz rane in padel sem v nezavest. Potem so mene in Toneta Kosmača iz Hotavelj peljali z avtomobilom v Ljubljano. Njega je zadelo, ko je po cesti peljal cizo s svojimi tremi otroki. Med potjo me je vprašal, kje smo. Odgovoril sem, da v Gabrku. Vzdihnil je: »Oh, šele!« V Loki je bil že mrtev. Čudna reč, njegovim otrokom pa ni bilo nič. Pripeljali so me v vojno bolnico v Ljubljani. Tam sem naletel na novega poveljnika naše postojanke Jaka Remca. Ranjen je bil 1. februarja 1945 ob domobranskem napadu na Fužine. Ves je bil nemiren. Sploh še ni bil dober, pa je nekega dne kar ušel nazaj. V bolnišnici me je že prve dni poiskala sosedova Mici, poštna uslužbenka, poročena z nekim inženirjem v Ljubljani. Bila je nebeško dobra ženska. Brala je poročilo o letalskem napadu na vas, o mrtvih in o ranjenih, ki naj bi bili v vojni bolnišnici, pa je prišla. Obiskovala me je vsako popoldne in prinašala hrano. V soboto 5. maja 1945 pa je prišla navsezgodaj in mi odločno rekla: »Domobranci ste propadli. Partizani so že na Vrhniki. Takoj proč!« Dala mi je naslov, kam naj pridem, in odla. Gledal sem še, kako nalagajo ranjence, kako jih pehajo v vagone, ki so stali na progi zraven bolnišnice. Ni me mikalo, da bi se jim pridružil. Nisem se imel kaj obleči, ker sem dal svojo uniformo sovaščanu Jožetu, da se je oblekel vanjo, se vozil s kolesom in mi prinašal priboljške od doma. Nazadnje sem izprosil zasilne vojaške hlače od Maksa, ranjenca z Dolenjskega, poškodovanega v glavo, in kar bos prišepal na Cankarjevo nabrežje. Pri hiši št. 16 sem pozvonil. Mici me je zagledala skozi okno. Prišla je odpret in me peljala v stanovanje. Njeni so se že pripravljali na prihod partizanov. Poiskala je civilno obleko: »Takoj se preobleci!« V mestu je vladalo obsedno stanje. Tanki, ob njih nemški vojaki s tankovskimi pestmi v rokah ali z brzostrelkami, ulice kot izumrle, čez šentjakobski most pa se je pomikala žalostna procesija beguncev z Dolenjskega na vozovih, ki so jih vlekli konji in voli. Ponoči nisem mogel spati in sem se že ob 4. uri zjutraj postavil pred vrata in gledal, kaj se dogaja. Razmišljal sem, kaj storiti. Ko je bil že dan, pa priteče mimo sošolec, sicer domobranski poročnik, Regnov France, pisal se je Peternelj, doma s konca naše vasi, in me začudeno vpraša: »Kaj pa ti tukaj?« »Domov bi šel!« Rekel mi je, naj počakam, da bo uredil, in odhitel. In res je čez uro ali dve pripeljal tovornjak. Z njega je skočil France, me spravil v kabino, sam pa odšel. Vozil je Koconov Tone iz Suhega Dola. Z vsemi žavbami je bil namazan. Vsi smo vedeli zanj in njegov avto. Med vojno si je pomagal na razne načine, tudi s tihotapljenjem. Rekel mi je, da bo nevarno, saj so na poti v Ljubljano nanj streljali, in da je komaj ušel. Vrata avtomobila je pustil odprta: »Če bo kaj, bom skočil. Ti pa stori, kar hočeš.« Na srečo je bilo mirno. Peljal me je mimo Polhovega Gradca do Ljubljanice. »Naprej ne grem, je prenevarno!« Tam je imel namreč garažo. Poiskal sem si neke palice in bos pritaval do Suhega Dola. Tam so bili še domobranci. Telefonirali so očetu, da je prišel z vozom pome. Napor mi je škodoval, noga me je začela neznansko boleti in sem obležal.

stran: 052

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nekdanja hiša »Pri Leskovcu«

Umik v torek 8. maja. Naši domobranci so se poslavljali. Kaj pa bo z menoj, če bom ranjen ostal doma. »Nikamor ne grem!« Oče je bil odločen. »Vsaka vojska poskrbi za svoje ranjence!« Ničesar mu ni bilo žal zame. Predal mi je svoje zadnje bogastvo. Na voz so naložili seno, da sem ležal na mehkem, vpregli Lizo, ki nam je še edina ostala, drugega konja so nam partizani vzeli. Skrivali smo jo pred njimi pri sosedu. Bila je čudovita fuksa, stara štiri leta, lepo debela, krepka. Vozil je hlapec Marjan, ki se je tudi skrival pri nas, in na pot. Oče je še naročal sosedovemu, Blaževemu Tonetu: »Dokler imate puše, ostanite skupaj. Če vam bodo puše vzeli, pa takoj bežite! Pa še na našega ahtej, ker ne more hoditi!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fantje iz Poljanske doline pred odhodom k vojakom

Pridružil se nam je tudi Džoki. Tako je bilo ime našemu psu, šarplaninskemu ovčarju. Sploh se ni dal pomiriti in pregovoriti, naj ostane doma. Bil je vojaški pes, zdresiran v jugoslovanski vojski. Tam so mu dali nenavadno ime. Zanj je bil skrbel živinozdravnik, zaposlen v 7. grupi, ki je zadnja leta pred vojno gradila cesto proti Lučam in na Žirovski vrh ter bunkerje, torej obrambno linijo proti Italiji. Kakšna neumnost, ko pomisliš, da so tisoči ljudi delali za nič! Ženil se je pri dekletu iz naše vasi. Ob nemškem napadu se je vrnil v Maribor, pustil pa ji psa. Kmetija, od koder je bila, je bila neurejena. Gospodar je bil pijanec in za Džokija ni skrbel. Sam je prišel prosit: »Dajte ga vzet, dajte ga vzet, sicer ga bom ubil!« Pa sem se odpeljal ponj in naložil tudi njegovo hišico. S psom sva postala velika prijatelja. Kaže, da je imel prej težko življenje, zato se je tako navezal name. Imeli smo ga sicer priklenjega, na vse vožnje in kamorkoli sem šel, pa sem ga jemal s seboj. Tako se je navadil, da je vedno oprezal za menoj. Stal je za vrati in čakal. Na vožnjah je veselo tekal ob konjih in se od sreče zaletaval vanje.

stran: 053

Rešil mi je življenje. Oče je imel opravljeno kmetijsko šolo in je znal vse. Imeli smo najmanj petnajst glav govedi in tudi bika. Na dvorišču smo imeli postavljen hrastov steber. Zanj smo privezali kravo, ki naj bi se obrejila, nato pa odprli hlev. Bik je bil drugače miren, saj je celo vozil. Zgodilo se je 17. marca leta 1942 na sv. Jedert. Za nas je bil kar mali praznik in oče je odšel v Loko na sejem, sam pa sem vozil šoder s hotaveljskega peskokopa na cesto. Kar je Anžonovceva dekla iz Srednje vasi prignala kravo. V hiši je ležal na peči naš sorodnik Franc Oblak. Še danes ne morem verjeti, kako mu je padlo na um, da je kar na lastno pest spustil bika. Ta je priletel iz štale kot ponavadi, ker pa ni hotel odnehati in je kar naprej skakal na kravo, ga je možak udaril. Bik je ponorel, začel divjati po dvorišču in ni se ga dalo ustaviti. Mama je pohitela pome. Dobila me je sredi vasi in klicala, naj pridem pomagat. Kar na klancu sem pustil voz in konja in letel domov. Na dvorišču kup ljudi z kmečkim orodjem v rokah, samo stali so in gledali bika, kako jezno piha in koplje z nogami. Ker je imel okrog nosnic rinko, sem prav po otročje skočil k njemu in ga zagrabil zanjo. Ko je bik potegnil, se mi je roka v njej zataknila. Žival me je vlekla po dvorišču. Pred hišo je ostalo še nekaj ledu od zime. Tam mi je zdrsnilo, da sem obležal, iz rinke pa se nisem mogel rešiti. Ljudje pa samo zijali. V tistem, ko je kazalo, da bo po meni, je pritekel pes. Zapodil se je, zletel po zraku in skočil s tako silo v bika, da so vsi gledali. Zaletel se mu je v glavo, ga zagrabil za gobec, pa padel po tleh. Bik je dvignil glavo in roka se mi je sprostila. Zdivjana žival je stekla za psom in bil sem rešen.
Vso pot na Koroško je šel pod vozom, na katerem sem ležal. Romali smo v koloni po klancih in skozi ljubeljski predor. Med potjo smo pojedli vse, kar smo vzeli za pot. Angleži so v Vetrinju slabo skrbeli za begunce. Nekateri govorijo, da so nas vrnili zato, ker niso imeli hrane za nas. Ta je pa dobra, kot da so jo partizani imeli! Džoki je bil lačen in me samo gledal. Čez dva ali tri dni sem bil vsega sit, na živce mi je šel, ker mu nisem imel kaj dati. Ko se je tako vrtel okrog mene, sem ga brcnil in zakričal nanj: »Bejž že nekam!« Odskočil je, me žalostno pogledal, se oddaljil trideset metrov, se ustavil in obrnil. Takrat mi je bilo že žal in sem ga klical, naj pride nazaj, pa je šel kar naprej in mi izginil izpred oči.
Vrnjen sem bil v ponedeljek 28. maja 1945 z gorenjskimi domobranci. Tisto noč, preden smo šli, sem imel hude sanje. Videl sem domače, vse oblečene v črno. Samo gledali so me in molčali. Zato sem imel zjutraj slab občutek. Med vojno sem bil pol leta na Koroškem, in ko smo zapeljali čez Dravo in po Rožu proti zahodu, sem razlagal poveljniku, da gremo nazaj v Jugoslavijo. Ni mi verjel. Pa so sledili Podrožca, škofjeloški grad, Šentvid ravno za sv. Vida 15. junija. Ko so me 8. avgusta, po dobrih dveh mesecih, po čudni sreči izpustili, smo se vračali domov peš. Bili smo trije. Pri Zmincu nas je pobral domačin, ki nas je dohitel s tovornjakom. Odložil nas je zraven našega travnika, kjer je zdaj v Gorenji vasi črpalka. Oče in brat sta ravno kosila za živino. Ko sta me zagledala, je oče vrgel koso po bregu in šel do mene. Šli smo tako po cesti, že tule po klancu, ko zagledamo od korita sem voz s partizani. Igrala je harmonika in glasno so peli. Tako sem jih še pravi čas opazil. Stisnem jo na hitro na naše dvorišče. Presenečen zagledam psa, ki je sedel na betonski plošči gnojnične jame: »Džoki, kje si pa ti bil, da si ostal?« Nekaj hipov me je samo gledal, saj sem shujšal na 40 kg in bil ves kosmat, potem pa je zavpil tako na glas, da nekaj takega še nisem slišal. Samo tulil je in tulil, se zaletaval vame in me objemal, kot da je ponorel. Še potem, ko sem šel v hišo in so ga pustili zunaj, ni nehal butati v vrata, dokler mu jih niso odprli. Skočil je na klop, na kateri sem sedel, in me ponovno silovito objel.
Kod je hodil? Kje je šel čez Dravo, kje čez Karavanke? Izračunali smo, da je bil na poti proti domu devet dni. Takole je bilo. Sestri Tončka in Pavla in mama so plele na naših vzhodnih njivah med cesto in Soro. Pa se Tončka zravna, ker jo je bolel križ, in zagleda psa, kako prav mirno hodi čisto po desni strani ceste: »Joj, mama, Džoki gre!« Pokliče ga in pes zavije k njim. Bil je hudo zdelan, tace je imel otekle in krvave. Dale so mu jesti in piti, ga spravile v senco, tam je poležal, zvečer pa prišle z njim domov, kot da se ni nič zgodilo.
Na dan, ko sem odhajal k vojakom, bilo je 17. marca 1948, me je oče spravil, naj peljem gnoj na njivo. Ko sem se že vračal, so od Loke pripeljali gozdarji z ameriški tovornjaki, s katerimi so vozili les. Pes je skakljal ob konjih in jih ni slišal. Zavpil sem: »Džoki, beži!« A tovornjak je tako drvel, da je pes sicer odskočil, vendar ravno pod kolo. Nesel sem ga h koritu in ga močil, kar nisem mogel verjeti, da je z njim konec.
Še to. V Vetrinju je na vozu ležal poveljnik Jaka Remec, sam pa v šotoru in si zdravil rane. Liza je bila skupaj z drugimi konji privezana za petdeset metrov dolgo rampo. Bili smo že deset dni v taborišču, ko pride skupina Angležev. Naduto se brez besed približajo konjem, si jih ogledujejo, eden od njih se ustavi pri naši, ji pogleda zobe, jo prime za grivo, drugi mu poda sedlo, vojak skoči na žival in odjaha brez pozdrava. Čista kraja! Pa je za nič ne bi dal. Neki mlinar, ki je iskal hlapca, mi je ponujal zanjo dva velika hlebca kruha. Čeprav sem bil lačen na smrt, mi na misel ni padlo, da bi menjal.

stran: 054

Kozjakarjev iz Suše

Sredi julija 1945, ko smo bili komaj pet dni v eni od učilnic v Šentvidu, je prišel v sobo mlad oficir v angleški uniformi, ves opasan in lep, z brzostrelko okrog ramen. Postavil se je za kateder, se vsedel za mizo, nanjo položil škatlo piškotov in jih začel žvečiti, da bi nas dražil in se nam posmehoval. Potem osorno reče: »Kogar bom pozval, naj pride k meni.« Govoril je po poljansko. Nisem ga poznal in se čudil, da mi je tako neznan, saj je bil mojih let. »Ti,« pokaže s prstom na prvega. Pozvani je moral na oder in poklekniti. Partizan ga je zagrabil za lase, mu butal glavo ob mizo in ga brcal v obraz. Tepeni je nato moral vstati in se postaviti v kot. Tretji sem prišel na vrsto jaz. Ko sem klečal, sem povesil obraz in upal, da me ne bo prehudo po zobeh. Pa se mu je nekaj posvetilo: »Čigav si?« me vpraša. »Leskovcev.« »A si Janko?« »Da.« »Pojdi nazaj!« Vstal sem in se tipal po obrazu, ves začuden, da sem še cel. Nadaljevalo se je na isti način, dokler jih ni nabral deset. Odpeljal jih je iz sobe in nismo jih več videli. Razmišljal sem, kdo bi to bil. Ko sem šel naslednjega dne na stranišče, me je ogovoril Tone, domačin iz Suše: »Včeraj ste pa imeli tega?« Vedel je za partizana in deset odpeljanih v smrt. »Res je, vendar ga ne poznam.« »Kaj ne veš, to je vendar Kozjakarjev Polde iz naše vasi!« Ko mi je razlagal naprej, se mi je posvetilo.
Bil je eden od treh fantičev, ki jih je stara mati, vsaj tako smo mislili, pred vojno vsako leto pripeljala pred vsemi svetimi, ko je bil dan siromakov. Mama je spekla za vsakega hlebček kruha. Vedeli smo, da živijo v Suši pod Blegošem v grapi nad potokom, v hišici, vkopani v breg. Bilo je pet otrok, sami fantje, denarja ni bilo, ne hrane, životarili so zapuščeni od sveta. Kmetija je imela toliko zemlje, da bi redila dve govedi, pa niso skrbeli zanjo in hlev so imeli prazen. Oče je bil lenuh in priložnostni pijanec, mati je umrla pri porodu. Majhna in preplašena starka, vsa se je tresla, ko je prihajala z otroki k nam, je bila očetova teta. Prihajali so vsako leto. Večkrat je naneslo, da je bilo slabo vreme in so bili mokri in prezebli. Dobili so še večerjo in ostali čez noč. Mama se je spominjala, kako je ženska prosila za skromno prenočišče: »Nič se nas ne bojte, saj smo čisti.« S tem je hotela povedati, da nimajo uši. Zlezli so na krušno peč in stara jih je kakor koklja pokrila s svojim širokim krilom ali tistim, kar smo jim dali.
Štefanov Tone iz Suše je povedal, kako je bilo z njimi. Pisali so se Jelovčan. Starega sem poznal, Poldeta pa ne. Čeprav je zrasel fant v taki bedi, je hotel biti nekaj posebnega in se rinil naprej. Bil je bistre glave in v šoli med prvimi. Ne spominjam se, da bi ga videl na štelengah, pa smo bili vsi tam. Med vojno se je namreč med prvimi prijavil za delo v Nemčiji. Tam je hitro zlezel v pisarno. Pa so ga zalotili pri tatvini in zaprli. Malo pred koncem vojne je kazen odslužil in se vrnil domov. Prišli so ponj, da bi šel v partizane, pa se je branil, češ da je preveč izčrpan. A ob zmagi je bil že zraven. Kazal se je v lepi uniformi z oficirskimi znaki. Takega so ga videli divjati tako na škofjeloškem gradu kot v Škofovih zavodih. Kasneje se je govorilo, da jih ima veliko na vesti. Čez nekaj let, ko sem že odslužil vojaščino, se je spet prikazal doma. Kot oficirja so ga zalotili pri tatvinah in preprodajah, ga za nekaj let zaprli in odpustili iz vojske. Doma se ni hotel zaposliti za stalno. Mene se je bal. Kadar sem ga dobil, ko je šel od Hotavelj proti naši vasi, jaz na vozu z dvema konjema, on peš, se me je od daleč izognil, stekel po travniku do poti ob reki in šel za vodo. Kasneje so pravili, da se mu je zmešalo, da ga meče božjast in da cele noči presedi za mizo, pije, kadi in tuhta. Okrog leta 1960 so ga odpeljali na Petrovo Brdo, kjer je bil dom za take bolnike. Tam je kmalu umrl. Pravili so, da ga je ob napadu vrglo. Z glavo je zadel ob rob čelešnika, prislonjenega ob peči, in obležal mrtev. Bil je slab človek. Ob zmagi in po njej mu je bilo dovoljeno početi grdobije, o katerih bi sicer lahko samo sanjal. A meni ni vzel življenja, čeprav bi ga lahko.
V naši dolini ni bilo veliko boljše kot po Dolenjskem in Notranjskem. Morda to, da so zaprli manj ljudi in tistih nekaj domobrancev, ki so preživeli morijo in bili izpuščeni, niso pobili. A če ne bi bilo očeta, ne vem, kako bi bilo z mano. Pozno zvečer 22. avgusta 1945, ko sem bil že dva tedna doma, je potrkalo na okno, sledilo pa butanje po vratih. Zaslišal se je ukazovalen moški glas, da moramo odpreti. V hiši je gorela luč, veža pa je bila v temi. Oče je odprl, starejši partizan z brzostrelko v roki je vstopil v hišo. Sedel sem za mizo. Približal se mi je: »S teboj se imamo nekaj za zgovoriti. Boš šel ven!« Skušal sem vstati. Oče je bil močan, bolj kot sem jaz. Ravno takrat je rezal tobak in imel v roki nož. Planil je na partizana. Zagrabil ga je, da sta šla po celi hiši in po veži ter ga pahnil skozi vrata na cesto. Pri tem je kričal: »Tako življenje ni nič. Sem bil v Galiciji, na italijanski fronti v Doberdobu, pa take svinjarije, kar zganjate z menoj, ne bom prenašal.« Zaklenil je vrata. Niso odnehali, tokli so po njih in rogovilili okrog hiše. Bili so trije, nismo jih poznali. Zavedel sem se, da gre zares. Če bi me dobili, bi me ustrelili. Tekel sem po starih velbah in skočil v seno nad hlevom. Slišal sem, ko si kličejo: »Daj, priženi ga!« in očeta: »Samo eden naj pride, pa ga bom ubil.« Čez nekaj časa je prišel za mano v hlev. Spoznal sem ga po hoji. Zašepetal mi je: »Tiho bodi, ne vem, če so šli.« Spravil se je na sredo štale, v roki je držal sekiro in tam stal do jutra.

stran: 055

Domobrance so vrnili, v Loki jih imajo!

Pripoveduje:

Pri nas so Hotavlje 38, reče se pri Kumrovih, doma pa sem iz Bukovega Vrha, pa sva se hitro našla. Komaj devetnajst let sem bila stara, ko sva se februarja 1941 vzela. Franc je bil čeden fant in takoj sem bila za, ko me je vprašal. Čez devet mesecev, novembra istega leta, je že prijokala Minka na svet. Tri otroke sva imela v tistih štirih letih: še Franceljna in Toneta. Francelj se je komaj dobro rodil, ko so prišli ponoči marca 1944 partizani in vzeli moža. Nekaj tednov se je preganjal z njimi po okolnih hribih, pobegnil in nekaj časa delal v Kranju, junija pa mu je bilo vsega dovolj in je šel k domobrancem v Gorenji vasi. Najprej je čez dan še hodil delat na kmetijo. Potem je bil ranjen v nogo in se dva meseca zdravil v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Ob koncu vojne je odšel od doma, kot da gre na šiht. Kar tako na hitro, kot da bo vsak hip nazaj. Zvečer pa je prineslo sosedovo dekle pismo v slovo: »Draga Mici! Pozdrav tebi in vsem skupaj ne bodi prestrašena če ti povem da gremo, pa če gremo pa tudi nazaj pridemo verjemi mi kakor je Bog v nebesih navajen in že tako partizanskega zaničevanja samo bodi z njim v lepem vedenju pa povej tudi Materi da ne bo vpila nad njim. Pridno delaj in moji in tvoji malčki. Spominjaj se pa name in moli zame do zadnjega snidenja. Bog z vami in z njim Franc.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročna slika, Marija in Franc Čadež (1918-1945)

Da jih vračajo, mi je prišla povedat moja birmanka Francka Justin iz naše vasi. Ravno sem prala cunje pred hišo, ko pride zraven in mi reče: »Domobrance so dobili, v Loki na gradu jih imajo!« Najprej sploh nisem razumela, kaj mi govori. Potem pa me je strlo. Nisem šla gledat in vpraševat v grad kot druge. Noter so spuščali samo svoje, da so pomagali pretepati naše reveže. Sosedova Lojza se je hvalila, kako je tega Kumra, tega hudiča, torej našega, trikrat mahnila. Potem pa je hodila v hišo, kot da se ni nič zgodilo. Naš Franc je rekel: »Ko bom jaz gospodar, jo bom spodil!« Kasneje je trdila, da ni bilo res in da je govorila kar tako, ker se je lepo slišalo.

stran: 056

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Konjeniki pred cerkvijo v Poljanah – Drugi z leve Franc Čadež

Ko je prišla amnestija, smo govorili: »Francelj bo prišel domov!« Pa ni bilo nič. Iz naše vasi sta se vrnila samo dva. Kako je bilo z njim, smo izvedeli šele pred desetimi leti, ko se je o tem smelo govoriti. Bil naj bi med tistimi petindvajsetimi, ki so jih pobili na vojaški cesti. Ko so jih prve dni junija 1945 zvezane gnali iz gradu in zavili v hrib, je pobegnil Vencelj Dolenc. Niso ga dobili, v jezi pa so se spravili na druge in jih postrelili kar tam, kjer so se ustavili. Potem so jih morali voziti navzgor. Za zbiralnikom za loški vodovod je ostala luknja po bombardiranju. Tja so jih zmetali in zagrebli. Seveda se ni obneslo, bilo je preblizu zajetja in so jih morali nemški ujetniki prekopati. Tako so zdaj pod Lovrenško goro nedaleč od ceste. Postavljen je križ. Za vse svete so postavljali stražo, da ne bi hodili h grobu. Rada sem ga imela, zdaj pa sem že 56 let vdova.
Njegova mati, ki je imela glavno besedo, je čez štiri leta umrla. Vse je padlo name. Naša kmetija je med večjimi, z gozdom vred meri dvaindvajset hektarjev, pa so nam jih pustili samo pet. A se nismo dali. Ves čas smo obdelovali vso zemljo, tudi tisto, ki je bila zaplenjena, saj kmet drugače ne more živeti. Ostala nam je krava, da smo imeli vsaj mleko, pa še to ne dolgo. Bolj na zimo je prišel nekdanji partizan iz Ravni in trdil, da je njegova, da so mu jo vzeli ta beli, in jo odpeljal. Naša soseda sta bila dva brata, Jože in Andrej Šubic. Med vojno je bil prvi izseljen, drugi pa v internaciji. Ko sta se vrnila, sama zase nista znala živeti, nihče pa ju ni hotel. Tako sem ju vzela pod našo streho, saj se je njuna podirala. Bila sta kot domača, moral pa si biti vedno zraven, da si držal roko nad njima. Kaj bi rekla za otroke. Vsi so se izučili, vsi nekaj dosegli, poglejte hlev, kjer je trideset glav živine, pa vse drugo!

Očeta nismo poznali

Pripoveduje:

Mama je povedala svoje, pa bi nekaj dodal tudi jaz. Očeta nismo poznali. Z učenjem nismo imeli težav, kljub temu pa se je za domobranske otroke vedelo, da daleč ne bodo prišli. Tega niso skrivali. Ko smo šolarji pogozdovali gozd in sadili smreke, je šlo meni in Tonetu kot namazano. Gospodar naju je opazil: »Čigava sta pa ta dva?« »Kumrova« »Ta dva sta pa dobra!« Učitelj je odgovoril: »Saj morata biti, ker jima drugo ne kaže. Eden bo šel v Marmor za navadnega delavca, drugi pa bo za kmeta doma.« Pa sva se oba izučila mesarskega poklica in dobro nama gre. V Mariboru, kamor smo morali vajenci tri mesece vsako leto, je bilo bolj pravično. Tako so prve dni vsakega vprašali, kdo so starši. Povedal sem, da je oče umrl in da je bil domobranec. Ves razred se je glasno zasmejal. Takrat je učitelj zrasel in jim povedal svoje, kako so brez srca in naj jih bo sram. Minka naj bi ostala doma, pa je hotela naprej. Končala je večerno ekonomsko šolo in se zaposlila pri Marmorju.

stran: 057

Pa je tisti kmet, ki nam je vzel kravo, čez leta pripeljal v naš obrat v Loki kravo na zasilni zakol. Takrat sem ga podražil: »Ali je to krava, ki ste nam jo takrat vzeli?« Bil je jezen in govoril, naj ne kvasim neumnosti, saj se ne morem nič spominjati. Jaz pa nazaj: »Res me je mama držala v naročju, pa vseeno vem, kako ste zamahnili z verigo proti meni!«
Jezilo jih je, da nam ne pridejo blizu. Nikdar ni na naši hiši visela zastava z rdečo zvezdo. Takrat so bile prvega maja parade in sprevod je šel skozi našo vas do Gorenje vasi. Pa so prišli nekaj dni prej z zastavo, naj jo nekam damo: »Tako ne gre, da bo vaša hiša brez zastave!« Nismo se jim dali. Slovensko nam lahko prinesejo, tale z rdečo zvezdo pa na naši hiši nima kaj iskati. Zdaj smo skoraj vse dobili nazaj, razen tistega, kar so pozidali. Pa še pri tem so se lovili, kdaj je oče umrl. Trdili so, da je vsak dan važen in če je bilo nekaj mesecev kasneje, velja drugačen zakon. Končno so določili, da je umrl 2.6.1945. Ostali smo mu zvesti. Rdeče zvezde na naši hiši ni bilo videti nikoli.