Avtor: Janko Maček

stran: 014

stran: 015

Že bežen pogled na leto 1942 nam pove, da je bil to čas hudega revolucionarnega terorja in neusmiljenih italijanskih represalij. Zaradi tega je postala stiska zlasti na podeželju tako huda, da so se ljudje odločili za samoobrambo. Začel se je oborožen protirevolucionarni, protikomunistični odpor, ki je bil v začetku spontan ali le slabo organiziran, zato je bil ponekod zelo hitro zatrt.
Ko so komunisti v sredini maja zaslutili, da se v Bizoviku pri Ljubljani dogaja nekaj, kar bi moglo ogroziti njihove načrte, so takoj segli po življenju nekaterih domačinov. Ker VOS, »udarna roka partije«, ki je že pred tem morila po Ljubljani, do Bizovika tedaj še ni segla, se je v ta zločin vključil oddelek druge grupe odredov, ki je tedaj veljala za najelitnejšo partizansko enoto v Sloveniji. Peščica mož nacionalne ilegale je le nekaj ur pred posegom druge grupe začela svojo pot na Dolenjsko. Prostovoljcev, ki naj bi peščico okrepili, da bi narasla v četo in bataljon, ni bilo. Njihovo zbiranje in organiziranje je preprečilo komunistično nasilje. Stamenkovićeva skupina pri Novem mestu je bila že pred prihodom skupine iz Bizovika razbita.
Pri Sv. Vidu nad Cerknico so partizani 23. aprila ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta. Ta pokol je seveda vznemiril vidovsko faro in vso planoto. Nekaj fantov je tedaj prijelo za orožje, ki so ga skrivali še od razpada jugoslovanske vojske. S tem so se izpostavili tako pred partizani kot pred Italijani. 27. maja so jih partizani prvič »obiskali«, misleč, da se jim bodo predali na besedo. Ko se to ni zgodilo, so se umaknili in se pripravili za pravi napad. 1. junija, ko se je komaj začelo daniti, so se partizani spet pojavili v veliko večjem številu. Še preden so obkolili grič Resnik, kjer naj bi vidovski fantje sprejeli boj, so se le-ti odločili za umik in srečno odšli z nevarnega kraja. Vedeli so, da sedaj ne morejo več ostati doma, zato so orožje spet skrili in se z Rakeka z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma kaplan Pezdir, ki je bil od prvega napada z njimi. Nekateri od njih so kasneje odšli na Dolenjsko in se pridružili Štajerskemu bataljonu.
Kot iz mnogih drugih krajev so se Italijani v maju 1942 umaknili tudi iz Loškega Potoka. V petek 15. maja se je pri farni cerkvi na Hribu zbralo nekaj mož in fantov, odločenih, da bodo odslej sami skrbeli za red in mir v domačem kraju. Imeli so orožje, ki so ga hranili od razpada Jugoslavije, niso pa imeli pravega vodstva. Ko so v nedeljo 17. maja to neizkušeno posadko napadli partizani, se je kmalu predala in izročila orožje. Zmagovalci tedaj niso nikogar ubili. Izpustili so celo kaplana Puharja, čeprav so mu pripisovali glavno vlogo pri organizaciji tega kratkotrajnega odpora. Nekateri loškopotoški fantje so tedaj vsaj za nekaj časa pristopili k partizanom.
Ni znan točen datum, kdaj so nekateri možje in fantje v Šentjoštu nad Horjulom začeli prenočevati z orožjem ob sebi. Vsekakor je to bilo po sestanku, ki so ga partizani v noči na 19. april priredili v vaški gostilni in na njem že grozili s smrtjo. Seveda so tedaj samo slutili, da so Šentjoščani že oboroženi, pa tudi Italijani za to niso vedeli. Šentjoška vaška straža je uradno nastopila 17. julija – s privoljenjem italijanske oblasti, saj so Italijani pred tem prinesli v Šentjošt nekaj pušk in municije, in pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja, ki ga je poslalo vodstvo Slovenske legije iz Ljubljane. Le en teden kasneje so partizani Dolomitskega odreda ob podpori enot Narodne zaščite napadli vaško stražo v Šentjoštu, ki pa je napad vzdržala in se s tem zapisala v zgodovino slovenske potikomunistične samoobrambe.

stran: 016

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Golobina pri Škriljah, kjer Obrh zapušča Loško dolino

Kaj je nagnilo fante v Šentjoštu, pri sv. Vidu, v Loškem potoku in drugod, da so prijeli za orožje? Prav gotovo ne želja po sodelovanju z okupatorjem, kot smo že tolikokrat slišali, kot je zapisano v tolikih knjigah, kot so se skozi pet desetletij učili v šolah naši otroci. Prav v teh dneh nam nekateri spet dopovedujejo, da ni bilo revolucije. Kljub tolikim grobiščem, kljub ogromnemu spomeniku revoluciji sredi našega glavnega mesta! Dr. Bajt piše v svoji knjigi, kako »je za mnoge značilna tudi časovna diferenciacija med osvobodilno in revolucionarno vsebino partizanskega boja. V samih začetkih naj bi bil boj izključno osvobodilni, čist in nedolžen kakor jutranja rosa, šele pozneje pa naj bi dobival vse revolucionarnejšo vsebino.« Ne bomo navedli akademikove zavrnitve te teze, ampak se bomo vrnili k prvim začetkom vaških straž oziroma oboroženega protirevolucionarnega odpora. Ko bi bil partizanski boj v začetku res osvobodilni, »čist kakor jutranja rosa«, ali bi ubijali Slovence že leta 1941, predvsem pa leta 1942, ali bi sploh nastala kaka vaška straža?
Naša rubrika že od začetka nosi naslov Kako se je začelo. Kako je prišlo do prvih »likvidacij«, kako se je začel revolucionarni teror, kako je prišlo do okupatorskih represalij, kaj je pripeljalo do oboroženega protirevolucionarnega odpora. Ob šestdesetletnici tega odpora bi radi povedali zgodbo o ljudeh v dolini pod Snežnikom, kjer je bila revolucija silno kruta in je s pomočjo okupatorja povzročila ogromno žrtev. Tudi tu je sicer prišlo do samoobrambe, ki pa je že v začetku naletela na hude težave in je nazadnje plačala največji krvni davek. Naj nas ta zgodba spomni na to, kako težke, toda poštene in pogumne so bile odločitve mož in fantov, ki so pred šestdesetimi leti vstopili v nacionalno ilegalo in ustanovili prve vaške straže.

Loška dolina ob začetku okupacije

Ko je nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec leta 1950 izdal prvi zvezek brošure Rdeča zver, je v njem opisal revolucijo v Loški dolini. Bil je namreč rojen v Starem trgu, zato je dolino pod Snežnikom in njene prebivalce dobro poznal. Čeprav je tedaj živel v ZDA in sta ga od domačih krajev ločevala prostrani ocean in železna zavesa, je imel pred seboj živo sliko njihove lepote, zato je zapisal: »Res lepa je Loška dolina!« To lepoto čutimo tudi mi, ko se v aprilskem popoldnevu bližamo Danam in od daleč sredi bujno zelenega travnika vidimo Golobino, kjer ponika rečica Obrh, ki teče skozi dolino in ima en izvir na vznožju Racne gore pri Žagi blizu Vrhnike, drugega pa onkraj vasi Kozarišče na južnem koncu doline. Obrh se spet prikaže v zgornjem koncu Cerkniškega jezera in z drugimi vodami tega področja izginja v mnogih požiralnikih, ki so povezani s Planinskim poljem, od koder dobiva svoj začetek Ljubljanica. Na naši poti od Cerknice skozi Grahovo, Žerovnico in Lipsenj proti Danam smo imeli pred seboj skoraj 1800 m visoki Snežnik, ki je sredi aprila še pokrit s snegom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Kandare in Ivana Mlakar – poročna slika (1908)

V severozahodnem delu doline leži Lož, ki je že leta 1477 dobil mestne pravice in jih obdržal skozi pet stoletij. Pred drugo svetovno vojno je imel Lož svojo mestno občino, ki pa je bila leta 1938 ukinjena in priključena občini Stari trg. Starotrška občina je tako ob začetku okupacije štela nekaj več kot 5000 prebivalcev; pod njo je spadalo tudi področje samostojne župnije Babno Polje ob hrvaški meji proti Čabru. Ko v Starem trgu stopiš v farno cerkev sv. Jurija, nehote začutiš božjo bližino in zvestobo, ki so jo v teh krajih prvič oznanili oglejski misijonarji in ki je niti komunistična revolucija ni mogla odpraviti. O trdnosti in zvestobi, ki se ne ozira na modne muhe, govori tudi masiven samostojni zvonik, le za nekaj metrov odmaknjen od cerkve. Starotrška fara ima še danes triindvajset podružnih cerkva in cerkvic, raztresenih po vsej dolini. Skoraj vsaka vas ima svojo, celo Zgornje Poljane visoko v Racni gori niso brez nje.

stran: 017

Pred prvo svetovno vojno v Loški dolini ni bilo skoraj nobene industrije, razen nekaj žag in mlinov, v Ložu pa nekaj usnjarske obrti. Škerbec je nekje zapisal, da v Ložu ni bilo nobenega meščana doma, kadar so kmetje šli na polje. Ko se je začelo izseljevanje v ZDA, je bila dolina kmalu znana po velikem številu izseljencev. Versko življenje je bilo dokaj živo, politično pa so bili večinoma pripadniki Slovenske ljudske stranke. Po prvi svetovni vojni se je ta klima v dolini precej spremenila. Starotrška in cerkniška občina sta postali obmejno področje. Razvilo se je tihotapstvo, ki je prineslo precej materialnih koristi, povzročilo pa tudi moralno škodo, zlasti mladim, ki so se s tem največ bavili. Preko meje so tihotapili cele črede konj in volov, nosili mast in tobak, nazaj pa kavo, sladkor in predvsem denar. Zaradi bližine meje se je močno razširila lesna industrija, kar je imelo za posledico povečanje števila delavstva.
Spremembe družbene klime so prišle do izraza pri občinskih volitvah oktobra 1936. V Starem trgu je Slovenska ljudska stranka zaradi razcepljenosti na »mlade« in »stare« nastopila z dvema listama in sicer še dobila večino glasov (320 in 150), toda združeni nasprotniki (Pucljevi kmetje, socialisti in komunisti) so s 350 glasovi dobili relativno večino in s tem tudi večino odborniških mest ter župana Jožeta Mlakarja. V Ložu je istočasno zmagala opozicija s 151 glasovi proti 130, kolikor jih je dobila lista JRZ. Zaradi preureditve občinskih mej so že 27. marca 1938 v 49 občinah Dravske banovine opravili nove občinske volitve. Ker sta bili prejšnji občini Lož in Stari trg sedaj združeni v enotno občino Stari trg, so bile tudi tu ponovne volitve. Opozicija je dobila 519 glasov in 25 odbornikov, JRZ pa 492 glasov in samo 5 odbornikov. Tako so ponovne volitve le potrdile prejšnje stanje in župan je ostal tudi za naprej Jože Mlakar. Zadnje volitve pred začetkom druge svetovne vojne so bile 12. decembra 1938, ko so volili poslance za beograjsko narodno skupščino. V Starem trgu je sicer zmagala JRZ, toda na razmere v občini to ni imelo nobenega vpliva. (Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, str. 20-21; Matija Škerbec, Rdeča zver 1, str. 19)
Po prihodu Italijanov v Loško dolino je občinska uprava pod vodstvom župana Mlakarja delovala naprej, pa tudi v šoli in v cerkvi se ni nič spremenilo. Kmalu se je začela propaganda za vključevanje v nekatere italijanske organizacije. Lesni industriji so se s prihodom novih gospodarjev odprle večje možnosti. Glavni tihotapci so bili takoj po zasedbi v skrbeh, da bi jih Italijani prijemali zaradi nezakonite trgovine in prehajanja meje, vendar je bilo kmalu očitno, da se s tem ne mislijo ukvarjati. Nekoliko večje pozornosti so bili deležni člani organizacije TIGR in ubežniki, ki so se v času med obema vojnama ravno preko Loške doline umikali pred fašističnim preganjanjem.
19. oktobra so partizani napadli italijansko posadko v Ložu. Istočasno so izvedli tudi napad na Italijane v Bezuljaku pri Begunjah nad Cerknico. Zaradi teh napadov je okupator zaostril ukrepe proti prebivalstvu teh krajev. Uvedena je bila policijska ura, delali so preiskave po hišah in precej moških so za nekaj časa zaprli. Na splošno so Italijani po teh napadih postali do prebivalstva skrajno nezaupljivi, včasih skoraj sovražni. Kljub temu pa do marca 1942 ni bilo kakih posebnih dogodkov. Franc Strle, domačin in partizanski pisatelj, je še leta 1991 v reviji Borec o tem času takole zapisal: »Ni treba posebej poudarjati, kakšno smer je pod laško okupacijo ubiral občinski odbor kmečko-delavske liste v Starem trgu. Postal je hrbtenica odporniške organizacije v vsej Loški dolini. Večina odborov OF je nastala že sredi poletja, do jeseni 1941 pa je imela odbor OF vsaka vas v dolini, celo Nadlesk, kjer so imeli klerikalci največ privržencev. Tudi narodna zaščita je delovala tako rekoč v vsaki vasi. Njeni pripadniki so imeli in vzdrževali lepo količino odličnega orožja prejšnje jugoslovanske vojske. Sestajali in urili so se napol javno, čakali so le še na povelje, kdaj naj planejo na osovražene tujce. (Borec 1991, 4,5,6, str. 385)
Ta odstavek pove marsikaj. Morda so nekateri, ki so se tedaj vključili v OF in se pripravljali za odhod k partizanom, res pričakovali, da bodo v kratkem pregnali Italijane iz Loške doline, toda potem jim je bilo ukazano ubijati domače ljudi. Niso se vrgli na osovražene tujce, ampak na domače ljudi. Nalepili so jim etikete vohunov in izdajalcev. Toda kje so bili ti vohuni in izdajalci, če je OF lahko nastopala napol javno in vzdrževala lepo količino odličnega orožja ter se urila z njim. Zakaj se Strle nikoli ni vprašal, ali ni morda prav ta smer, ki jo je ubral občinski odbor, povzročila marsikatero gorje v Loški dolini.

stran: 018

V dolino je stopil umor

16. marca 1942 je bil lep sončen dan, čeprav se je tisto leto zima obotavljala in se kar ni mogla umakniti pomladi. Sončnega dneva so bili veseli tudi prebivalci Iga vasi v Loški dolini. Nekaj Zigmundovih deklet – v družini je bilo sedem deklet in en fant, med njimi enaindvajsetletna Alojzija – se je po kosilu spravilo s svojim ročnim delom k skednju, da bi se naužila prvih sončnih žarkov. Namestile so se ob ostrnikih s slamo, ki so bili tam zloženi, in skrivaj pogledovale, če jih bo kak fant iz vasi opazil. Res je več fantov kmalu prišlo k njim in nekaj časa so se veselo pogovarjali. Nikomur ni prišlo na misel, da je bilo to slovo. Ko so Zigmundovi zvečer poskrbeli za živino, je oče zlezel na peč, mati z nekaj otroki je odšla k enemu sosedu, Alojzija in še dve sestri pa k drugemu. V vasi je namreč bila navada, da so si sosedje zimske večere krajšali z obiski in ženske so pri tem redno imele s seboj vezenje ali kako drugo ročno delo.
Ko so »pripadniki OF« vstopili v Zigmundovo hišo, je 60-letni oče Franc počival na topli peči. Ne vemo, kaj so mu rekli ali ga vprašali, vemo le, da so nanj streljali. Čeprav težko ranjen, je še imel toliko moči, da je mimo njih planil iz hiše in se zavlekel v skrivališče v skednju, kjer je potem izkrvavel. Našli so ga šele drugi dan okrog poldne, ko se je nekdo spomnil, kako je oče večkrat rekel, da bo v slučaju nevarnosti »šel pod pod«. Skoraj istočasno kot pri Zigmundovih so se »likvidatorji« pojavili tudi pri sosedu, kjer so se tedaj mudile Alojzija in njeni dve sestri. Seveda je ob njih bilo tudi več sosedovih. Eden od oborožencev je ob vstopu vprašal, katera je Alojzija Zigmund. Ko se je Alojzija oglasila, se je obrnil k njej in povedal, da je zaradi izdajstva obsojena na smrt. Komaj je povedal tistih nekaj besed, že sta odjeknila dva smrtonosna strela in nato so se izgubili v noč.
Franc Strle omenja ta dogodek v uvodnem delu monografije Tomšičeva brigada v poglavju o Dakijevi leteči patrulji. Najprej poudari, kako »pomembno opravilo je bilo na tedanji stopnji osvobodilnega boja zatiranje narodnih izdajalcev«, nato našteje nekaj »kaznovanj«, ki jih je opravila Dakijeva skupina, in nadaljuje: »V Iga vas pri Ložu so morali priti poravnat račun že s Travne gore. Spotoma so v Smrekovcih odkrili in presenetili dotlej neznano četo partizanov, ki se je imenovala Rakovška in ki se je šele zbirala. Zvečer 16. marca 1942 so se borci te čete spustili v Igavas; tu sta morala za izdajalsko šopirjenje plačati z življenjem oče Franc Žigmond iz Igavasi 26, zakrnjen pristaš Italijanov, in njegova hčerka Alojzija, predsednica ženske fašistične zveze. Vest o tem so ljudje sprejeli z velikim olajšanjem in odobravanjem«. Kot dopolnilo tega podatka navede Strle še naslednjo opombo: »Vest o tem je prinesel Slovenski poročevalec (notranjska izdaja) 17. marca 1942, št. 1, na str. 4 pod naslovom Ubiti izdajalci, isti list št. 13 z dne 31. marca 1942 pa še popravek glede imena. Prva vest se s popravkom imena in priimka glasi: »Dne 17. marca je bil v Igavasi pri Starem trgu ubit izdajalec Žigmond Franc, ki je bil strah celi Loški dolini. Isti dan je bila ubita tudi njegova hči Alojzija Žigmond, izdajalka, italijanska vlačuga in predsednica ženskega fašija. Pogreba obeh se je udeležil cel karabinjerski zbor, kar je jasen dokaz, da nista padli nedolžni žrtvi. Smrt izdajalcem slovenskega naroda!’ Oba lista hrani Muzej ljudske revolucije v Ložu, našel pa ju je prof. Anton Avsec«. (F. Strle, Tomšičeva brigada – uvodni del, str. 237)

stran: 019

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kandarovi iz Dan v začetku tridesetih let – od leve Franc, Marija, Janez, Stanko, Ivana, Lojze, Peter, Albin in Ludvik, spredaj oče Franc in mati Ivana – Oče in vsi fantje, razen najmljajšega so bili žrtve komunistične revolucije

Omenjena Strletova knjiga je izšla leta 1980. Toda Strle je o Zigmundovih iz Iga vasi spet pisal leta 1991 v reviji Borec pod naslovom Partizani, ustreljeni na obeh straneh in belogardisti v Loški dolini do jeseni 1942 – Tudi v odgovor Črnim bukvam. Navajamo: »Ovadbe pa so karabinjerji prejeli tudi iz Iga vasi, kjer je bila doma Alojzija Žigmund, predsednica ženskega fašija za Ljubljansko pokrajino. Ta je pogosto hodila v goste k Emiliju Grazioliju, o čemer je govorila s ponosom in kazala fotografije z njim, na katerih je bila tudi gola. Ker je vohljala za vaškim odborom OF, so Franc Kordiš - Hostov z Gornjih Poljan, France Mlakar – Antonov z Babne Police, Franc Bavec – Dubcov in Janez Truden – Lužarjev iz Iga vasi že 19. oktobra 1941 na sestanku pri Jermendolcu terjali, da jo je treba odstraniti. Zaradi razkroja Šercerjevega polbataljona v snežnem metežu po napadu na Lož pa je ta kazen prišla na vrsto šele čez nekaj mesecev.« (Borec 1991, št. 4,5,6, str.386) Na naslednji strani istega sestavka Strle nadaljuje: »Po ustanovitvi Rakovške čete so dozorele razmere za obračun z najnevarnejšimi ovaduhi. Najprej sta 16. marca prejela zasluženo kazen Alojzija (hči) in Franc Žigmund (oče) iz Iga vasi 26. Alojzija je stopila v italijansko fašistično stranko in postala predsednica ženskega fašija, nagovarjala je kmečke ženske za vpis med fašiste in karabinjerjem ovajala zavedne sosede, njen oče Franc pa je bil navdušen hitlerjanec in hud nasprotnik OF. Javno je grozil z ovadbami domačih fantov, ki niso marali Italijanov, in tudi dosegel, da so jih sovražniki med sestankom v Dubcovi hiši aretirali in odpeljali v Pudob. Zato je prebivalstvo Loške doline njuno usmrtitev odobravalo. Italijanske vojaške oblasti so bile poparjene, med pogrebom pa so karabinjerji in fašisti ustreljenima izkazali najvišje italijanske vojaške časti. (Isti Borec, str. 387)
O Strletovem pisanju ne gre izgubljati besed. Čeprav domačin, piše enkrat Žigmond, drugič Žigmund, nikoli pa ne pravilno Zigmund; očeta Franca označi enkrat za pristaša Italijanov, drugič za hitlerjanca in nevarnega ovaduha, njegovo preprosto hčer Alojzijo pa naredi kar za predsednico ženskega fašija za Ljubljansko pokrajino, ki je imela tesne zveze z visokim komisarjem Graziolijem itn. Ali ni čudno, da se je Alojzija že poleti 1941 zanimala za odbore OF, ko jih najbrž še ni bilo. Zato naj bi nekateri na sestanku 19. oktobra 1941 zahtevali njeno odstranitev. Sicer pa »vohljanje« niti ni bilo potrebno, če so se pripadniki Narodne zaščite sestajali in urili napol javno, kot je Strle zapisal tri odstavke prej. Italijani so vendar tisto zbiranje in urjenje lahko tudi sami opazili.
V knjigi dr. Ferenca Fašisti brez krinke – Dokumenti 1941-1942 najdemo posebno poglavje o fašistični stranki in njenih organizacijah v Ljubljanski pokrajini. Tu izvemo, da je imela stranka pri nas dve veji: bojne fašije (Fasci di combattimento) in ženski fašij (Fascio feminile). V obe veji so sprejemali le osebe z italijanskim državljanstvom. Slovenci so lahko postali le člani pomožnih organizacij (Centri di assistenza), med katerimi je bila tudi organizacija kmečkih gospodinj (Massaie rurali). Pomožne organizacije so bile tudi Dopolavoro, šolska mladinska organizacija GILL, univerzitetna organizacija in morda še katera. Alojzija Zigmund je torej bila kvečjemu predsednica kmečkih žena za občino Stari trg. Namen te organizacije naj bi bil pomoč pri novoletnem obdarovanju otrok, praznovanje materinskega dne, tekmovanje za ureditev hiš in vrtov, praznovanje državnih praznikov in podobno. Dekan Škerbec v svoji knjižici o Loški dolini, ki smo jo že omenili, enostavno zapiše, da naj bi bila to nekakšna dobrodelna organizacija. Njena voditeljica za Ljubljansko pokrajino je seveda bila Italijanka. Po poročilu iz januarja 1942 je bilo v njej v 30 sekcijah vpisanih 2024 kmečkih gospodinj, skoraj polovica v Beli krajini. (T. Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 58-64)

stran: 020

Občina Stari trg je pred letom 1941 spadala v okraj Logatec. Po italijanski zasedbi je v Logatcu uradoval komisar Umberto Rosin. Gotovo je že zgodaj začel pritiskati na občinsko oblast v Starem trgu, naj ustanovi organizacijo kmečkih gospodinj. Občinski odbor z županom Mlakarjem vred – Strle ga imenuje hrbtenica odporniške organizacije v Loški dolini – se je znašel v zagati. Že zaradi prikrivanja njihove prave dejavnosti je bilo treba nekaj narediti. Že poleti 1941 so skupaj s komisarjevim zastopnikom obiskovali kmečke hiše in priporočali vpis v organizacijo. Pri Zigmundovih so ravno mlatili pšenico, ko so prišli. Povedali so svoje in ker so videli, da družino motijo pri delu, so se kmalu poslovili. Nobenega vpisa tedaj ni bilo, nihče tedaj Alojzije ni posebej nagovarjal. Leta 1941 je zgodaj zapadel sneg. Le nekaj dni po napadu na Lož je že nastopila prava zima. Dekleta so spet imela čas za svoje ročno delo, spet so se zbirala zdaj v tej, zdaj v drugi hiši.
Zigmundova Alojzija in Mlakarjeva Kristina sta bili prijateljici, zato so se Zigmundove na županovi peči počutile čisto domače. Župan se je navadno komaj zmenil zanje, če je sploh bil doma. Tisti dan pa je bilo drugače. Župan je ravno imel obisk, ki ga očitno ni bil vesel, saj ga je prišel obvestit, naj naslednji dan pošlje v Logatec zastopnico zaradi razgovora o organizaciji kmečkih žena. Italijan je celo menil, da bi bila mati županja najbolj primerna za to nalogo. Župan mu je hitel pojasnjevati in dopovedovati, da to ni mogoče. Pogledal je na Alojzijo, ki je sedela na peči med drugimi dekleti, in rekel: »Ti boš šla. Zanesem se, da boš dobro opravila.« Izgovarjala se je, da je premlada, da starši ne bodo zadovoljni in podobno, toda nazadnje je obljubila, da bo šla v Logatec. Šele v Logatcu je izvedela, da se bo skupaj z drugimi predstavnicami logaškega okraja z vlakom peljala v Ljubljano. Bilo ji je kar všeč, pa ne zaradi sprejema pri visokem komisarju, ampak zaradi vožnje z vlakom in zaradi lepih prostorov, ki jih je videla v Ljubljani. Od naukov, ki so jim jih delili Grazioli in pokrajinsko vodstvo kmečkih žena, ji je le malo ostalo. Nekaj dni po tem »romanju« so se Alojzija, njena sestra in županova hči odpravile po hišah nabirat članice za novo organizacijo. Seveda jih je k temu spet spodbudil župan. Na splošno je bil odziv slab, najteže pa je bilo, ko jim je neka mati, ki je imela sina v italijanskem zaporu, z žalostjo in ogorčenjem marsikaj povedala. Alojzija je skoraj prijokala domov in rekla, da šele sedaj razume, kaj so ji naprtili, da ne bo šla nikamor več. Ko je isto povedala tudi na vasi, so jo svarili, naj molči, da se ne bo zamerila Italijanom, četniki v gozdu pa da itak vse vedo. Kmalu po novem letu je bilo v prosvetnem domu v Starem trgu obdarovanje otrok, h kateremu so prišli tudi župan in njegovi sodelavci, Alojzija pa ni imela pri tem nobene funkcije. Marsikateri otrok iz doline je tedaj prvič videl pomaranče in mandarine.
Iz povedanega ni težko presoditi, kako je prišlo do povezave med italijansko organizacijo in Alojzijo Zigmund. Župan, ki bi moral kot član OF mlado sosedo in prijateljico svoje hčere varovati, jo je sam v to porinil. Ali je bilo to čisto slučajno, ali pa je bilo zraven še kaj drugega? Županovo tesno povezavo z OF potrjuje tudi naslednji podatek iz knjige dr. Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem: »Rajonski odbor OF za Loško dolino je na seji v Ipavčevi gostilni v Markovcu 16. maja ob navzočnosti političnega komisarja Zidanškovega bataljona Cveta Močnika – Florjana prevzemal občinsko upravo. Zanimivo je, da je bil v rajonskem odboru OF tudi dotedanji župan občine Stari trg – Lož Jože Mlakar iz Iga vasi«. (T. F., Ljudska oblast, str. 251) Le kakšno izdajstvo ali vohunstvo je torej Alojzija mogla narediti preko župana Mlakarja? Zakaj niso za ustanavljanje organizacije žena obtožili njega? In Alojzijin oče Franc, o katerem je Slovenski poročevalec zapisal, da je bil strah celi Loški dolini? Bil je res nekoliko razburljive narave in tudi proti komunizmu je glasno izrekel kako besedo, zagotovo pa ni nikomur povzročil škode. Za hčerino pot v Ljubljano k visokemu komisarju menda niti ni vedel. Ne drži, da je Loška dolina odobravala umor Zigmundovih. Celo pristaši OF so dvomili v njegovo upravičenost, nekateri so bili zmedeni in prestrašeni, mnogi pa so bili ogorčeni. Pogreba se je udeležilo izredno veliko ljudi, zato pa je kmalu pricurljala vest, da v bodoče ne bo več prilike za take pogrebe, ker bodo izdajalcem sodili v gozdu.

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ljubljana 1936 – Kandarovi Marija in Ivana s prijateljico

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kandarovi Lojze, Stanko, Marija in Ivana ob krsti brata Albina, ki je padel 14. novembra 1944 v spopadu Rupnikovega in Meničanovega bataljona pri Mlikarjih

Omeniti moramo še dogodek, ki ga je po pogrebu doživel dvajsetletni Jože Zigmund, sin umorjenega Franca. Nekega večera se je pogovarjal z vrstnikom in sosedom Janezom Nelcem, ki se je odpravljal v partizane. Tudi za Jožeta naj bi to bila edina prava rešitev, toda prej bo moral dokazati iskrenost svoje odločitve, dokazati, da je vreden zaupanja. Nekega večera se bodo partizani spet oglasili pri Zigmundovih in mu dali orožje, da bo sam ubil mater in tri sestre. Ko bo to naredil, bo lahko šel z njimi v gozd. Jože Zigmund še živi v Avstraliji in je pred nekaj meseci ponovno pismeno potrdil resničnost tega dogodka. Nimamo vzroka, da bi dvomili v njegovo izjavo, vendar se vprašamo, ali je bilo res mogoče kaj takega, ali je bilo tisto mišljeno zares ali samo kot ustrahovanje. Dejstvo je, da se je dobro leto kasneje zgodilo nekaj podobnega v sosednji vasi Pudob, ko je hčerka partizanka sodila svojemu očetu – vaškemu stražarju. Lahko bi navedli še kak podoben primer iz medvojnega in povojnega časa. Na primer zgodba o bratu velikolaškega župana Paternosta. Živel je v Kočevju in se leta 1942 odločil za partizane. Postavili so mu pogoj, da v dokaz svoje pripadnosti »osvobodilni« ideji ubije lastnega brata. Fant se je zamislil in odšel k vaški straži.

Trpki sadovi prve republike v loški dolini

11. maja 1942 je posadka italijanskih karabinjerjev in finančne straže zapustila Stari trg in odšla v Cerknico. Še isti dan je okrajni glavar v Logatcu Umberto Rosin sporočil v Ljubljano, da je »zaradi nenehne navzočnosti uporniških tolp v vzhodni coni okraja ukinil oskrbo z živežem v občinah Cerknica (razen središča), Begunje, Sv. Vid, Bloke in Stari trg. (T. Ferenc, Ljudska oblast, str. 135) Partizani so prišli kmalu po odhodu Italijanov. Za varstvo Starega trga in Loža so določili enoto Narodne zaščite, ki so jo na hitro sestavili iz domačinov, večinoma mladih fantov, tudi mlajših od 18 let, oni in vodilni pripadniki OF pa so se pomaknili h gradu Snežnik. Ob odhodu Italijanov so zapustili dom tudi Zigmundovi. Ustavili so se v Logatcu. Jože Zigmund in štiri sestre so le nekaj dni zatem odpotovali v Italijo, mati pa je z enajstletno Terezijo ostala v Logatcu. Domačijo v Iga vasi so »osvoboditelji« takoj po prihodu izropali in opustošili. Kasneje se je govorilo, da so Zigmundovi po prihodu v Logatec zatožili župana Mlakarja kot povzročitelja njihove nesreče. Komisar Rosin je v pismu od 19. maja res omenil, da pred 11. majem nihče ni vedel za županovo povezanost z OF, ker je celo družina Zigmund molčala v strahu pred novim nasiljem in je šele po prihodu na varno spregovorila. (AINZ, VK 20, 169482) Tej komisarjevi trditvi nasprotuje izjava Jožeta Zigmunda, da jih v Logatcu o Mlakarju sploh niso spraševali, saj so vedeli, na kakšen način je bila Alojzija pritegnjena k organizaciji kmečkih žena. Lahko bi rekli, da je komisarjevo pisanje dokaz, da župana nihče ni izdal in da komisar pravzaprav opravičuje sebe. Ob pisanju tega poročila je Rosin tudi že vedel, da sta se Mlakar in njegov sin po odhodu Italijanov iz Starega trga pridružila partizanom.

stran: 022

Že v soboto, 16. maja, so v Loško dolino spet vdrli Italijani in presenetili neizkušeno zaščito. Enajst zaščitnikov so postrelili in mrtve pripeljali pred občino. Spraševali so ljudi, če jih poznajo. Ljudje so se bali povedati, kdo je ustreljen, da ne bi Italijani požgali še njihovih domačij. Tudi župnika so spraševali, če jih pozna, pa je tajil. Odpeljali so tajnika Lavriča, župana pa niso našli. V Ložu in Starem trgu so požgali nekaj hiš, kamor so prišli, so ropali. 18. maja so Italijani odšli iz doline in partizani so se vrnili.
5. junija so se Italijani pritihotapili že ob štirih zjutraj. V Nadlesku in Podcerkvi so takoj pobrali moške. Okrog šestih so obkolili farno cerkev v Starem trgu in lovili moške, ki so zaradi prvega petka prihajali v cerkev. Nekega moža so vzeli kar iz spovednice. Tudi v Danah so odpeljali nekaj moških, med njimi Janeza Kandareta, ki je bil znan kot razgledan kmečki fant in napreden čebelar. Vse prijete so odgnali skozi gozdove v Št. Peter na Krasu. Zaprli so jih v tamkajšnje kasarne in zasliševali. Čez nekaj časa so večino izpustili.
Komaj se je Janez Kandare nekoliko oddahnil od italijanskega zapora v Št. Petru, je že prežala nanj nevarnost od domačih ljudi, ki so se sami proglašali za borce za svobodo. Janez jim seveda tega nikoli ni verjel. Čeprav ni imel šol, je po razgledanosti in preudarnosti izstopal izmed svojih vrstnikov in sovaščanov. Vsa dolina ga je poznala kot izkušenega čebelarja, ki je manj izkušenim čebelarjem vedno rad pomagal in svetoval. Veliko je bral in se s tem izobraževal. Bil je delaven član Orla in kasnejše Zveze fantovskih odsekov. Ob čebelnjaku in tudi drugače je Janez rad pomodroval. V zadnjem letu njegovega življenja je večkrat govoril o nevarnosti komunizma. Nekaj te modrosti je pač dobil od očeta, ki je bil v prvi svetovni vojni tri leta v ruskem ujetništvu, še več pa iz knjig in časopisov. Rad je poudaril, kako hudo bo, ko si ljudje v vasi in celo v družini ne bodo več zaupali, ko bo sovraštvo med njimi izkopalo prepade in postavilo visoke pregrade. Poleg Janeza je bilo v Kandaretovi družini še šest bratov in dve sestri. Janez, rojen leta 1909, je bil tretji po vrsti, starejša od njega sta bila France in Marija, za njim pa so se zvrstili Stanko, Ivana, Alojz, Peter, Albin in Ludvik. Njihova domačija je bila na spodnjem koncu vasi, blizu podružne cerkvice sv. Izidorja. Kadar je voda v Obrhu toliko narasla, da je Golobina ni mogla več sproti požirati, je prestopila bregove in poplavila polje pod Danami. Včasih je le malo manjkalo, da ni segla na Kandaretovo dvorišče.
Kmalu po Janezovem povratku iz zapora so se v Danah oglasili partizani. Od Janeza so zahtevali puško. Ni se mogel izgovarjati, saj je bil z njimi tisti, od katerega jo je kupil. Nekoč sta bila skoraj prijatelja, sedaj pa sta bila naenkrat vsak na svojem bregu. Kaj naj naredi? Če jim hoče puško izročiti, bo moral ponjo v Škrilje in bo s tem izdal tudi Kraševčeve fante. Pogledal je nekdanjega prijatelja in rekel: »Kako naj vam tukaj izročim puško? Saj veš, kje v gozdu si mi jo dal.« Dogovorili so se, kdaj jo bodo prišli iskat. Janez je potem šel po puško v Škrilje in jo izročil.
Po Janeza so prišli 17. julija popoldne. Pravzaprav so to »akcijo« opravili hkrati z »rekvizicijo« pri Hauptmanu, sosedu Kandaretovih. Janeza je nekdanji sošolec prišel iskat k čebelnjaku. Odpeljal ga je na dvorišče Hauptmanove hiše. Tam je čakal, medtem pa so partizani nalagali svoj plen na voz. Ko je bil voz končno naložen, so Janeza položili na vrh in ga privezali. Odpeljali so se proti Staremu trgu in Markovcu. V Markovcu so zavili na Knežjo njivo. Še isti večer so ga nekje tam obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. V Markovcu je neka žena, sicer somišljenica OF, slišala njegove smrtne krike. Torej so Črne bukve upravičeno zapisale, da so Janeza pred smrtjo mučili. Seveda je revolucionarno nasilje v času od 12. maja do konca julija v Loški dolini zahtevalo še druge žrtve. Omenimo naj sodnika dr. Vladimirja Muho iz Loža in še ne osemnajstletno Frančiško Plos iz Starega trga, ki sta bila umorjena 2. julija, Ladislava Hribarja iz Bloške Police, ki je bil pismonoša v Grahovem, Janeza Nanuta iz Podcerkve – in Franca Kraševca ter Andreja Mulca iz Kozarišč, ki so ju vrgli v kraško jamo. Samozvani sodniki slovenskih ljudi so torej pri izvrševanju svojih obsodb tudi v Loški dolini začeli uporabljati kraška brezna. Tako so poleg Krimske jame nad Borovnico in Žiglovice nad Ribnico tudi Kozlovka in druge jame v Loški dolini že leta 1942 postale grobišča.
Konec julija in v začetku avgusta je po dolini neusmiljeno pustošil vihar italijanske ofenzive. Matija Škerbec, ki je kmalu potem prišel pogledat domov, je napisal poročilo o dogodkih, ki jim je bil sam priča ali jih je slišal neposredno od prizadetih. Poglejmo nekaj odlomkov iz njegovega poročila: »Lož: Pogorelo je 58 številk s približno 80 objekti. Nepoškodovanih je ostalo le 40 številk, med njimi pošta, sodnija in mežnarija. Požiganje se je začelo istočasno na 20 krajih, da ljudje sploh niso mogli nikamor. Bili so po pripovedovanju tako apatični, da so kot majhni otroci gledali ogenj in drug drugemu pripovedovali, kje se vnema; da bi gasili, ni prišlo nobenemu na um. Tudi veter je napravil svoje in v pol ure je bilo vse v plamenu.

stran: 023

Vrhnika: Pogorelo je 22 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Vse, kar se je dalo premakniti, zlasti živina, je izginilo z Italijani.
Babna polica: Pogorelo je vse razen cerkve in majhne kapelice.
Gorenje in Dolenje Poljane: vse pogorelo.
Babno polje: od 111 številk pogorelo 103.
Talci: Do sedaj je ustreljeno po vsej občini po italijanski uradni statistiki 192 talcev. Občinska statistika, ki obsega samo one, ki so bili pokopani na pokopališču, jih je zaznamovala v ponedeljek 17. avgusta približno 150 – z Babnim poljem. Pobitih je bilo na primer samo iz Babnega polja 42 ljudi, v Ložu 32. Vprašanje pa je, če bo gornja statistika držala, ker se govori, da jih je še mnogo po gozdovih, za katere se sploh ne ve, da so mrtvi in kje ležijo. Italijani so mnogim mrtvecem oropali ves denar in vlekli čevlje z nog, zlasti še, ker so nekateri v upanju na internacijo vzeli s seboj denar in boljšo obleko. Ljudje, ki so preživeli, so mi pripovedovali, da je bilo strašno. Stari moški so jokali kot otroci.« (AINZ 120 DMB, 69122)
V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, ki jo je izdala Komisija za raziskavo povojnih pobojev občine Cerknica, pod katero je po vojni spadala tudi Loška dolina, je natančen pregled žrtev po takratnih občinah. Iz tega pregleda je mogoče ugotoviti, koliko prebivalcev so Italijani v času ofenzive postrelili v posameznih vaseh. Poseben pregled žrtev v Loški dolini do jeseni 1942 je v Borcu leta 1991 objavil Franc Strle. Številčno se njegova statistika le malo razlikuje od Škerbčevih podatkov, drugače pa je glede politične pripadnosti. Strle prišteje med pripadnike OF vse, ki so jih Italijani postrelili, odpeljali v internacijo – rajonski odbor OF Loška dolina je jeseni 1942 naštel 371 internirancev – ali zaprli. Ko analizira še število partizanov in »belogardistov«, iz Loške doline, pride do nenavadnega zaključka, da »se je prebivalstvo doline večinsko – 87,70 % odločilo za OF.
Ta Strletov podatek je daleč od resnice, da ne rečemo še kaj hujšega. Partizani in glavni sodelavci OF so se pred ofenzivo večinoma pravočasno umaknili. Med tistimi, ki so jih Italijani postrelili, je bilo mnogo takih, ki z OF niso imeli nobene zveze. Dr. Ferenc je o tem zapisal sledeče: »Tudi za Loško dolino vemo, da so enote Narodne zaščite ustanovili še pred osvoboditvijo tega območja. (mišljen je 12. maj 1942) Ob osvoboditvi je večina narodnih zaščitnikov odšla v Zidanškov bataljon, zato so v Narodno zaščito vključili nove ljudi, tudi takšne, ki so bili nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja.« (T. Ferenc, Ljudska oblast …, str. 342) In kako je bilo v tem pogledu z internacijami? Poglejmo konkreten primer! V Dane so Italijani pri svojem »prečesavanju« Loške doline prišli 29. julija dopoldne. Oče Franc Kandare in pet sinov so tedaj sušili seno na travniku, ki je približno 1 km oddaljen od vasi. Nista še minila dva tedna, ko so partizani odpeljali in umorili njihovega Janeza, sedaj pa so bile nanje uperjene cevi italijanskih pušk. Tri starejše brate so vojaki takoj odpeljali proti vasi, očeta in mlajša dva pa so nekaj časa zadrževali na travniku in jih nato izpustili. Vse tri starejše brate so z drugimi Danci odpeljali na Rab. Nič ni pomagalo, ko jim je France, ki je nekoliko znal italijansko, dopovedoval, kako so pred nekaj dnevi izgubili brata. Še dobro, da jih niso vtaknili med talce. Mnogo podobnih primerov bi še lahko našteli.
Ni dvoma, da je bilo početje italijanske vojske večkrat prav zločinsko. V Loški dolini je to med ofenzivo še posebej prišlo do izraza. Toda zakaj je do italijanskih represalij prišlo, kdo je dal zanje neposreden povod? Kaplan Kramarič, župnik Presetnik in drugi, za katere je OF odločila, da so izdajalci? Ko bi zgodovinarji natančneje prebrali Presetnikovo pismo italijanskemu komisarju Rosinu, ko bi malo več poizvedeli o kaplanu Kramariču, bi morda začeli iskati vzroke na pravem mestu. Kaj pa napad na Lož in podobni dogodki, ki so temu sledili? Ali so bili res potrebni za narodno osvoboditev in koliko prej so zaradi njih Italijani odšli iz Slovenije? Ali je bilo smiselno narediti osvobojeno ozemlje, če ga ni bilo mogoče braniti, če ni bilo mogoče zaščititi njegovih prebivalcev? Vse to bo zgodovinska znanost še morala raziskati in odkriti, čeprav je pravzaprav že znano.

Skromni začetki protirevolucionarnega odpora

V poročilu Matije Škerbca o razmerah v Loški dolini po koncu italijanske ofenzive, ki smo ga že omenili, so omenjene tudi vaške straže. Škerbec tu piše, da je problem, ker »so mlajši fantje skoro vsi odpeljani: iz Dan 30 – naši, Kozarišče 32, iz Nadleska 25, iz Šmarate 8 … Sedaj je za vaško stražo priglašenih 58 ljudi in od teh jih je dobilo orožje 24. Kadar g. Presetnik, ki sedaj županuje, župnikuje in vaškim stražam v tej občini poveljuje, prosi pri komandi za orožje, dobi stalni odgovor: Domani (jutri).« Kako naj to razumemo? Ker je Škerbec pisal poročilo okrog 20. avgusta, lahko sklepamo, da je tedaj kljub internacijam bilo za vaško stražo prijavljenih 58 fantov in mož, dobili pa so samo 24 pušk. Italijani so očitno odlašali z izročitvijo orožja. Logaški komisar Rosin je še konec oktobra svaril Graziolija pred prehitrim širjenjem vaških straž in priporočal, naj jih omeji na tista področja, kjer močneje delujejo partizani (»Limitare la costituzione della M.V.A.C. a quelle zone dove maggiormente infieriscono i banditi. AINZ, VK 20, N 326 RP) Jožeta Mlakarja so Italijani ustrelili 30. julija in tako je bila konec avgusta občina še brez župana. Župnik je ves čas vztrajal na svojem mestu in Italijani so se v določenih zadevah obračali nanj. Grozili so mu z bombardiranjem vasi in s ponovnimi represalijami, če še ne bo miru. Kakšno je bilo njegovo poveljevanje vaškim stražam, bomo videli v nadaljevanju tega poglavja. Tako župnik kot njegovi farani so bili postavljeni pred odločitev. Vaške straže so bile nujne tudi zaradi zaščite pred Italijani.

stran: 024

Če lahko verjamemo Francu Strletu, ki se je o tem leta 1990 razpisal v Nedeljskem dnevniku, so bile do 17. avgusta vzpostavljene vaške straže v Danah, Vrhniki, Pudobu, Kozariščah in Podložu. (Nedeljski dnevnik 1990, 8. in 15. aprila) Dodati je treba še Škrilje, kjer so bili oboroženi Kraševčevi fantje. Torej so imeli za šest »postojank« 24 pušk. Četudi so poleg dolgih francoskih »prekelj« morda imeli na skrivaj še kako jugoslovansko, je bilo vse skupaj precej klavrno. Kako je potemtakem taka straža delovala? Puške so imeli spravljene na enem kraju ali pa so jih posamezniki imeli kar doma in so se le ponoči zbrali. Prišli so tudi tisti, ki niso imeli pušk. Tako so puške večkrat menjale lastnike. Skupnega poveljnika niso imeli. Redne straže niso imeli, ponekod niti ponoči, je pa v vasi vedno bil nekdo na oprezu, da bi opozoril na nevarnost, ki bi se pojavila. Ali so bile take straže res tako nevarne »osvobodilnemu« gibanju, da je bilo treba zaradi njegove zaščite proti njim ukrepati z vsemi razpoložljivimi sredstvi?
Ko so partizani 2. septembra pozno zvečer prišli v Dane, je le v nekaterih hišah še gorela luč. Pri Žnidaršičevih so hitro opravili, saj so 43-letnega Karla Žnidaršiča vzeli s seboj in ga ustrelili nedaleč od domače hiše. Precej več opravka so si dali na Hauptmanovi domačiji; verjetno so pričakovali, da bodo tu zajeli dansko vaško stražo. Albin Hauptman je bil mlajši brat nekdanjega starotrškega župnika Petra Hauptmana. Za življenjsko sopotnico si je izbral Frančiško Palčič iz Vrhnike pod Racno goro. Rodile so se jima tri deklice, najstarejša je izpolnila enajst let, in en deček, ki je bil tisti večer star komaj dve leti. Od aprila 1941 je bil pri hiši tudi Albinov brat Stanko, ki se je z rojstnega doma umaknil pred Nemci. K družini sta spadala še služkinja in Albinov nečak Leon. Albin Hauptman je bil znan kot napreden gospodar. Poleg kmetijstva se je bavil tudi s čebelarstvom in z zbiranjem ter predelavo surovega masla.
Ob prihodu partizanov je bil pri Hauptmanovih tudi France Kraševec iz sosednjih Škrilj. Za Kraševčeve fante se je vedelo, da so bili tedaj že oboroženi kot vaška straža in da so v stalni pripravljenosti. Morda prav zato tisto noč v Škriljah niso dobili obiska. Na Hauptmanovem dvorišču je bil v začetku »napada« ustreljen Alojz Strle. Po eni verziji naj bi napadalci nanj slučajno naleteli pred hišo, po drugi pa naj bi bil na poziv k predaji prišel iz hiše. Albin in Stanko Hauptman ter Franc Kraševec so se v začetku »obleganja« umaknili v nadstropje v hiši. Partizani, ki so vdrli v pritličje, jim niso sledili, ampak so zanetili požar, da bi jih tako uničili. Ogenj se je po lesenem stopnišču razširil v del nadstropja in na ostrešje. Trije obleganci so se pred njim zatekli v obokano stranišče. Napadalci so proti njim streljali in v stranišče je priletela celo bomba, ki pa jo je prisebni Kraševec prestregel in vrgel v odprtino, da je eksplodirala v greznici. Tri Hauptmanove hčerke so med napadom zbežale iz hiše v sosedov sadovnjak. Za njimi je mati prinesla še najmlajšega, ga jim prepustila in se vrnila proti hiši. Nekje tam so jo potem ustrelili. Bili so prepričani, da bodo oni zgoraj umrli v plamenih, zato so se začeli odpravljati. Pred odhodom so zažgali še čebelnjak in gospodarsko poslopje, kjer sta zgorela dva konja, govejo živino so pa odpeljali. Čez nekaj časa so prišli Kraševčevi in drugi sosedje, postavili lestev in rešili ujetnike iz nadstropja. Iz skrivališča pod krušno pečjo sta prilezla služkinja in Leon, mater pa so prinesli na dvorišče mrtvo in nekoliko ožgano.
Nekako ob istem času kot v Danah so se partizani pojavili na rojstnem domu Hauptmanove žene Frančiške v Vrhniki. Po domače se je pri hiši reklo pri Mežnarjevih, kajti oče je bil cerkovnik pri podružni cerkvi sv. Frančiška, pisali pa so se Palčič. Oče Janez, rojen leta 1877, in mati Marija sta imela štiri sinove in dve hčeri: Julijano in Frančiško, ki smo jo že omenili. Najstarejši sin Jože je bil tudi poročen in je živel z družino v hišici blizu rojstnega doma. Jakob je bil izučen za čevljarja, toda ukvarjal se je s trgovino, ki jo je imel kar v domači hiši. Ivan je bil mizar, najmlajši od otrok je bil Feliks, ki je tedaj bil v internaciji. Mežnarjeva hiša je bila določena za središče vaške straže v Vrhniki in Jakob Palčič naj bi jo vodil. Menda so imeli šest pušk, somišljenikov pa več, vendar so tisto noč bili v hiši samo Jakob in Ivan Palčič ter Julijanin mož Janez Porok. Brez odpora so izročili puške. Partizani so trojico takoj zvezali in začeli ropati trgovino. Vse, kar je bilo vrednega, so znosili na voz; zaklali so prašiča in ga tudi naložili. Ker se je oče, ki so mu tudi ukazali iti z njimi, izgovarjal, da ga boli noga, so še njega posadili na voz in se odpravili proti Viševku. Komaj so prišli iz vasi, so se v Viševku zaslišali streli in nebo je razsvetlil sij požara. To je partizane, ki so šli ob vozu, nekoliko zaposlilo. Oče je to izkoristil, smuknil na tla in se zavlekel v koruzo ob cesti. Tako se je rešil. Sin Jože je slišal strele in nemir pri domači hiši, zato se je hitro umaknil od doma, kar pa ni bilo potrebno, saj ga niso iskali. Pač pa so se oglasili na domu 71-letnega Jerneja Pojeta in ga ustrelili. Poje je bil več let občinski odbornik in znan zadružnik. V Viševku so ubili bivšega orožnika Alojza Tomšiča in njegovo ženo Terezijo, njun dom pa požgali; v Pudobu so umorili Ivano Čač in njenega moža Mihaela, streljali pa tudi na Ivana Žnidaršiča, ki pa je zaenkrat še ušel smrti.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hauptmanova domačija v Danah tik pred požigom 1942

Jakoba in Ivana Palčič ter njunega svaka Poroka so v taborišču na Otrobovcu obsodili na smrt in jih napol ustreljene pometali v jamo pri Županovem lazu. Ivan je bil sicer ranjen v glavo, v bolnišnici v Ljubljani so mu potem morali odstraniti levo oko, vendar je še imel toliko moči, da je zlezel iz jame in s pomočjo dobrih ljudi prišel v Stari trg. On je tudi povedal, da je bil Jakob v jami še živ. Bil je strašno žejen in je prosil vode. Ivan mu je na skalah natrgal vlažnega mahu. Zanimivo je, da so sovaščani že pred vojno grozili Palčičevim. Ob neki priliki so nanje kričali: »Dol s farji in mežnarji. Vse je treba pobiti.« Ko je eden od razgrajačev kmalu potem prišel v trgovino, ga je oče vprašal, kaj so mislili s tistim kričanjem. On pa je zamahnil z roko: »Ah, bili smo pijani.«
V Starem trgu se je po ofenzivi spet nastanila italijanska posadka. Kdor bi pomislil, da so v noči med 2. in 3. septembrom morda šli gledat, kaj se dogaja v Danah, Vrhniki, Viševku in drugod, bi se krepko zmotil. Zgodilo pa se je nekaj še bolj nenavadnega. Partizani so tisto noč v kaplaniji v Starem trgu, tako rekoč zraven italijanske posadke, ustrelili kaplana Franca Kramariča, v hiši nasproti kaplanije pa 50-letno mater Katarino Telič. Trgovec Telič in njegov sin sta še pravočasno zbežala. Čeprav je bila v neposredni bližini močno oborožena italijanska posadka, so se lotili ropanja trgovine, preden so jo zažgali.
Kaplana Kramariča smo že omenili v zvezi z Janezom Kandaretom iz Dan. Po Janezovi smrti je prišel v Dane in zanj maševal v tamkajšnji cerkvici. Sorodniki in vaščani, ki so se tedaj zbrali v velikem številu, so si zapomnili besede, ki jih je kaplan izrekel po maši: »Blagor Tebi, Janez, ki si prejel krono mučeništva!« Verjetno je Kramarič slutil, da mučeništvo čaka tudi njega. Ustrelili so ga v njegovi sobi v kaplaniji isto noč kot enajst starotrških faranov. Da bi opravičili svoje zločinsko dejanje, so potem o kaplanu širili razne klevete in laži, tudi s pomočjo Slovenskega poročevalca. Večina tega je po letu 1945 prišla v razne monografije in zbornike, postala je del uradne zgodovine.

stran: 026

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Palčičevi ali Mežnarjevi iz Vrhnike leta 1937 ob naboru najmlajšega sina Feliksa – z desne Jakob, Jože, njegova žena Pepca, Ivan, spredaj oče Janez, Feliks, mati Marija – vse odrasle moške je pogoltnila komunistična revolucija

Ko so v ponatisu izšle Črne bukve, kjer je precej povedanega tudi o žrtvah revolucije v Loški dolini, so nekateri skušali zmanjšati pomen ponatisa z obnavljanjem starih neresnic. Franc Strle je tedaj v Nedeljskem dnevniku od 8. aprila pod naslovom Ob ponovnem izidu (belih) črnih bukev – Sprava s črnimi lažmi med drugim zapisal tudi sledeče: »Ali uredništvo Mladine res ne premore boljšega čtiva, da mora ponatiskovati propagandistične laži iz Črnih bukev? In čemu si je že drugič sposodilo Loško dolino, ki je s pomočjo italijanskih pušk postala najstrahotnejše prizorišče klerikalnega maščevanja za volilna poraza 1936 in 1938?« V nadaljevanju pisec govori o vaških stražah in o napadu nanje septembra 1942: »Zakaj naj bi partizani Loškega odreda sicer napadli te kraje in pri kom naj bi zasegli 9 pušk in 20 italijanskih ročnih bomb, če ne pri belogardistih? Ta partizanski napad je imel predvsem namen obračunati s takimi italijanskimi hlapci, kot sta bila Albin Hauptman in Karel Žnidaršič iz Dan, ki sta večinoma prenočevala kar na italijanskem poveljstvu v Starem trgu, toliko sta imela opraviti pri svetovanju, koga je treba ustreliti ali odpeljati v internacijo na Rab. Razloge, zakaj je bil ustreljen kaplan France Kramarič, sem natančno popisal v pravkar izšli reviji Naša obramba, zato jih ne kaže ponavljati«. Strle je napad na Črne bukve in na njihovo pisanje o Loški dolini nadaljeval tudi v naslednji številki nedeljca. Nekaj mesecev kasneje pa je objavil svoj Odgovor Črnim bukvam v Borcu št. ⁴⁄₁₉₉₁. Nekaj odlomkov iz tega sestavka smo že navedli. Tu je prikazal kaplana Kramariča kot glavnega pobudnika in organizatorja oboroženega odpora proti OF. Uredništvo Nedeljskega dnevnika je tedaj začutilo, da so nekatere Strletove besede vendarle prehude, zato je na posredovanje Hauptmanove hčerke objavilo njen spomin na noč med 2. in 3. septembrom 1942 v Danah in dodalo nekaj svojih misli o spravi, v obrambo kaplana Kramariča in župnika Presetnika pa se je postavil sedanji starotrški župnik Janez Kebe. Več njegovih razprav je izšlo v reviji Borec, zadnja leta 1998 v št. 567–569. V njih je z argumenti dokazal neresničnost obdolžitev in krivičnost napadov na oba omenjena duhovnika, seveda pa pri tem razkril tudi marsikatero podrobnost v zvezi v vaškimi stražami, ki nas posebej zanima.
Očitno je, da župnik Presetnik in kaplan Kramarič do zadnjega nista bila navdušena za oborožen odpor in da sta temu primerno tudi »vzpodbujala« ljudi. Umor Janeza Kandareta je gotovo pripomogel, da se je pri ljudeh, ki jih je že prej bilo strah komunizma, jeziček na tehtnici začel nagibati na drugo stran. Kaj bi šele bilo, ko bi že tedaj vedeli za seznam nasprotnikov OF, predvidenih za likvidacijo, ki sta ga partija in OF Loške doline po vsej verjetnosti sestavili v juniju 1942. Vendar tudi potem, ko ni bilo več izbire, ko so nekatere vasi sprejele prve puške, pri njih ni videti zagnanosti za boj. Na obeh straneh, pri partizanih v gozdu in pri stražarjih v vasi, so bili domači ljudje; še včeraj so bili sosedje, prijatelji, včasih celo bližnji sorodniki, so skupaj delali in praznovali, kako naj nenadoma postanejo sovražniki. Seveda je bil ta občutek močnejši pri tistih v vasi, saj so bili že od nekdaj tako vzgojeni in niso imeli politkomisarja, ki bi spreminjal njihov »narodni značaj«. Duhovnika, ki so jima kasneje pripisali toliko zlega, v tem smislu gotovo nista delovala. Spomnimo se, kako je kaplan Pezdir pri sv. Vidu opozarjal vidovske fante, ko so zvedeli, da od Krvave Peči nadnje prihajajo partizani: »Branite se, a ne ubijajte!« V noči na 3. september 1942 bi za tiste v Danah in Vrhniki komaj mogli reči, da so se branili. Oni iz gozda pa so že prišli z namenom, da bodo ubijali. Za devet pušk in dvajset bomb, kot se je pohvalil Strle, so ubili dvanajst ljudi, med njimi dve mladi materi, in nameravali so jih ubiti še več. Kakšna krutost je bila potrebna, da so Jakoba in Ivana Palčiča napol živa vrgli v brezno! Na njuni poti od doma je svetil ogenj, ki je požiral domačijo v Viševku. Do tedaj so v dolini požigali samo okupatorji.

stran: 027

Beremo, da so vaške straže v Loški dolini nastale po italijanski ofenzivi, da so jih pravzaprav postavili Italijani, vendar bi za njihov rojstni dan morali imeti prav 3. september 1942. Postalo je očitno, da oni v gozdu ne prizanašajo, da se z njimi ni mogoče pogovarjati po domače, da imajo namen zatreti vse, kar ne misli po njihovo, kajti le tako bodo dobili in obdržali oblast nad dolino. Italijanske represalije so jim na tej poti celo pomagale, zato niso mogle biti »klerikalno maščevanje zaradi poraza na predvojnih volitvah«. Vaške straže, ki so se v dolini razrasle po septembru 1942, so zato bile trdnejše. V Grahovo sta tedaj prišla France Kremžar in mladi pesnik Balantič. Kdo ju ne pozna, zlasti Balantiča.V Dane je prišel Janez Borštnar, ki si je privzel ime Pisun, verjetno zato, ker je bil tudi on pesnik. Po poklicu je bil študent slavistike in komparativistike na ljubljanski univerzi, že blizu diplome. Ni imel posebnega vojaškega znanja, imel pa je nekaj splošne izobrazbe in veliko ljubezen do domovine. Nas seveda zanima, kje so bili po 3. septembru Kandaretovi in Kraševčevi fantje, ki smo jih spoznali v tej zgodbi, kje je bil Ivan Palčič, ki se je rešil iz brezna v Racni gori, kje je bil njegov oče, ki je ušel nasilnikom že prej, kako je Albin Hauptman moral sam prevzeti skrb za štiri majhne otroke, ki so nenadoma ostali brez mame. Kako je ob kapitulaciji Italije bilo v Pudobu, kjer so se zbrale vaške straže iz cele doline, tudi grahovska, in jih je obkolila vojska, v kateri je menda bilo slišati več italijanskega žlobudranja kot domače govorice. Toda naj vse to ostane za eno naslednjih zgodb.

Zaključek

Skušali smo povedati nekaj o tem, kako se je začelo v Loški dolini, v dolini pod Snežnikom. Segli smo daleč nazaj v leto 1936, h koreninam, iz katerih je kasneje pognalo drevo revolucije. V marcu 1942 je dolino vznemiril umor, ki ga niso povzročili okupatorji, če bi ga povzročili oni, niti ne bi bilo tako nenavadno, ampak domači ljudje, ki so se odločili, da za svojo pot na oblast ne bodo izbirali sredstev. Odločili so se za revolucijo in s tem sprožili protirevolucijo. Šestdeset let je od tedaj. Kakšni so spomini na davno leto 1942? Že naslovi nekaterih knjig zgovorno pričajo o tem. Radko Polič: Čudežna pomlad, Matevž Hace: Nepozabno leto 1942 in Komisarjevi zapiski – in še bi lahko naštevali. Druga stran, ki revolucije ni želela, ni govorila o čudežni pomladi in o nepozabnem letu, ampak kvečjemu o letu grozot in velikih žrtev. Letos, v teh dneh se jih bomo spominjali, ob šestdesetletnici začetka vaških straž in slovenske nacionalne ilegale.