Avtor: Brane Senegačnik

stran: 069

Očetu, v spomin na žareče dni

Na križpotju pod golim hrbtom Pasje ravani

poslušam veter.

Sence se gostijo.

Pritlikavo razpelo molči.

Valovi trav

neslišno pljuskajo

v nebo.

Poslušam veter.

Ob uri zarje,

na večni meji dveh kraljestev

pojejo listi.

Vračajo se mrtvi.

Z lahkim korakom,

s prosojnimi telesi,

ki nikomur ne kradejo prostora,

poseljujejo deželo,

žejni mojega glasu;

in tudi jaz se vračam,

žejen njihove nedolžnosti,

v to samoto.

Noč pečati ustnice,

ki globoko v notranjosti

ranjujejo tišino.

Veter.

Nad zasutimi vrelci laži

poslušam pesem mrtvih

in stopam v gozdove,

ki se odpirajo v gozdovih,

na večerna polja,

in na druga polja v njih,

blaga in neskončna,

kjer v zelenih ognjih

gori otroštvo sveta,

in v mojih tesnih žilah se dvigujejo

nova in nova obrežja

umirajoče sinjine …

Pojte, mrtvi!

Naj bodo moje misli glina vaših jasnovidnih prstov;

naj vaše plahe oči z mene slečejo čas,

da bom čutil to, kar ostaja;

naj me prebodejo,

da se v srhu minevanja dotaknem sebe!

Naj bo moj glas dolga rana,

naj skoznjo teče veter,

naj meša kri razrušenih kraljestev,

naj tke, kar je.

stran: 071

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Na večni meji dveh kraljestev Mirko Kambič