Avtor: Anton Drobnič

stran: 071

Že drugi rod se umika tretjemu in odhaja v zgodovino, odkar so partizani na planoti Lajše nad Cerknim zagrešili enega od svojih številnih zločinov. Dne 3. februarja leta 1944 so njihovi krvniki pri seniku, ki je danes spominska kapela,»likvidirali« petnajst Slovencev iz Cerknega in okolice. K seniku so jih z več strani prignali zjutraj, jih ves dan zasliševali in mučili, pred nočjo pa so vsakega posebej odgnali k bližnjemu breznu za gozdnim robom in ga po preizkušeni partizanski ubijalski tehniki ustrelili v tilnik in pahnili v temno brezno. Tako so ustrelili duhovnika Lada Piščanca in Ludvika Slugo, učiteljico Pavlo Paa, šiviljo Pavlo Sedej, hišnico Karlino Zorzut, invalidko Angelo Eržen, kmetico Katarino Mezek, za katero je veljalo, da je noseča, služkinjo Malko Purgar, kmeta Filipa Bevka in Antona Mlakarja, zidarja Janeza Ambrožiča, čevljarja Rudolfa Bogataja, trgovca Franca Rojca, mesarja Alberta Kavčiča in voznika Josipa Bavcona. Ta se je hudo ranjen edini rešil iz brezna in ostal živ.
Ta strašni zločin, ki so ga storilci kasneje skrivali pod imenom »zadeva v Cerknem«, so izvršili v skladu z navodili in prakso Komunistične partije Slovenije – KPS – in po zapovedi Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, vse v skladu z zločinskim odlokom Osvobodilne fronte – OF – od 16. septembra 1941, da bodo vsakega, ki se jim ne bo pokoril, šteli za narodnega izdajalca in kaznovali s smrtjo. Neposredni ukaz je izdala tajna partijska policija, Pokrajinska komisija Varnostno-obveščevalne službe – VOS. Ta je v Cerknem in okolici že več mesecev iskala in zasledovala idejne in politične nasprotnike revolucije, ki jo je KPS vodila pod masko narodnoosvobodilnega boja. Že konec oktobra 1943 je VOS med drugimi obtoženci zaprla tudi nekatere od teh, ki jih je kasneje umorila na Lajšah, češ da so belogardisti in sodelavci Gestapa. Tako sta bila že tedaj obtožena oba duhovnika in učiteljica Pavla Paa. Preiskavo so vodili Bojan Štih, Miro Perc, Miro Brajnik, Franc Pokovec, Branko Jerkič, Zmago Zupančič, vsi vodilni člani VOS. Prvi štirje so kasneje tudi sodili, za tožilca pa se je postavil kar sam poveljnik 3. operativne cone oziroma kasneje 9. korpusa Lado Ambrožič. Sedem ali osem obtožencev so umorili, kaplan Lado Piščanec je bil konfiniran v Cerknem, kaplana Ludvika Slugo in učiteljico Pavlo Paa so tedaj oprostili.
VOS je te in druge osumljence še naprej zasledovala in iskala priložnost, da jih uniči. Takšna priložnost se je ponudila, ko so Nemci dne 27. januarja 1944 nepričakovano napadli pokrajinsko partijsko šolo v Cerknem in pobili 26 mladih partizanskih tečajnikov in še 22 drugih partizanov in domačinov. Nezadostno zavarovanje šole in tečajnikov, za kar je bil kriv zlasti štab 9. korpusa, in nebudnost varnostnikov so krivci skrili pod obtožbo proti nedolžnim. »Jasno je, da je bila vsa stvar do podrobnosti izdana. Cerkljanski belo in plavogardisti so opravili svoj izdajalski posel,« sta vodja šole Ivan Bratko in Dušan Bravničar poročala PK KPS. Ta je – kot vse kaže v osebi Aleša Beblerja in Franca Leskoška – ukazal »likvidirati vse tiste tipe«, ki so bili omenjeni v poročilu. Nato je Miro Perc ukazal Ivanu Manfredi, naj pridobi spisek imen vseh oseb iz Cerknega, ki»so osumljeni ali jim je dokazano sodelovanje z belo ali modro gardo kot tudi oseb, ki so bile na zadnjem procesu obsojene na konfinacijo ter tudi tistih, ki niso bile obsojene zaradi pomanjkanja dokazov«. Manfreda je zbiranje podatkov zaupal okrožnemu obveščevalcu Jožetu Laharnarju. Ta je seznam sestavil s pomočjo Jožeta Primožiča, sekretarja KPS v Cerknem. Prijetje, zasliševanje pri seniku na Lajšah in umor prijetih sta vodila člana PK VOS Miroslav Remškar in Janez Učakar.
Vse te podatke in še mnogo drugih je mogoče dobiti iz zgodovinske študije dr. Borisa Mlakarja v knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je leta 2000 izdala Goriška Mohorjeva družba. Mnogi podatki so bili po zaslugi istega zgodovinarja znani že mnogo prej. Kljub temu se do danes ni nič zgodilo, umorjeni so ostali v breznu, likvidatorji pa še naprej uživajo vse časti in izredne pokojnine za revolucionarne zasluge.
Kljub slovesno zagotovljenim pravicam vsakogar do zaznamovanega groba in do javnega spomina trupla 14 nedolžnih žrtev že 58 let ležijo v breznu. Tudi samostojna, demokratična in pravna Republika Slovenija že enajst let molči. Trupel ni izkopala in prepoznala in ne dostojno pokopala. Ni uradno ugotovila, zakaj in kako so umrli, in ne, kdo je odgovoren za njihovo smrt, kdo je umore ukazal, jih organiziral in izvršil, kdo so bili odgovorni poveljniki. Za državno oblast so te žrtve še vedno sovražniki, kot so jih pred davnim časom lažno obsodili komunistični morilci. Zato jih država ne pozna in zanjo teh nedolžnih žrtev preprosto ni. Še vedno pa obstaja sramotilna in lažna trditev o»belogardističnem izdajstvu« v napisu na spomeniku žrtvam nemškega napada na partijsko šolo v Cerknem. Nikogar ni, ki bi to sramotno laž odstranil. Samoopevani junaki s priviligiranimi pokojninami takšnega dejanja niso sposobni. Priznati resnico ne znajo, ne morejo ali nočejo. Zavezani so laži in ostali so sužnji zločina, državna in lokalna oblast pa hlapec teh sužnjev.

stran: 074

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Kranjska lilija Stanko Klinar

Zakaj toliko besed o»zadevi v Cerknem«, o poboju idejnih nasprotnikov, o genocidnem zločinu, ki so ga partizani storili nad petnajstimi nedolžnimi domačini na tistem kraju visoko nad Cerknim? Ne samo zato, ker je že poboj 15 nedolžnih ljudi neznanski zločin, ampak tudi zato, ker zamolčane cerkljanske žrtve niso edine. V Sloveniji je znanih nad 200 medvojnih in povojnih morišč, v katerih ležijo izmučena trupla okrog 20 tisoč prav tako zamolčanih Slovencev in okrog 150.000 drugih žrtev zločinskega komunističnega nasilja. Tudi za te država ne ve in noče vedeti. Ni jih izkopala iz brezen, jam in jarkov, ni jih spodobno pokopala in označila njihovih grobov, ni ugotovila njihove istovetnosti, vzroka in načina njihove smrti in ne krivcev te velike morije.
Nasprotno, vrhovni državni predstavniki hvalijo Komunistično partijo, ki je vse te zločine spočela in izvedla. Njen NOB, ki je pripeljal Slovence in Slovenijo v pol stoletni totalitarni sistem, ki se je končal z moralnim, političnim in gospodarskim zlomom, nam vsiljujejo za temelj in začetek naše državnosti. Pravosodni minister in državni tožilci uradno romajo k začetkom totalitarnih pravosodnih organov in tam iščejo svoje korenine ter slavijo in častijo komunistične medvojne in povojne zločince. Zakonodajni organi pa še naprej ohranjajo v veljavi vse privilegije, ki so si jih množični pobijalci prisvojili v totalitarnem sistemu, in vse zakone, ki nasprotnike totalitarnega nasilja in komunistične revolucije obsojajo kot državne sovražnike in jih obravnavajo kot manjvredne državljane.
Na drugi strani slovenski oblastniki in njihovi medijski podporniki ne pozabijo obsoditi nobenega zločina drugod po svetu, nobenih starih ali novih pobojev in njihovih storilcev. Vedo za Kambodžo, za Ruando, za Čečenijo, za Kosovo in Srebrenico, za Hrvaško in Srbijo. Nočejo pa nič vedeti za stotine slovenskih morišč in za stotine slovenskih vojnih zločincev. Podpisali so sporazum o ustanovitvi stalnega mednarodnega sodišča za vojne zločine, sami niso razkrili in pravosodju predali niti enega samega osumljenca. Imenovali so slovenskega sodnika za zločine v Ruandi, doma pa predsednik države in pravosodni minister hvalita državne funkcionarje kot modre, ker ne preganjajo vojnih zločincev, češ da bi to bilo neracionalno in bi po nepotrebnem odpiralo stare rane. To naj bi bila pravna država, država, ki hoče v združeno Evropo! V resnici je to država priviligiranih in nedotakljivih, zadnje zatočišče vojnih zločincev, edina država neraziskanih množičnih morišč, čudna država, ki jo o demokraciji in pravu poučujejo in jo vodijo zadnji komunistični diktatorji, država, v kateri je modro poteptati domače zakone in mednarodne konvencije.
Ob spominu na nedolžne žrtve komunističnega nasilja se vedno vprašujemo tudi o spravi. Nato razpravljamo o tem, kako se mora vsak človek spraviti s seboj in z Bogom, s svojimi bližnjimi in z vsemi ljudmi, tudi s svojimi nasprotniki. To je osebna sprava, sprava, ki je glede dogodkov pred šestdesetimi leti med nami že davno dosežena.
Danes glede druge svetovne vojne in revolucije ni vprašanje osebna sprava med ljudmi. Veliko vprašanje je narodna sprava. Zaradi revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej je slovenski narod še vedno razdeljen. Ta razdor je eno temeljnih vprašanj našega družbenega in moralnega življenja. Dokler ne bo dosežena narodna sprava, ne bo pravega napredka in ne splošnega zadovoljstva.
Narodni razdor zaradi revolucionarnega nasilja ima pravne in politične vzroke. Zato ga je mogoče odpraviti in doseči narodno spravo samo na državni politični in pravni ravni. Država mora poiskati pobite in jih častno pokopati, ugotoviti vzrok in način njihove smrti, poiskati storilce in krivce kaznovati, odpraviti njihove privilegije in vsakršno neenakost živih in mrtvih državljanov v zakonih in pred zakoni. V resnici z zakonom o vojnih grobiščih pripravlja novo razlikovanje in novo zaničevanje žrtev revolucije.
V zadnjih enajstih letih na vrhu slovenske države ni bilo voditelja, ki bi bil zmogel ali hotel kaj narediti za narodno pomiritev, za resnično enakopravnost vseh državljanov. Upajmo in molimo, da vse priložnosti še niso zamujene in da bodo Slovenci znali izbrati sebi in državi modre voditelje, ki jim bo odprava narodnega razdora pomenila temelj za pot v normalno narodno in državno prihodnost.