Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 074

stran: 075

Osvobodilna fronta mora ostati najsvetlejši trenutek naše zgodovine. To nam je vsem jasno kot beli dan. Pa ne samo to. Postati in ostati mora temeljni kamen slovenske države, slovenske suverenosti. In dan, ko naj bi bila ustanovljena Osvobodilna fronta, naj postane za vse veke vekov eden največjih in najpomembnejših slovenskih praznikov. Ampak kako?
Mi smo se pri zgodovini, ko le-ta še ni bila popolnoma prirejena za potrebe komunistov in pozneje njihovih dedičev, učili precej drugače, kot so pozneje skušali prikazati. Mi smo se učili natanko tako, da je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Angležem, Francozom, Američanom itd. Kajti takrat je bila Nemčija povezana s Sovjetsko zvezo in tako rekoč prijateljska država.
Ljubo Sirc je v polnočnem klubu dne 26. aprila letos lepo razložil, zakaj v drugih državah komunistična partija ni mogla prevzeti ekskluzive v odporniškem gibanju. Tam se je druga svetovna vojna začela že precej prej in se je odporniško gibanje že močno razvilo, komunisti pa so začeli svoj odpor šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Zato nikakor niso mogli prevzeti »komande« v odporniškem gibanju. Prej seveda ni bilo vzroka. Menda ne bodo napadali svojih prijateljev in vzornikov. Pri nas pa je bil čas za kaj takega prekratek. Protiimperialistična fronta se je preimenovala v Osvobodilno fronto, še preden se je kakršnokoli odporniško gibanje organiziralo, si uzurpirala boj proti okupatorju in vse druge proglasila za sovražnike. Zaradi izkušenj v ilegalnem delovanju (lahko bi rekli delovanju v podzemlju ali pa mafijskem delovanju) ji je ves načrt več kot uspel.
Danes se nihče več ne spomni imena Protiimperialistična fronta. Celo tisti ne, ki so bili zraven, ki so jo ustanavljali. Pravzaprav se nihče ničesar več dobro ne spomni, še datum ustanovitve je nekoliko problematičen. Se pa dobro spomnijo, da so morali nekaj narediti, ko so se takratni voditelji klanjali okupatorju in se mu udinjali na vse mogoče načine. Namesto da bi se mu vrgli na nož in tako naredili prosto pot komunistom za prevzem oblasti oziroma za izvedbo »ljudske revolucije«, za kar je pri celotnem projektu, imenovanem Osvobodilna fronta ali Narodno osvobodilno gibanje ali Narodno osvobodilni boj, pravzaprav v resnici šlo. In te besede: osvobodilna fronta, narodno osvobodilno gibanje, narodno osvobodilni boj žvečimo in prežvekujemo vseh »teh naših petdeset let« in več, da bi iz njih naredili veličastno dogajanje, ki bi bilo nam vsem in našim zanamcem svetal spomin in vzor in oh in sploh. Po vsem tem truda polnem obdelovanju, lišpanju in zaljšanju vsega skupaj, da bi preprečili sleherni dvom o, kako naj rečem, včasih se je reklo »tekovinah revolucije«, danes pa te besede nekako niso zaželene, skoraj so prepovedane, skratka, po vsem tem prežvekovanju se pa najdejo razni stanovniki (Tu seveda ne mislim tistega Stanovnika, ki ima brke à la Franz Jozef), ki pravijo, da je bila vse skupaj prevara. Le kako si naj njihove izjave drugače razlagamo, kot da so to nekakšni notranji sovražniki, ki jih je vseh »teh naših petdeset let« kar mrgolelo. Če jih ni bilo, smo jih pa naredili ali določili. Po nad vse uspešno končanem »narodnoosvobodilnem boju«, ko je »osvobodilna fronta« prerasla v »ljudsko oblast«, smo se vseh »teh naših petdeset let« neutrudno borili z notranjimi sovražniki in sovražno emigracijo, da smo na koncu koncev naredili lastno državo. To dejstvo moramo še zapisati v ustavo, pa bo veleprojekt skoraj končan.
Kako lepa zgodba s srečnim koncem! In potem so šli vsi na morje. In potem so vsi živeli srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Ja, hudiča so. Nekaj je manjkalo. Demokracija je hudič. Vsak lahko misli po svoje in to lahko tudi pove in celo, saj človek ne more verjeti, napiše. Brez kančka slabe vesti. Joj, joj, joj, bi rekel naš nadškof. In v taki demokraciji notranjega sovražnika skoraj ne more biti. Sploh pa to ni dobra beseda, ker bi kdo takoj pomislil na to, da se komu »toži po bivšem sistemu«, kot pravi Iztok Mlakar v svoji pesmi.
Torej, kako? Kako narediti nekaj, kar bi delovalo kot notranji sovražnik, s katerim bi se borili in ves čas prikazovali lahkovernemu ljudstvu, kako ga vedno znova odrešujejo in vodijo v, uh, samo ne smem reči »lepšo prihodnost«, tudi ta beseda je že toliko prežvečena, da ni več okusna. Pojma nimam. Ampak, saj razumete, za kaj gre. Pa se usedejo skupaj vsi, tisti starejši z izjemnimi pokojninami in tisti mlajši z izjemnimi plačami in tuhtajo in tuhtajo in iztuhtajo. Seveda ljudstva ne bodo pripeljali v kakšno posebno blaginjo. Če hoče ljudstvo živeti v blagostanju, naj se kako znajde. Naj gara kot konj. Saj drugega ne zna. Mora pa dobiti občutek, da ga vodijo v blaginjo. Mora pa dobiti občutek, da so edino oni sposobni, da imajo edino oni ljudi (kadre), ki ga lahko vodijo v blaginjo. Mora pa dobiti občutek, da so njegovi vodniki in odrešeniki. Ampak kako. Hja. »Sve se može, kad se hoće,« pravijo naši bivši bratje. Torej. Vsakih nekaj let, ko se bo napak teh voditeljev in odrešiteljev nagrmadilo že toliko, da bo prav vsak idiot opazil, da ga biksajo, ali pa, kadar bo treba kaj delikatnega postoriti, kar se lahko sfiži (npr.: osamosvojitev, pa pridružitev Evropski zvezi), za nekaj časa pripustijo k oblasti tiste, ki so jim sicer trn v peti. Medtem jih z vsemi topovi (beri: mediji) obstreljujejo, pokažejo vse njihove napake in kikse in pohlep in jih potem znova vržejo s trona in se kot odrešeniki prikažejo ljudstvu. Medtem se seveda pregrupirajo in konsolidirajo in ostanejo večno mladi in sposobni. Vedno znova – kot ptič Feniks iz pepela. Če »desnici« kakšna reč slučajno uspe, jo pa pozneje prikažejo kot pravzaprav svojo zaslugo, ali še bolje, če bi oni to reč sami peljali, bi bila bolje in ceneje in hitreje speljana.

stran: 077

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Naj zasije to rumeno sonce, v veliko poletje Mirko Kambič

In ljudstvo se pusti vedno znova nategniti na iste finte. To sem sicer že ničkolikokrat napisala, pa bi bilo treba še naprej obešati na veliki zvon. Torej skušam ljudem soliti pamet in biti nekakšna »avantgarda« (kako milozvočna beseda iz dobrih starih časov), kar se mi sicer malo gravža, ampak če pravijo moji otroci, da sem brihtna kot tristo hudičev, bo že nekaj na tem. Ko smo že pri tem, naj omenim še tole. A ste opazili, da zadnje čase vse mogoče ljudi sprašujejo, če jim je že kdo predlagal, naj kandidirajo za predsednika države. In vsi po vrsti so priznali, da seveda, da so se jim ponujali ljudje, ki bi zbirali podpise zanje in sploh, potencialnih predsednikov mrgoli kot gob po dežju. Naj se torej potrkam po prsih, kajti tudi meni so že ničkolikokrat vsiljevali take in podobne ideje, češ da je že čas, da se v politiki na najvišjih mestih pojavi kakšen človek, ki misli in skrbi bolj za druge kot zase. Pa me ne zanima. Posebej predsedniško mesto ne, kajti če bi se tam pojavila sama, potem bi nastala velika rabuka, cirkus, kažin. Kajti moje razmišljanje je popolnoma skregano z razmišljanjem ljudi, ki v tej družbi nekaj štejejo, kot bi rekel Gaber, bivši minister za šolstvo in še vse sorte. On pa je čudovit človek, kot pravi Vika, pardon, Viktorija Potočnik, ki je iz Ljubljane naredila krasno mesto, ljudem nalila pozitivne energije in jih sploh osrečila, kot je rekla sama v pogovoru na tv Pika. Pred kratkim so me v neki telefonski anketi spraševali, kaj mislim, da bi bilo treba najprej v Ljubljani postoriti, pa sem vprašala, če lahko izbiram samo med naštetimi rečmi ali povem kaj svojega, pa so rekli, da veljajo samo naštete reči. Sama imam vrsto idej, kaj bi bilo nujno narediti v Ljubljani, ampak to je že druga zgodba, dolga kot ponedeljek. Zato jo »pustmo stat«. Potem so me še vprašali, koga bi volila za župana, če bi bile zdaj volitve, seveda zopet izmed naštetih imen. Zakaj pa zdaj to, bi se vprašal vsak, ki ni prebral mojega prejšnjega članka. Ha, morda bomo pa kmalu volili novega župana, kaj se ve. Brez ciganke prav nič. V zvezi s predsedniškimi volitvami še to. Predsednik mora biti pravi človek, »naš« človek, da tudi takrat, ko pride, ko pripustijo, »desnico« na oblast, skrbi za pravo usmeritev v državi. In opozarja. Da se ne bi kaj »čudnega« pripetilo, kar bi imelo dolgoročne posledice za izbrance, ki so že iz zibke sem določeni, da bodo vodili to državo.
Začenja se torej zabava. Kandidatov za predsednika bo očitno cela gora, vsaka stranka bo imela svojega, najmanj enega. Sami kvalitetni kandidati. Vendar, kot vedno, bodo vsi razen enega samo za blef. No ja, kaj hočemo. To je pač naša folklora. Če smo vojno preživeli, bomo pa še mir, pravi moj mož.
Naj se torej vrnem k najsvetlejšemu obdobju naše zgodovine, temeljnemu kamnu naše samostojnosti, naše države, ki se je začelo z okupacijo Slovenije v letu 1941 (Kaj ni to pravzaprav smešno?) oziroma nekje okoli velikega praznika, 27. aprila. Torej ta praznik je bedast, da se ne da povedati. V dobrih starih časih smo imeli še en praznik, ki je bil ravno tako bedast in smešen. To je bil 22. julij, ko je »počila« prva partizanska puška. Pod Šmarno goro so obstrelili nekega žandarja, ki ni storil nikomur nič žalega. Ubogi mož je imel srečo in je preživel (Končno bi partizanska puška počila tudi, če bi ustrelili kar v zrak). Pa vendar je bil to dan vstaje slovenskega naroda. Bog se nas usmili! K sreči smo ta praznik ukinili. Ampak obeležje pod Šmarno goro je ostalo. Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, koliko je še takšnih obeležij, ki imajo sicer veličastne napise, ampak resnični dogodki so pa bedasti in smešni. In koliko takih veličastnih (beri: bedastih in smešnih) dogodkov je opisanih v knjigah, tudi zgodovinskih knjigah in celo v Enciklopediji Slovenije. In ubogi šolarji morajo te stvari jemati čisto resno in se jih skrbno naučiti, ne da bi vedeli, kakšen blef je zadaj. Kakšna je resnica, pa sploh ni važno.
Zdaj smo pa tam! Moja priljubljena tema, moja priljubljena beseda. Kaj pa sploh je resnica. »Resnica je. A v vseh stvareh tiči tako globoko, da se v njih zgubi,« pravi Menart v svoji pesmi. »Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti. Na strani laži so najvitalnejši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani profesionalci.« (Dušan Radović). Resnica je tisto, kar je črno na belem. Kar je napisano v zgodovinskih knjigah in v enciklopediji. Kar je vklesano v kamne na obeležjih. Kako si pa kdo razlaga in kaj misli, je pa njegov problem. Zato je zelo pomembno, kaj bomo napisali oz. vklesali na kamne, ki bodo obeleževali grobišča množičnih in tudi manj množičnih medvojnih in povojnih pobojev. To bo ostalo in to bo resnica. Zato bo kmalu zakonsko določeno, kaj se sme napisati na taka obeležja. Zato je treba pohiteti. Da nam ne vzamejo še te resnice.