Avtor: Anton Drobnič

stran: 079

Prvi urednik Enciklopedije Slovenije Josip Vidmar je v uvodu k prvemu zvezku zapisal temeljno načelo ES: »Vse v nji naj bi bilo zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma. … Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močan faktor v vzgoji socialistične zavesti in misli.« Temeljni namen ES torej ni bil zbirka podatkov in informacij o slovenski preteklosti in sedanjosti, torej zapis o vseh bistvenih dejstvih v zgodbah Slovencev, kot je Vidmar tudi zapisal, ampak vzgoja in usmerjanje socialistične zavesti in misli. Temu propagandnemu načelu se je zvesto podredilo tudi uredništvo in to izrecno priznalo v svojem predgovoru z besedami: »Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med 2. svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev ali proti njej.« Temeljna zasnova enciklopedije – usmerjanje zavesti in misli – je zahtevala za ene drugačna merila kot za druge, torej pristranost in ne strokovno korektnost.



stran: 080

Načelo usmerjanja zavesti in misli se v ES ne kaže samo s posebnim izborom in tehtanjem biografskih gesel, ampak povsod v ES, kot je trdo zahteval Josip Vidmar, pri vseh geslih, pri katerih je mogoče vplivati na družbeno zavest in misel. Ta vzgojno-propagandna dejavnost avtorjev ES se tudi ni omejila samo na poseben izbor gesel. Posegla je po vseh rekvizitih totalitarne politične in nazorske propagande in zavajanja, zlasti tudi po preizkušenem komunističnem sprevračanju ustaljenih besed in pojmov in celo po laži in prevari, uporabljeni v najrazličnejših oblikah in stopnjah. Nič čudnega, saj je uredništvo že v svojem predgovoru povedalo, da bo NOB in delavsko gibanje razčlenilo in obdelalo s posebno skrbjo, druge osebe pa je brez razčlenitve vnaprej obsodilo narodnega izdajstva. Čudno in strokovno nespodobno pa je, da so pri takšnem enostranskem stališču vztrajali tudi kasnejši uredniki in sodelavci ES po padcu totalitarnega sistema, ki se danes hvalijo z znanstveno in strokovno korektnostjo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Kot primer skrajno nestrokovne manipulacije s spreobračanjem besed in pojmov in prikrito lažjo naj navedem samo nekaj primerov, kako so v ES označili nasprotnike komunistične revolucije:
Pri geslu ERLICH je zapisano: … kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju. Pri geslu KATOLIŠKA AKCIJA je zapisano: Med NOB so nekatere njene organizacije nastopale kot organizatorke boja zoper OF, ker so v njej čutile vpliv komunistov. Pri geslu KATOLIŠKA CERKEV stoji: Na … odklonilno stališče duhovščine sta vplivala 2 razloga: … hudi predsodki zoper OF in partizanstvo zaradi vloge, ki so jo imeli v NOB komunisti (protikomunizem). Pri geslu OSVOBODILNA FRONTA SL. NAR. beremo: … nasprotovali so sodelavci okupatorja in protikomunisti, … deloma je nasprotnike ustvarilo partizansko nasilje.




Iz zapisanega v ES torej sledi, da so Erlich, Katoliška akcija, katoliška Cerkev in drugi »protikomunisti« med vojno nasprotovali narodnoosvobodilnemu gibanju (z malo začetnico!), da so nasprotovali boju za osvoboditev izpod okupatorjev iz čistega protikomunizma in iz gole ljubezni do tujih okupatorjev. Njihovo nasprotovanje je prikazano kot narodnostno, politično in moralno gnusno, sovražno in zločinsko.
Ni pa povedano, da so Erlich, KA, katoliška Cerkev in drugi »protikomunisti« nasprotovali OF in partizanom zaradi krvavega komunističnega nasilja in revolucionarnega terorja nad domačimi, zlasti vernimi prebivalci, katerega nosilci in izvrševalci so partizani bili, ne pa zaradi boja proti okupatorju, ki je bil samo postranska stvar, samo dobrodošla možnost za prikrito izvedbo revolucije in nasilen prevzem oblasti.
Ali bi starše mladoletnih učenk, katerim se je profesor ponudil, da jim bo brezplačno pomagal pri učenju slovenščine, med tem poukom pa jih je spolno izrabljal, jih posiljeval in vpletel v organizirano mrežo prostitucije, če so po razkritju zlorabe in zločinov zahtevali odstranitev in kaznovanje takšnega profesorja, smeli označiti, da so nasprotniki poučevanja materinega jezika? Takšna trditev bi bila kljub videzu resničnosti nesramna laž. Nihče si je ne bi drznil zapisati.
Partizani so prvo leto svojega »narodnoosvobodilnega boja« pred začetkom protirevolucije na območju nekdanje občine Cerknica umorili – navadno po grozovitem mučenju – 61 neoboroženih Slovencev od župana in župnika do hlapcev in kajžarjev. Med njimi je bilo 21 žensk oziroma 15 mladoletnih oseb (7 deklet). V istem obdobju je tam padlo – brez mučenja – 9 okupatorskih vojakov. Vsa imena in podrobnosti so zapisana v knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.
Šele po takšnem »narodnoosvobodilnem boju«, v katerem so bili ubiti okupatorji samo postranska malenkost, so avgusta in septembra leta 1942 nastale vaške straže, ki so pred novimi komunističnimi umori in ropi zastražile slovenske vasi, v katerih večinoma ni bilo nobenega italijanskega vojaka, niso pa partizanom branile napadati in ubijati okupatorjev.

stran: 081

Avtorji ES pa so kljub temu mirno zapisali laž, da so slovenski katoličani in drugi »protikomunisti« nasprotovali narodnoosvobodilnemu boju. Protirevolucionarje so brez sramu označili za nasprotnike tistega, za kar so se partizani razglašali, in ne za nasprotnike tega, kar so partizani v resnici počeli. Takšna je sprevržena logika Vidmarjevega »znanstvenega nazora«, ki so se ji vdano podredili uredniki ES, da bi zakrili trenutno nadvse nadležno revolucijo in zavarovali mitološko svetost NOB. Temu pravijo strokovna korektnost!