Avtor: Vanja Kržan

stran: 027

stran: 028

Nekoliko nenavaden naslov, saj običajno proslavljamo obletnice, ki za slovenski narod in našo Cerkev predstavljajo pomemben kulturni, civilizacijski ali verski dogodek. Birme škofa Vovka pred približno petdesetimi leti po različnih krajih ljubljanske škofije in tržaško–koprske škofije, pa so bile daleč od tega. Spominjam se 22. junija l. 1952, ko naj bi bila birma na Jesenicah, v železarsko – proletarskem kraju v primežu komunistov, v dolini pod Mežakljo in Karavankami: še danes slišim in vidim divjanje sovražnih revolucionarjev in proletarcev, psovke in pesti, nahujskane ‘ljudske množice’, tajne agente UDBE, miličnike, itd. Stvari, nevredne spominjanja ob petdesetletnici, toda pomembne zato, ker nam ponovno približajo osebnost nadškofa Vovka in nemogoče razmere, v katerih je kljub vsemu hudemu ali pa prav zato, vedno bolj postajal škof – vzornik, vedno bolj priljubljen in cenjen med svojimi verniki.
Predvsem zaradi dogodkov izpred petdesetih let je za takratne jeseniške birmanke in birmance naša ‘naknadna’, kasnejša birma enkratno in nepozabno versko in duhovno doživetje, ki skupaj z zakramentom birme ostaja v nas neizbrisno znamenje. In neizbrisna nam danes, v zrelih letih, prihaja pred oči podoba birmovalca škofa Vovka, velikega človeka in duhovnika, ki nam ga je izbrala in podarila Božja previdnost v težkih časih narodove zgodovine.
Ni moj namen, da bi se razpisala o letu 1952, ki ga imamo za enega najtežjih za Cerkev na Slovenskem, saj o tem izčrpno poročata Ludovik Ceglar v drugi knjigi o nadškofu Vovku in Ivan Merlak v letošnji izdaji življenjepisa božjega služabnika nadškofa Antona Vovka Za Cerkev in narod. Karkoli bi dodala ali povzela iz teh dveh življenjepisov, bi bilo le nekaj besed več v morju trpljenja, krivic in poniževanja takratnih vernikov, bodisi škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, bodisi do konca izmozganih kmetov, zatiranih učiteljev, profesorjev in učencev, preziranih uslužbencev, izkoriščanih delavcev, ponižanih mater, očetov in njihovih otrok, shiranih in zasramovanih jetnikov – duhovnikov, redovnikov, redovnic in na tisoče drugih – ki so še leta 1952 in kasneje polnili zapore in delovna taborišča po Sloveniji.
Škof Vovk, sam preizkušan v trpljenju, je čutil s svojimi verniki in je 30. aprila 1952 izdal okrožnico »O izražanju verskega prepričanja.« Okrožnica je napisana v latinščini, duhovniki pa naj jo posredujejo vernikom. V njej jih vzpodbuja, »naj se zavedajo, da so včasih dolžni doprinašati za vero tudi herojska dejanja in da bodo z božjo milostjo za taka dejanja sposobni« (Ludovik Ceglar, Nadškof Vovk II, str.10). Že okrožnica sama je bila ‘herojsko dejanje’ škofa in zato med verniki sprejeta s toliko večjo hvaležnostjo in veseljem. Škof Vovk je imel velik čut za svoje vernike. Okrožnica ne govori o strahu in pomanjkanju samozavesti vernikov, saj je škof dobro poznal življenjske razmere in težo bremen, ki jih je hromila. Že njegovo razumevanje in poznavanje razmer je samo po sebi opogumljalo vernike in jim pomagalo k samozavestni in pokončni drži.
Oblastniški vrhovi so na okrožnico odgovorili z napadom na škofa Vovka in Vatikan. Podpredsednik slovenske vlade dr. Marijan Brecelj je v članku »Sovražniki na delu«, ki je izšel v Borbi in Slovenskem Poročevalcu opljuval Vatikan in škofa z zahtevo, »da se z ustreznimi ukrepi onemogoči to stalno hujskanje in vznemirjanje ljudi, ki žele v svoji domovini živeti in delati v miru« (Ludovik Ceglar, Nadškof Vovk II, str 11)«. Besede, zapisane pred petdesetimi leti, nam verjetno zvenijo zelo sodobno in domače, ker isti besednjak še danes uporabljajo dediči komunizma. Taki in podobni izpadi nimajo nič opraviti z vsebino škofove okrožnice, morda pa so vzpodbujali k večji sovražnosti in napadalnosti ‘vznemirjenih’, ‘miroljubnih’ ljudi leta 1952.
Z božjo milostjo in sočutni s svojim na najrazličnejše načine trpinčenim škofom je verno ljudstvo z duhovniki vred resnično ‘doprinašalo’ herojska dejanja in tudi s tem svojemu škofu izkazovalo vdanost in zvestobo. Predvsem in najlažje takrat, ko je prišel mednje birmovat. Ob birmi v Postojni marca l. 1952, pičla dva meseca po zažigu v Novem mestu, se je vse ljudstvo spustilo pred cerkvijo na kolena, ko se je škof pojavil med njimi. In blagoslavljal je z znamenjem križa na vse strani, čeprav z zabuhlim obrazom in obvezanim vratom.
Tudi ko naj bi bila birma na Jesenicah 22. junija 1952, pa je ni bilo, so mu verniki z birmanci vred izkazali svojo vdanost in zvestobo. Storili so vse, da bi birma bila in ni jih bilo mogoče prepričati, da birme ne bo; ko so končno sprevideli, da birme resnično ne bo, so hoteli škofa zaščititi pred napadalci; ostali so mirni kljub podivjani množici; javno so takrat in kasneje izražali in živeli svoje versko prepričanje, kljub posledicam, ki so temu zadržanju sledile; po izgonu škofa so mnogi to dejanje javno obsodili.

stran: 029

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogled na Jesenice

Od kod v ljudeh tako prepričanje, zaupanje, trdnost, skoraj do zadnjega, da birma bo? Ali tako zaupajo svojemu škofu in njegovim herojskim dejanjem? Ko je jeseniškemu župniku Leopoldu Govekarju prišlo na uho, kakšna gonja se uprizarja proti škofu, Cerkvi in vernikom zadnji teden pred birmo, je v soboto telefoniral na škofijo, naj škof ne hodi na Jesenice, toda škof je ostal odločen, da pride. Na birmansko nedeljo zjutraj je dr. Franc Košir, ki je hodil vsako nedeljo iz Ljubljane pomagat na jeseniško župnijo, telefoniral škofu, naj ostane v Ljubljani, ker vse tako izgleda, da se pripravlja napad nanj. Toda škof je odločno pribil: »Na Jesenice pridem, birma je najavljena!« To mi je povedal takratni škofov tajnik dr. Ivan Merlak.
S tem, da se škof Vovk kljub opozorilom ni dal pregovoriti in se je na Jesenice pripeljal, je izpričal svojim vernikom in birmancem več kot si je takrat sploh kdo mogel predstavljati: svojo pripravljenost, da tudi on »doprinaša za vero herojska dejanja«, ki jih sam zahteva od vernikov; vdanost vernikom in birmancem, ki jih ne sme razočarati v njihovih pričakovanjih; svojo trdno odločenost, da bo kot škof hodil po svoji škofiji birmovat: če bo že vnaprej ob vsakem telefonskem klicu klonil pred nahujskano množico, ki ji daje direktive oblastniški vrh, se lahko zgodi, da ne bo birmoval danes na Jesenicah, čez štirinajst dni ne v Radovljici in Lescah in tako počasi nikjer več. In končno s tem, da je na Jesenice kljub opozorilom prišel, je izpričal svojo veliko vero in zaupanje v božjo previdnost, ki je tako očitno spremljala vsak njegov korak, da so bili ob tem verniki vedno znova presenečeni in skupaj s svojim škofom potrjeni v veri v Božjo previdnost in božjo milost.
Morda so mu prav zaradi tega mnogi verniki izkazovali svojo vdanost in za takratne razmere herojsko požrtvovalnost, najbolj seveda takrat, ko je bila, ali ko naj bi bila v njihovem kraju birma. Tudi, ko naj bi bila na Jesenicah.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Vovk po prihodu iz Tržiča v ljubljanjski stolniški kapitelj

stran: 030

Ali birma bo, ali je ne bo?

Na Jesenicah smo živeli v lepi šeststanovanjski zgradbi s svojo centralno kurjavo in z velikim vrtom. Taka hiša je potrebovala hišnika, ki je živel z družino v stanovanju v prizemlju. Otroci nismo nikoli razumeli, zakaj le smo mu tako zanimivi, da se je kar naprej ustavljal ob nas, se vmešaval v naše igre, pogovore in postaval po dvorišču in vrtu. Njegova žena nič manj in še bolj kot on se je zapletala v pogovore s sosedami. Danes mi je njuno ravnanje razumljivo: to, kar so bili med vojno terenci, so bili še dolgo po vojni hišni in ulični zaupniki. Življenje v naši družini jim je bilo kot na dlani. Ko se je junija šola bližala koncu, smo popoldne posedale s sosedovimi dekleti po travi in tiste dneve je bila tema naših pogovorov birma na Jesenicah. Me s sestrami smo vedele, da je to pomemben dogodek in smo ga z največjim veseljem obešale na veliki zvon. Od vseh strank v hiši smo hodili v cerkev samo pri nas, zato smo toliko bolj poskrbele, da so bili vsi obveščeni o birmi. In to iz čistega otroškega veselja in ponosa; niti sanjalo se nam ni, kakšna gonja se medtem pripravlja proti škofu.
Pa neko popoldne po stari navadi pristopi k nam hišnik: »Birme ne bo!« Seveda, razumljivo, on ne more vedeti, da birma bo, če pa ne hodi v cerkev, smo si s sestrami mislile. Zgleda, da se tudi mama ni vznemirjala zaradi teh govoric, saj je imela dovolj drugih skrbi. Dosti kasneje sem od drugih slišala, da so mnogim govorili, naj ne gredo k birmi, ker je ne bo. Torej ni bil njihov namen birmo le preprečiti, ampak med verniki povzročiti še nemir, razklanost in dvom ali pa v nedeljo, ko bi morala biti birma, izzvati odkrit, vnaprej pripravljen odpor vernikov.
Železarna je nekatere svoje izbrane delavce z visoko moralno politično kvalifikacijo, a z nezadostno izobrazbo, ob delu šolala in si s tem ustvarjala svoj bodoči kader poslovodij, delovodij, šefov in direktorjev. Eden od njihovih profesorjev Dušan Čop, se spominja zaključne proslave ob koncu šolskega leta. Vsa proslava je bila eno samo hrupno zmerjanje in psovanje klera, vernikov ter grožnja škofu, če bi si drznil birmati jeseniške otroke.
Tisto leto se je vršil tudi hud pritisk na profesorje. Njemu in ženi so grozili z zaporom zato, ker je njegova žena Cvetka roj. Čop med vojno in po njej zbirala otroke in jih pripravljala na prvo obhajilo in spoved.
Da bi si danes lažje predstavljali takratno gonjo proti škofu in birmi na Jesenicah, nam zadošča, da bežno prelistamo Železarja št.6, junij 1952, glasilo jeseniških železarjev. Urejal ga je Bojan Čebulj, amaterski igralec in režiser jeseniškega gledališča Tone Čufar. Osrednji članek obsoja ‘protiljudsko dejavnost klerofašizma.’

stran: 031

Na zboru delovnih ljudi je »povzel besedo ljudski poslanec in prvoborec za pravice proletariata tov. Mlakar Janez. Med drugim je povedal tudi sledeče: »Kakor ne bomo nikdar pozabili barbarstev in zločinov Mussolinijeve ‘hrabre’ vojske nad našimi narodi, tako tudi ne bomo pozabili tistih, ki so blagoslavljali njene bajonete, s katerimi so klali naše ljudi in s hinavskimi besedami ljubezni do bližnjega in obrambe vere nosili in pošiljali v smrt otroke, žene in starce. Kdo je takrat od teh ‘vernih in dobrih’ ljudi enkrat samkrat povzdignil svoj glas proti vsem grozodejstvom okupatorja, kdo se je zavzel enkrat samkrat za trpinčeni in umirajoči narod. Narobe, nejzvestejši in najkrvoločnejši okupatorjevi hlapci so bili. Zato danes ne bomo dovolili prav tem in nikomur, da bi nas motil pri graditvi naše lepše bodočnosti, do katere imamo vso pravico po svojih milijonskih krvavih žrtvah. Zato tudi ne bomo dovolili, da bi na proletarske Jesenice hodil birmovat kakršenkoli škof Vovk, ki namesto, da bi pastiroval svojim vernikom, kjer le more trosi med nje mržnjo do naše ljudske oblasti in se odkrito postavlja na stran naših sovražnikov. Mi ne potrebujemo prav nobenih blagoslovov, najmanj pa od ljudi, kakršni so razni Vovki in slični.«
»Zborovalci so z burnim pritrjevanjem in vzkliki zahtevali, da škof Vovk nima nobene pravice do birmovanja na Jesenicah. Ko jih je tov. Mlakar pozval, naj z dvigom rok dokažejo, kdo je zato, da se pošlje protestna resolucija proti prihodu škofa Vovka na Jesenice, se je kakor na mah dvignil gozd rok, ki je izražal odločno in revolucionarno strnjenost jeseniškega proletariata in njegovo obsojanje protiljudske dejavnosti duhovščine in visokega klera.«
»Še isti dan je sindikalni odbor odposlal protestno resolucijo ministrstvu za notranje zadeve in naslednji dan tudi brzojavko škofu Vovku s sledečo vsebino: Na masovnem zborovanju delavcev in nameščencev jeseniške železarne in javorniških obratov 18. in 19. junija je bila sprejeta odločna zahteva, da se Vam ne dovoli birmovanje naših proletarskih otrok. To zahtevo je 6000 zborovalcev postavilo zaradi Vašega protiljudskega delovanja v škodo naše socialistične domovine in sreče naših otrok. Želimo, da to zahtevo jeseniških kovinarjev vzamete na znanje in se po njej ravnate. – Sindikat železarne Jesenice.«
»Isto zahtevo je sprejela tudi večina delavstva na Javorniku na zborovanju naslednjega dne. Tako je delavski razred Jesenic in Javornika odločno manifestiral svoje pravice in dokazal, da je samo on edini in polnoveljavni gospodar svojega življenja, dela in bodočnosti. Zvest slavnim in borbenim tradicijam svoje Partije, ne bo nikdar dovolil, da bi ga kdorkoli motil in oviral pri njegovi napredni borbi za socializem z mračnjaškimi obredi, hujskanjem in zavajanjem poštenih, delovnih ljudi.«
Zdaj nam je jasno, v kakšno sršenje gnezdo je škof dregnil s svojim prihodom na Jesenice. Vendar je vsak dan živel z grožnjami, hkrati pa ostal pogumen in odločen, da dela to, kar je njegova sveta dolžnost, zato se je kljub brzojavki odločil za Jesenice. (Teden pred tem je škof Vovk birmoval na Koroški Beli nad Javornikom, vendar je prišel že prejšnji dan in se skrival v župnišču. Župnika Stanka Perčiča so ves dan hodili udbovci zasliševat, kdaj škof pride, ali se pripelje z vlakom ali z avtom itd. Vso noč ni zatisnil očesa iz strahu, da ne bi ponoči napadli župnišča in našli v njem škofa).
Vsekakor pa je pred odhodom na Jesenice »obstajala neka napetost« kot se danes spominja Ivan Merlak, še posebno po tem, ko jim je telefoniral F. Košir, da obstaja možnost, da se kaj zgodi.
Če kdo, smo birmanke in birmanci živeli v svetem prepričanju, da birma bo. Župnik Leopold Govekar je sam pripravljal birmance pri verouku v cerkvi, ker so bili v zaplenjenem župnišču najrazličnejši uradi in sedeži organizacij. Z obleko in čevlji smo bili nekako oskrbljeni, botri so že imeli pripravljena darila, tudi nekaj piškotov je bilo napečenih.
V soboto popoldne so ženske krasile cerkev. Osredkarjeva Irena, ki je naslednje leto prevzela mežnarske posle, se spominja, da je prišel v cerkev fotograf Veis in se iz njih norčeval, češ da so zmešane in da birme ne bo, ker škofu ne bodo pustili, da bi do cerkve sploh prišel. Vendar so ženske okrasile cerkev do konca.
Vsem znani, stari Jeseničan (kar pomeni predvojni) Jože Markeš je bil pokončen in zaveden Slovenec, ki ni klonil pred gestapom in tako trden vernik, da bi zanj in za njegovo družino lahko rekli, da so kot hiša zidana na skali, ki je do takrat in kasneje ni omajal noben vihar. Bil je cerkveni ključar in je skrbno in zvesto bedel nad pripravami na birmo. Kar naprej je v cerkvi nekaj popravljal in olepšaval, za škofa mora biti vse najboljše in najlepše, saj bo prvikrat prišel na Jesenice.
Slutnje, da bodo škofa res izgnali, so že v ranem nedeljskem jutru postale za vernike resnica …
Pri Markeževih, živeli so na Murovi, le kakih petdeset metrov od cerkve, so zgodaj vstali. K njim naj bi škof in še nekateri drugi duhovniki prišli po birmi na kosilo. Najmlajši Markev sin osemnajstletni Janez (1934) je že ob štirih zjutraj šel pomolst kravo in nakrmit konja v sosedov hlev, ker ga sami niso imeli. Vedel je, da bo kasneje še dosti dela, ker bodo morali z brati izprazniti in pripraviti za kosilo očetovo pisarno, ker drugega primernega prostora niso imeli. Takoj ko je stopil iz hiše, je opazil, da je pot na gosto nastlana z lističi, med vojno bi jim rekli letaki. Posebno veliko jih je bilo pred njihovo hišo in sosedovo, kjer so imeli dva birmanca.

stran: 032

Ko je opravil v hlevu, je vzel koš, pričel pobirati listke in jih metal v koš. Prehodil je Murovo do Čufarjeve vile in naprej do Čufarjeve trgovine in se po glavni cesti mimo zgradbe milice pod cerkvenim klancem vrnil proti cerkvi in domov. V hlevu je stresel listke na gnoj. Še zdaleč ni pobral vseh in opazil je, da so nastlani še naprej po vsej cesti skozi Jesenice. Njegova sreča je bila, da ga ni pri tem opravilu nihče zalotil, ker je bil tako zgoden. Desetletna ministranta Jože Pogačnik in Jože Mencinger sta jih po prvi jutranji maši pričela trgati s sten, vrat in oken, saj so bile vse Jesenice tudi prelepljene z lističi, toda zalotili so ju neki moški, zapodila sta se v dir, oni pa za njima, vendar sta jim ubežala.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 15.junij 1947 – Marija se vrača na Brezje

Kaj pa je pisalo na teh lističih? Tega se še danes vsi dobro spominjajo, toda ohranil se ni niti eden. Na listku je bila narisana klečeča birmanka v birmanski obleki, nad njo pa razprostrta škofova dlan, del roke in rokava škofovega oblačila. Od škofove dlani je kapljala kri, rdeče kaplje krvi so bile dobro vidne, saj je bila risbarija pobarvana. Pod njo pa je bil napis: ‘Ali naj se škofova krvava roka dviga nad glavami naših otrok?’ ali pa ‘Ali bomo dovolili, da krvava škofova roka birma naše otroke?’in podobno. Vsi, ki so videli v nedeljo zjutraj te listke, so že vedeli, da se nam ta dan ne obeta nič dobrega.
To smo z največjo tesnobo v srcih zaznali tudi pri nas doma. Iz same gorečnosti, da bi bile pri maši že pred birmo ob desetih, smo vsa štiri dekleta, imele smo štirinajst, trinajst, enajst in devet let, šle že k prvi jutranji maši ob šestih zjutraj. Ko smo se skozi Jesenice vračale domov, smo opazile nalepljene listke po plotovih, stenah in oknih trgovin. Spominjam se enega, nalepljenega na trafiki, toda v moji naivni in nevedni enajstletni glavi se je kri spremenila v blagoslovljeno vodo, ker sem lahko samo to združila s škofovo roko in verjetno imam zato v spominu tudi napis: Škofova roka ne bo blagoslavljala naših otrok.

stran: 033

Moja leto starejša sestra Monika (1939), ki je bila opazila letak že pred mano na vratih trgovine, pa je v svoji otroški glavi sklepala nekako takole: »Ne smem se ustavljati, da bi gledala listek. Prenevarno je. Najbolje bo, da ga odtrgam in ga doma v miru pogledam.« Odtrgala je nalepljen letak, toda nismo prišle sto metrov naprej, ko nas je dobesedno obkrožila skupina mož in še danes nam ni razumljivo od kod so se vzeli in kdo le je mogel videti sestro, ker me nismo videle nobenega. Danes jih vidim pred seboj kot gručo mrkih možakov oblečenih v temna oblačila. Potem se je začelo: »Čigava si? Kako se pišeš? Kje stanuješ?« Najbolj pa jih je zanimalo: »Zakaj si utrgala listek? Kdo ti je to rekel? Kdo ti je dovolil?«Seveda nihče, mame na srečo ni bilo poleg, saj so to videli, dobro pa so tudi vedeli, da so se listki pojavili šele ponoči, zato zanje vnaprej ni nihče vedel. Odšli so z nami proti domu in se ustavili pri vrtnih vratih. Najstarejša sestra je morala po mamo. Zdaj je bila zaslišana še ona in dokazovala je, kako ničesar ne ve in ni vedela. Zagrozili so ji, da jo bodo še zasliševali. Nad prostodušno in dobrosrčno sestro pa so se zgrnili črni oblaki: dneve in noči je preživela v strahu, kdaj bodo prišli miličniki ponjo in po mamo; kdaj bo oče ostal brez službe; vedno je gledala skozi okno, če miličniki že gredo. O svojih strahovih se nobenemu niti potožiti ni upala, ker je imela stalno slabo vest. Kadar smo se doma o tem nesrečnem dogodku pogovarjali, največkrat odrasli med sabo, se je pojavljalo ime Ivana Saksida, nekdanjega partizana. On naj bi bil tisti, ki je sestro zalotil, nas zasliševal in še dolgo ustrahoval. Me ga nismo poznale, tudi mama ne. Kasneje smo zvedeli, da je mamo rešilo dejstvo, da Monike ni mogla ona nahujskati k trganju listka, ker za listke ni vedela.
Dodobra poklapane smo odšle k škofovi maši in birmi ob desetih. Ne spominjam se, da bi se spraševale, ali birma bo ali ne, tako smo bile obremenjene z odtrganim listkom. Po poti v cerkev smo samo oprezale, izza katerega vogala bo na nas planil kakšen miličnik. Neverjetno veliko ljudi je bilo zbranih na cesti, na trgu pred cerkvijo pa prava gneča.
Ko je Markežov Janez pripravil očetovo pisarno za obednico, je šel pred cerkev, saj je že prej opazil, da hodijo mimo hiše tovarniški delavci iz samskega doma in se zbirajo pred cerkvijo. Tam so bili tudi že vajenci iz Vajeniške šole, in mnogo tovarniških delavcev in uslužbencev, ki sicer niso hodili v cerkev, delavci naših južnih bratskih republik in že vinjeni Primorci, ki so prepričevali ministranta Slabetovega Toneta o pravilnosti svojega početja in njegovi zmoti. Nekateri so kasneje, nekateri pa že takrat prostodušno izjavili, da so morali priti, ker so jim zagrozili, da bodo izgubili službe in stanovanja. Med vajenci je bil celo ministrant in ko ga je organistova hčerka Elica Kelvišar vprašala, kako more on, ministrant tako vpiti, ji je odgovoril: »Vsi iz Vajeniške šole smo morali priti!«
Kar naprej so kričali različne parole: »Dol z ubijalcem! Morilce je treba pobiti!« S tem so mislili na škofa. »Ne bo birmal naših otrok s krvavimi rokami!« Tudi po cerkvenih zidovih in vratih so bili nalepljeni listki. Enega je pobral ali odlepil oče Jože Markeš in ga pomolil pod nos očetu revolucionarja Franceta Pesjaka, svojemu sosedu z Murove: »Le poglej, kaj piše: ‘Ali naj se krvava roka škofa dviga nad glavami naših otrok?’ Misliš, da je krvava? Jaz pa ti pravim : Mučeniška!« je s povzdignjenim in prizadetim glasom pribil Markeš.
Najbolj divje in glasne so bile ženske, ki so ‘dajale ton’ nahujskani množici. Danes se prav vsi spominjajo partizanke Ivane Kozar, ki je vsako leto vodila pohod na Stol ob obletnici zažiga planinske koče, in Francke Bohinc, znane po tem, da je pri vseh povorkah in proslavah nosila zastavo. Zdaj so trgale tančice in venčke z glav birmank in fotografom zbijale iz rok aparate. Veliko botrov je prišlo s Koroške in ti so skoraj vsi imeli fotoaparate.
Markežov Janez, nekdanji ministrant in zdaj desna roka očeta in vseh župnijskih opravil, je zaslutil, da mora paziti na vhod v zakristijo na zgornji strani cerkve. Toda bil je prepozen. Že so ženske vdrle vanjo in vlekle ven župnika iz Zabreznice, čeprav se jim je skušal skriti na stopnicah na prižnico. Videle so ga že prej, ko se je s kolesom pripeljal do Markežovih, se tam preoblekel in šel v zakristijo. Tudi vse vernike, ki so hodili v cerkev, so ženske pozorno spremljale in obkričale. Neki osemdesetletni starki je Ivana Kozar zaprla vhod v cerkev, vendar se ni dala zbegati, tej Kozarci pa že ne, preveč dobro jo je poznala.
Mnogi verni možje, ki so stali pred cerkvijo, so delovali zelo pomirjevalno in se zapletli z najetimi hujskači v pogovor, da bi jih nekoliko umirili. Janez je odšel izpred cerkve po klancu do policije na glavno cesto, kjer naj bi se pripeljal škof. Oče je vsem sinovom že prejšnji večer naročil, Janez je imel še starejše brate, naj budno pazijo in preprečijo, da se škofu Vovku ne bi kaj zgodilo. Očetov ukaz so vzeli za sveto in če bi kdo položil roko na škofa, bi se jim to zdelo kot nekakšno svetoskrunstvo.
Janez je zdaj budno spremljal dogajanje na glavni cesti. Tudi tukaj je bila množica in kar naprej kričala. Kmalu se pripelje vsem znani taksist, dolgolasi Tinček z Bleda. Janez je videl v avtu blejskega župnika in frančiškane z Brezij. Tinček je takoj uvidel, da zaradi množice ne bo zmogel ostrega ovinka s ceste na klanec pred cerkvijo, zato je peljal naprej do Čufarjeve trgovine, se tam obrnil, zavil nazaj proti cerkvi in se hotel po klancu z brzino zapoditi do cerkve. Množica mu je to preprečila in ga ustavila. Tinček je moral odpreti okno. »Pelji nazaj, odkoder si prišel!« so mu ukazali. Prijeli so se za šipo in od vseh strani oklenili avto, šli ob avtu do hotela Pošte, in še naprej čez železniški most kot da se hočejo prepričati, da se bo Tinček zagotovo vrnil po isti cesti, po kateri je pripeljal z Bleda, skozi Staro Savo. Verjetno so s tem hoteli zagotoviti, da bo glavna cesta skozi Jesenice ostala prosta za škofa in ‘množični ‘ sprejem, ki mu ga prirejajo. Največja gneča je bila prav na cesti pod stopnicami v cerkev, kjer je cesta najožja.

stran: 034

Prihod in izgon škofa

Pri Markežovih so imeli še izpred vojnih časov star motor Ariel, 550 kubičen. Oče ga je pred Nemci zakopal v zemljo, da ga ti niso zaplenili. Po vojni so ga Markežovi fantje toliko časa popravljali, da so ga nekako usposobili za vožnjo, potem pa so ga vzeli za nekaj časa novi oblastniki. Čez nekaj časa so ga dobili nazaj v nevoznem stanju in spet so ga fantje toliko popravili in med vožnjami samimi sproti popravljali, da je bil vozen za krajše razdalje.
Tudi Markežova najstarejša sinova Lojze in Jože sta tisto nedeljsko jutro zelo resno vzela očetovo svarilo, da morajo fantje storiti vse, da se škofu Vovku ne bi kaj zgodilo. Čedalje večja množica se je zgrinjala na cesto. Sklenila sta, da se mu z motorjem odpeljeta naproti in ga pregovorita, naj ne pride na Jesenice. Bila sta preveč zrela za avanturistične podvige in ne več tako mlada, da ne bi dojela, v kaj se spuščata in koliko tvegata. Že med vojno so pri Markežovih, ker so bili zavedni Slovenci, okusili težo nacizma, po vojni pa oba, takrat še mladoletna Lojze in Jože skupaj z očetom vso krutost komunističnega zapora v Begunjah na Gorenjskem.
Takrat ceste še niso bile prometne, zato sta vozila kar po sredi ene same glavne ceste skozi Jesenice, do Javornika in še naprej do Žirovnice. »Pripeljeva do gostilne Ozvald v Žirovnici in zagledava večji črn avto, ki nama pelje naproti. Ni mogel biti drug kot taksi s škofom. Jože je sedel zadaj in je pričel mahati in dajati znamenja, naj ustavijo; peljeva čisto po sredi, tako da bi se moral že zaradi naju ustaviti. Šofer – taksist odpre okno. Zapeljeva ob avto in rečeva škofu, ki je sedel zadaj: ‘Na Jesenicah vas čaka velika množica. Ne hodite naprej! Vas ne bodo pustili!’ sva ga skoraj prosila. Da kričijo o zločincu s krvavimi rokami, sva zamolčala. Škof pa takoj odločno odvrne: ‘Vseeno grem. Ne bomo se obračali nazaj.’
Torej se obrneva midva in voziva spet po sredi tik pred škofovim avtom. Zdaj sva vedela, da morava braniti škofa, naj pride karkoli. Mimo železarne je še kar šlo, ker ni bilo veliko ljudi. Pred železniško postajo, kjer je cesta najširša, sva postala bolj pozorna, ker je bilo na cesti veliko ljudi. Pred občino jih je bilo še več, tako, da smo vozili korakoma. Še vedno sva bila tik pred avtomobilom. Pod stopnicami do cerkve pa je množica od vseh strani navalila na avto in naju odrezala proč. Ko sva se ozrla, sva videla, kako je množica od spredaj porivala avto nazaj. S pestmi so tolkli po avtu, šipah, pljuvali in skakali po avtu. Slišalo se je rjovenje: ‘Tito! Partija! Tito! Partija!’ Čez nekaj časa se je avto pričel korakoma premikati nazaj. Bilo je nemogoče, da bi obrnila in mu sledila, ker so bili ljudje nagneteni eden poleg drugega. Korakoma sva se prebila do Čufarjeve trgovine in po Murovi pripeljala do doma. Hitro sva pospravila motor in šla pred cerkev, ker sva bila v skrbeh, da množica ne bi vdrla v cerkev. Še vedno so vsi kričali in zmerjali. Nenadoma zaslišim Ivano Kozar: »Dajte nam Gluharjevo Heleno!« in za njo poprimejo še drugi. Dekle je bila korska pevka in vedeli so, da je v cerkvi. Tudi ona je okusila po vojni begunjske zapore, ker so jo obsodili, da je izdajalka. Vendar so jo izpustili, ker ji niso mogli dokazati krivde. Toda mnogo takih so kasneje na skrivaj pobili,« je zaključil svojo pripoved najstarejši Markežov sin.
Cerkev se je zdaj dodobra napolnila. Ljudje so enodušno vztrajali v molitvi. Skoraj vsi so že izvedeli za izgon škofa. Nekaterim se je vtisnil v spomin Mencingerjev Jože, ki je v joku vsakemu hitel pravit: »Zdaj pa ne bo birme, ker škofa ne pustijo naprej!« Ali pa morda joka zaradi žalosti, ker ne bo mogel ministrirati?
Pred cerkvijo je bilo vedno hujše rjovenje. Železarniški delavec Jeklarjev Matevž, ki je bil srdito skakal in tolkel po avtu s škofom, je vpil, da bodo naredili iz cerkve hlev. Osredkarjeva Irena se danes spominja: »Mi vsi smo bili v cerkvi in molili. Zaprli so vsa vrata, jih tiščali in niso nikogar spustili ven. Zraven so nas pa zmerjali in žalili. Celo grozili so nam, da bodo vrgli v cerkev bombo in nas vse pobili. Vsi smo bili zelo prestrašeni in to je trajalo kar precej dolgo.«
Verodostojna priča škofovega prihoda in izgona z Jesenic je takratni škofov tajnik dr. Ivan Merlak, ki se je tisto jutro skupaj s škofom pripeljal in – odpeljal z Jesenic.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Anton Vovk na birmovanju v Šentrupertu 1956, s tajnikom Ivanom Merlakom

stran: 035

»Škofija takrat ni imela svojega avtomobila, zato smo največkrat najemali taksista z najboljšim avtom, zdi se mi, da se je pisal Vizjak. On si je edini upal voziti škofa, ko so po birmi v Kočevju l. 1947 porezali vse gume taksistu, ki je škofa pripeljal na birmo. Vizjak je pristal za Jesenice, ker nas je štirinajst dni pred tem peljal v Ljubno in ni bilo nobenih izgredov. Tisto leto so bili poleg Novega mesta in Črnomlja določeni za birmo kraji izven obmejnega pasu na levem bregu Save: Ljubno, Jesenice, Radovljica, Lesce, Mošnje.
Nekaj dni pred birmo je na škofijo telefoniral jeseniški župnik Leopold Govekar in izrazil možnost, da se lahko kaj zgodi. V nedeljo zjutraj je telefoniral še Košir. Škof je odločil, da gremo kjub temu, čeprav nismo šli z lahkim srcem. Bil je pogumen in požrtvovalen, zavedal pa se je tudi, da ne bo mogel več birmovati, če bo enkrat odnehal.Vedeli smo, da udbovci budno spremljajo našo pot mimo Vrbe, ker za Vrbo in Zabreznico, kjer je pokopana škofova mama, nobeden od naju ni dobil dovoljenja, oba kraja pa sta spadala v obmejni pas. Tako škof leta dolgo ni smel niti na mamin grob.
Ko smo se pripeljali do Jesenic, smo po cesti srečevali birmanke in birmance, njihove botre in starše, ki so bili namenjeni v cerkev. Pri kolodvoru pa smo zapeljali v množico, vendar smo nekaj časa še lahko vozili naprej. Pod cerkvijo, kjer je cesta najožja, so nam zaprli pot. Z vseh strani so rjoveli: ‘Tito! Partija!’Neki moški nam je zakričal, naj gremo nazaj. Vendar je taksist peljal še nekaj metrov. Takrat so začeli tolči po avtu in šipi in še bolj kričali. Šofer je predlagal, da gremo nazaj. Nič drugega nam ni preostalo. Iz avta ni stopil nihče. Škof se je strinjal: ‘Gremo nazaj!’ je odločil. Šofer še nekaj časa zaradi množice ni mogel obrniti in smo se vzvratno pripeljali skoraj do železniške postaje. Šele tam mu je uspelo obrniti avto. Tudi tukaj ga je pričakala kričeča množica in naskočila avto, tako da je škof zahteval: ‘Pustite avto! Ni naš!’

Vso pot do Ljubljane smo molčali. Škof je nekajkrat glasno vzdihnil in sam zase potarnal, kako je kaj takega mogoče. Že čez štirinajst dni smo se odpeljali na birmo v Radovljico in Lesce. Za obe fari je bil župnik nekdanji frančiškan Krizostom Sekovanič, ob nedeljah mu je v Lesce hodil pomagat Janko Žagar, profesor katehetike iz Ljubljane. Oba sta bila člana Cirilmetodijskega društva in morda sta zato obe birmi potekali brez zapletov. 5. julija je bila birma tudi v Mošnjah. V Mošnje je prišlo 26 birmancev z Jesenic.
Oktobra istega leta nam je prišel Vizjak povedat, da mu je ponoči v garaži zgorel avto. Škof mu je na razne načine pomagal, bilo pa je tudi čedalje več taksistov na razpolago. Istega meseca so me za sedemnajst dni zaprli , ker nisem privolil, da bi bil njihov vohun in jim javljal, kaj se dogaja na škofiji. Verjetno je tudi zato l.1964 verska komisija odbila, da bi na Teološki fakulteti poučeval moralko. Niso pa mogli preprečiti, da ne bi leto kasneje postal urednik in upravnik Družine.«

stran: 036

»9. januarja 1953 je bil škof Vovk z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi škofi pri Titu, saj so bili decembra 1952 prekinjeni diplomatski stiki med Beogradom in Vatikanom. Od takrat naprej je bilo za škofa lažje,« se spominja Ivan Merlak.
Kako zelo si je že enkrat škof želel miru, opiše Kolaričevo poročilo s tega sprejema pri Titu. Navaja ga L. Ceglar v svoji knjigi. »Tito je kasneje hotel popraviti skrajno neugoden vtis atentata na ljubljanskega apostolskega administratorja. Zato ga je vprašal: ‘Kaj naj storim za vas?’ Škof mu je kratko odgovoril: ‘Mir nam dajte!’«
Še zadnjega pozdrava zavednega jeseniškega proletariata in nahujskane množice za slovo z Jesenic je bil škof deležen pred železniško postajo, kjer je šoferju le uspelo obrniti avto. Temu prizoru je bila priča nekdanja Jeseničanka Marija Vodišek, čeprav je še danes prepričana, da je avto s škofom pripeljal samo do postaje, tukaj pa ga je množica prisilila da se je obrnil nazaj proti Ljubljani.
Takole se spominja: »Tisto jutro sem se s prvim vlakom pripeljala iz Ljubljane na Jesenice v službo na Mednarodno špedicijo. Kot vedno je bila moja prva pot v pisarno carinske agenture. Že ko sem šla proti pisarni, zagledam na cesti veliko ljudi, predvsem moških. Ko pridem v pisarno, vprašam dežurno uslužbenko Škofovo Mimi in pokažem na cesto: ‘Kaj pa ti tukaj počnejo? Ali mene čakajo?’ ‘Ne, škofa! Danes je birma.’ ‘Zakaj pa so tukaj?’ vprašam. ‘Poglej transparent.’ In vidim razprto dlan in del škofovega rokava, pa kaplje krvi in spodaj napis: Ali boste dovolili, da se ta okrvavljena roka polaga na glavo naših nedolžnih otrok? ‘Barabe, komu pa je škof kaj storil,’ sem bila besna. Mimi pa: ‘Ne vedo, ali bo škof prišel z vlakom ali z avtom.’ ‘Z vlakom ga ni, saj sem se jaz pripeljala z njim.’
Telefoniram na agenturo, da pridem kasneje, ker bom tudi jaz počakala škofa. Pričnem bolj pozorno ogledovati množico na cesti: vidim Jeklarjevega Matevža, neizučenega kovača, oznovca iz Radovljice, kasneje smo ga dobili v špediciji za šefa; Torkarjevega Joža, Koblarjevega Staneta – občinskega funkcionarja, ne spominjam se Pesjakovega Francija – medvojnega revolucionarja in vsa leta predsednika Zveze borcev. Pa ženske: Stojanovo Ljubo, poročeno z Jankom Burnikom, direktorjem zdravstvenega doma, ona pa je bila ena od hitro produciranih učiteljic, ‘šnelfajerce’ smo jim pravili, pa Bohinjc Brono in zastavonošo Klinar Francko. Vsi ti me niso presenečali, začudila sem se nad fotografom Torkarjevim Radom. ‘Kaj le on počne tukaj? Kaj mu je tega treba?’ Njegova žena nam je bila med vojno zgled pobožnosti.
Čez nekaj časa opazim, da je vsa grupa preplavila cesto, bilo jih je najmanj tri sto, od nekdanjega hotela Paar, oziroma hotela Triglav na drugi strani, do postaje. Množica je prisilila šoferja, da je obrnil avto v smeri proti Ljubljani. Jeklerjev Matija je skočil na stopnico avtomobila in vsi so kričali kot obsedeni: ‘Dol z morilci! Dol s klerikalci!’ Ves čas so bili prisotni policaji, seveda zato, da bi takoj prijeli vsakogar, ki bi demonstrantom nasprotoval. Ko je avto odpeljal, so še nekaj časa stali, potem pa so odšli proti cerkvi. Poleg naše pisarne so imeli pisarno avstrijski železničarji, večinoma Korošci. Ves čas so pridno fotografirali in že opoldne je celovški radio poročal o napadu na škofa.«

stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tone Ravnikar z botrom Jožetom Markežem 1953

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Vovk birmuje v svoji kapeli

Pred železniško postajo so ponovni napad na avto s škofom videli še nekateri drugi verniki, ki so šli takrat v cerkev, kot npr. zakonca Brudar. Nobeden od njih se ni zadrževal v bližini ali dogodek opazoval in večina teh je prepričanih, da so avto ustavili in ga prisilili nazaj že pred postajo.
Poleg že naštetih, sem slišala od danes živečih prič še veliko drugih imen takratnih proletarcev in komunistov, ki so tako ali drugače sodelovali pri napadu in izgonu škofa: Ivko Kos, Franci Iskra, Berti Brun, Tilka Biček, Bine Kobentar, 16-letni nahujskani vajenec Božo Pančur, Janko Čemažar, Malči Klinar Šturm, Mauro Lenardič, Ciril–Čiro Triler, Cveta Čop, roj. Robič itd. V življenju so večinoma imeli pomembne funkcije in zasedali vodilna mesta.
Zakaj to naštevanje, saj so razen kakšnega poedinca že vsi pokojni? Naj torej počivajo v miru in uživajo večni pokoj! Omenjam jih zato, ker sem opazila, kako so imena teh ljudi do danes ostala globoko zarezana v spominu in srcih mnogih Jeseničanov. Podobno kot v naši družini ime Ivana Saksida, ki ga še poznali nismo. Pred kratkim pa sem izvedela, da je bil prav on, Saksida Ivan, glavni organizator izgona škofa, nekakšna ‘siva eminenca’ v ozadju. Ljudje, ki so bili priče takratnih dogodkov, so še danes ogorčeni in pretreseni.«Po avtomobilu so skakali in tolkli s pestmi. To je bila grozna podoba.« »Kako so si upali kar tako napasti škofa?« »Bila je čisto prava drhal!« Mnogi so po birmi delili Jeseničane na tiste, ki so napadli in izgnali škofa in one, ki pri tem niso sodelovali.
Spominjam se tudi govoric o usodi Kemperlovega Matija: čez nekaj mesecev po teh dogodkih mu je stroj v železarni odtrgal roko in baje mu je lastna žena oponesla, da je to božja kazen, ker je z roko tolkel po škofovem avtu in mu grozil. Kasneje se je zapil in bedno umrl. Toda danes ljudje ne govorijo o božji kazni; pravijo, da se vsakemu samo po sebi povrne po lastnih delih.
Ob vnebovpijoči krivici, ki se je zgodila škofu, ‘zločincu’ in ‘ubijalcu s krvavimi rokami’, ob žalitvi škofa, ki je za nekatere skoraj bogoskrunstvo, je zanimivo, da jeseniški verniki sploh niso pomislili na krivico, ki se je zgodila njim, birmancem in njihovim staršem – proletarcem, ki so tudi delali za ‘lepšo in boljšo’ prihodnost svojih otrok in imeli edini pravico o njih odločati. Tudi o tem, ali naj škof birma njihove otroke ali ne.

Namesto birme miting pred cerkvijo

Cerkev je bila že pred deseto uro nabito polna. Le redki starši ali botri, ki so zvedeli, da birme ne bo, ker so pregnali škofa, so odšli z birmanci domov. Nenadoma od cerkvenih vrat zadoni mogočen in pretresljiv glas Markeževega očeta: »Marija, pomagaj!« V tistem trenutku, kot da bi oče Markež intoniral, vsa množica v cerkvi povzame: Marija, pomagaj nam sleherni čas,/ glej k tebi ozira se vsak izmed nas/, Marija, vse ljudstvo ihti,/ Marija pomagaj nam ti. Pesem mojega otroštva, ki sem jo tolikokrat med vojno slišala v cerkvici na Stari Savi, pa nisem razumela, zakaj ljudje jokajo. In zakaj jo pojejo zdaj, ko nismo več ‘v vojskinem času’? Potem so se vrstile Marijine pesmi, ena za drugo.
Ne spominjam se več dobro, kako smo s sestrami in mamo prišle do kora, mama je bila korska pevka. Sedela sem na klopi za orglami in opazovala strica, ki je običajno ali dirigiral ali orglal, in organista Klevišarjevega Pepija. Stric je poklapan sedel, organist pa stal ob orglah in nobeden se ni dotaknil orgel ali zamahnil z roko za dirigiranje. Ni mi bilo jasno zakaj ne, saj se mi je zdelo tako zelo slovesno: mašo je pričel domači župnik z mnogimi drugimi duhovniki ob oltarju, cerkev je bila nabito polna. Pa opazim Gluharjevo Heleno: poje in debele solze ji kapljajo po licih. Vse poje in joka. Ne, vsi pa ne. Ob stopnicah na kor stojijo neki neznani moški in strupeno buljijo v nas. Gledam skozi okna visoko pod stropom in vidim zunaj neznane moške po poti nad cerkvijo in na cerkvenem zidu. Vendar me jih zdaj ni bilo več strah kot zjutraj.
Takoj ko se je pričela maša, je množica pred cerkvijo svoje kričanje ubrala v petje partizanskih pesmi. Sledila sem tudi tem, saj smo jih, Titovi pionirji, znali vse. Spominjam se grobne tišine v cerkvi med povzdigovanjem. V trenutku, ko smo pokleknili, je od zunaj zadonelo: ‘Na juriš, na juriš, na juriš!’ V tem jutru sem spoznala nekaj: Ti ljudje zunaj nam nagajajo, ti mrki pogledi mož nas ne marajo, te kričave ženske nas ustrahujejo. Mi pa imamo mašo, kakršne v naši cerkvi ne pomnim!

stran: 038

Po koncu maše je bila množica še vedno pred cerkvijo. Toda zdaj se je uredila v špalir. Eden po eden smo hodili skozenj. Mama je šla za nami, dekleti. ‘Farška kurba!’ se je ena od žensk zadrla na mojo mamo. Malo sem bila presenečena, ker takih izrazov nisem bila vajena. Ogorčena pa prav nič, ali zaradi mame prizadeta. Vedela sem, da je bila mamina družina že pred vojno na Jesenicah znana in cenjena, prav tako tudi mama. »Ta ženska ji je nevoščljiva,« sem zaključila v svoji otroški glavi. Na hitro sem se ozrla na mamo, ne, ni bila prizadeta, držala se je dostojanstveno. Tudi drugi so šli molče skozi špalir žaljivk. Zbrane AFŽ–jevke so tako ‘obdelale’ vse po vrsti in vsakega posebej. Po končanem delu, res so imele naporno jutro in dolgotrajna sestankovanja in zborovanja pred tem, so ženske pričele vpiti, kot mi je povedal Markežov Janez: ‘Zdaj pa gremo k Markeš na kosilo!’ Tudi če bi bile prišle, kosila ni bilo: pri Markežu se ni več kuhalo in pripravljalo, saj so mama in hčerki Albinca in Marija zgroženo strmele izza kuhinjskih oken na dogajanje pred cerkvijo in kmalu doumele, da škofa ne bo in da žlinkrofi ne bodo zanj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof dobi prvi avtomobil (darilo nemške Karitas)

V podobni zasedbi se je ista množica kot tisto nedeljo ob izgonu škofa, vendar manj številna, pritepla pred Markežovo hišo in njihovo elektrodelavnico leto kasneje. Tokrat so z lastnega doma izgnali Markežove: v pol ure so morali vsi zapustiti dom in delavnico, hišna vrata in vrata delavnice pa so zapečatili. Osem let po končani komunistični revoluciji so spet bridko občutili njeno nasilje, ki ga z najrazličnejšimi pritiski ni in ni hotelo biti konca.
Kako pa se je Železar št.7, julij 1952, razpisal ‘O propadli birmi na Jesenicah’? Zadošča le nekaj odlomkov iz članka.
»Mnenja smo, da je to vprašanje po vseh govoricah, ki so se širile pred in po 22. juniju treba obravnavati in zavzeti jasno linijo do klerikalnih elementov na Jesenicah na eni strani in do resnično religioznih ljudi na drugi strani.«
»Znano je, da so se klerikalni elementi zelo vneto pripravljali, da pod krinko birme manifestirajo svoje sovražno protiljudsko razpoloženje.« … «Jeseniški klerikalci pa so si le malo preveč privoščili, ko so vseeno povabili Vovka, naj pride birmovat, češ, da je na Jesenicah le nekaj gobcačev, ki delajo hrup okoli njegovega prihoda.« Nato so poimensko navedeni posamezniki in njihova ‘sovražna’ dejanja. Kdor ni prišel v ‘obdelavo’ v špalirju pred cerkvijo, so ga obdelali v Železarju.
Markežovim seveda ni prizaneseno. »Pri Markežu, znanem klerikalnem jedru, so dan pred 22. junijem z vso vnemo očistili ob hiši že pet let staro smetišče, ki je širilo smrad po celi Murovi. Najbrž je Murovčane nadaljnjega smradu obvarovala sama božja previdnost. Pri Markežu je tudi neumorno poslovala posredovalnica za botre in botrce, ki so se rekrutirali iz bivših aktivnih belogardistov in njih zaupnikov. Segala je celo do kranjske okolice.«
Iz članka je razvidno, da dogodkov ob napadu na škofa niso vsi Jeseničani molče sprejeli. »Ob tej priliki so se razkrinkali razni ljudje s svojimi izjavami, kot so Kraševčeva s Hrušice, Černetova, Furlanovi, Žagar, Ažman in Hafnerjeva s Plavža, ki je dan po 22. juniju pljunila v našega sekretarja MOOF. Mi poznamo te ljudi. Med njimi je nekaj zaslepljencev, ki jih moramo rešiti iz krempljev sovražnikov ljudstva. Ostalim pa moramo povedati, da jih bomo tolkli toliko časa, da bodo zlezli nazaj v luknje, iz katerih so malo preveč pogledali.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kanu, s katerim so včasih zapeljali po Bohinjskem jezeru tudi škofa

stran: 039

»Klerikalni eksponenti skušajo spraviti v defenzivo naše aktiviste z očitki, da ni kulturno, ko se Vovka ni pustilo birmovat. To izjavljajo ljudje, ki nimajo zato nobenih moralnih kvalifikacij.« … »Mi pa vprašamo te kulturne ljudi, ali je bilo kulturno, kar so počenjali duhovniki po Dolenjskem in drugod, ko so ubijali nedolžne otroke in matere, škof Rožman pa jim je pošiljal svoj blagoslov in pohvale. Prav to bi danes počel tudi Vovk, saj si drzne matere pozivati v imenu božje milosti, da se ne prepuščajo zdravniški indikaciji.« Itd.

Birme posameznikov v škofijskem dvorcu

Še isto nedeljo ob dveh popoldne so se nekateri birmanci in botri z vlakom odpeljali v Ljubljano, da jih bo škof birmal v škofijski kapeli. Kdo se je to dogovarjal, danes ne ve nihče, prav tako se ne spominja popoldanskih birm Ivan Merlak. Morda je posredoval in telefoniral na škofijo Markežov oče. Markežova sinova Jože in Franci sta bila botra sosedovima dečkoma Ravnikarjevemu Tonetu in Marjanu. Tudi Markežovi nečakinji Helena in Anica Klinar s Stare Save in njuni sestrični iz Plavžkih Rovt naj bi bile to nedeljo pri birmi. Tako so se vsi ti birmanci in še nakaj drugih v nedeljo popoldne zbrali v škofijskem dvorcu. Takrat devetletni birmanec Ravnikarjev Tone se danes spominja škofijskega dvorca in hodnika, kjer so čakali na birmo. Bolj kot birma sama se mu je vtisnil v spomin pogovor njegovega botra ali s škofijskm tajnikom ali škofom samim, morda prav s tem, ker se je sogovornik šalil in smejal, ko je rekel: »Še vedno pa si ne morem predstavljati, kako je lahko z obema nogama hkrati skočil v vrata avtomobila.« Razumljivo, da so bili vsi še pod vtisom dopoldanskih dogodkov.
Pri birmi v škofijskem dvorcu je bila tudi njegova žena Viljemka roj. Kališnik. Spominska podobica se je izgubila, pokazala pa mi je mašno knjižico, ki jo je dobila v spomin na birmo od svoje botre. Z nežno in spoštljivo kretnjo mi jo je dala v roke. Pričnem listati in opazim na zadnji strani posvetilo njene botre: V spomin na sv. birmo, 22. junij 1952. Čudno, zakaj na zadnji strani, si mislim in gledam knjižico še naprej. Odpreta se mi prvi dve strani, temno lisasti od osušenega lepila. Tudi tu zagledam posvetilo: Spomin na birmo, julij 1930. L. 1952 in še dolgo kasneje ni bilo mogoče dobiti niti rožnega venčka, še manj molitvenika. Kaj je hotela dobra botra? Podarila je birmanki svojega in ta ga še danes hvaležno hrani.

stran: 040

Ob tem so se tudi v meni zganili občutki, ki jih hranim v spominu na birmo. S sestrami in z mlajšim bratom smo šli k birmi v škofijsko kapelo naslednje leto na praznik Kristusa Kralja. Ni bila velika skrb le obleka, nič manjša je bila, kje dobiti rožne venčke. Edino stric iz Amerike nam jih lahko pošlje! Veselje in pričakovanje je bilo veliko. Mama mu je pisala, naj jih skrbno skrije. Skril jih je v zavoj z rižem. Končno, dobili smo obvestilo o paketu z natančnim popisom pregledane vsebine in vsoto za plačilo carine. Spodaj pa je bil pripis: Propagandni material je bil odvzet. Bila sem še bolj razočarana in žalostna kot tisto nedeljo, ko so izgnali škofa. Mama jih je končno dobila preko ‘zvez’ od uršulink v Škofji Loki: s svetlo modrimi, okroglimi jagodami. Stekla sem v spalnico, pokleknila k postelji, si ga ovila čez prste in molila, molila z otroško vero in zaupanjem. Taka je bila v tistih časih moja devetdnevnica.
Na praznik Kristusa Kralja je imel škof Vovk kot vsako leto slovesno mašo v stolnici. Kakšno razkošje taka ‘birmanska’ maša, kot da bi bila nalašč za nas petero birmancev, v tako lepi in sijoči cerkvi kot v nebesih. In končno, tak je torej škof Vovk, prvič v življenju ga vidim: najprej zažgan, z Jesenic izgnan, povsod zasledovan in kot so nam botre povedale, hudo bolan in utrujen. Pred takim škofom pa je treba moliti, saj tudi iz njega kljub vsemu temu kar vre pesem in molitev. Dobri Bog, vest se mi oglaša, premalo sem se učila, Govekar je bil predober z nami, saj niti sedmero darov Svetega duha ne znam našteti. Zato bom pa kar molila za največji in edini dar, ki ga poznam, za dar ljubezni: goreče, vztrajno in pobožno, zdaj in vse življenje. Amen, je odpeval zbor na koru.
In že čakamo v škofijskem dvorcu pred zaklenjenimi železnimi vrati. Kakšna čast za nas, ko se odprejo samo nam in za nami spet zaklenejo. Da moramo biti pridni, ker je škof utrujen in bolan, zakaj le nam botre to govorijo? Vseh pet stojimo v škofijski kapeli kot naslikani, od mlajšega brata do najstarejše sestre. Izza oltarja se pojavi škof. Zdel se mi je zelo resen. Pristopi najprej k bratu. Ta takoj zmakne glavo vstran: večkrat se je boter šalil, da ga bo škof ob birmi udaril. Škof se nasmehne, takoj je uganil bratovo bojazen. Torej se kljub temu, da je utrujen, bolan in preganjan zna veselo nasmehniti! Vsem petim podeli zakrament sv. birme, neizbrisno znamenje vojaka Kristusovega, smo se učili pri verouku. Takrat sem pojem ‘vojaka Kristusovega’ zelo dobro razumela. Žal mi je bilo, da je bilo birme tako hitro konec. Spet so se odklenila in za nami zaklenila železna vrata, še nasmeh tajnika Ivana Merlaka in pozdrav v slovo: »Za Jesenice pa ni kar tako, da pride pet birmancev z ene družine hkrati.« Hvala Bogu, da smo vsaj malo popravili slab vtis z Jesenic, sem si mislila.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Vovk med sestro Magdo in prijateljem Janezom Markežem

Šele 4. maja 1958, na god sv. Monike, je bila na Jesenicah končno le birma. Ponovno sem lahko videla in slišala škofa in bila pri njegovi maši. Pridiga ni bila prav nič ‘birmanska’. Z vso gorečnostjo in vnemo, ki je vrela iz njega, je s prižnice oznanjal lepoto in odgovornost materinstva. Zdelo se mi je, da me je škof ponovno potrdil v veri.
Razumljivo, da so se tudi pred to birmo AFŽ–jevke pripravljale, da izženejo škofa. Šle so do župana, da za svoj podvig pridobijo še njega. Ta pa jim je rekel: »Nič ga ne boste, zdaj smo pa dobili nalog iz Ljubljane, da mora birma normalno potekati.« Ker pa se kljub temu niso strinjale z županom, jim je ta zagrozil: »Če ne boste dale miru, boste ta čas do birme prebile na policiji.«
Tudi škof Vovk si je hotel zagotoviti mir in je šel na versko komisijo v Ljubljani: »Ne grem na Jesenice, če mi ne obljubite, da bo mir!« »Mi nimamo nič pri tem,« so mu zatrjevali na komisiji. »Seveda imate«, jim je odvrnil škof, »pred šestimi leti so na Jesenicah dobili iz Ljubljane nalog, da so me izgnali.« O tem obisku na verski komisiji je škof kasneje šaljivo pripovedoval Markeževemu Janezu na počitnicah v Bohinju. Rad se je pošalil in nasmejal, da je v takih trenutkih pozabil na preobremenjenost z delom in na vse prestano hudo.

stran: 041

Ko sem ob pisanju tega članka ponovno premišljala o mnogih, že znanih krepostih nadškofa Vovka, se mi vedno jasneje izrisuje ena od mnogih, ki je temeljna in mati vseh drugih kreposti: nadškofova prava krščanska ponižnost. Vsaka druga ponižnost je klečeplazenje, dvoličnost, prilizovanje, pretvarjanje. S čim vse so ga opljuvali, žalili, sramotili, ustrahovali in mu grozili samo na Jesenicah! On pa na vse to samo: »Mir nam dajte!« Nam! Cerkvi na Slovenskem, njegovim duhovnikom, redovnikom in redovnicam in vsemu njegovemu vernemu ljudstvu! Samo v pravi krščanski ponižnosti je kljub zasramovanju, krivicam, udarcem, fizičnemu in psihičnemu trpljenju nadškof Vovk mogel ostati pokončen, odločen, skrajno požrtvovalen, zvest Bogu, Cerkvi in svojemu škofovskemu služenju. In svojim birmankam in birmancem.