Avtor: Justin Stanovnik
stran: 088
Nada Matičič, Njegovo izginotje; Ljubljana, Družina 2002
Knjiga Nade Matičičeve – kdo bi ji morda rekel kar knjižica – nosi naslov po eni od pripovedi v njej in je sestavljena iz desetih črtic ali slik ali prizorov, od katerih je večini skupno to, da so povezane s tem, kar se je godilo med vojno, zlasti pa po vojni. V kratkem uvodu nam pisateljica pove, da so nastopajoče osebe »bolj ali manj resnični liki«, kar bo malo bolj informiran bralec, vsaj pri nekaterih primerih, tudi sam kaj kmalu ugotovil. Pred nami so konkretne usode, a so izbrane tako, da pisateljica z njimi izrisuje čas, kakor ga razume in občuti.
Zgodovinsko še najbolj določljiv je lik iz besedila Mož brez spomina. To je nekdanji šef tajne policije, ki sedaj občinstvu s televizijskega ekrana pojasnjuje svojo nedolžnost in nevpletenost. Med njim in njegovo nekdanjo žrtvijo, ki njegova izvajanja posluša, se razvije fiktiven razgovor, v katerem se razkrije njegova prava vloga. A bralcu se mogoče še najbolj od vsega vtisne v spomin konec. Žrtev se že odloči, da gospodu z ekrana napiše pismo, potem pa po premisleku sprevidi, da oklepa, ki si ga je ta človek v mnogih letih izdelal, nobena beseda ne bo predrla. To je nemoč, a ne samo naša. Mene je spomnila na zaključni prizor iz romana Evelyna Waugha Brezpogojna vdaja. Tu vidimo junaka Guya Crouchbacka, ki se po polletnem bivanju v partizanskem glavnem štabu v Bosni, kjer je spoznal komunistične metode, ob povratku v Anglijo, v Dubrovniku pogovarja z enim od višjih britanskih častnikov. Ta ga seznani s tem, da Britanci pravkar vračajo v Jugoslavijo protikomunistično vojsko in pri tem pravi: »Lahko se zaneseš, da jim bodo pravično in pošteno sodili.« In tu je sedaj stična točka z našo zgodbo. Crouchback že dviga roko, da bi oficirja udaril, potem pa ga, ko je že v zraku, spreleti neko spoznanje, in roka mu omahne. Od tod naslov Brezpogojna vdaja. To je vdaja pred ljudmi z oklepom, pred ravnodušnostjo, pred moralnim nihilizmom časa.
Tak čas se nakazuje tudi v Vodnjaku pozabe. Vsebina te zgodbe je pogovor dveh postaranih gospa v Benetkah. Dve gospe iz različnih taborov, ena od njih iz prvih vrst povojnih oblastnikov. Pogovor je neizprosen in oseben; z vso ostrino stopa iz njega njena vloga in vloga njenega moža. Slišimo obtožbe, ki bi jo morale raniti, a gospa se vedno bolj zapira v oklep, dokler niso zapeti vsi sklepi in je povsem gotovo, da vanjo ne bo stopilo nič od tega, kar bi jo mogli raniti. To, kar je pred nami, ni pozabljenje, ampak skrajna manipulacija, s katero ni mogoče poljubno spreminjati samo drugih, ampak tudi sebe. Pred nami naenkrat ni več krivec, ampak žrtev. Oba lika, gospod z ljubljanskega ekrana in gospa pod zvonikom Sv. Marka, sta dva storilca in hkrati dve groteskni žrtvi, najprej v njunih očeh, potem pa tudi v očeh drugih.
V tem je ena od prvin, iz katerih je sestavljena nemoč tega časa. Ne more se izčistiti, to je njegova, za ene tragičnost, za druge abotnost. S človekom se je moralo nekaj zgoditi: nekaj je moralo v njem degenerirati, neko mesto v njem se je moralo kontaminirati z nečem tujerodnim. Pisateljica pravi: »Čudna stvar, taka vest. Če hočeš, jo imaš, če nočeš, je nimaš.« Neki prastari glas se v nas ne oglaša več s svojo absolutno avtoriteto. Kdaj in zakaj pa je preminil?
Ali pa je vse prišlo od tega, ker je bilo preveč pohujšanja. Na katero pohujšanje misli pisateljica? To nam pove v zgodbi, ki nosi naslov Talec.
Tu pravzaprav ne gre za enega človeka, ampak za skupino ljudi, ki so bili nekako zastavljeni, tako kakor zastavljeno blago: če bo porušen most, bodo postreljeni. Tragika talcev ni v tem, da so bili potem res pobiti, ampak v tem, da nimajo prave cene – da niso resnično spoštovani. Da so bili vedno, tako med vojno kot po vojni, samo taktični ali strateški moment. To, kar bi resnično ustrezalo njihovi žrtvi, bi bilo globoko, notranje, lahko bi rekli, sveto spoštovanje. Saj so vlogo talcev sprejeli zavestno, zaradi vere, zaradi vzgojenosti, zaradi civilnosti, zaradi zvestobe – ne zaradi slepe zagrizenosti, ampak zaradi zvestobe. Tu bi imelo mesto samó spoštovanje – v molku sklonjeno spoštovanje! Enemu od njih dovoli pisateljica, da pove svojemu nekdanjemu poveljniku tale posmrtni stavek: »Dobil bi mir, če bi ti čutil težo moje smrti! In drugemu, da pove tale stavek, poln mučnega dvoma: »Komu pa je koristila moja smrt?«
Stavek, ki je po vojni prevpil vse druge, pa se je glasil takole: »Umreti je neumno. Splača se ostati živ.« Tega stavka ne napiše pisateljica. Tega se ob tem, ko poslušamo njeno pripoved, spomnimo sami. Po vojni so se seveda po zraku spreletavali tudi drugi stavki, a v ljudeh, v njihovi notranjosti, je nazadnje obstal ta in obveljal: »Umreti je neumno. Splača se ostati živ.« Pri tem pa je bilo hujše nekaj drugega: ko so že s smrtjo tako ravnali, je postala smešna in neumna vsaka druga žrtev.
stran: 090
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Svetloba in tema Mirko Kambič
Tako nam pisateljica drugo za drugo posreduje slike tega »revnega časa«. Pravi nam, da je njegova ubožnost v tem, da ne razumemo več, kaj pomenita krivda in žrtev. Da je oboje postalo predmet igre. To dediščino so nam zapustili ti ljudje: krivde ni več in žrtve ni več.
Kar sledi, je ljubezen. Tudi ta ima v tem času podobno mesto, le da ne v celoti. Njena zgodba je pravzaprav kljub vsemu drugačna. Posebej o ljubezni govorita dve zgodbi. Prva ima naslov Hodnik in je s tridesetimi stranmi najdaljša v knjigi. Tu se horizont razširi, človek nehote pomisli, da bi iz tega besedila lahko nastala knjiga.
Hodnik v naslovu je hodnik v veliki ambulanti, kot je recimo poliklinika. A to je samo podoba, hodnik v resnici pomeni svet ali življenje. Podoba hodnika je izbrana zato, ker je primerna za podobo pričakovanja. Na tem hodniku se dogaja marsikaj, a važni sta le dve osebi: ženska, ki prihaja sem enkrat na teden in se spremeni v človeka, ki čaka; na drugem koncu hodnika pa zdravnik, ki se od časa do časa pokaže na vratih, in je človek, ki je pričakovan, človek, ki ga gospa čaka.
Zdi se, da se ta pripoved tudi po slogu in organizaciji razlikuje od drugih. Celota je nekako zastrta. Če si jo hočemo predočiti, jo moramo sami sestaviti iz prvin, ki so nam ponudene in niso istorodne. Nekatere so resnične, druge prividne; za ene imamo občutek, da se pravkar dogajajo, za druge da so umišljene; za ene, da so spomin na to, kar je bilo, za druge da govorijo o tem, kar je danes. Do potankosti in skoro filigransko izdelani prizori in občutja se na robovih rahljajo in prelivajo v druge prizore in občutja, a so vsi, vsak v skladu s svojo specifično zakonitostjo, tako intonirani, da se nazadnje zlijejo v en sam skupen pomen, ki mu človek ne more reči drugače kot velika neizpolnjenost. Ta pomen stopi v človeka, ne da bi ga pisateljica enkrat samkrat z besedo neposredno imenovala. Velika neizpolnjenost je čisto odkritje bralca, kakor je tudi čisto njegovo odkritje, da je to reč – veliko neizpolnjenost – poznal že od nekdaj in od nekdaj zanjo vedel. Zato, ker je del vsakega življenja. To, kar se na tem hodniku pričakuje, se nikoli ne pričaka. Pa tudi na nobenem drugem hodniku ne.
stran: 091
Ljubezen je torej neizpolnjena, a, čeprav neizpolnjena, ne preneha biti. V tem se loči od žrtve in krivde, ki ju več ni. Da bi to bolje razumeli, si poglejmo zadnjo refleksijo v knjigi. Ta ima naslov S krili angelov in govori o duhovni avtonomnosti ljubezni. Ljubezen je nepremagljiva in neuničljiva, ker konstituira človeka v njegovi duhovnosti. Duhovna narava ji omogoča, da lahko samo daje in ničesar ne zahteva v zameno. Pisateljica ji zato pravi Milost in jo vidi prihajati na krilih angelov. A vseeno, ko bralec knjigo zapre, ne more – kljub vsemu, kar smo pravkar povedali – da se mu svet ne bi zazdel nekoliko žalosten. Kakšno vlogo ima torej Milost, na katero nas pisateljica na koncu spomni?
Ena od najlepših pesmi ali molitev v kulturi, ki jo je postavilo krščanstvo, se začne z verzom Pridi Sveti Duh. Nekje v sredi te pesmi ali molitve stoji prošnja: »da bi spoznali, kaj je prav«. Kaj je to »prav«? To je: kako je svet narejen, kakšna je njegova zgradba ali struktura; kako je narejen človek, kakšna sta njegova zgradba in struktura; potem pa tudi, kdaj je človek na pravi način v tem svetu. To spoznati, prosi molitev, naj bi bilo človeku dano: »da bi spoznali, kaj je prav«. To ni nič čudnega, nenavaden pa je verz, ki sledi. Ta pravi: »in da bi se vedno veselili Tvoje tolažbe«. Zakaj se človeku ta sekvenca zazdi tako važna? Zato, ker je v njej priznanje, da prav živeti ni kakršnakoli reč, ampak takšna, da potrebuje tolažbo.
Četrto besedilo v tej knjigi nosi naslov Njegovo izginotje. To je zgodba o »izginotju« slovenskega emigrantskega pisatelja Ludveta Potokarja v Kanadi leta 1965. Zgodba o nekem človeku, ki se je nazadnje znašel tako osamljen in od vseh zapuščen, da je sklenil končati svoje življenje. To se je zgodilo na neki osamljeni železniški postaji v kanadskem prostranstvu. Ko sem za to zgodbo prvič slišal, pa tudi pozneje vsakič, zlasti pa sedaj v redakciji naše pisateljice, me je boleče zadela žalost minevanja. Vse mine, a to ubogo življenje je »izginilo«, kot pravi zgodba v tej knjigi. Samo pri Leopardiju sem to reč – minevanje – tako bral in začutil. To je ena stvar, druga pa je ta, da sem ob njej spet videl, da v življenju brez tolažbe ne gre. Potem pa je treba zanjo prositi. Morda je tako, kakor pravi v danes že omenjeni knjigi Evelyn Waugh: »We are meant to ask.« – Mi smo tako zamišljeni, da prosimo. To bi lahko bila nekakšna utemeljitev in opravičilo in napotek.
Če je moja interpretacija tistih dveh verzov v pesmi Pridi Sveti Duh pravilna, potem je to res velika pesem in moramo biti z njo zadovoljni. Tako kakor moramo biti zadovoljni s knjigo gospe Nade Matičič, s katero nas je opozorila na neki svet tako, da ni pustila prav nobenega dvoma, da takšnega, kakršnega so ga naredila neka čudna naključja, nikakor ne smemo sprejeti.