Avtor: Matija Ogrin
stran: 091
stran: 092
Pri založbi Družina bodo v kratkem izšli Kremžarjevi spomini Leto brez sonca, pričevanje o dogodkih po 8. maju 1945, o umiku in vrnitvi domobrancev, o taborišču pri Kranju, sodnijskih zaporih, zavodu za prevzgojo in končnem begu čez Karavanke. Pričujoče besedilo bo izšlo v knjigi kot spremna beseda.
Leto brez sonca Marka Kremžarja je knjiga spomina na dogodke, ki so v prvih osemnajstih mesecih po zmagi revolucije usodno zajeli njegovo življenje in ga za vedno spremenili. Ta čas je opisan z avtorjevim osebnim doživljanjem vse od 8. maja 1945, ko se je kot mlad domobranec umikal na Koroško. Takrat, ko se je v reki slovenskega eksodusa pomikal iz Ljubljane proti Kranju in še naprej mimo Tržiča in čez Karavanke proti Dravi, mu je še svetilo sonce upanja: da se kmalu vrnejo, da bo njegova družina, kolikor je ostala med živimi, spet v miru živela skupaj: da bo njegov dom spet dom in da bo mladost še ostala mladost. Potem je prišlo neko jutro, ko so domobranci odhajali z Vetrinjskega polja na vlak; v zraku so drhteli trenutki, ki so za vedno spremenili življenje Slovenstva; ko je vlak pri Podrožci zavil proti jugu, v temo karavanškega predora, je sonce upanja ugasnilo. S svetlobo, ki je sinila onstran predora, je domobranski vojski in sedemnajstletnemu Kremžarju v nji zasijalo zadnje sonce, poslednja ura, ki se je vlekla v neskončnih mukah dneve in tedne – vse do konca. Iz te ure je božja roka izpeljala nekatere od njih mimo nevarnosti in zank, mimo straž in skozi »zaklenjena vrata«; božja roka jih je izpeljala od tam s čudežno močjo, da bi pričevali o tem, kar so videli.
Čemu le nekatere? Čemu ravno te? To je skrivnost. Je čudež, ki so mu ostala zadolžena vsa njihova poznejša leta, je dolg, ki ga more človek poravnati le z vsem svojim življenjem in katerega del je tudi pričevanje o resnici.
Sonce prihodnosti in upanja je mlademu Marku Kremžarju znova zasvetilo šele po letu in pol življenja v temi hudega nasilja in ideološke »prevzgoje« – ko je v mrzlih novembrskih dneh 1946 živ in zdrav dosegel špitalsko taborišče, kjer sta ga čakala starša. Toda upanje je bilo poslej drugačno. Obrniti se je moralo v svet, čeprav je s srcem vedno ostajalo »onstran Karavank«, v Sloveniji.
Šele ko bo napisan njegov življenjepis, bo v celoti razvidno, s kako obsežnim delom se je Marko Kremžar trudil poravnati nenapisano zadolžnico svoje rešitve. Vsakdo, ki je doživel takšno rešitev, je moral pozneje kdaj čutiti v sebi – na svoj način – silno obilje življenja; tako tudi Kremžar. Dobro desetletje je bil med vodilnimi politiki slovenske politične emigracije in predsednik zgodovinske Slovenske ljudske stranke; zasnoval je idejo o Sloveniji v svetu, idejo, da je Slovenija povsod tam, koder Slovenci govorijo, čutijo in živijo slovensko; iz te misli je Kremžar razvil svoje obsežno delo med Slovenci v Argentini, med drugim t.i. srednješolski tečaj slovenskega jezika, književnosti in kulture, ki ima danes že več kot štiridesetletno tradicijo. Še zlasti pa je Marko Kremžar znan kot avtor številnih člankov in knjižnih del; že leta pred samostojno slovensko državo je pisal o narodni in državni preosnovi Slovencev; napisal je vrsto knjig o pravičnem družbenem sožitju, o krščanskem socialnem nauku, o novejši slovenski zgodovini in možnostih njene srečne pomiritve. Če prištejemo še literarna dela v prozni in dramski obliki, je Leto brez sonca njegova dvanajsta knjiga.
Kakšen je izvor te knjige spomina, kako je nastala in zakaj je končno izšla šele za vsemi, ki jih je avtor doslej napisal, in ne poprej? Ta vprašanja dovolj jasno osvetljuje Kremžarjeva knjiga sama na prvih straneh, a zaradi pomembnosti jih tu omenjam še v drugačni luči. Na samem začetku svojega pričevanja Kremžar pove, da zvezek, v katerega si je zapisoval potek dogodkov, ni bil prvi dokument, ampak je nastal na podlagi drobnega rjavega listka, ki ga je kot zapornik nosil v žepu. Na listku so bili z nekaj številkami in znaki, ki jih je razumel le on, zapisani datumi glavnih dogodkov; in čeprav so mu listek ob pregledu vzeli, si je podatke zapomnil in jih prepisal na nov listek; in po vsakem pregledu je podatke ponovno zapisal in utrdil v spominu. Ali ni v tem boju za podrobno ohranitev spomina na glavna dejstva in potek dogodkov še nekaj več kot to, kar avtor skromno priznava – »da me kasneje spomin ne bi varal«? Ali ni v tem vsaj polzavedna težnja, da bi s tem, ko bi ohranil spomin na to, kar se je zgodilo z njim in okrog njega, ohranil tisto zadnje, kar človek tudi sredi nasilja in v bližini smrti vendar more obdržati in ohraniti: zavest, da je človek, da ima svojo vrednost, da se z njim ne sme dogajati kar koli in da more nasprotovati nasilju vsaj v svoji notranjosti: s tem, da se vsega spominja. Ko je v spominu ohranjal datume in podatke svoje zgodbe, se mar ni s tem v najbolj notranji srčiki boril proti sili, ki ga je pehala v brezoblični nič? Vsaj v tem najbolj notranjem prostoru duše – tako je morda čutil – ohranjam svojo zgodbo in z njo dragocen del zavesti o sebi. V teh ekstremnih okoliščinah je bil spomin poleg molitve eno redkih področij, kjer se je zapornik lahko boril za ohranitev človeškega dostojanstva, še točneje, svoje notranje svobode. Ob tem Kremžarjevem pripovedovanju se spomnimo na primere, ki so prišli v literarno zgodovino: kako se je Ana Ahmatova v podobnih okoliščinah le nekaj let prej reševala s pomnjenjem svoje lirike ali kako je Nadežda Mandelštam rešila pesniški opus svojega moža pred uničenjem s tem, da ga je verz za verzom ohranila v svojem spominu. Podatki, zapisani na listkih sedemnajstletnega Marka Kremžarja, so bili manj obsežni, a enako bistveni. Ali ne opozarja ta težka, nevarna borba mladega fanta za lasten spomin na neko bistveno notranjo zvezo med spominom in človekovo notranjo svobodo? Kajti v tistih znakih na listku ni šlo le za datume in kraje, za zunanja dejstva. Šlo je za zavest, da so tisti dogodki pomembni in vredni spomina – zaradi oseb, katerim so se pripetili, in zaradi drugih, ki morajo za to izvedeti – in da je spomin teh dogodkov potrditev njihove vrednosti in zato del jetnikove notranje svobode. Spomin je namreč tudi potrditev enotnosti v samem sebi: še sem to, kar sem bil in kar sem. Hkrati je moč spomina v tem, da hrani resnico dejanskih stvari. Smisel spomina je, da je posoda resnice. Tako nas učijo stari. Ta smisel, resnica in notranja svoboda, pa imata nad človekovim duhom tolikšno moč, da moreta, čeprav skrito in podtalno, celo v najbolj nečloveških razmerah vzbujati nevidne kali upanja in življenjskih moči. To je eno pomembnih sporočil knjige Leto brez sonca.
stran: 093
Kremžarjeva nevidna veriga listkov in pomnjenja pa vsebuje tudi nekaj, kar pride do izraza šele na širšem odru, kakor je posameznikov notranji boj za ohranitev poslednjega dostojanstva. Kdor se spominja poteka nekega dogajanja, mora obdržati v zavesti tako dele kakor tudi celoto; kdor pa ohranja pred očmi celoto nečesa, se je v nekem smislu dvignil nad njo, bil je nad ozkim zdaj, ki razpada v drobljenje strašnih trenutkov. V njegovem pogledu je nekaj, kar se dviga nad potek zgodovine, nad njen kruti, uničevalni, a tudi bežni zdaj. In to je zametek pričevanja. K bistvu pričevanja sodi vednost, da so dogodki zgodovine omejeni, pričevanje pa jih bo preživelo. Morda res ne v »njegovi« osebi, saj je bilo v komunističnem zlomu civilizacije vsakomur dovoljeno, da ga ubije; toda sama narava pričevanja je, da se usmerja prek vsega tega in onstran zgodovinskih menjav. Marko Kremžar si je že zelo zgodaj pričel urejati spominske zapiske v zvezke, kar ga je skoraj stalo življenja, kot beremo v knjigi. Slutiti je moral, čeprav še nejasno pri sedemnajstih letih, da se spomin smiselno uresničuje v pričevanju o resnici. Iz tega zametka raste celotna knjiga. Zgornje misli merijo torej na Leto brez sonca kot celoto, saj je vsa nastala iz avtorjeve volje po spominu in pričevanju.
In kakšen je pomen takega pričevanja za nas, zdaj in tukaj? Ali je njegov smisel v tem, da podaja dejstva in podatke, s katerimi zgodovinarji doslej niso razpolagali? Ali da poda nepristransko poročilo o dogodkih, ki so vreli ob vrhuncu revolucije na Slovenskem? Da pričuje o veličini trpljenja in dostojanstvu teh, ki so morali skozi mučeništvo in smrt? Vse to, zlasti zadnje, izpolnjuje smisel Kremžarjevega pričevanja, a celo ob zadnjem od teh vprašanj se ne izčrpa. Smisel teh in takih pričevanj je vsekakor tudi v tem, da članom skupnosti, ki to bero, omogočajo, da živijo v resnici. Da poznajo življenje lastne narodne skupnosti in morejo v njej avtentično, neponarejeno živeti in stati v resnici. Smisel vsakega pričevanja je usmerjen v sedanjost in prihodnost, v življenje, ki šele prihaja in bo prišlo. Pričevanje iz preteklosti le izhaja, se nanjo nanaša, iz nje prejema moč resnice, njegov smisel pa je vsekakor v tem, da s posredovanjem resnice posreduje človeku tudi možnost notranje svobode pri odločanju v sedanjosti. Pričevanje je zato bistveno naravnano ne v preteklost, marveč v sedanjost in prihodnost, saj je živeti v resnici etični zakon, brez katerega človek prej ali pozneje neha biti človek.
Da ima smisel spomina in pričevanja globoke duhovne, etične korenine, nam s posebno močjo izpričuje Sveto pismo. Ena izrazitih zapovedi vseh starozaveznih besedil je: spominjaj se vseh Gospodovih del! »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (2Mz 5, 15) »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi.« (5Mz 8, 2) »Spominjaj se, kaj ti je storil Amálek na poti, ko ste šli iz Egipta.« (5Mz 25, 17) In naprej: »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica.« (Ps 137, 5) »Spomin na pravičnega bo blagoslovljen, ime krivičnih bo strohnelo.« (Prg 10, 17) Še in še bi mogli naštevati. Sveto pismo na medmrežju omogoča bralcu podrobno iskanje besed, ki razkrije presenetljivo pogostost zapovedi: spominjaj se, ne pozabi, pomni! Iz teh zapovedi je jasno razbrati, da je spomin vsajen v človeka po božji volji, z nalogo, naj ohranja vse, kar je bilo v zgodovini dobrega, saj dobro izvira iz Boga. Opuščanje spomina je toliko kot popuščanje neresnici in slabemu. Zato sega pozaba stvari, ki bi se jih zaradi njihove vrednosti morali spominjati, v samo notranjo sestavo človekove nravstvene osebe in jo razdira. Navedeni svetopisemski stavki predpostavljajo, da je očiščen spomin tista umska moč, po kateri človek v sebi zbira in ohranja zalogo izkustvenih spoznanj o dobrem in zlu – spoznanj, ki jih pri moralnem presojanju sedanjosti pogosto zelo potrebuje.
stran: 094
Kremžar na uvodnih straneh Leta brez sonca sam pove, kako težko mu je bilo napisati to knjigo. Že sama težava, za katero tu gre, je našemu času težko razumljiva. V našem času je pogosto tako, da ljudje veliko govorijo, ob tem pa jih obhaja rahlo nelagodje spričo nejasnega občutka, da si imajo zelo malo povedati. Zato tem bolj hlastajo za vsem, o čemer bi lahko govorili, vsak vzgib, vsaka novica je prikladna, da sproži novo obilico govorjenja. Ni dvoma, da se za tem šumenjem skriva kriza komunikacije, ki v tem primeru izvira predvsem iz premajhnega, plitkega, preveč ničnega predmeta. Kajti občevanje med ljudmi, če naj bo človeško, terja predmet, ki je vreden človeka; predmet, ki je po pravi meri človeka kot duhovno-telesne osebe. Takrat ima tudi govor o snovnih stvareh mesto in smisel v duhovnem sestavu človeka. Brez takega predmeta pa se občevanje izvotli in usahne. Odtod hlastanje za pogovorom. Prav zato sodobni človek, morda ne samo slovenski, zelo težko dojame osrednjo težavo pričevanjske besede. Predmet pričevanj, na kakršna tu mislimo – pričevanja o Škofovih zavodih, Rogu, Teharjah in drugih krajih – je namreč glede na mero človeka velikanski, grozovit in neznanski. Dostopen je le tihemu prisluškovanju in zbranemu podoživljanju, kajti to, o čemer pričujejo tisti redki ljudje, ki so bili na teh krajih izpeljani iz poslednje ure, presega vsako običajno človeško izkušnjo. Ta doživetja presegajo celo samo možnost, da bi jih človeški jezik povsem adekvatno zajel in izrazil. Kremžar na teh straneh sam zapiše, da ko človeško zlo na eni strani in trpljenje žrtev na drugi strani presežeta neke naravne meje, oboje postane nepopisno, neizrazljivo. Nekaterim očividcem teh dogodkov se celo zdi, da se jezik brani sprejeti vase neznansko razsežnost takega zla in takega trpljenja – zato o tem ne morejo govoriti in molčijo. Sam Marko Kremžar je moral trpko izkusiti, da je nezmožnost govoriti o grozovitostih, ki jim je bil priča, segala v njem tako globoko, da niti z materjo, ki ga je rodila, ne z lastnim očetom »nisem mogel o teh dogodkih spregovoriti besede.« To neizgovorjeno besedo je Kremžar – le v nekaj drobcih, že nekoliko oddaljenih od najhujšega dogajanja v Kranju in v Zavodu sv. Stanislava – poskušal izraziti v črticah in kratkih zgodbah Sivi dnevi (1962). Toda šele štiri desetletja pozneje je mogel zares premagati težo, ki mu je zaklepala besedo, in zapisati svoje pričevanje Leto brez sonca. V pismu prijatelju je o razliki med obema knjigama zapisal: »Pol življenja je bilo treba, da sem lahko prešel iz neosebnega literarnega podoživljanja v osebno pripoved.« Pri tem je, ponavljam, narobe misliti, da je težava samo psihološka, da gre samo za neko nezmožnost sporočanja, ki bi tičala v duši pričevalca. Ne, dogodki sami, objektivna stran, na katero se pričevanje nanaša, je v svoji monumentalni presežnosti taka, da jo je nemogoče adekvatno opisati. Ljudje, ki so to doživeli, so v svoji duši leta in leta nosili neizgovorljivo dramo, ki je bila vsaj pri nekaterih gotovo tako nedopovedljiva, kot če bi bili videli »goreči grm« ali »ognjeni in oblačni steber«, le da tu ni šlo za razkritje Boga, ampak za razkritje zla. In vendar ta usode polna in mejna doživetja teh ljudi niso ločevala, izločala iz skupnosti, marveč nasprotno: čeprav zagrnjena v molk desetletij, so bila v veliki meri prav ta in podobna doživetja skrita moč povezovanja in dela za slovensko skupnost v zdomstvu, še zlasti v Argentini.
Težavnost neposrednega, »jezikovnega« govorjenja o teh stvareh je torej eden od razlogov – poleg tega, da je bilo izredno malo preživelih – zakaj je zapisanih razmeroma malo pričevanj o tedanjem trpljenju. To trpljenje presega vsako normalno človeško izkustvo, zato so ti dogodki preveliki, da bi jih reven čas, kakršen je naš, lahko dojel in sprejel. Morda se naravi teh dogodkov še najbolj približamo, če jih skušamo razumeti in »brati« v njihovih sadovih: v izjemni religioznosti, družbenosti in kulturnosti slovenske politične emigracije.
Potrebno je torej troje: najprej čim popolneje ohraniti spomin dogodkov; nato z veliko voljo uresničiti to »posodo resnice« v pričevanju; a ravno tu nastopi tretje: kako povedati z besedami, kar presega človeško besedo? To troje je tu našteto kot tri stopničke, ki jih človek v enem koraku preskoči. V resnici je v njih mera celotnega človeka, vsi registri njegove duhovne osebe, vse zmožnosti njegovega pomnjenja, hotenja in izražanja, vsa njegova moč za spoprijem z zgodovino in njeno, kot pravi Shakespeare, »sovražno pozabo«.
Kako se je torej Kremžar lotil spominskega pisanja, za katero sam pove, kako težavno je bilo? Šel je po edino razumni in smiselni poti. Doživljajsko stran teh dogodkov, svoja občutja in duševne stiske, je pustil nekoliko ob strani. Le nakazal jih je, saj ta notranji pretres brez dvoma spada k tistemu, kar je pri vsej stvari nedopovedljivo. Poleg tega je avtor po vsem sodeč menil, da spričo neznanskega trpljenja, ki je tedaj doletelo desettisoče na Slovenskem, njegova občutja niso pomembna. Šel je torej s peresom mirno in natančno ob niti zunanjih dogodkov, datumov, oseb in položajev. Perspektiva je osebna, a ne subjektivna: zajel je dejstva, ki jih je sam izkušal, in iz njih obnovil potek dogajanja okrog sebe. Posledica takšne perspektive je slog, ki je večidel objektivno stvaren, miren, kronološko opisen; pisec se zaveda dokončnosti dejstev, ki so zares taka, da jih ni mogoče več premikati, jim česa pridati ali ovreči. Kremžarjev slog zrcali miren pogled, ki se mu ni treba bati za trdnost opisanih stvari, saj pozna njihovo dokončno vrednost. Te stvari stojijo, bolje, žarijo v neki drugi, od nas neodvisni resničnosti, kjer človeške menjave ne štejejo več; ni se mu treba pehati, naj bi nas prepričeval s svojimi občutki. To je mir, ki ga pisanju daje resnica.
stran: 095
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Končno pa le posije sonce Mirko Kambič
Kremžar v besedilu samem nima drugega namena, kot da stvarno poda dogodke in situacije. Prav ti pa v bralčevi duši porodijo močan odmev: tisto, kar je v tej stvarni pripovedi najhujše, mučenje in ubijanje nedolžnih, bralcu odpira vpogled v tisto neznansko, neizrazljivo, presežno, in prav s tem je izpolnjena naloga in poslanstvo pričevanja … Pričevanje je doseglo svoj cilj, ko bralec izve ne le za dogodke zgodovine, ampak se mu ob teh dogodkih v duši odpre vsaj ozka lina k temu, kar je v njih presežnega: to je misterij slovenskih mučencev, misterij zla, storjenega po Slovencih, skrivna rana, ki poslej reže dušo naroda, nedoumljivost zgodovine, njena skrivnost, njena daljnosežna navzočnost v sedanjosti in prihodnosti, a tudi vitalne moči, ki spijo v še neodkriti in nesprejeti resnici …
Osupljivo je, nas spreleti med branjem, koliko si je Kremžar zapomnil. Temu še zdaleč ni razlog le to, da si je prve zapiske sestavil že precej zgodaj. V tistih zapiskih še ni bilo toliko in takšnih podrobnosti. Razlog, da je vse to tako živo v njem, bo drugod: ti dogodki so zareze v njegovo bitje. So skrajni bivanjski vtisi, zareze pri zgodnjih sedemnajstih letih, ki bodo z njim odšle v večnost. To ne velja le za doživetja pri Kranju in v Škofovih zavodih, ampak tudi za sodnijske zapore na lepi Miklošičevi cesti v središču Ljubljane. Denimo v noči, ko je v samici v kleti otipaval okrvavljeno steno, prerešetano s kroglami, in mislil na nje, ki so od tam odhajali na veliko pot … Ali grozni opisi človeškega razpadanja dveh sozapornikov, partizanov, ki sta zagrešila revolucionarne zločine, a sta se pod njimi zlomila, zato sta pristala kratko malo v zaporu. O storjenih grozodejstvih je vse do danes s strani storilcev izrečenih silno malo besed. Nad tem vlada zarota molka. Opisi v Kremžarjevi knjigi, ki tudi ne podajajo izpovedi obeh storilcev, ampak njune blazne epileptične napade, so med silno redkimi, ki načenjajo to pomembno temo: človeško uničenje, ki je po zločinu ostalo v zmagovalcih in je prek njih prešlo v ustanove in ureditev družbe, postalo je del stanja, v katerem še danes živimo, ki ga po sili moramo dihati in se le z zavestnim naporom trgamo iz njegove mrtvožive teže.
stran: 096
Za boljše razumevanje dogodkov, ki so tu popisani, je dobro prebrati Kremžarjevo predzadnjo knjigo Med smrtjo in življenjem, saj je tam med drugim opisan zgodovinski okvir, znotraj in zaradi katerega je nastalo domobransko odporniško gibanje, ki je bilo zares ljudsko gibanje, zraslo od spodaj navzgor. Leto brez sonca opisuje nato tragični konec tega domoljubnega gibanja ter avtorjevo pot skozi in onstran tega konca. Obe knjigi se med sabo dopolnjujeta tako po snovi kakor po smislu. Tako veliki okvir kakor tisočere življenjske zgodbe v njem – oboje je bilo kruto okronano s trpljenjem in mučeništvom. In glejte, kljub temu je Leto brez sonca na številnih mestih pisano tudi vedro in mladostno. Ali ni eno najpomembnejših vprašanj te knjige morda to, kako more vedrina sobivati s tolikšno tragiko, s takšnim trpljenjem? Kje in kod je takšno sobivanje mogoče? Zdi se, da edinole v globoki, v preskušeni veri, da ima dobro nad zlim – čeprav v mučeništvu – zadnjo besedo; da dobro zlu odpušča in je v tem njegova poslednja zmaga. Zato v Kremžarjevem pripovedovanju opazimo, da mu je tuje vsako negativno občutje in celo moralna sodba nad krvniki kot osebami.
Dejanja morajo biti opisana, spomin ohranjen, pričevanje izpolnjeno. Tako je pričevalec govoril tudi na mestu in v imenu tistih, s katerimi je bil skupaj v poslednji uri. Dal jim je svoj glas, jim posodil svoj spomin, v njegovem pogledu so pogledi njihovih nevidnih oči. Pričevanje je zato tudi kraj nevidnega občestva živih na svetu in živih v Bogu. Za nas, ki nam je pričevanje namenjeno, je zato tembolj pomembno, da ga moremo sprejeti vase, živeti v resnici in dajati s svojim življenjem streho temu občestvu.
Vsak spomin na dobro in zlo v zgodovini je po svojem smislu usmerjen k našemu ravnanju v sedanjosti in prihodnosti. Leto brez sonca nam v tem smislu vendar prižiga sonce in tako dodaja nov odtenek stari misli, da bodo mrtvi živeli v spominu tistih, ki so ostali.