Avtor: Vanja Kržan

stran: 057

Za vsako postavljeno farno spominsko ploščo bi lahko rekli, da ima svojo zgodbo in vsaka svoj začetek. Nekomu se porodi najprej kot misel in želja, ki ju mora uresničiti. Največkrat je pot do spominske plošče dolga in naporna, skoraj ji ni videti konca ob vseh neljubih zapletih. Toda misel in želja sta močnejši od vsake ovire, kot da ju žene neka nevidna sila, ki v določenih trenutkih splete niz ugodnih okoliščin in blagoslovljenih naključij. Če sta se kdaj misel in želja spraševali: »Kako naprej?« zdaj jasno vidita pot pred seboj.
Farna spominska plošča pred cerkvijo v Bizoviku ima svojo štiri leta dolgo zgodbo o nastanku. Misel in želja sta se porodili v srcu Bizovičana Franca Ložarja, zdaj stanujočega v Hrušici, morda prav zato, ker je velik ljubitelj svoje rodne vasi in še danes nosi v srcu tiste Bizovičane iz let svojega otroštva in mladosti, ki jih je pobila komunistična revolucija, potem pa prepovedala, da se jih javno pokoplje in omenja njihova imena. Kot da ti ljudje niso nikoli živeli.

V začetku je bila misel

Petnajstega julija 1990 je bila v Šentpavlu nad Podlipoglavom blagoslovljena prva farna spominska plošča osmim žrtvam šentpavelskega poboja junija 1945, o čemer je pisala Zaveza št. 42. Misel in želja, ki sta uresničili postavitev spominske plošče, sta enodušno privreli iz src prizadetih svojcev. Takratni sostrski župnik p. Vid Junger je čutil s svojimi farani, jih pri delu v vsem podpiral in ploščo blagoslovil.
Tudi Franc Ložar je prišel to dopoldne v Šentpavel na slovesnost. Med pogrebno mašo za pobite Šentpavelce se je kar naenkrat zalotil, da nosi v srcu misel na svoje rojake, pobite Bizovičane med vojno in po vojni. Saj so bili med njimi mnogi družinski znanci, prijatelji in sosedje, ki so se jih doma pri Ložarjevih spominjali dolga povojna desetletja. Ali nismo preživeli Bizovičani dolžni, da tudi mi na ploščo ob naši cerkvi izpišemo njihova imena, jih javno razgasimo za mrtve, jim prižigamo sveče v znamenje žalovanja in spoštovanja, se je Ložar spraševal med mašo? Ob koncu maše v Šentpavlu je bilo Ložarju jasno: tudi mojim pobitim sovaščanom in njihovim sorodnikom moramo to omogočiti.
Toda to je bila zaenkrat le njegova zamisel, zanjo mora pridobiti še druge. Nekaj časa jo je tuhtal v sebi, zaupal je ni še nobenemu. Na seji odbora Demosa v občini Moste – Polje mu je uspelo člane prepričati – tudi sam je bil član odbora – da bi ustanovili komisijo za medvojne in povojne poboje. Na občino Moste – Polje so dvakrat poslali prošnjo za dovoljenje, da ustanovijo komisijo, toda obakrat je bila zavrnjena, češ da v občini Moste – Polje ni bilo pobojev. Vendar Ložar ne bi bil Ložar, če bi odnehal že kar na začetku, čeprav je zdaj že vedel, da bo na vsakem koraku naletel na nasprotnike. Naj ne odneha, ga je vzpodbujal tudi predsednik njihovega odbora Demosa ing. Lojze Marinček, saj časi, ko se bo pričelo govoriti o pobojih, šele prihajajo.

stran: 058

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bizovik

Štirinajst dni po maši v Šentpavlu je p. Vid Junger daroval mašo na Urhu, zunaj pred cerkvijo, prvič po petinštiridesetih letih je Franc Ložar stopil v to cerkev. Še vedno je služila za muzej in videl je, koliko laži je zbranih v razstavljenem gradivu. Te laži mu še med mašo niso dale miru. Spominska plošča v Bizoviku mora razkrivati resnico in oznanjati pravico, je sam pri sebi sklenil Ložar. Po maši ga je prijela sestrična Franca Markočeva por. Dolinar za rame in mu rekla: »Franci, ali ti tudi kaj misliš na naše fante?« (Po vojni je izgubila dva brata domobranca, eden je bil pokončan v Teharjih, eden v Rogu.) Ali se torej tudi drugi ukvarjajo s takimi mislimi kot on? Ob vprašanju sestrične je bil prijetno presenečen, vendar ji ni povedal, da ga že nekaj časa obletavajo misli na farno spominsko ploščo. Taki nepomembni dogodki so ga utrjevali v prepričanju, da je njegova zamisel o plošči pravilna in ne morda stvar trenutnega navdušenja.
Ko je bilo jeseni poljsko delo v glavnem končano, je Franc nekega oktobrskega večera l. 1990 sedel za mizo, vzel svinčnik in papir, kar se je redkokdaj dogajalo, in pričel sestavljati seznam vseh pobitih in pogrešanih iz Bizovika, ki se jih je spomnil. Spomnil pa se je vseh, saj so bili v mnogih pogovorih s pokojnim očetom velikokrat prisotni in spomin nanje pri Ložarjevih ni zbledel. Nekajkrat je seznam prepisal in končno imel na čisto izpisana dva izvoda seznama žrtev, enega bo obdržal sam, drugega bo moral dati med ljudi. Vendar mu še vedno ni bilo jasno, kako naj ta seznam pride do ljudi, da ga pregledajo. Kako ga bodo sprejeli? Kako pomagali uresničiti njegovo zamisel za postavitev spominske plošče? Imeli smo sicer že demokratično oblast, toda med ljudmi je bilo še vedno veliko strahu in nezaupanja; število prebivalcev v Bizoviku se je v več kot štirih desetletjih pomnožilo, tako da Ložar mnogih ni poznal.
Pridobil je nekaj najožjih znancev, naj seznam raznosijo po hišah, kjer živijo sorodniki pobitih in pogrešanih. Naj ga pregledajo, popravijo, dopolnijo. V ta namen je dodal seznamu še dve poli papirja. Ostali vaščani za ta seznam niso vedeli.

stran: 059

Čez kakih štirinajst dni so mu prinesli seznam nazaj. Ložar je ugotovil, da se je zmotil samo za Petra Čarmana, ki ni med pogrešanimi, ampak živi v Argentini. Drugi zaplet pa je povzročil Franc Anžič. Na Ložarjevem seznamu ga ni bilo, ker je Ložar menil, da je padel pri partizanih. Sorodniki so mu pojasnili, da je od partizanov pobegnil: na begu so ga partizani ujeli in sami ubili. Od Ložarja so svojci zahtevali, da ga uvrsti med žrtve komunizma. Ko se je Ložar prepričal o resničnosti trditve, se je seznamu pobitih pridružil še Franc Anžič.
Zdaj ga je bilo treba dopolniti še s hišnimi imeni, najbolj zamudno in zahtevno delo pa je bilo iskanje rojstnih letnic, zato je to delo hotel opraviti Ložar sam. Ure dolgo je brskal po krstnih knjigah v šentpetrskem župnišču, pa v župniji Sostro in celo v župniji Javor nad Podlipoglavom. Enkrat sta mu pri tem pomagali Pavla Lovše por. Korošec in njena hčerka Pavlinka, ki sta l. 1991. prišli na obisk iz Argentine.
Seznam je bil končno izpopolnjen. Zdaj je bilo treba ustanoviti odbor za postavitev spominske plošče. Takrat se je Nova Slovenska zaveza šele ustanavljala in Ložar je oral ledino: niti ni dobro vedel, kako naj se dela loti naprej, niti ni imel človeka, ki bi mu lahko dal kakšen nasvet. Vedel je le, da mora zdaj ustanoviti t. i. iniciativni odbor, kajti ni potreboval ljudi le za pomoč pri delu, ampak predvsem za to, da bi ga pri uresničevanju njegove zamisli podpirali. Seveda je bila najprej in predvsem žena tista, ki mu je vseskozi stala ob strani, mu svetovala in ga bodrila, kadar jasne poti naprej ni bilo videti. Vedno sta bila enakega mnenja in istih misli. Doma je s Hrušice, zato ji usoda bizoviških žrtev ni bila tuja.
Po premisleku je za odbornike izbral štiri Bizovičane, ki jih je dobro poznal: Antona Babnika, ki ni imel med svojci nobenega ubitega, nato brata Borisa in Filipa Svetka, ki so jima l. 1946 očeta obesili, in Janeza Habiča, ki so mu ubili očeta na Kočevskem procesu l. 1943. Vsi so privolili v sodelovanje. V odbor je hotel pritegniti še Stanka Kušarja, katerega oče je bil ena od šentpavelskih žrtev in je torej že imel nekaj izkušenj s postavitvijo spominske plošče v Šentpavlu, vendar je ta sodelovanje odklonil. Ložar je vodil delo, čeprav je uradni predsednik postal šele na koncu.
Zdaj šele je hotel Ložar svojo zamisel predstaviti javnosti. To je storil najprej tako, da je vse seje tega odbora skliceval v gasilskem domu v Bizoviku. Če bi jih doma, bi bilo videti, kot da je postavitev spominske plošče njegova osebna, ne pa javna stvar. Še dobro, da je dobil za to na razpolago prostor v gasilskem domu.
Toda kako naprej? Nenadoma se je pojavilo vprašanje v zvezi z usmrtitvijo treh na seznamu: Alojz Svetek je bil javno obsojen na obešenje l. 1946, Angela Jakoš l.1948 zaradi smrti bizoviškega ‘heroja’ Mojškrca, Viktor Habič pa na kočevskem procesu. Torej nihče od treh ni bil likvidiran tajno in brez sodbe. Ali so torej ‘upravičeni’, da so njihova imena napisana na plošči? Ložar je vprašal predsednika demosovega odbora Lojza Marinčka, kaj storiti s temi tremi. »Te pa moraš izločiti, ker so bili sodno-pravno kaznovani,« mu je pojasnil Marinček. Ložarjevi zdravi pameti in čutu za pravičnost pa ta izločitev treh nedolžno pobitih ni šla v račun. Toda kako priti do pravnika, ki bi mu pravilno svetoval?
Stvar je torej hotel pravno razčistiti, zato se je Ložar obrnil kar na najvišjega predstavnika juridične oblasti, na takratnega državnega tožilca Toneta Drobniča. Seveda ga osebno ni poznal, le po imenu. Šel je do njega. Tajnica mu ljubeznivo pove, da je zaseden, lahko ga počaka, lahko pa ga pelje k njegovemu namestniku Stanetu Ingliču, ki ga Ložar ni poznal niti po imenu. Odpelje ga kar k njemu in odkritosrčni, resnicoljubni Ložar mu razkrije svoje težave. Pokaže mu seznam oseb, ki bi jim postavili spominsko ploščo, ne ve pa, kaj storiti z onimi tremi. Na Ložarjevo veliko presenečenje je vzel seznam v roke in ga dolgo časa temeljito motril, se ustavil ob vsakem imenu posebej in molče razmišljal. Inglič je bil bivši oficir KNOJ-a, ki je bil zadolžen za poboje po vojni prav v okolici Sostra in je tudi vodil akcijo za poboj šentpavelskih žrtev. Seveda je to Ložar izvedel šele kasneje in takrat mu je tudi postalo jasno, zakaj je bil Inglič posvetil toliko pozornosti njegovemu seznamu. Čez nekaj časa mu ga je dal nazaj: »Za to pa nisem pristojen in nobenega nasveta vam ne morem dati.« Potem ga je še zanimalo, kako je prišel Ložar do njega. »Tajnica državnega tožilca me je pripeljala sem,« mu je pojasnil Ložar, »in zdaj vas prosim za nasvet. Če pa ga vi ne morete dati, kam se naj še obrnem za pomoč,« je vztrajal Ložar. »Ne vem,« je bil odgovor, toda ker je Inglič zaslutil, da se Ložarja ne bo kar tako odkrižal, je še dodal: »Lahko pa greste na pogovor še k Drobniču.«
Ložar se vrne k tajnici in ji pove, da mora še do Drobniča. Sprejel ga je, poslušal in se zapletel z Ložarjem v pogovor.
Vse podrobnosti je hotel vedeti. »Težava je v tem, da ne vem, ali smejo imena onih treh na smrt obsojenih ostati na seznamu, da se napišejo na spomenik?« zaupa Ložar svojo nerazrešljivo težavo državnemu tožilcu. »Vsi, tudi oni trije morajo biti na seznamu!« ustreli kot iz puške Drobnič. Ob tej pravični razsodbi se Ložarju ni odvalil le kamen od srca, ampak je dobil tudi veliko spodbudo, da je njegovo delo potrebno in pravilno. Torej pogumno naprej!

stran: 060

Toda ni prišel daleč. Kmalu je spet naletel na nepredvidljivo in za nekaj časa nepremostljivo oviro.
Ložar je vedel za spominske plošče padlim v prvi svetovni vojni, saj jo je tudi na steno pred vhodom v bizoviško cerkev postavil njegov stari oče; poznal je spomenik padlim v prvi vojni pred cerkvijo v Polju. Torej bi morala ta plošča bizoviškim žrtvam biti nekje na steni ali kot samostojen spomenik ob bizoviški cerkvi. Napotil se je do svojega župnika v Štepanji vasi, p. Gabrijela Recka, da še njega vpraša za nasvet in mnenje. Ta mu je odvrnil, da je za župnika šele tri mesece, da ne pozna razmer v Bizoviku in ni pristojen, da Ložarju karkoli svetuje. Naj se obrne do nadškofa Šuštarja.
Nič lažjega kot to, si je mislil Ložar, saj nadškof vedno, če le ni odsoten, vsakega sprejme. Takrat so se pojavile že prve fotokopirnice, zato je v Mostah mimogrede kopiral seznam imen žrtev, da ga bo nadškofu Šuštarju lahko predložil. Lastnik kopirnice je bil neki starejši moški z Iga, ki mu je odslej Ložar vedno nosil kopirat vse v zvezi z nastajanjem spomenika. In prav nikoli ni hotel od Ložarja vzeti niti enega tolarja in prav nikoli nista o vsebini kopiranega spregovorila besedice. Ložar je tudi v takih skritih dobrotnikih čutil podporo, ki ga je opogumljala, da ni odnehal, in mu vlivala upanje, da je na pravi poti. Spoznaval je, da ob vsaki oviri naleti tudi na koga, ki mu dobrohotno pomaga.
Ko je Ložar za svojo željo po spominski plošči vsem pobitim Bizovičanom povedal nadškofu Šuštarju, mu je ta pojasnil, da imajo za to ustanovljeno komisijo, ki odloča o teh stvareh, in naj se kar s pisno prošnjo obrne na to komisijo. Na prvi pogled silno preprosta rešitev, toda ne za Ložarja, ki še nikoli v življenju ni napisal prošnje in je ni naslovil še na nobeno komisijo. »Na kateri naslov pa naj naslovim prošnjo?« ga prizadevno sprašuje Ložar. »Kar vašega župnika vprašajte!« mu odvrne nadškof. »Sodelujem naj torej z župnikom, mi hoče povedati nadškof,« si je mislil Ložar in odšel.
Da bo z župnikom težko, je Ložar že izkusil, toda nič ni pomagalo drugega, kot da je bil skoraj vsak teden v župnišču. Ob prvem obisku je župniku p. Gabrijelu povedal, kaj je opravil pri nadškofu. »Zdaj pa se bom drznil vas prositi, da bi vi, ki ste izobraženi, meni sestavili to prošnjo.« Župnik mu je obljubil, da jo bo natipkal na pisalni stroj, potem jo bo Ložar prepisal lastnoročno, jo prinesel pokazat župniku, ki bo napisal naslov, ki ga Ložar ni vedel, in jo odposlal.
Ložar je prišel v župnišče vedno med uradnimi urami, saj župnika ni hotel nadlegovati s ‘svojimi zadevami’. Ko je prišel prvi teden, župnik do takrat ni imel časa, da bi prošnjo napisal, ko je prišel drugi teden, je župnik čakal obrtnike, ko je prišel tretji teden, je že imel obrtnike in še več dela, ko je prišel četrti teden še vedno ni imel časa.
Na seji Demosa in tudi pri odboru za postavitev plošče so Ložarja spraševali, kako napreduje njegova zamisel o spominski plošči. Povedal jim je. »Pa sami napišite prošnjo,« mu je svetoval Marinček. Če bi Ložar kdaj v življenju videl, kakšna je napisana prošnja, bi se morda tega lotil, pa tudi če bi jo napisal, še vedno ni imel pojma, na katero komisijo naj jo naslovi. Stari Ložar je svojim otrokom privzgojil tako veliko spoštovanje do duhovnikov, da jim nikoli ni prišlo na misel, da jim ne bi bili poslušni. Ložar je bil desna roka svojemu očetu, ki je bil ključar in mežnar v Bizoviku do visoke starosti. Ko je bil oče pet let v zaporu, je mladi Ložar v najhujših letih povojnega preganjanja namesto očeta opravljal ključarske in mežnarske posle. V meso in kri mu je prešlo, da se duhovnikom pomaga vedno in povsod in na razne načine jim je dejansko vse življenje pomagal, kadarkoli so ga potrebovali. »Ne,« je Ložar prekinil Marinčka, »če je župnik obljubil, da mi bo napisal, moram počakati, da bo imel čas.«
Toda ker tega časa le ni hotelo biti, se je Ložar odločil in sam napisal prošnjo. Seveda jo je nesel pokazat župniku. Kakor hitro se je pojavil v župnišču, seveda med uradno uro, je župnik vzdihnil: »Oh, Ložar, še vedno nisem nič naredil!« »Saj vem, da ste zaposleni, gospod župnik, sem pa kar sam naredil.« »No, pa mi pokažite!« Pregleda, prikima in reče: »Prošnji samo še dodajte, da spomenik padlim partizanom v Bizoviku že stoji.« Ložar prošnjo s to opombo prepiše, pri svojem neznanem dobrotniku naredi kopije, eno pusti župniku, original odpošlje nadškofu.
Po enem mesecu dobi odgovor, pa ne od komisije, kot je Ložar pričakoval, ampak od pomožnega škofa Kvasa. Pismo gospoda Kvasa ga je oblilo kot mrzel tuš. Največjo podporo je Ložar pričakoval od cerkvenih predstavnikov, pa je dobil najmočnejšo klofuto, kot danes sam pravi: pobiti Bizovičani bodo morali še dolgo čakati na pravico, da se smejo njihova imena javno izpisati na nagrobni spomenik. V pismu z dne 18.5. 1991 mu škof Kvas odgovarja:

stran: 061

Spoštovani gospod Ložar,
Vaše pismo z dne 17. aprila 1991, v katerem predlagate postavitev obeležja v obliki kamnite plošče z napisom imen padlih žrtev vaščanov domobrancev in vgraditev te plošče na zunanjo steno cerkve na Bizoviku oz. postavitev prosto stoječega spomenika v neposredni bližini bizoviške cerkve, smo poslali v izjavo Župnijskemu uradu Ljubljana – Štepanja vas, kakor je naša stalna praksa, da namreč poslujemo prek župnijskih uradov.
Dne 15. 5. 1991. nam je Župnijski urad Ljubljana – Štepanja vas odgovoril, da se s tem ne strinja, in navaja razloge:
Plošča s tolikimi imeni bi bila zelo velika in bi jo težko prilagodili majhni cerkvi. Glavni razlog pa je v tem, da je v vasi Bizovik še zmeraj zelo močno sovraštvo, ki ima korenine v minuli vojni. Postavitev spomenika bi v tem času vodila k še večjemu razdoru. Cerkev pa si danes prizadeva za spravo in mir.
K tej izjavi pripominjamo: gotovo imajo padli domobranci pravico do spomenika. Treba pa bi bilo doseči spravo med živimi in mrtvimi na podoben način, kakor je bilo storjeno v Kočevskem Rogu, da bi spomenik pomenil spravo, ne pa razdor. To pa mora še dozoreti.
Jožef Kvas
pom. škof in gen. vikar
Edini, ki se ga je Ložar v tistih težkih trenutkih domislil, da bi mu lahko dal kakšen nasvet in kanček upanja je bil sostrski župnik p. Vid, ki je bil blagoslovil spominsko ploščo šentpavelskim pobitim družinskim očetom in gospodarjem. Telefoniral mu je. Že po telefonu je p. Vid slišal Ložarjev potrti glas, zato ga je povabil, naj pride k njemu še isti večer, samo bolj kasno, ker ima po maši še birmansko skupino. »Kar še enkrat naredite prošnjo! Samo vztrajajte!« je bodril potrtega Ložarja, ki zdaj ni videl nikjer nobene rešitve. Ta pa je sklenil drugače: počakal bo, da se bo junija sestal Svetovni slovenski kongres in da bo oklicana samostojnost Slovenije, nato pa bo z delom prav gotovo nadaljeval, čeprav ni vedel kako. Morda pa bo takrat našel kakšen drug izhod, ne preko škofije. Pobiti bizoviški sovaščani so vredni truda in razočaranj. Tudi odbornike je seznanil s svojo odločitvijo in zapisnikar sej Filip Svetek je za nekaj časa zapiske spravil v omaro. Odločitev škofovske komisije oziroma pismo škofa Kvasa je bilo za Ložarja kot zakon, ki ga je brezpogojno spoštoval in upošteval.

Dolga pot od zamisli do uresničitve

Na štefanovo l.1991, na prvo obletnico plebiscita, so v Bizovik povabili nadškofa Šuštarja, da si ogleda jaslice, saj so v Bizoviku od nekdaj sloveli po izdelavi lepih jaslic. Pred vojno in prvo leto vojne jih je postavljal ubiti učiteljiščnik in organist Ivan Pavčič, po domače Mežnarjev, eden od prvih bizoviških žrtev. Lep zimski večer z jasnim, zvezdnatim nebom je namesto slovesnega pritrkavanja vabil v cerkvico nad vasjo. Zadnjikrat je bil škof v Bizoviku pred sedemdesetimi leti, ko je pritrkavanje spravilo na noge vso vas. Takrat je Ložarjeva mama pogostila škofa Jegliča in Ložarjev oče ga je pripeljal in odpeljal na svojem zapravljivčku. Tisti večer na štefanovo pa je bil spokojno tih, čeprav je prišlo v cerkev veliko ljudi in v zakristiji je bilo kar nekaj duhovnikov. Ložarju pa so se misli in srčne želje pletle le okrog ene same stvari, spominske plošče. Izrabiti mora ugodno priliko, ki se mu ponuja, in priti za nekaj trenutkov v stik z nadškofom. Že zaradi ubitega nekdanjega jasličarja, dvajsetletnega Mežnarjevega Ivana, bi morala stati spominska plošča, kaj šele, če pomisli Ložar na vseh dvainšestdest žrtev, ki so bili nekoč duša in srce te vasi in farnega občestva, ki se je ob praznikih in slovesnostih zbiralo na tem kraju.
V zakristiji stopi Ložar do župnika p. Gabriela in ga prosi, če bi lahko spregovoril nekaj besed z nadškofom, pa je bil p. Gabrijel odločno proti: »Ne, ni časa. Gremo naprej v Štepanjo vas!« »No, pa kdaj drugič,« si je mislil Ložar in gre skupaj z ostalimi pred cerkev. Tam obstanejo in občudujejo razgled v jasni zimski noči pod zvezdnatim nebom: svetlo nebo nad Ljubljano, lučke v Štepanji vasi in Bizoviku, meglice nad bizoviškimi polji in travniki.
»Kako krasen razgled,« sliši nadškofa. Ložarju pa sta pogled in misel ves čas hitela na kraj, ki mu ga je srce že bilo izbralo za spominsko ploščo. Obstoji na tistem mestu in niti ne opazi, da duhovniki že odhajajo proti avtomobilom. Obrne se in zagleda tik za seboj nadškofa Šuštarja. Take prilike pa res ne sme zamuditi: »Gospod nadškof, sem Ložar in sem lani maja prejel sklep vaše komisije. Kako je s to zadevo? Ali moramo še vedno čakati?« – »Samo še en teden počakajte, gospod Ložar«, mu prijazno odgovori nadškof. »Prav ta teden imamo razgovore z Novo Slovensko zavezo v zvezi s postavljanjem spominskih plošč. Po enem tednu bom več vedel in vas obvestil.« »Če je pa tako, vas ne bom več obremenjeval, gospod nadškof,« je Ložarju od veselja glas skoraj zapel. »Sam se bom pozanimal pri Novi Slovenski zavezi,« mu je hitel obljubljati. Ložar do zdaj še nikoli ni slišal za Novo Slovensko zavezo, toda takoj zasluti, da se bliža neki oprijemljivi točki in da se njegova pot skozi temen predor končuje. Po tem kratkem razgovoru se Ložarju približa p. Gabrijel. Nekaj besed je moral ujeti, saj takoj očita Ložarju, zakaj ne odneha in se ne drži dogovora. Kasneje je cerkveni ključar Ložarju povedal za župnikovo grožnjo, da plošče ne bo blagoslovil, če jo bo Ložar postavil samovoljno.

stran: 062

V tistih nekaj trenutkih pod zvezdnatim nebom je Ložar zaslutil blagoslov božične noči in sporočilo angelov z nebes: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje. Velikokrat se je Ložar pri svojih prizadevanjih čutil sam in nebogljen, vendar pa je ves čas od prvega navdiha pri maši v Šentpavlu pa do končne postavitve plošče čutil globoko v sebi neko skrivno moč, ki ga je gnala neustavljivo naprej, in čim bolj se je bližal cilju, tem jasneje mu je postajalo, da delo za postavitev plošče ni le njegovo delo niti delo odbora in vedno večjega števila ljudi, ampak predvsem božje delo in delo mučencev, priprošnjikov pri Bogu. Njegovo delo od vsega začetka blagoslavlja Bog! In tudi zato je nadaljeval. Brez samovolje, ampak po božji volji. In končno, toliko težav je v življenju že premagal, toliko trpljenja in grenkobe se je po koncu vojne pri njegovih petnajstih letih zgrnilo nanj, toliko očitkov je že prestal, toliko strahu in krivic že v otroštvu izkusil, mar more biti pri svojih šestdesetih letih tako naiven, da ne bi vedel, v kaj se spušča?
Pol leta po teh dogodkih ni imel Ložar z Novo Slovensko zavezo nobenega stika. Ko so se l. 1992 vračali iz Kočevskega Roga, je spoznal predsednika NSZ Tineta Velikonjo. Ustavili so se na Urhu, kjer je bila tisti dan maša, po maši pa sta se skupaj s sestro Fani včlanila v NSZ. Še v tem letu in v naslednjih letih so se odkritja spominskih plošč zlasti po Dolenjskem in Notranjskem kar vrstila. Ali so mu povedali zanje znanci, ali je zvedel pri NSZ. Zgodilo se je, da je bil na eno nedeljo skupaj z ženo, ki je bila še vedno njegova najzvestejša spremljevalka in somišljenica, kar na treh blagoslovitvah spominskih plošč, na Dolenjskem, Notranjskem, v Suhi krajini. Hotel je zvedeti in videti čim več, da si bo nabral izkušenj, ko bo ploščo treba postaviti v Bizoviku. Če je bil ob plošči drog s slovensko zastavo, je vedel, da ga bo treba postaviti tudi v Bizoviku; če so slovesnost olepšali z mlaji, jih je že videl pred bizoviško cerkvijo; če so ob kakšni plošči pogrešali elekrično napeljavo, je sklenil, da bo večna lučka vedno gorela na simbolnem grobu bizoviških žrtev. Pozorno je spremljal kulturne programe in ga v mislih že sestavljal in iskal izvajalce ob blagoslovitvi njihove plošče. Vse plošče je fotografiral, jih kazal in na sejah pripovedoval članom odbora o slovesnostih ob odkritjih. Zamisel o bizoviški spominski plošči je dobil ob blagoslovitvi na Polici nad Grosupljem, ker je bilo na njej enako število žrtev, kot jih bo na njihovi v Bizoviku.
Te izkušnje je Ložar nabiral vse do konca leta 1993. Že poleti tega leta je na NSZ dobil posebne formularje za popis žrtev v obliki vprašalnikov, ki jih lastnoročno izpolni in podpiše sorodnik, poleg tega pa še pravilnik o postavljanju farnih spominskih plošč. Zdaj so tudi njegovi somišljeniki v iniciativnem odboru uvideli, da dobiva Ložarjeva zamisel o spominski plošči otipljive poteze in da postajajo kot odborniki odgovorni za nadaljnji potek dogodkov. Dotakratni zapisnikar sej je odstopil, in ker mu je žena skurila vse zapiske, jih ni mogel vrniti. Na Ložarjevo zahtevo, da jih izroči, jih je ponovno in dokaj točno spisal po spominu. Namesto njega pa se je ponudil Kušar, ki v začetku ni hotel sodelovati. Zakaj prav zdaj, Ložarju še danes ni jasno. Po izkušnji z zapisnikarjem je Ložar vsakega posebej vprašal, ali mu je sodelovanje v breme ali ne, ali trpi družina, zakon ali on osebno. Vsi so mu zatrdili, da ne, in obljubili sodelovanje.
Stvar je dozorela za javnost. Odločili so se, da skličejo sestanek vseh vaščanov v gasilskem domu, jih tam seznanijo z namero o postavitvi plošče in razdelijo svojcem in znancem popisne liste, vprašalnike o pobitih svojcih. Toda kako priti do imen vseh vaščanov, med katerimi so bili svojci, če teh ni bilo več, pa nekdanji sosedi in znanci pobitih domobrancev in civilnih žrtev? Najprimernejša oseba za pisanje vabil je bila tajnica krajevne skupnosti, ki je razpolagala z imeni in naslovi vseh Bizovičanov, katerih število se je v povojnih letih zelo povečalo. Toda sodelovanje je odklonila. Mar ni bila tajnica vseh vaščanov, saj so vsi plačevali njeno delo?
Ložar je moral poiskati drugačno rešitev. V tej stiski se je spomnil, kako je še pred vojno sluga z občine Dobrunje občasno prišel ob nedeljah po maši pred bizoviško cerkev, stopil na klop in prebral vsem vaščanom določeno obvestilo. Uvidel je, da bo moral tako storiti tudi sam, saj na pomoč župnika ali kaplana, da bi kateri od njiju po maši izza ambona prebral obvestilo, ni mogel računati. Ob misli, da bo moral sam prebrati obvestilo, je že vnaprej občutil zadrego pred javnim nastopom, toda koraka nazaj ni hotel storiti. Tisto nedeljo v začetku junija je bila maša zaradi prvega obhajila na prostem, zbralo se je več ljudi kot ponavadi. Ko je po maši Ložar stopil na klop in glasno pričel brati vabilo na sestanek in namen sestanka, je slišal, kako se mu trese glas. Hvala Bogu, beseda je bila spregovorjena!

stran: 063

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spominska plošča v Bizoviku

V ponedeljek so kljub obvestilu nesli po vseh hišah vabila za sestanek v Gasilskem domu. Tam so sorodniki pobitih dobili popisne liste, da so jih izpolnili z nekaterimi podatki o žrtvi.

Na sestanku so svojcem predstavili odbor za postavitev spominske plošče, se menili ob številnih fotografijah za oblikovanje plošče, izbrali kamnoseka, določili prostor ob cerkvi za postavitev, povedali za stroške. Vse te podatke je že pred tem skrbno zbiral in tuhtal Ložar med svojim romanjem od ene blagoslovitve plošče do druge. Na sestanek so bili povabljeni tudi predstavniki krajevne skupnosti, vendar se niso udeležili niti prvega niti nadaljnjih sestankov. Prišel pa je župnik, ki je tudi sprevidel, da se Ložarjeva zamisel uresničuje: Ložar je pač iz takega testa, da ne odneha, stvar, ki se je loti, izpelje do konca. »Niste me vabili, pa sem vseeno prišel,« je pojasnil svojo udeležbo. Od takrat je redno sodeloval in se tudi zanimal, kdo bo ploščo blagoslovil, kdo maševal. Ponudil se je, da bo organiziral cerkveni del slovesnosti, in obljubo izpolnil.
Resnične težave pa so se začele šele zdaj. Vendar ne zaradi financ: mnogi svojci in znanci pobitih so velikodušno darovali tudi namesto tistih, ki denarja niso imeli, ali pa svojci pobitih niso več živeli ali za pobite niso hoteli vedeti … Ti zadnji so zdaj postali za Ložarja najtrši oreh in ovira za celostno predstavitev vseh žrtev komunističnega nasilja. Za Ložarja so bili vsi ubiti njegovi sovaščani, vsi enako pomembni, vsako življenje enako vredno, nobenega imena ni hotel izpustiti. Na plošči naj bi bila napisana imena dvainšestdesetih žrtev: ena oseba je bila ustreljena v spopadu, trinajst je bilo ubitih med vojno, petinštirideset po vojni, trije pa ubiti po sodnem postopku. Med njimi je bilo štirinajst civilistov in oseminštiridest vaških stražarjev oziroma domobrancev.
Večina svojcev je prinesla po maši v nedeljo 20. junija 1993 podpisane vprašalne pole s podatki o žrtvah. Pri šestih pa se je zataknilo, kakor je Ložar predvideval. Neka ženska mu je vrnila vprašalnik, ker se ne strinja, da je oče napisan na plošči: l. 1942 so ga obsodili tako partizani kot domobranci. Druga je sicer prinesla že podpisan vprašalnik, vendar je čez nekaj dni po telefonu preklicala svojo privolitev itd. Do štirih je šel osebno in po pogovoru dobil troje privoljenj. Deset vprašalnikov pa mu sorodniki sploh niso vrnili.
Kaj zdaj? Vedel je, da so sami žrtve sovraštva, nestrpnosti in laži. Tudi pri teh je osebno potrkal na vrata, nekaterih, npr. Koroščevih, pa nikoli ni bilo doma … Vsakemu posebej je objasnil vse, kar je vedel o okoliščinah uboja in kraju smrti, saj je nekatere ubijalce celo osebno poznal. Zanj so bili ti obiski zelo pretresljivi in boleči iz različnih vzrokov: dvema sestrama ubitega domobranca je razkril do takrat zamolčano resnico, da je brata pobil s krampom vaščan, slaboumen moški. Iz ene od sester, osemdestletne starke, je govorilo tako sovraštvo, kot da bi še vedno živela v letu 1945. Bratranec ubitega pa mu je ponujal celo njegove fotografije z željo, da je ime ubitega končno napisano. Koga od obeh naj posluša?

stran: 064

Pretresljiv je bil končno obisk pri sorodnikih Hribarjevih. Kar tri imena Hribarjevih naj bi bila na plošči: očeta Janeza Hribarja, njegove hčerke Ivanke, prve civilne žrtve, in sina Marjana. Ložar, podobno kot mnogi starejši Bizovičani, je dobro poznal okoliščine Ivankine smrti in jih pojasnil sorodnikom. Nekega pomladnega dne l. 1942 so našli Ivankino truplo zakopano v kupu gnoja, in ko ga je njena mama umivala, je naštela dvaindvajset vbodov z nožem. »Za nas so vsi trije tabu! Zanje nič ne vemo!« je govorila ena od sorodnic, hčerka najhujšega komunista v Bizoviku, takrat javnega tožilca. »O njih nimamo nobenih dokumentov. Za nas jih ni!«
Toda za Ložarja so bili, vsak od njih enako dragocen. Kljub vsemu prizadevanju je uvidel, da bodo na koncu imena šestih žrtev ostala še naprej zamolčana, ker sorodniki niso dovolili, da bi bila napisana na plošči. Po dolgotrajnem tuhtanju se je Ložar odločil, da imen teh šestih na plošči ne bo, ker je moral prepoved upoštevati. Ne more pa teh šest žrtev še naprej ostati tabu za Bizovik in njegovo zgodovinsko resnico, zato se je odločil, da bodo na spomeniku samo letnice njihovih rojstev in smrti, namesto imena bo prazen prostor, ki bo na svoj način spregovoril o umorjenem. Takih praznih prostorov bo na plošči šest. Če pa od svojcev izrecne prepovedi o napisu ni dobil, bo žrtev javno izpisana z imenom. Tako je na plošči končno dobilo pravico do javnega spomina vseh dvainšestdeset žrtev komunističnega nasilja v Bizoviku.
Čeprav se odborniki krajevne skupnosti niso udeleževali sestankov, so bili prav gotovo s potekom dogodkov seznanjeni. Ložar je vedel, koliko nasprotovanj so doživljali po drugih farah, zato je bil pripravljen, da bodo nasprotovali tudi njemu, toda tako nizkih udarcev, ki so sledili, kljub vsemu ni pričakoval. Izkusil je, da največ nemira, nestrpnosti, nespravljivosti, razdora in sovražnosti vnašajo njegovi nasprotniki. Zanje je bila prva spravna maša v Kočevju pred trinajstimi leti brez pomena, saj je bila taka tudi za politične predstavnike, ki so ji prisostvovali.

Ustrahovanje in grožnje

Kakih štirinajst dni po teh junijskih dogodkih je ponoči iz sobote na nedeljo zagorel kozolec, ki je bil kakih dvanajst metrov stran od Ložarjevega. Hvala Bogu, da se ob tem ni vnel še Ložarjev, ki je bil poln suhe njivske detelje, saj Ložar ni utegnil, da bi ga bil izpraznil. Prav takrat je imel veliko opravka z organizacijo stavke pri Kmečki zvezi njihove občine. Vsi so domnevali, da je požar zanetil kakšen odvržen ogorek, ker je kozolec stal zelo blizu ceste v disko klub.
Toda čudo, naslednji teden pa je prav tako od sobote na nedeljo ponoči zagorel še Ložarjev! Ob treh ponoči Ložarja vrže pokonci telefon. Soseda Ložarjevih travnikov v Bizoviku mu pove, da gori njihov kozolec. Oba s sinom se s Hrušice hitro odpeljeta v Bizovik. Detelja je medtem že v celoti pogorela, deloma kozolec, ožgani so bili tudi trije vozovi pod njim. Gasilci in policaji so bili že tam, zjutraj sta prišla še dva kriminalista v civilu. »Kaj mislite, zakaj je prišlo do požara?« sta Ložarja takoj zaslišala kriminalista. Ložar je omenil tri možnosti: ali so požar zanetili kakšni obiskovalci disko kluba, ki so se radi ustavljali pod kozolcem, saj je Ložar pod njim kar naprej pobiral prazne steklenice in cigaretne škatlice; ali je morda požigalec piroman, ni pa izključil še tretje možnosti, da je požigalec kakšen od njegovih političnih nasprotnikov. Kriminalista sta ga pohvalila, da dobro razmišlja, možnost disko kluba pa lahko izključi.
Naslednji teden v četrtek Ložarja spet preseneti nenavaden telefonski klic. Neznani glas iz slušalke mu pove, da so se pri prvem požaru zmotili, drugi požar jim je uspel, naslednjič pa gre Ložarju, takrat je bil avtoprevoznik že sin, »kamion v zrak«. Sin je bil vznemirjen in prestrašen, Ložar pa nič. Sprva je hotel priti v stik s kriminalistoma, vendar ju je nekajkrat zaman iskal. Medtem pa je stvar trezno domislil: požar zaradi disko kluba odpade, da bi ga zanetil piroman prav tako, torej so lahko v ozadju edinole njegovi nasprotniki, Zveza borcev in krajevna skupnost. Ustrahovati ga hočejo, da bi prenehal z delom za spominsko ploščo; vedeli so, da je njena postavitev odvisna edinole od Ložarja. Predobro je poznal in vzdržal medvojna in povojna ustrahovanja in grožnje terencev, zato ga zdaj ni bilo moč niti ustrahovati, še manj odvrniti od njegove namere. Nevidna sila ga je gnala samo še naprej, cilju naproti, in ni bilo stvari, ki bi ga lahko ustavila. Poleg tega je globoko v sebi čutil, da bo uspel, če ne popusti.
V ponedeljek zjutraj, ko je imel napovedan sestanek s kriminalistoma, sploh ni odšel na policijo. Bil je prepričan o pravilnosti svojih prizadevanj: imena pobitih žrtev morajo biti končno javno izpisana in žrtve simbolno pokopane. Ali naj jih on ponovno pahne v pozabo in prezir, če se bo pustil ustrahovati? Ne, nikoli! Prijateljski in dobronamerni telefonski klici in svarila vaščanov: »Francelj, odnehaj, samo škodovali ti bodo!« so bili zanj le potrditev o pravilnosti njegovega dela.

stran: 065

Ložar je mirno čakal, kaj bo zdaj sledilo. Vsi kozolci v Bizoviku so bili vsak petek zvečer izpraznjeni. Podobno kot nekdaj med vojno in po vojni je vsa vas živela v napetosti in strahu. V tako stanje jo lahko še danes spravijo samo komunisti s svojimi grožnjami, čeprav še tako prefinjenimi in prikritimi. Toda naslednjo soboto ni nikjer gorelo. Štirinajst dni po požaru Ložarjevega kozolca pa je spet zagorelo, toda tokrat v Dobrunjah. Ložar je za to novico izvedel na spravni slovesnosti na Teharjah od nekega bizoviškega gasilca. Zgorel je toplar sredi vasi, last kmeta, ki ni imel prav nobenega sovražnika, saj se z nikomer ni prepiral ali bil v sporu.
Ko je v ponedeljek Ložar kosil, sta se na vsem lepem sredi dopoldneva po cesti mimo travnika pripeljala že znana kriminalista. Ustavita avto in se zapleteta z Ložarjem v pogovor. Hotela sta izvedeti, kaj si zdaj misli Ložar o vsem tem. »Nič drugega kot to, da me hočejo ustrahovati. Povem pa vama,« je Ložar še dodal, »da bo zdaj konec požarov.« »Res, zakaj tako mislite?« sta bila radovedna kriminalista. »Ta požar v Dobrunjah je bil za kamuflažo, da požar mojega kozolca ne bi preveč bodel v oči in da bo lahko vsak rekel, da je bil na delu piroman. Lahko da je bil piroman, toda zažigal je po naročilu Zveze borcev.« Kriminalista sta molče hitela zapisovat Ložarjeve izjave, potem pa se brez besed in dodatnih povpraševanj odpeljala.
Odslej ni zagorelo nič več. Zima ¹⁹⁹³⁄₉₄ je mirno minila. Pomladi se je Ložar odločil, da bo najprej stal spomenik, nato šele nov kozolec in obnovljeni vozovi pod njim. Za blagoslovitev spomenika so določili tretji julij 1994. Maja so vaščani sami na določenem prostoru pred cerkvijo pozidali temelje in zadnji teden podnožje za marmornate plošče. Kamnosek naj bi jih postavil dan pred blagoslovitvijo, je odločil Ložar. Predobro je vedel, da nasprotniki ne mirujejo, saj so zidarji zadnji teden vsak dan videvali avto predsednika Zveze borcev na klancu nad cerkvijo; tak avto je imel edino on in vsi v Bizoviku so ga poznali. O čem so se toliko pogovarjali? O tem, kako bi Ložarju preprečili postavitev spominske plošče!
Gotovo jih je zdaj najbolj zanimal napis na njej: če bi bila kakšna beseda zapisana tako, da jim ne bi bila po volji, bi utegnili ploščo razbiti pred blagoslovitvijo. Kamnosek pa jih je postavil že v sredo: če mu med potjo po nesreči kakšna poči, kot se mu je to zgodilo s podnožjem, ko je prehitro zapeljal čez grbino, je do nedelje ne bi mogel popraviti. Razumljivo, toda če bodo plošče postavljene nekaj dni pred blagoslovitvijo, tvegajo, da jih do nedelje ali poškodujejo ali razbijejo. Kaj zdaj? Ložar jih je povezal s polivinilom in določil po dva stražarja za vsako noč.

Zamisel se udejanja

Teden dni pred blagoslovitvijo so takratni dnevnik Slovenec, Družina in radio Ognjišče vabili:
V nedeljo, 3. julija 1994 ob 16. uri, bo v Bizoviku pri Ljubljani maša zadušnica in simbolični pogreb pobitih domobrancev in drugih vaščanov – žrtev komunističnega nasilja. Na dan pogreba bodo v cerkvi žare s prstjo iz Roga, Teharij in Brezarjevega brezna. Počastimo njih spomin!







Štepanjski župnik p. Gabrijel, ki se je dokončno ogrel za postavitev in blagoslovitev plošče, je povabil duhovnike iz sosednjih župnij ter slavnostnega govornika in blagoslovitelja Melhiorja Goloba. P. Gabrijel je tudi odločil, da bo maša na prostem pred cerkvijo; na srečo ga je Ložarju uspelo pregovoriti, da je vsaka pogrebna maša v cerkvi, kjer bodo tudi žare s prstjo, ki jih bodo po maši v pogrebnem sprevodu pokopali ob spomeniku.
Teden prej so sestavili tudi kulturni program. Na srečo je bil Ložarju pri zadnjih pripravah v pomoč in oporo njegov mladostni prijatelj in znanec Ivan Korošec, ki je za to priliko z družino prišel iz Argentine. Bizoviško kulturno-turistično društvo je znano po dobrih pevcih. Zborovodja se je Ložarju ponudil, da bi zapeli na ‘prireditvi’, vendar je ta odklonil: vedel je, da je več kot polovica pevcev ortodoksnih komunistov. Bi lahko zapeli iz srca, predvsem pa, ali jim lahko zaupa, da bodo držali obljubo in na blagoslovitev res prišli? Ni hotel tvegati, ker je preveč poznal zaplete ob blagoslovitvah po drugih krajih. Raje je povabil pevce iz Dobrega polja, ki jih je že poznal in ki so se rade volje odzvali vabilu. Hitro je bila zbrana vsota, da se jim plača avtobus. Tudi bizoviški gasilci, le z izjemo dveh, bodo s ponosom stali v častni straži. Treba je bilo poskrbeti tudi za ozvočenje. To so opravili profesionalni delavci: med delom so hodili okrog cerkve tudi z mobiteli v rokah, da so se prepričali, če je delo dobro opravljeno. Žal pa so med mnogimi Bizovičani zasejali strah, češ da se okrog cerkve zbira tajna policija.

stran: 066

Okrog cerkve pa se je sprehodil tudi kakšen novinar, ki je oprezoval le to, kdaj bo lahko zagnal vik in krik. Prilika se jim je ponudila že v soboto. Zjutraj je prinesel Ložar od šivilje v Polju zastave in jih razobesil ob plošči in na zvonik bizoviške cerkve: črno žalno, državno in nacionalno brez grba. Nič hujšega kot to: še isti dan so se mediji razpisali o »državokletnosti« v Bizoviku. Verjetno nihče od novinarjev ni hotel vedeti, da je bila zastava brez grba slovenska nacionalna zastava skoraj sto let, od leta 1848, in da so jo povsem razumljivo uporabljali tudi domobranci, šele ‘osvoboditev’ je vsem Slovencem vsilila zvezdo. Povsem upravičeno se je novinar Slovenskih novic po blagoslovitvi spraševal: »Saj ne more biti res, da je bilo vse modrovanje o slovenski spravi le prazna beseda.« Pa je žal še vedno res.
Rok za prijavo ‘prireditve’ na notranji upravi v Ljubljani – treba jo je bilo prijaviti šest dni prej – je Ložar zamudil: menil je namreč, da je bizoviška ‘prireditev’ zgolj simboličen pogreb za cerkvenim obzidjem, niti po javni cesti ne bo šel. Zaradi te zamude mu niso mogli oskrbeti policije, Ložar pa jo je hotel imeti, ker ga je skrbelo, da bi prišlo do kakšnega neljubega dogodka. Po navodilih takratnega šefa notranje uprave Franca Černeta, Ložar se je obrnil kar nanj, je odšel na policijsko postajo v Moste, kjer je komandir policije dal na zapisnik Ložarjevo izjavo o bojazni pred morebitnim incidentom. »Saj veste, tovariš komandir, kaj se je zgodilo preteklo leto med blagoslovitvijo spominske plošče v Polju,« ga je spomnil Ložar. »Kaj pa?« je bil takoj radoveden policist, ki je bil takrat komandir policije v Polju. »Ali se ne spomnite, da so se med obredom blagoslovitve oglasile po zvočniku partizanske borbene pesmi in da je ta ‘prenos’ lahko oskrbela samo bližnja policijska postaja v Polju, ki ima edina dovolj močno radijsko postajo.« »Kako pa to veste?« je vidno prizadet vprašal komandir. »Ljudje so tako govorili,« mu je pojasnil Ložar. Zdaj je komandir hitro našel zadovoljivo rešitev: »Policija ne bo mogla biti prisotna, ker niste pravočasno prijavili ‘prireditve’. Poslal pa bom dva policista, ki bosta v tem času v bližini: pred prireditvijo se vam bosta javila, da boste zanju vedeli, potem se bosta umaknila.« Hvala Bogu, si je oddahnil Ložar, tudi to je urejeno.
Ko se je v soboto zjutraj vrnil z zastavami iz Polja, je po cesti od cerkve dol pripeljal naproti policijski avto z dvema policistoma. Ložar je domneval, da sta bila pri predsedniku Zveze borcev: verjetno sta mu sporočila, da je ‘prireditev’ prijavljena, da bosta v bližini in da naj zato morebitni sovražni nestrpneži raje dajo mir. Žal pa je neobičajna prisotnost policije v lepem sobotnem jutru v mnoge Bizovičane zasejala skrb, dvome, bojazen in povečala napetost.
Ena od Ložarjevih sestričen, zvesta duša, je v soboto popoldne mirno in dostojanstveno okrasila oltar in pripravila prostor, kjer bodo namesto posmrtnih ostankov dvainšestdesetih žrtev postavljene v počastitev in blagoslov žare s prstjo. Ta mu je vlivala mir in zaupanje. Druga sestrična pa je, nasprotno, ves čas vnašala nemir, Ložar ve, kdo iz ozadja ji je prišepetaval. V nedeljo zjutraj mu je povedala, da je odpovedal bralec berila. Zlahka je dobil nekoga drugega, ni pa vedel, da so matere prepovedale svojim sinovom ministrantom, da bi med mašo ministrirali. Med mašo je bilo toliko duhovnikov, da je k sreči Ložar ta ‘primanjkljaj’ opazil šele ob koncu maše. Niso pa odpovedali štirje pritrkovalci, ki jih je oskrbel. Seveda pred pogrebno mašo ni običaj, da bi se pritrkovalo, toda za Ložarja in za Bizovik je bila ta maša več kot le pogrebna, za mnoge edinstvena slovesnost: spravna daritev našega Gospoda in Odrešenika v imenu Bizovičanov, pobitih in živih, ki želijo božji mir in tolažbo.
Dve žari sta nosila in položila v zemljo sinova umorjenih očetov Boris Svetek in Janez Habič, tretjo pa Franc Ložar, z dušo in telesom predan svojemu rodnemu Bizoviku in od vsega začetka srce spravne slovesnosti. Za to priliko je dal Ložar natisniti spominske podobice, slovesnost so posneli na kasete in videokasete. Najlepši spomini pa ostajajo v srcu, in kadar se predramijo, mu izvabijo solze.
Sama od sebe spregovori tudi skromna Ložarjeva knjižica, ki jo je prav za to priliko izdal v samozaložbi: ‘Bizovik ti vas domača, le kdo je tebe ljubil’. Na kratko nas seznani z bizoviškimi žrtvami, katerih imena so končno dobila pravico javnosti.
Ložar in njegov prijatelj Ivan Korošec, ki je po vojni trpel na Teharjah, od tam pobegnil in kot zavrženec domovine večji del življenja prebil v Argentini, sta pred slovesnostjo blagoslovitve prinesla cvetje in prižgala svečke pred partizanskim spomenikom v Bizoviku. Zagorele so v svetlobo žarečega julijskega dne v veri mnogih Bizovičanov, da večna luč ožarja nesmrtno življenje vseh, ki so umrli v božji vseodpuščajoči ljubezni.


stran: 067

Spominska plošča: za ene sprava, za druge razdor

Kakšne so bile čustvene reakcije nekaterih svojcev po blagoslovitvi spominske plošče? Kot smo lahko že videli, zelo različne. Najbolj sta Ložarja pretresli dve srečanji: prvo je izražalo hvaležnost ob odkritju resnice, drugo nestrpnost ob odkritju laži. Ko je Ložar na samem začetku povabil za člana inciativnega odbora Borisa Svetka, ta ni mogel skriti presenečenja. Zakaj vendar Ložar vabi njega, saj je od otroških let dalje živel v prepričanju, da je sin zločinca, ki so ga leta 1946 obsodili na smrt z obešenjem. To zavest so mu vseskozi vcepljali v glavo tovarišice v šoli in vse takratno okolje. Mama, vdova s štirimi majhnimi sinovi, peti otrok, deklica, ji je zaradi vsega prestanega gorja po porodu umrla, je bila sama do kraja psihično in čustveno otopela in ni sinovom o očetu nikoli govorila. Preživela in izšolala jih je brez dinarja pokojnine ali podpore, le z delom svojih izžetih rok kot bizoviška perica. Nihče se ni družil z njo in ona z nikomer, razen občasno z Ložarjevimi. K njim je nekoč prišla prosit rož za grob svojega moža.
Ob ustanovitvi odbora za postavitev spominske plošče se je Ložarju ponudila prilika, da Borisu pove resnico o njegovem očetu. »Ponosen bodi nanj! Tvoj oče je bil velik poštenjak.« »Pa je to res?« vpraša Boris negotovo in skoraj začudeno. »Res. Z mojim očetom sta bila velika prijatelja. Kot moj oče je bil tudi tvoj vaški stražar, ujet na Osolniku, in nikoli domobranski vojak na Urhu, kakor so ga obsodili. Po vojni se je javil in zaprli so ga na sodišču. Sodili bi ga, morda bi za nekaj časa ostal v zaporu, kasneje bi ga pomilostili, ker so se celo terenci zavzeli zanj in sorodniki tvoje mame, ki so bili bolj na partizansko stran. Avgusta pa se je Ivan Maček Matija spomnil, da bi moral ovekovečiti Urh in najhujskati ljudi proti ubijalskim in izdajalskim domobrancem. Domobranci so bili takrat že pobiti, zato je ostal tvoj oče edina možna žrtev. Jeseni 1945 so ga nekajkrat zvezanega privlekli na Urh, kjer ga je nahujskana in razjarjena drhal pljuvala, sramotila in pretepala. Jaz sam sem ga nekoč videl, ko so ga vsega popljuvanega in pretepenega gnali skozi vas. Naslednje leto so ga na istem sodnem procesu, kot je bil sojen moj oče, obsodili na smrt z obešenjem,« je Ložar pojasnjeval njegovemu sinu Borisu. »Potemtakem sem jaz – janičar,« se je boleče izvilo iz Borisa. »Tebe so zavedli, ker pa si pošten, si spregledal in ne trobiš naprej z njimi v isti rog. Pa saj si v teh zadnjih letih lahko že marsikaj prebral, kar ti daje pravilno misliti,« ga bodri Ložar še naprej. »Vse te knjige so zame svetinja,« prizna Boris Svetek in še doda: »Hvala za tvoje požrtvovalno delo, brez tebe in tvojega prizadevanja spominske plošče v Bizoviku ne bi imeli nikoli.«

stran: 068

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bizoviška spominska plošča – Na levi stojita Franc in Marija Ložar, spodaj Vida in Boris Svetek, na desni Jožefa Jager, varuhinja plošče, Ivan Korošec, Pavlinka in Boštjan Kocmur

Vsakič, ko Ložar sliši tako in podobno priznanje, pove, da brez požrtvovalnosti in brez moralne, fizične in finančne pomoči vseh, ki so se skupaj z njim prizadevali za postavitev spomenika, tega ne bi bilo, in je prav vsem še danes iz srca hvaležen.
Drugo srečanje je bilo za Ložarja zanimivo presenečenje, čeprav manj osrečujoče. Že v nedeljo zvečer po blagoslovitvi plošče je ob njej glasno jokala neka mestna gospa, ki je Ložar do takrat ni poznal: »Teta Ivanka, moja teta Ivanka,« je vzdihovala in si brisala oči. Naslednje dni je šla še do župnika, ta pa jo je poslal k Ložarju. »Moja teta Ivanka ni bila belogardistka. Kdo je dovolil, da je napisana na spomeniku?« je prišla nad Ložarja. »Nihče ni dovolil, pa tudi nihče ni prepovedal,« ji je pojasnil Ložar. »Tvoja teta Ivanka Hribar, takrat devetnajstletno dekle ni mogla biti belogardistka, ampak prva civilna žrtev v Bizoviku in se ji še sanjalo ni, kdo so belogardisti. Dvaindvajsetkrat prebodeno so jo potegnili iz kupa gnoja!« Gospa je to brez večjega začudenja vzela na znanje, potem pa je začela s starim očetom: »Ivankin oče in moj stari oče Janez Hribar je bil partizan, pa je tudi na spomeniku. Zakaj pa on?«
Zdaj se ni zadovoljila z nobenim odgovorom. Že naslednje dni je prišla v pisarno Nove Slovenske zaveze, tam pa jo je predsednik skupaj z Ložarjem povabil na sestanek odbora. S seboj je prinesla dokumente s socialnega zavarovanja, kjer je pisalo črno na belem, da je Ivankin oče in njen stari oče Janez Hribar padel v borbi kot partizanski kuhar 2. 12. 1943. To izjavo sta podpisala dva sovaščana, tudi partizana. Ložar je takoj sprevidel prevaro: Janez Hribar (roj. 1893) je bil v prvi svetovni vojni ruski ujetnik in po vojni se je iz Rusije vrnil poročen z Rusinjo. Slovenski komunisti, po vojni veliki prijatelji Rusije in Stalina, z vdovo vaškega stražarja Janeza Hribarja, ki so ga skupaj s sinom Marjanom likvidirali nekje na Osolniku, niso mogli ravnati podobno kot z ostalimi vdovami, saj je bila Hribarjeva vendarle čistokrvna Rusinja, pripadnica prijateljskega naroda. Zato so ji moža spremenili v partizanskega kuharja, ki je padel v borbi s sovražnikom. Na ta način so lahko vdova in še živi otroci in vnuki uživali pokojnino in vse borčevske privilegije. »Ta dokument je ponarejen!« je vzkipel Ložar. »Hribar je dobro poznal komunizem, zato sta se s sinom priključila vaškim stražarjem in bila ubita na Osolniku. Poleg mene in šestih še živih prič iz Bizovika lahko priča tudi Franc Anžič, ki je bil skupaj z njim na Osolniku. Vsi ti bodo pričali, da je resnična moja izjava, ta tukaj s socialnega zavarovanja pa ponarejena!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ložarjev kozolec v obnovi

Videti je bilo, da s tem argumentom Ložar ne bo mogel prepričati niti odbornikov pri Novi Slovenski zavezi. »Zahtevala bo, da se Hribarjevo ime izbriše. Ložar, raje to sami strokovno naredite, da vam ne bo uničila plošče,« so mu prigovarjali. »Ne, tega ne morem, ker je moja trditev pravilna,« je vztrajal Ložar. »S temi dokumenti lahko dokaže, da ima ona prav in vse doseže,« so Ložarju še naprej prigovarjali odborniki. »S svojimi pričami lahko dokažem, da imam jaz prav,« se Ložar ni vdal. »Prepričan sem, da sama ne bo izbrisala Hribarjevega imena s plošče, ker je njen mož policaj in pozna predpise.«
Poleg dokumentov s socialnega zavarovanja je ženska nazadnje privlekla na dan še partizansko literaturo, knjigo Ogenj in plamen. Tudi s to je prišla pred odbornike Nove Slovenske zaveze. Odprla jo je in pokazala fotografijo bizoviškega partizanskega spomenika, na katerem je zapisano ime njenega starega očeta. »Tudi to je narobe,« ji mirno odgovori Ložar. Pred tem je bil doma pregledal knjigo Podbevškove, v kateri je med drugim opisana smrt nekega Bizovičana, ki je sodeloval s partizani. Ob opisu njegove smrti na Osolniku je omenjen tudi Hribar in iz tega opisa je razvidno, da je bil domobranec.
Ženska je končno odnehala, ime Hribarjevega očeta oziroma starega očeta pa je še danes zapisano na spominski plošči in partizanskem spomeniku.

stran: 069

Pričujoča zgodba o nastajanju in blagoslovitvi spominske plošče v Bizoviku je le ena od mnogih v Sloveniji. Zanjo sem izvedela čisto po naključju in jo zapisala: morda je lahko mnogim v zahvalo, drugim pa v spodbudo. Vsem nam in prihodnjim rodovom pa tudi zanimivo branje, kako so v letih demokratične samostojne slovenske države te plošče nastajale.