Avtor: Justin Stanovnik

Vsi vemo, da se v življenju dogajajo pričakovane in nepričakovane stvari. Tudi v zgodovini. Nekatere stvari so pričakovane, druge pa izstopajo iz rutine sveta. Stvari, ki so pričakovane – ki imajo »pravico«, da se dogajajo – utegnejo biti zelo neprijetne in se jih, ko se pojavijo, zbojimo, notranje pa nas ne prizadenejo, ker jih pač poznamo: déja vu – to smo že videli. Kar nas zdaj čaka, ni razumetje, ampak prenašanje. Včasih pa se pred nam pojavi stvar, ki nas zadene s svojo nenavadnostjo in neznanostjo: kot nekaj, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Tu pa ne gre več samo za prenašanje, ampak tudi in predvsem za razumetje. Tista neznana stvar – ni nujno, da zadene ravno nas, lahko tudi druge ali zgolj druge – ima namreč lahko v sebi skrito važno sporočilo, brez katerega bi bilo nam ali drugim težko, morda nemogoče obstajati v svetu. Lahko to stvar tudi ignoriramo, a nam v tem primeru usoda morda že piše visok račun. V nenavadnosti in nepričakovanosti je vedno tudi ukaz, ki zahteva razmislek. Po nekem zelo starem spoznanju je čudenje začetek vedenja. Nekatere stvari so tako nenavadne, neznane in skrivnostne, da se jim mora občutljiv človek posvetiti z najbolj osredotočeno pozornostjo. Na misel nam prihaja verz iz znane Poejeve pesmi: Srce, za hip utihni, da raziščem to skrivnost. Dobe, ki jih filozofija in umetnost štejeta za velike, so tudi dobe, v katerih ni manjkalo ljudi, ki so imeli ta talent in občutljivost, da so se duhovno odzvali na neznanost sveta. Iz njihovega čudenja so prihajala spoznanja, zaradi katerih ni nesmiselno reči, da v tem svetu nismo popolni tujci.
Nenavadne reči so tu zato, da se ob njih ustavimo in razmislimo, kaj pomenijo. Mogoče bomo spoznali, da je bila njihova nenavadnost način, s katerim so nas opozorile, da se ne bi bile smele zgoditi. Ob tem se bo v nas ponovno utemeljilo prepričanje ali vedenje civiliziranega človeka, da svet ni prostor, v katerem se sme zgoditi karkoli – da svet ni prostor poljubnosti. Obstoj civiliziranega človeka je garancija, da bodo nekatere stvari, če se bodo že zgodile, takoj in že vnaprej zunaj postave. Konstitucija polisa kot paradigme civiliziranega prebivanja je ravno v tem: da se v njej ne morejo pojavljati in obstajati poljubne reči. V Perziji – po neki stari metafori – pa se lahko zgodi karkoli.
V novejši slovenski zgodovini sta dve stvari, ki ne moreta iti skozi zavest razmišljajočega človeka, ne da bi povzročili veliko začudenost. Prva spada v bližnjo preteklost, druga pa je del žive in aktualne sedanjosti. S prvo mislimo na komunistično boljševiško revolucijo sredi preteklega stoletja, z drugo pa preživetje komunističnega aparata in njegovo ponovno polastitev političnega in gospodarskega življenja preko institucij demokratične države. Obema je skupno to, da sta zunaj integralne logike civilizacije, zunaj človekovega političnega in moralnega uma, obenem pa imata obe, ena zavoljo svojega totalitarnega značaja, druga pa zaradi svojih totalitarnih spominov, usodne posledice za sedanji in prihodnji obstoj naroda. Tako revolucija kot kontinuiteta v revoluciji etabliranega aparata imata na sebi značaj vpada, s čimer mislimo na njuno bistveno tujost. To dvoje, vpadniški značaj in tujost, ju veže na vloge klike. Sto let bo moralo miniti, da se bo iz njiju iztočil podzavestni spomin na njuno izvorno vlogo. Ko smo malo prej uporabili besedo usodnost, smo mislili na to, kako bo narodova skupnost živela brez organske elite. Elita je namreč ime za skupino, ki se ni naroda polastila, ampak je iz njega prišla, da bi zanj prevzela nekatere odgovornosti. Elita je referenčni pol narodovega dialoga s seboj. Klika pa se naroda polasti in misli predvsem nase in na podaljševanje svojega obstajanja. Misli seveda tudi na skupnost, ali le toliko, kolikor je v funkciji njenih parcialnih interesov.
A naša osnovna beseda je nenavadnost, čudnost, mogoče tudi pohujšljivost. Da se je v Sloveniji zgodila boljševiška revolucija, je mogoče sprejeti samo zato, ker se je zgodila. Če bi jo kdo nekaj let prej napovedal kot realen politični dogodek, bi velika večina Slovencev imela to za absurdnost. Duhovne, kulturne in politične razmere v Sloveniji, njeno geopolitično mesto, socialni položaj njenih prebivalcev, so ne samo govorile proti njej, ampak so jo izključevale. Situacijo bi bilo mogoče izraziti z besedami, ki jih je neki francoski avtor uporabil za opis newyorškega 11. septembra »kot kraj, kjer katastrofa pride iz niča in se to, kar je neverjetno, uresniči, preden postane možno«.
Ko trdimo, da je bila boljševiška revolucija v Sloveniji realno nemogoča, se bomo nujno vprašali, kako pa, da se je to nemogoče vendarle realiziralo? Revolucija v Sloveniji ni imela nobenih možnosti v perspektivah normalnega časa. Če bi ta čas trajal, bi se potencial nezadovoljstva, ki je med ljudmi obstajal, iztrošil v legalnih oblikah družbenih konfrontacij. Socialni in gmotni položaj ni bil takšen, da bi tiral množice v skrajna dejanja. Tudi najbolj prizadetih plasti ne. Čemur se je v Sloveniji reklo revščina, je prej pomenilo trdo življenje kot ponižujoče siromaštvo. To ljudem ni bilo neznano. Da se je to razpoloženje spremenilo, je moral priti nov čas. Bistvo njegove novosti je bilo v tem, da je omogočal drug jezik. To kar je še nedavno zvenelo prenapeto, avanturstično, utopično, predvsem pa nerealno, je nenadoma postalo sprejemljivo. Vojna je na vseh področjih prinašala dokaze, da je to, kar je bilo nekoč nemogoče in nepredstavljivo, postalo mogoče – ne samo mogoče, ampak najbolj vsakdanja stvar. V svetu, ki se je zavrtel v kaos, niso bile napovedi o radikalnem družbenem obratu več deležne nekdanje skepse. Vojna je ljudi navadila na nasilje. Nasilje je postalo še več – norma novega časa. Tudi revolucija ni več vzbujala nekdanje groze.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Leto 1941 – Prva agresija – Vdor tuje vojske Franc Hrovat

Vsega seveda ne moremo pripisati času. Tu so bili tudi ljudje, ki so zelo dobro vedeli, s katerimi besedami in s katerimi dejanji je treba tako nastali čas napolniti. Za to so bili izučeni, saj je to bil njihov poklic. Imeli pa so tudi teorijo – dragoceno teorijo. Imeli so tudi svoje knjige. Tam so bila mesta, ki so že vnaprej dajala odvezo vsakemu umoru, vsaki laži, vsaki spletki, vsaki izdaji. Tam so bila mesta, ki so zagotavljala, da se bo nazadnje vse izšlo. In ljudje, ki so te knjige brali in to teorijo sprejeli, so mislili, da je ena od novosti novega časa tudi ta, da ni več zločina, če ga naredijo – ne zagrešijo – ljudje s pravim namenom. Kateri čas bi mogel biti bolj nov? Bolj odrešujoč?
Kar smo pravkar povedali, velja za tiste ljudi novega časa, ki so vanj vstopili kot subjekt. Ti so predstavljali manjšino. Veliko večino pa so predstavljali ljudje, ki so bili za novi subjekt objekt. Tudi ti niso bili zgolj bitja, avalentni ljudje, zgolj ljudje. Bili so opremljeni ljudje. Vedeli so, da so nekatere stvari več vredne kot druge: imeli so vrednote. Imeli so narodnost, jezik, v veliki večini tudi vero. Hodili so v šolo, vsaj v obrisih so poznali mite, s katerimi je civilizacija ponazarjala in utemeljevala svojo kulturo. Vedeli so, da je možno – in treba – ločevati med dobrim in zlim. Imeli so izkušnje. Po vsem, kar smo rekli, jih ne moremo odvezati prištevnosti.
Rafinirane metode in prisebni subjekt ne jemljejo vrednosti našemu uvodnemu stavku, da je komunistična boljševiška revolucija sredi preteklega stoletja stvar, ki se ji velja čuditi. Ali drugače, stvar, ki se ne bi bila smela zgoditi. Če hočemo ohraniti kulturo, če hočemo, da se igra, ki s presledki traja 2500 let, nadaljuje, ne smemo nikogar odvezati od osnovnega razločevanja. Za to, s čimer človek stoji in pade, ni alibija. Lahko svoja umanjkanja drug drugemu odpustimo, ne smemo pa jih opravičiti, ne za naprej ne za nazaj. Če komu vzamemo možnost razločevanja, mu vzamemo človeško vrednost. Zato nam nič ne brani, da se ne bi čudili, da je toliko ljudi podprlo komunistično boljševiško revolucijo. K temu vprašanju se bomo še vrnili.
Sedaj pa si nekoliko pobliže oglejmo drugi predmet našega čudenja: dejstvo, da so komunisti, po vsem, kar so bili in kar so pomenili za slovenski narod – po genocidu in eksodusu, po polstoletni totalitarni diktaturi, in slednjič po svojem porazu, ki ga ni povzročila nobena vojska, ampak se je zgodil tako, da jim je zgodovina sama vzela poverilnice in jih proglasila za nesposobne nositi življenje – da so po vsem komunisti politično spet tu in, kot postkomunisti vodijo demokratično igro. To je tisto, kar nas, če katera stvar, čudi. Nekateri – dr. Tine Hribar, Slovenska samozavest – mislijo, da stranka, ki je dobila dovolj moči, da prevzame oblast, to stori tako, da uvede totalitarizem na nasilen način. Ni treba. Če ima stranka v rokah vso oblast, lahko vlada na totalitaren način, ne da bi ukinila eno samo institucijo demokratične države. Tako oblast in tako moč imajo sedaj stranke postkomunističnega bloka.
Kako je to mogoče? Kako je do tega prišlo?
Po letu 1945 je Karl Jaspers za nacistično varianto totalitarizma našel četverno krivdo: kriminalno, politično, moralno in metafizično. Morda to ni najboljša klasifikacija, morda tudi ne zajema vsega, morda ne zajema vsega, kar obsega komunizem, a že našteto je dovolj. In vendar. Kako to, da komunizma niso dosegle pravne in moralne kategorije evropske zavesti? Zakaj je ostal neregistriran in neocenjen? Zakaj ostajajo njegove žrtve v mejah spomina – osebnega, skupinskega – etablirana zgodovina pa jih pušča zunaj svojega zanimanja? Ta ugotovitev velja za večino držav postkomunistične Evrope. Jacques Rupnik (Transit 22, 126, Kaj storiti s komunistično preteklostjo?) navaja za češke razmere tole: »V dveh desetletjih pred 1988 se je odvijala živa debata o zgodovini samo v neodvisnih krogih disidentov in intelektualcev. Akademski zgodovinarji so med tem molčali (ali pa so bili k molku prisiljeni). Sedaj so zgodovinarji končno že 10 let svobodni, a omembe vredne debate je bilo komaj kaj ali nič«. To torej ne velja samo za Slovenijo. Toda molk zgodovinarjev nikakor ni glavni razlog komunistične vrnitve. Glavni razlog je povezan z naravo komunizma: z njegovo ideologijo in njegovo pragmatiko.
Dejstvo je, da je komunizem edini od totalitarizmov uvedel – z različno stopnjo radikalnosti – nekaj, čemur se je reklo družbena lastnina. Kaj je ta težko določljivi izraz pomenil, še najbolj pojasni, če ga navedemo v njegovi negativni varianti: komunizem je odpravil zasebno lastnino. Zasebnik, posameznik, državljan ni mogel biti in ni bil lastnik. Vse dimenzije tega dejstva so se pokazale šele sedaj. Sedaj se je videlo, kaj pomeni, če so ljudje lastniki ali če niso lastniki. Pokazalo se je, kaj pomeni zasebna lastnina in kakšno vlogo ima za vzdrževanje človekove osebnosti. V totalitarnih državah, kjer zasebna lastnina ni bila odpravljena, so pa po vrnitvi v demokracijo potrebovali približno tri leta za obnovo normalnega gospodarskega in političnega življenja. Tako je bilo v Nemčiji, v Italiji, v Španiji. V nekdanjih komunističnih državah pa je bila potrebna denacionalizacija in proces normalizacije se bo zavlekel za desetletja. Spomniti se moramo tudi tega, da je bil ves ideološki impetus partijske države uperjen v to, da se pojem lastnine asociira s pojmom zla: lastnina naj bi človeka degradirala, naj mu ne bi dovoljevala, da je človek, lastnina naj bi človeka povnanjala, z lastnino naj bi človek samega sebe zreduciral na stvar. In tako dalje. Partijski ideolog je prisebno uvidel, da je človek, ki mu – potem ko si mu vzel politične pravice – vzameš še lastnino, do kraja in brez omejitev izročen gospodarju. Zato so komunisti nad tem področjem posebno skrbno bedeli. Morda bi se, za ilustracijo, splačalo spomniti na to, kako je Kardelj planil, ko je zvedel, da v Sloveniji mislijo na to, da bi partijo organizirali po podjetjih in ne več po občinah. Kardelj je kot človek nezmotljivega ideološkega instinkta bliskovito zagledal nevarnost, da partija, potem ko se bo kontaminirala s poglavitno prvino naravnega življenja, z lastnino, izgubi ideološko čistost in učinkovitost. Vedel je, da bo partija, samo če bo ostala zunaj življenja, življenje lahko tudi obvladala – preko svojih agentov, ki jih je pošiljala, da so vodili ali upravljali s podjetji.
Partijsko kampanjo proti lastnini je seveda spremljalo nasilje, imela pa je tudi lastna idejna oporišča. Na zunaj je bila namreč ravno toliko podobna krščanstvu, da je pred ljudmi lahko paradirala v etičnem ogrinjalu. Seveda komunistična kritika ni bila krščanska, ampak psevdokrščanska. Bila je ukradeno blago in na oglati postavi ideologije se je takoj videlo, da ni bila narejena po meri. Krščanstvo postavlja človekovo etičnost zelo visoko, morda sploh najvišje, a je nikakor ne jemlje iz energetskega polja svobode: človek je etičen lahko samo svoboden, če mu vzameš svobodo, izgubi govorjenje o etiki vsak pomen. Lastnino je mogoče zlorabiti, toda to nikakor ne govori proti njej, zakaj zlorabiti je mogoče vse, najboljše stvari še najbolj.
Torej, z odvzemom zasebne lastnine so komunisti zagotovili, da je bila njihova oblast nad človekom totalna (besedo je treba sicer razumeti v razumnih mejah, zakaj človeka si čisto brez vsakega ostanka ni mogoče podrediti). Bistvo pa je to, da so si to oblast zagotovili tudi za čas – na kar pa takrat niso mislili – ko te oblasti formalno ne bodo več imeli.
Ob prelomu 1990 so se demokrati znašli pred nerešljivo nalogo. Prehod tako gigantskega značaja, kot je bil ta, je zahteval zamenjavo totalitarne birokracije ali nomenklature. Tega pa demokrati niso mogli narediti, ker je niso imeli s čim nadomestiti. Lahko bi naredili zamenjavo na politični način, a bi to lahko naredili samo v vakuumu revolucije. Te pa iz znanih razlogov ni moglo biti. Prehod je potekal v ozračju normalnosti, ki je določal, kateri ukrepi so možni in kateri niso. Možno je bilo npr. reformirati politične institucije in jih delno napolniti z novimi ljudmi. Ni pa bilo možno zamenjati vodstvenega personala partijske državne uprave. Tega enostavno ni bilo mogoče. Nekdanji hlapci niso imeli tega znanja in so zato ostali hlapci. Do danes, a tega takrat še niso vedeli.
Ob tem se nam, sama od sebe ponuja, samo za primerjavo, znamenita Heglova parabola o gospodu in hlapcu iz uvoda v njegovo Fenomenologijo duha. Hegel je hotel razumeti zgodovino, predvsem pa, preko zgodovine, človeka. Zgodovina je zanj gibanje, ki ga poganja mehanizem z dialektično strukturo. Dialektika preveva vso Heglovo filozofijo kot načelo, ki določa mišljenje in realnost. Njeno bistvo je delovanje po nasprotjih. Razmerje med gospodom in hlapcem je tu postavljeno tako, da pokaže dialektično strukturo zgodovine. Zgodba je na grobo takale. Človek si želi moči in priznanja. Tega pa dosežejo samo pogumni, ki so za dosego teh ambicij pripravljeni tvegati svoj obstoj ali življenje. Tem pripade mesto gospoda, tistim, ki tega poguma nimajo, pa mesto hlapca. Gospod in hlapec imata vsak svoje življenje: gospod vlada, hlapec služi. Toda gospod, ki živi od dela hlapca, izgublja stik z realnimi stvarmi in njihovo upornostjo, hlapec pa dela in ustvarja, njegovo izkustvo in njegovo poznanje realnega sveta raste. V nekem pomenu moč hlapca raste in nekoč preseže moč gospoda. Tako nastanejo pogoji za nov dialektični ciklus. Ko slišimo za to parabolo, kot smo jo zaradi poenostavitve imenovali, razumemo, zakaj so se zanjo ogreli ustanovni očetje marksizma. Osvojila jih je pozitivna ocena dela, ki spreminja naravo; v njej so videli potrdilo svojega stavka, da je zgodovina vseh dosedanjih civilizacij pravzaprav zgodovina razrednih bojev. Toda ko so pozni učenci nauka, ki se je navezoval na tako veliko tradicijo, realizirali svoj projekt v realnem svetu, so skrbno pazili, da bi razmerje med gospodom in hlapcem ostalo takšno, da ne bi moglo priti do novega dialektičnega cikla z zamenjanimi vlogami. »Viteštvo in viteška čast«, o kateri govori Józef Tischner v komentarju k Heglovi zgodbi, novega gospodarja ne prevzame tako zelo, da ne bi ob tem skrbno pazil, da hlapcu prepusti samo toliko avtonomnosti, kolikor je potrebuje izvrševanje hlapčevskih opravil.
Ko mora gospodar v novi zgodbi objaviti bankrot – do tega mora priti zato, ker gospodar ni dobil gospodujočega položaja zaradi superiorne morale, ampak zaradi superiorne intrige – mu ostane ta tolažba, da hlapec ne more prevzeti njegove vloge. Tako pride do tega, da po nekaterih vmesnih turbulencah gospodar ponovno zasede svoje mesto. Do naslednjega bankrota. A v tej reprizi obstaja vendar možnost, da se hlapec izmojstri v upravljanju s stvarmi. To pomeni, da se zave svoje zgodovinske vloge. Tako obstaja možnost, da se z bankrotom postkomunizma zgodba zaključi.
Biti del političnega življenja je ena stvar, politično življenje totalno obvladati pa je nekaj drugega; ni isto biti igralec v orkestru in biti njegov dirigent. Da postkomunisti obvladajo servisne ustanove države in gospodarstva, izhaja, kot smo nekoliko videli, iz strukture komunističnega totalitarizma. Prestižna vloga kontinuitete je deloma utemeljena v naravi stvari in predstavlja prvino realnega razvoja. Toda sedaj nastopi neko drugo vprašanje. Kako to, da ljudje, v vlogi volivcev, niso podprli izvorno demokratskih političnih sil bolj spektakularno, tako da bi v tem bilo mogoče videti večinsko narodovo voljo za demokracijo in novo politično kulturo? Ko bi Demosove sile ob prelomu dobile večinski mandat, ki bi obveljal kot plebiscitarna volja, bi se te sile počutile bolj poklicane, da izpeljejo nekatera velika in potrebna politična dejanja, ki bi zagotovile demokratično prihodnost. Če se ni mogla zgoditi družbena, bi se morala zgoditi politična revolucija. Ljudje bi morali povedati, da so bili v totalitarizmu žaljeni in ponižani. Da so bili, poleg vsega, kar se jim je zgodilo, predvsem žaljeni in ponižani. Kako to, da se to ni zgodilo? Ali tam, kjer bi morali začutiti žaljenost in ponižanost, ni bilo nič; ali je bila tam praznina?

Vprašanja, ki smo jih tu postavili, so identična z nekim drugim vprašanjem. Kaj se je z nami zgodilo v revoluciji in državljanski vojni in potem v petdesetletju političnega mrka? Moralo se je zgoditi nekaj nenavadnega, še ne raziskanega, morda celo umu tujega. Nekoliko vemo, kaj je zgodovina; nekoliko vemo, kaj je človek, kaj si je kdaj o sebi mislil, na višinah ekstaze in v globinah obupa in samoprezira; nekaj vemo o njegovih iznajdbah – o meri, ki si jo je izboril, da bi mogel najti ravnotežje med seboj in drugim, med seboj in Bogom; nekaj vemo o njegovi velikosti in njegovi majhnosti. In vendar, vse naše miselne naprave na mah odpovejo, ko se znajdemo pred tem, da bi morali razložiti – z jasno miselno predikacijo – katero od stvari, s katerimi nas muči neracionalni posttotalitarni čas.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Leto 1942 – Druga agresija – Žrtve komunističnega terorja Franc Hrovat

Ali bomo, npr., razumeli naslednje? Kadarkoli se je, vsaj v Evropi, zrušil nasilni sistem in je prišla svoboda, bodisi da je bila izbojevana bodisi da je padla z neba, je vedno med ljudmi vstalo veliko veselje. Morda so bile kake izjeme, a nikoli – nikoli! –ta izjema ni bila mladina, kajti svoboda in mladost sta konsubstancialni – iz iste snovi. Sedaj se pa spomnite, kaj se je zgodilo po demisiji totalitarnega komunizma ali po zmagi Demosovih strank na prvih svobodnih volitvah.
Nekaj sto mladih ljudi – morda jih je bilo tristo, štiristo, morda petsto – uslužbencev in aspirantov raznih medijev, je začelo s sovraštvom, včasih odprtim, včasih prikritim, napadati tiste, ki so svobodo ali prenesli ali bili zanjo odgovorni. Koliko besedil z iznajdljivo zlobo so tiste mesece in leta pošiljali med ljudi, ne sklerotizirani politični starci, ampak mladi ljudje. Kako je do tega prišlo, v kakšne šole so hodili, kaj so jim dajali piti? Kako to, da jih svoboda ni potegnila za seboj? Kako to, da se niso prebudili, odprli oči in zagledali, da je to, kar sedaj nastaja, njihova stvar? (Človeku pride pred oči prizor iz Orwellove Živalske farme). To je bilo nekaj izstopajočega, nekaj zloveščega, predvsem pa nekaj nerazumljivega. Morda bodo koga iz nerazumetja odrešile besede, ki jih je predsednik Milan Kučan povedal v govoru v Kočevskem rogu 8. julija 1990 o tem, v kakšnem miselnem ambientu je rasla mladina: »V petinštiridesetih letih, ko smo si dostikrat lajšali življenje s preteklostjo tako, da smo jo čez vse mere zlatili in črnili, kovali v zvezde, ali jo pošiljali v pekel, jo puščali v marsičem usodno neizrečeno in prepovedano, so zrasli novi rodovi.«
Kontinuiteta črpa iz zalog, ki so se ji nabrale v letih totalitarnega vladanja. Namesto da bi jo dejstvo, da se je brezprizivno polastila naroda, izpostavilo radikalnemu spraševanju, jo v postpoziciji preteklost podpira, tako zelo, da od nje živi. Kako je do tega prišlo? To je bilo zaradi vdaje. Mogoče bi morali reči, zaradi velike in aktivne vdaje. Tej vdaji se reče kolaboracija.
Kolaboracija je pojem, ki je nastal v 2. svetovni vojni in se izvorno nanaša na odnos prebivalstva zasedene države do zasedbenih oblasti. Ta odnos ima nujno neke elemente sodelovanja, razen tam, kjer ta odnos ne preide v aktivno resistenco. Kdaj je sodelovanje z okupatorjem kolaboracija? Kolaboracija je tisto sodelovanje, ki ni nujno za preživetje. Da je kaj kolaboracija, morata biti izpolnjena dva pogoja:
1. Obstajati mora sila, ki je sovražna v tem smislu, da ima namen pokorjenemu subjektu vzeti samostojnost in samobitnost;
2. Pokorjeni subjekt se mora poistovetiti z interesi te sile, vključno z njenim namenom, da pokorjenemu subjektu vzame samostojnost in samobitnost.
Kolaboracija je ena od najbolj nenaravnih in mrzkih dejanj, ki se utegnejo zgoditi v narodu.
Jezik ima to lastnost, da se neprestano spreminja; spreminja se tako, da raste; (tudi odmira, a raste hitreje, kot odmira). Raste tako, da pojme, izdelane za označevanje določenega razmerja, prenaša na analogna razmerja in tako veča svoje semantično območje. Obstaja torej možnost, da kolaboracija ni omejena na relacijo okupator – okupirani narod, ampak velja tudi za druga razmerja, ki izpolnjujejo zgoraj postavljena pogoja. Ali velja tudi za razmerje partija – državljan? Velja, če niste hermenevtični dogmatik, ki mu je pri srcu statika jezika in njegovega naravnega gibanja ne prizna. Poglejmo.
1. Ali je partija sovražna sila, ki je imela namen, vzeti narodu samostojnost in samobitnost? Brez dvoma je partija bila sila, ki je hotela narodu vzeti samostojnost in samobitnost. Ker jo je vodilo načelo univerzalnosti in ne nacionalnosti – kot okupatorje – se ni odločila polastiti se naroda preko transplantacije svojega jezika – svojega naravnega jezika ni imela – ampak preko ideologije, ki je bila njen umetni jezik. Partija je vzela narodu samostojnost tako, da mu je preprečila suvereno odločati o sebi. Rezervirala si je pravico, povedati, kaj narod je in kateri so njegovi cilji. Samobitnost pa je narodu odvzela tako, da je prekinila tok njegove v tradiciji pridobljene kulture, ki je bilo polje njegovega samoumevanja. Tudi jezik, ki je nosilec narodovih zgodovinskih življenjskih izkušenj, je naredila za predmet permanentne in ideološke interpretacije.
2. Članstvo v partiji je presegalo potrebe preživetja. Pokorjeni je legitimno sodeloval s partijo v tem, da je sprejemal ustanove, ki jih je postavila, pa tudi v vseh drugih oblikah, ki so bile nujne za preživetje. Specifičnost komunističnega sistema pa je bila med drugimi tudi ta, da članstvo v partiji ni bilo nujno za preživetje. V tem se je razlikoval npr. od fašizma, kjer je za najmanjšo državno službo, npr. za občinskega poštarja ali cestarja, bila potrebna izkaznica fašistične stranke. Zato biti član fašistične stranke ni bil nujni znak kolaboracije, biti član partije, npr. KPS, pa je bila kolaboracija, ker je ta družbena gesta bila potrebna za preživetje. V komunistični Sloveniji si lahko opravljal mnogo služb – še daleč ne vse – ne da bi zato moral stopiti v partijo. Seveda so bile t.i. »kariere« vezane na partijo. Spet ne čisto vse, zakaj partija je za svojo notranjo in zunanjo legitimacijo potrebovala tudi take, ki so naredili »kariero«, ne da bi bili kdaj partijci. Toda nosilci takih »karier« so vedeli – pa tudi običajni ljudje so vedeli – da morajo zato še bolj pozorno in zavzeto služiti. A kar je tu važno, je to, da je v komunistični Sloveniji članstvo v partiji treba imeti za kolaboracijo. Quod erat demonstrandum.
Toda biti član partije ni kakor plašč, ki ga človek obleče, in ko ni več potreben, sleče. To bi veljalo za cinike, a za Slovence se je izkazalo, da niso ciniki. Mogoče je tako, da za vsakomer še hodi katoliška preteklost. Ta jim ne dovoli oz. nam ne dovoli, da svojih vlog ne bi jemali resno. Vojna, ki smo jo preživeli, ima na zalogi nekaj dokazov za to trditev. Pomislite samo na katoličane, ki so vstopili v partijo in po tem, zaradi svojega fundamentalizma, pristali na Golem otoku, a svoji novi veri kljub vsemu ostali do konca zvesti. Predvsem ne smemo pozabiti, da je večina bolj razvitih ljudi morala pred vstopom v partijo opraviti na sebi manjšo moralno operacijo, ki jih je bolj zaznamovala, kot so takrat mislili. V Sloveniji – kako je bilo drugod, ne vemo – je bil namreč vstop v partijo v očeh povprečnega človeka vedno povezan z nečim ne povsem čistim, čeprav je Slovenec, izučen pragmatik, znal ceniti koristi, ki dotekajo iz tega članstva. A vendar! Partijec je bil, kljub temu, da so bili ljudje z njim, razumljivo, prijazni, vedno tudi nekoliko oddeljen človek. To so vedeli eni in drugi. In to se ni pozabilo. Zato je dokaj zanesljivo, če pravimo, da je sedanja politična podoba Slovencev, njihova mlačnost in ravnodušnost, pa tudi resentiment ali celo sovraštvo do obnovljene demokracije, tudi posledica nekega nepreiskanega, neobračunanega, nepredelanega spomina.
Čeprav je kolaboracija – vsaka – nedovoljena in zavržena stvar, moramo vendar ločiti – mislim, da je to ločevanje možno – med kolaboracijo kot splošnim, političnim in moralnim dejanjem in kolaboracijo v posameznih primerih, ki jih nikoli ni mogoče do kraja izmotati iz psihološkega nitja konkretnega človeka. To moramo povedati zaradi človeške dostojnosti, ki jo zavestno nikoli ne bi hoteli kršiti, čeprav v isti sapi želimo, da se ne pozabi, da je totalitarni čas vedno tudi preizkusna komora, v kateri se preizkušajo posamezniki in narodi. Je čas torej, ko se kariera dela, in je čas, ko se kariera ne dela, kot bi se morda želel izraziti predsednik države. Totalitarizem je čas, ko se kariera ne dela, če jo je treba plačati s kolaboracijo.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Leto 1942 – Druga agresija – Žrtve komunističnega terorja Franc Hrovat

A da ne pozabimo, kaj hočemo. Hočemo nekoliko razumeti eno od dveh čudenje vzbujajočih dejstev sedanjega časa – vrnitev nosilcev nekdanje diktature in njihova afirmacija v institucijah demokratske države. Če se potrudimo in to dejstvo nekoliko dlje zadržimo pred seboj, se nam bo, hkrati s tem, ko bomo to, kar je pred nami, bolje razumeli, odkrila tudi naša nezadostnost: da nismo že takoj in od začetka opazili, da je v tem temeljni škandal dobe – škandal, v izvornem grškem pomenu, pohujšanje, ki postavlja pod vprašaj celotno moralno kredibilnost dobe; škandal, ki s tem, da je nedotaknjen in neregistriran, meče svojo temno senco na vse, s čimer bi se doba sicer mogla ponašati.
A če stvar stoji pred nami v takšnih razmerjih, zakaj je potem ne vidijo vsi? Ali je morda tako, da se ljudem nekatere stvari sploh ne zdijo več važne? In jim, še preden bi jih mogle vznemiriti s svojim sporočilom, prepovejo vstop in jih odslovijo? Ali je bila njihova politična izkušnja ali politična izkušnja njihovih očetov takšna, da so se umaknili v zasebnost, v ravnodušnost in nihilizem, ali morda tudi množico preganjajo spomini?
Jacques Rupnik navaja v že citirani študiji (Transit 22, 115) del novoletnega govora Václava Hávla, kjer pravi predsednik čehoslovaške države dobesedno tole: »Mi vsi smo, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata. Nihče od nas ni zgolj žrtev, mi vsi smo bili hkrati deloma tudi njegovi tvorci.« Rupnik ob tem dodaja, da »takšno izjavo lahko da samo človek Hávlovega formata, ki ni bil nikoli komunist in je več let preživel v ječi«. Važno pa je to, da Hávlova izjava ne velja samo za češke razmere, ampak ima splošno veljavo. Zlo totalitarizma je tudi v tem, da v njem nihče ni ostal povsem nedotaknjen, da je vsakega vsaj deloma umazal, ker je s svojo bistveno nemoralnostjo kontaminiral celotni čas. Tudi tisti, ki z njim niso izrecno kolaborirali, so morali z njim vsaj na zunaj sodelovati in so bili na neki način tako vpleteni. Poleg tega je s trajanjem pritisk počasi izgubljal značaj izrednosti in ljudje so ga vedno bolj sprejemali kot normo običajnega življenja. To je bila vdaja, ki je ljudje, dokler je totalitarno stanje trajalo, niso opazili. Po njegovem koncu pa so se počutili zaradi tega osramočene in degradirane. Duša totalitarnega človeka je zato ranjena. Čuti, da je brez orientacije, predvsem pa je izgubila vero v varnost in dobrost sveta.
Svet preprostega človeka – predvsem slovenskega človeka – pa je zadel še en sunek, ki je bil toliko močnejši, kolikor manj je bil pričakovan. Prihajal je iz območja revolucije in državljanske vojne. Ta sunek je bil pravzaprav veliko pohujšanje, ki je bil v tem, da so zmagali tisti, ki ne bi smeli. Tisti, proti katerim ni bil samo tedanji etablirani svet, ki je vendar nekaj veljal in v katerem se je vendar vedelo, kako se svet vrti, ampak tudi Bog. Najpreprostejši človek je vedel, da so tisti, ki so zmagali, hoteli doseči zmago ne samo brez Boga, ampak proti Bogu. In vendar so zmagali. Vsi so vedeli – tudi tisti, ki so bili iz kakršnih koli razlogov na njihovi strani – da so zmagali ljudje, ki se niso ustavili pred ničemer. Kakšen pa je svet potemtakem? Ali je še kakšna garancija, da bo človekov angažma za dobro uspešen? Posledice tega pohujšanja so bile toliko hujše, ker se nihče ni lotil dela, da bi jih prečistil v luči razuma, splošnega ali teološkega. Tako se še sedaj vleče po ljudeh in kultura se bo morala potruditi, da ne postane prvina trajne zgodovinske izkušnje.
Preteklo stoletje nas je prepričljivo seznanilo z nekaterimi dejstvi, povezanimi z navadnim ali množičnim človekom. Samo pomislimo, s kakšno lahkoto je Hitler impresioniral svojo dobo – celo svoje nasprotnike. Kako uspešni so bili Mussolini, Castro, Mao in drugi. Starejši se še spominjamo, s kakšnim skritim, zarotniškim zanosom so ne tako redki delavci in kmetje pred vojno in med vojno izgovarjali ime Stalin. V eni izmed samotnih slovenskih vasi je stekel pogovor, v katerem je sosed sosedu rekel tole: »Kako to, da si tako neumen, da ne maraš komunistov? Poglej, kako se mučiš s temi njivami. Če pa bodo prišli gor komunisti, bo Rus tod z avionom sejal.« Niti malo si ne smemo misliti, da ni katere od teh besedi mislil resno. Vedno je seveda pri roki opravičilo, da so bili ljudje zapeljani, da so bili žrtve zapeljivcev. Joachim Fest, pisec najbolj znanega življenjepisa o Hitlerju, na to odgovarja takole: »Natanko govorjeno zapeljevani človek ni samo žrtev, ampak tudi sokrivec. Zapeljivec nima uspeha, če ni vsaj skritega pristanka. Nastanek in obstoj totalitarizma v katerikoli deželi potrebuje družbo, ki se v celoti izroči režimu.« Spričo tega lahko rečemo, da se množica totalitarizmu ne samo vda, ampak ga tudi kliče. Kliče ga zato, da bi jo rešil iz težav, ki so od zmeraj del življenja in jih od življenja ni mogoče ločiti, razen tako, kakor to delajo totalitarizmi – da življenje uničijo. Utopična misel, ki nikoli ne neha obiskovati človeškega srca, je torej stalna nevarnost. Glede tega pravi isti pisec tole: »Pogoji za izbruh totalitarizma obstajajo skoraj nespremenjeni še danes, le da v drugem ključu. Ti pogoji spremljajo visoko razvite družbe, ki hočejo, da se jim v življenju laže. Potreba po sekularni veri in nezrele ideološke utvare – cel kompleks nerazumnih odzivov na temne sile, ki obvladujejo moderni svet – nosi v sebi grožnjo nenadnega povratka totalitarizma.« Če ljudje zapustijo v tradiciji pridobljene in izkušene norme obstajanja, jih prej ali slej zajame negotovost, v kateri se lahko zgodi karkoli. Najslabše se konča vedno srečanje z diktaturo, ki ni brez skrivnostne privlačnosti. Vedno začasni! Tu smo priča res nenavadnemu razvoju: dobrih 200 let po rojstvu novoveške demokracije nastopi splošna totalitarna skušnjava, ki ne more biti drugega, kot želja po smrti demokracije. Od kod to? Ali človek ni več pripravljen nositi svobode? Zakaj pravijo zgodovinarji, da je »odnos med diktaturo in ljudstvom ne samo najbolj urgenten, ampak tudi najtežja tema sedanjega raziskovanja«? Čutimo, kako pomembno bi bilo, da dobimo odgovore na ta vprašanja. Nekoliko tudi že vemo, da jih ne bomo dobili, razen tako, da se bomo vrnili k temeljnim vprašanjem: Kaj je kultura, ne kultura v kakršnem koli pomenu besede, ampak kultura kot civilizacija? Na vsak način se moramo vprašati, kaj je kultura v dimenzijah civilizacije; kultura, ki je nastala v civilizaciji. Slutimo, da sta življenje in svet nekaj – ne karkoli, ampak nekaj. Čutimo – po strašnih zablodah minulega stoletja – našega stoletja – da pod nobenim pogojem in v imenu ničesar ne smemo zgubiti stika s tem nekaj – s to Resnico. Da se ne smemo ozirati kamorkoli – v obzorja begajočih odsvitov in fantazem – ampak v tisti nekaj, kar svet in življenje v resnici sta. Civilizacija, ki so jo zgradili na veliki intuiciji jonskih filozofov in na veliki intuiciji, ki je pognala Abrahama na pot, je bila obrnjena na to nekaj. In tako, v to Resnico usmerjena, zavarovana. Človek je bil v njej zavarovan! Kaj je ta varnost pomenila in kaj pomeni, bodo ljudje razumeli takrat, ko je ne bo več.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Upor slovenske demokratske mladine – Eden od domobranskih bataljonov Franc Hrovat

Ena od stvari, ki nas na modernem človeku skrbi, je ta, da ga, kot je videti, nič ne žene, da bi se vračal v svojo preteklost in jo, preizkušajoč v mislih, ponovno prehodil. Da se samemu sebi ne zdi toliko zanimiv, da bi se mu zdelo vredno iti na to ekskurzijo. Njegov spomin se zato ne oblikuje v zgodbah, ki bi njemu in drugim kaj pomenile, ampak ostaja slučajnosten in fragmentaren. Včasih slišimo, da se človek ni pripravljen učiti iz preteklih napak in da jih bo zato moral ponavljati. Nam se ta sklep ne zdi veliko vreden. »Nikoli več vojn, nikoli več revolucije,« je vzklik, ki je površinska in površna misel slabih govornikov. Večja izguba se nam zdi ta, da človek, ki ne hodi, raziskujoč, v preteklost, zgubi skoraj edino možnost, da bi več zvedel, kaj sploh je s človeškimi zadevami. Človekova pot skozi preteklost je pot samospraševanja in dozorevanja. Na tej poti človek včasih pokima, večkrat zmaje z glavo, včasih pa se ustavi in si pravi: »Tako je torej s to rečjo.« Potem obstaja možnost, ne samo, da ne bo ponavljal istih napak, ampak tudi ne bo delal novih ali vsaj manj. V resnici pomembno pa je to, da se z vsako tako potjo v preteklost nekoliko poveča volumen celotne kulture. Ko je hamburški sociolog Wolfgang Kraushaar v knjigi Levica na napačni strani avtoceste navedel tale stavek, je mislil natanko to kot mi: »Samo tisti, ki se zavedajo fatalne dediščine totalitarnega režima, bodo imeli možnost, da prestanejo demokratske izzive prihodnosti.« Fatalne dediščine totalitarnega režima se ljudje ne bodo zavedali, če je v spominu sami ne bodo prehodili.
Ponovno po poti preteklosti pa ima lahko še druge učinke. Lahko pomeni tudi tako potrebno katarzo. Po odpravi apartheida v Južni Afriki so ustanovili Komisijo za resnico in spravo. Odločeno je bilo, da bo njeno delo javno in da ga bodo spremljali televizija, radio in tisk. Njen podpredsednik prof. Alex Borain pripoveduje o njenih učinkih: »To je pomenilo, da proces ni bil omejen na majhno skupino članov komisije, ampak je bil vsakodnevno doživetje vse nacije, posredovano po radiu, ki ga je dve leti in pol prenašal vsak dan in dosegel najoddalnejše kraje. V teh procesih je na svoj način in v svojem jeziku 23.000 žrtev povedalo svoje zgodbe, svoje pa tudi več kot 7.000 storilcev, seveda iz povsem drugega kota. Kar je takrat name napravilo vtis in me še danes spremlja, je neverjetna moč, ki leži v pripovedovanju resnice: ne samo za vso deželo, kot nasprotje lažem, propagandi in polresnicam, ki smo jih prej doživljali, ampak tudi z ozirom na to, kar je proces pomenil osebno za ljudi, ki so tri leta tu javno govorili. Upam si reči, da je to v mnogih primerih imelo katarzičen in zdravilen učinek za tiste, ki so imeli pogum, priti in javno povedati zgodbe, ki so jih osebno prizadele. Mislim, da je to pomagalo, da so iz žrtev postali ljudje ali ljudje, ki so preživeli.«
Z gornjim smo hoteli povedati, da projekt kontinuitete spremljajo pravzaprav zanjo zelo ugodne razmere. V njenem bistvenem interesu je namreč to, da ostane neopažena – neopažena in neregistrirana v tem, po čemer vsaka stvar je, kar je, v svoji preteklosti.
Do preteklosti imajo postkomunisti dvojen odnos: tam je namreč revolucija, ki je povezana z umorom, zločinom in porazom, in enobe, ki so ga komunisti priredili, da so mogli izvesti revolucijo (čeprav je bila enobe nevarna igra, in je v njej mnogo komunistov izgubilo življenje; še več življenj pa so izgubili posamezni ljudje ali narod, ki so ga komunisti velikopotezno investirali v svoj projekt). Dvojnost odnosa do preteklosti je v tem, da je neprijetno revolucijo treba prelepiti, enobe, ki je bil sicer igra in prevara, a ima, po sebi, vedno ugodne konotacije, pa je treba gojiti, a samo v ideoloških rastlinjakih in pod kontrolo. Stvar je jasna, a kljub temu ne enostavna. Zato so se post-komunisti odločili, da bodo po svojih mnogih in različnih zvočnikih ljudem enostavno odsvetovali ukvarjati se s preteklostjo. Kdor se ukvarja s preteklostjo, ne more biti pravi človek za sedanjost. Ta je komplicirana in zahteva celega človeka. Vprašanje je, ali je človek, ki se ukvarja s preteklostjo, sploh sposoben opravljati zahtevnejšo službo. Ljudje so se upravičeno ustrašili.
Čas, tako koncipiran, gre postkomunistom na roko. Sedanji postmoderni čas je namreč človeka odrešil, in sicer na enostaven in genialen način: odrešil ga je dolžnosti biti človek. In s tem je bila v trenutku odpravljena množica problemov, ki so bili povezani z besedo človek. »Naše stanje je post moderno stanje pluralnih in začasnih perspektiv, ki nimajo racionalne in transcendentalne osnove ali enotnega pogleda na svet; to stanje nam je dano kot usoda in zastonj se je pretvarjati, da ni tako«. V središču postmoderne je beseda, ki jo je dobavil njen filozof Martin Heidegger: Gelassenheit – sproščenost – »s katero dovoljujemo stvarem, da so, ne pa, da jih z voljo spreminjamo in podrejamo našim namenom« (John Gray, In the Enlightenment’s Wake, 153). To je torej program postmoderne: zapustiti »duha resnobe« in »iskanje metafizičnega temelja«, na osnutke sveta, ki jih je ustvarila naša kultura, pa »gledati lahkotno in igrivo kot na izginjajoče umetniške oblike, ne pa na resnobne podobe resnice« (prav tam, ¹⁵²⁄₁₅₃).
Sedanji čas, kot trdijo njegovi postmoderni ideologi, ne zahteva od človeka, da skuša najti svoje mesto v svetu, da poišče svoj odnos do preteklosti in prihodnosti, da se trudi za svojo zadnjo identiteto. Dovoljeno mu je, da se razpusti. Ta miselnost pa nikakor ni slaba za postkomunistično strategijo. V takem je njena preteklost v dokaj varni in nedosegljivi razdalji.
Toda v naravi postkomunistov ni – kakor ni bilo v naravi komunistov – da bi se prepuščali sicer ugodni klimi. Zato na tem področju ne manjka zavestnih nastopov, zlasti s strani tistih, ki se, zaradi nakdanjih obveznosti v partiji, čutijo posebej odgovorne za postkomunistično politiko. Gotovo je tu, če že ne najbolj pogost, pa najbolj viden akter predsednik Milan Kučan. Spomnimo se samo na njegovo morda že rahlo pretirano svarjenje pred preteklostjo.
Toda to mu ne brani, da ne bi, če potreba nanese, vzel preteklosti v svoje roke. Tako npr. 14. julija letos v Kočevski Reki na nekem partizanskem mitingu. Naj za ilustracijo izpostavimo mesto, kjer govori o italijanski ofenzivi poleti 1942: »Okupacijska vojska se je kot lava valila po notranjskih, dolenjskih, kočevskih in belokranjskih vaseh, požigala domove, uničevala pridelke in živino, ubijala vsakega, ki so ga označili kot partizanskega podpornika, druge pa pognala z domov, nalagala na vojaška vozila in transportirala v zloglasna italijanska koncentracijska taborišča na Rabu, v Gonarsu in drugod. Njihovo zlo delo je bilo zastrašujoče.« Res, zastrašujoče! Toda, zastrašujoče je tudi to, kar sledi: »Zato lahko danes, po 50-tih letih samo osuplo ugotavljamo, da nihče od takratnih italijanskih civilnih in vojaških poveljnikov najvišjega ali izvršilnega ranga zaradi očitnega vojnega zločinstva in genocida nad slovenskim civilnim prebivalstvom, zaradi streljanja talcev in ubijanja partizanskih ranjencev in ujetnikov nikoli ni odgovarjal pred italijanskim sodiščem.« Zastrašujoče je to zato, ker so partizani imeli v rokah vse, ali veliko večino, teh tako krivih oficirjev in vojakov, a se nikomur ni skrivil niti las na glavi. Nikomur niso priredili procesa za vse prestano slovensko gorje, vse so pospremili do meje, potem ko so si od teh tako krivih vojnih zločincev dovolili sprejemati neke tehnične usluge, kot so bile v tem, da so jim s svojimi topovi razbili zidove Grčaric in Turjaka. Zastrašujoče je to trditi ob dejstvu, da so partizani istočasno v Kočevju priredili proces proti Slovencem, da so partizani v Turjaku pobili najprej 35 slovenskih ranjencev, naslednji dan v Velikih Laščah še 60 slovenskih vaških stražarjev, potem pa priredili v Jelendolu, Mozlju in Mačkovcu pokol, v katerem je padlo najmanj 300 ljudi. Tu ni bilo nobenih alibijev, da so to naredile »jugoslovanske oblasti«. To uvodno igro v povojno morijo, to vajo v genocidu, so dokazano izvedli slovenski partizani. Tu vidimo, v kakšnih rokah se je znašla zgodovina. Nadalje, predsednik nonšalantno trdi, da v »vseh nacističnih in fašističnih okoljih« niso doživeli katarze? Prav. Toda ali so po vseh tolikih zločinih, medvojnih in povojnih, slovenski komunisti doživeli katarzo? In, če so jo, kako? Čudno, da predsednik ne vidi, kako ga njegov lastni stavek bije v zobe. Ali ko pravi, da sta Nürnberg in Potsdam vedela, kaj je bilo med vojno »demokratsko« in kaj »zavrženo«. Ali je bilo »demokratsko«, da je komunistična OF 16.9.1941 uzurpirala pravico rezistence in grozila s smrtjo vsakomur, ki bi organiziral svojo rezistenco in se tako uprl tej »demokratični« odločitvi? In, ali ni bilo morda »zavrženo«, da je, ko so vse sosednje armade planile na domovino, organizirala nanjo agresijo še komunistična boljševiška partija?

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Upor slovenske demokratske mladine – Z enega od protikomunističnih taborov Franc Hrovat

In ko potem predsednik predlaga, da bi se morali posloviti od raznih prepirov in spopadov okoli preteklosti in – tu je ena najstarejših prvin komunistične pragmatike: mi smemo, drugi ne – »za vselej pokopati mrtve«, da »ne bi bili več sredstvo političnega manipuliranja živih«, to lahko razumemo samo tako, da pomeni: zasuti mrtve in živim zavezati usta. Zakaj spominjati se mrtvih, izkazovati jim dolžni zgodovinski in kulturni spomin ni drugo kot »politično manipuliranje«. Komunisti se mrtvih bojijo. Upravičeno.
Za primerjavo bi bilo poučno pogledati neki drug stil nekega drugega predsednika. Letos sredi aprila je nemški predsednik Johannes Rau v mestecu Marzabotto pri Bologni, na kraju, kjer so Nemci med 19. septembrom in 1. oktobrom 1944 pobili od 800 do 1000 žensk, otrok in starcev – zanimivo, ti partizani, z večine komunistični partizani, so pred napadom na nemške linije zagotovili prebivalcem varstvo pred nemškim maščevanjem – povedal tele besede: »Danes si človek komaj predstavlja, kaj se je zgodilo tistega mrkega in mrzlega septembra 1944. Ob zori tega dne so prišli morilci v črnih uniformah kot hijene, da bi zbrisali tu vsako sled človeškega življenja.« Potem pa je, značilno, še nadaljeval: »Nihče ne sme pozabiti, da si mora vsaka generacija izostriti pogled na zločinske, človeka prezirajoče ideologije. Te zmote moramo potolči, preden bi mogle dobiti moč nad ljudmi.«
Po svoje poučno bi bilo tudi te besede postaviti ob neke druge, res ne prav sveže, besede predsednika Kučana, ki se nanašajo na parlamentarno izjavo o protipravnosti komunizma: »Dvomim pa, da bi lahko kakršenkoli dokument te vrste prinesel neko uradno resnico o preteklosti. Dvomim, da je ta resnica sploh mogoča in potrebna.« Potem pa še: »O preteklosti ima vsakdo svojo lastno, osebno izkušnjo in te izkustvene sodbe ne more nadomestiti noben politični dokument.«
Toda to so summi montes – vrhovi – lok te ideološke fronte pa sega do zadnjega novinarja. Preden pokažemo na primer s tega področja, naj spomnimo na drugega, iz zavarovalništva, tudi iz visoke sfere. Vsi poznamo spor med zavarovalnico Triglav in Agencijo za zavarovalni nadzor. Za nas je zanimivo, kaj je o tem sporu povedal v oddaji Odmevi 8. avgusta 2002 strokovnjak za zavarovalništvo, dr. Miroslav Končina. O njem sicer ne vemo nič, ob njegovih besedah pa smo postali pozorni. Izjavil je tri stvari: da je treba »zagotoviti kontinuiteto zavarovalnice«, da »ni mogoče ostati čisto na formalnih načelih«, da je treba vse urediti »na eleganten način«. S »kontinuiteto« seveda ni mislil politike, mišljeni so »tisti, ki znajo«, »formalna načela« pa so v takih primerih in besedilih vedno povezani s pravom; »eleganten način« pa je »način«, ki je na osnovi prvega in drugega stavka rezerviran za določene ljudi.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Leto 1991 – Naš ponos Franc Hrovat

Glede denacionalizacije so si novinarji edini, da povzroča »nove krivice«. Nismo še doživeli, da bi kdo od njih prodrl tako globoko v to problematiko, da bi se mu utrnilo, da je prvi izvor problema nacionalizacija. Ko ne bi bilo nacionalizacije, bi bila odveč tudi denacionalizacija in njene krivice. Zato bi morali svojo moralno ogorčenost usmeriti na tiste ljudi, ki so si izmislili nacionalizacijo. To morda kateri od njih celo vidi, a mu »politična korektnost« brani izvajati posledice. Tako je novinarka Vesna Tržan (Delo, 9.8.02) potem, ko je iskala mnenje o težavah, povezanih z ureditvijo Gospodarskega razstavišča v Ljubljani, pripomnila – tako so ji verjetno povedali – da je poglavitna ovira denacionalizacija: da je urejanje Gospodarskega razstavišča »v klinču denacionalizacijskih postopkov«, kot se je izrazila. Dobra formulacija, vredna zaščite avtorstva.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Leto 1991 – Naš zanos – Kam je šel? Franc Hrovat

Večkrat se zgodi, da kateri od izvajalcev programa – nikakor ni rečeno, da med njimi ni tudi prostih strelcev – zaradi prevelike vneme ali premajhne pazljivosti ne pristane na konju, ampak skoči čezenj. To se ne dogaja samo preprostim ljudem, kakor npr. trojici Črnovršcev, ki so menili, da bodo s svojega kraja sprali domobranski madež, če bodo razkrili, da so domobranci ob napadu »sami podkurili pod svojo postojanko v šoli«. To se dogaja tudi ljudem, ki so bili visoko v nomenklaturi. Tako je poslanec Milan Potrč (Delo, 15.6.02) zahteval od vlade celotno poročilo o višini zneska, ki ga bo terjal Zakon o popravi krivic. Menil je, »da se pozablja, da ima država poleg 1.200 milijard tolarjev javnega dolga tudi nemajhne obveznosti, ki izhajajo iz naslova Zakona o popravi krivic«. Potrč je upravičeno indigniran. Ni prav, da vsi ljudje plačujejo, kar so zakrivili komunisti. Naj državno računovodstvo izračuna višino dolga, ki smo ga z njimi podedovali. Znesek, je opozoril Potrč, je visok in utegne doseči višino 1.000 milijard tolarjev.
Med izvajalci programa, na katere je kontinuiteta polagala velike upe – morda tudi zahteve – so zgodovinarji. Kot je pokazala Enciklopedija Slovenije, postkomunisti ta sektor trdno držijo v rokah. Toda ne povsem. Nekateri so se sicer dali, kot smo videli v prispevkih ES, tako povoziti, da je človek v njih le s težavo prepoznal zgodovinarje, drugi pa so vozili med Scilo in Karibdo, z več ali manj sreče, pa tudi z več ali manj drznosti. Nekateri – zelo redki – pa so pokazali, da rastejo v moralno staturo, ki jim bo zagotovila trajno mesto v stroki in kulturi.
Pri ambicioznih narodih je zgodovina med prvimi vedami. V očeh naših praktikov srednje in starejše generacije pa je zgubila veliko svoje vrednosti, ko so videli, kako se kot ancilla – služkinja, vrti vedno samo pri vratih. Saj niso mogli, da ne bi videli njenega ponižanja. Morda so komu legle na dušo tudi krivice, ki so se delale mrtvim in živim ljudem.
Tudi ne verjamemo, da zgodovina prej ali slej ne obstane pred spoznanjem, da velike pripovedi ni mogoče organizirati brez moralnega vidika – v subtilnem pomenu te besede. Mnogi naši zgodovinarji pa, kakor da te potrebe niso začutili: mogoče zato, ker zvečine pripovedujejo majhne zgodbe, ki ne nudijo prostora za dramo; moralni vidik pa je vedno povezan z dramskim zajetjem dogajanja.
Ena od pomanjkljivosti je tudi ta, da moderni zgodovinar ne vidi dogajanja, ki ga raziskuje, v velikem prostoru civilizacije. Šele predpostavka civilizacije daje – skupno z moralnim vidikom – dogajanju pomembnost in človeško vrednost. V mnogih glavah pa civilizacija ni več »nekaj«. Čisto lahko je namreč tako, da je postmoderna izstop iz civilizacije. Ideologi postmoderne civilizacijo sovražijo (besede ni treba razumeti v psihološkem pomenu). Povsem možno je, da je danes že veliko zgodovinarjev, ki niso prebrali tistih 30 ali 40 evropskih knjig. Brez teh knjig pa pojem civilizacije lahko deluje kot nasilje ali izmišljotina. Vsepovsod vidimo, da se zgodovina, sebi v škodo, sociologizira.
Še vedno pa se pojavljajo zgodovinarji, ki velikodušno zastavijo svoje znanje in svoj ugled v obrambo pridobljenih partijskih pozicij. To je nedavno (Svobodna misel, 12. julija 2002) storil dr. Janko Pleterski, potem ko je Inštitut za novejšo zgodovino predstavil enega svojih projektov. Boli ga, da avtorji projekta niso bili do domobrancev bolj dosledni in puncto kolaboracije. Zato je kolaboracija beseda, ki v njegovem besedilu daje vtis, kakor da izpodriva samo sebe. Toda to opažanje je važno samo kot izraz njegovih emocionalnih potreb. Bolj važno je to, da iz besedila izhaja določena muka, kakor da bi tekst ne bil pisan z lahkoto. Odkod ta muka in ta napor? Rekli bi, da od tod, ker je avtor, namesto da bi odkrival, moral predvsem skrivati. Tako težko nalogo si je zastavil! Njegov apologetski koncept je zahteval, da je zamolčal enega najodločilnejših dejstev v prostoru, o katerem je nameraval govoriti. V Sloveniji namreč ni bilo »2. svetovne vojne kot takšne«. V Sloveniji sta bili dve vojni, druga je bila posledica komunistične boljševiške agresije. Kako vemo, da je bila? Paradoksno, iz negacije. Tako da vemo, da je lahko ne bi bilo. To je pravi vzrok in neovrgljivo dejstvo. Čudaštvo dr. Janka Pleterskega pa je v tem, da proti eni agresiji dovoli odpor, zoper drugo pa ne. Če druge agresije ne bi bilo, bi avtorju bilo prihranjeno to besedilo, pa tudi nekaj zelo tveganih trditev v njem. Ne bi mu bilo npr. treba govoriti o pomoru, ki so ga zmagovalci »natovorili na dušo celemu narodu«. Niso ga natovorili na »dušo celemu narodu«. Duša naroda nima s tem genocidom ničesar. To formulacijo je mogoče razumeti tako, da je gospod akademik kot visok nekdanji partijski funkcionar mogoče bil nezavednega mnenja, da so komunisti tudi že narod. Kar pišem, je glosa in nobena polemika. Dodal bi samo en nasvet in eno pripombo. Profesor Boris Pahor je čudovit človek in nadarjen pisatelj, za enobejevsko apologetiko pa ni najzanesljivejši vir. Govoriti o »tragični zmoti« v zvezi z enobejem, je seveda izraz ljubezni. O ljubezni je bilo povedanih že nekaj resničnih in zadovoljivih stavkov. Eden od Tavčarjevih pripovedovalcev v Zali pa pravi, da nam je vsem v pogubo. To je zato, ker je ljubezen, kakor tudi pravijo, slepa.
Lani, 23. junija, je na avstrijskem radiu tekla oddaja, ki jo je organiziral dr. Peter Lachnit in ji dal naslov Prikrita državljanska vojna, partizani in domobranci v Sloveniji. V njej je nastopil tudi zgodovinar dr. Tone Ferenc. Med drugim je povedal: »Slovesnosti ob 50-letnici konca vojne in osvoboditve se ne bom udeležil. Ostal bom v tihoti svojega doma. In bom molil. In bom molil za tiste ljudi, ki so se takrat razglasili za rdeče, bele in plave in ki je vsak od njih imel pred očmi svojo svobodo – pred očmi svojo svobodo. Lux perpetua – tem, ki še vedno ležijo po breznih in grobiščih! To je sprava«. Kako te besede človeka ne bi pretresle! A ne more, da ne bi ob tem pomislil, da obstaja še druga molitev – molitev zgodovinarja. Ko bi dr. Tone Ferenc s spoznanjem, s katerim nas je pravkar seznanil, še enkrat šel skozi mnoge svoje spise, in povedal, kar bi se mu ob tem zdelo treba, da pove, bi to bila molitev zgodovinarja.
Komunistom je zgodovina pokazala zrcalo, a so se, ker so vedeli, kaj bodo zagledali, obrnili proč. Ponudena jim je bila milost samospoznanja, pa so roko, ki se je k njim stegnila, oholo zavrgli. To je bil upor. Pravzaprav je bil to drugi upor. Prvi se je zgodil takrat, ko so svojo avanturo začeli. S tem pa so pokazali, da so kontinuiteta – da so ostali isti. To so izkusili in to bi lahko potrdili slovenski katoliški politiki, ki so se vsi po vrsti povezovali z njimi – in bili, vsi po vrsti, izigrani. Pravzaprav so tudi oni ignorirali zgodovino. Duh demokracije je v dogovoru – v njegovi ne zunanji, ampak notranji – že vnaprej zavezujoči zavezanosti. Dogovor je intimna zadeva jezika. Nekoč so Heinricha Manna vprašali, kako je bilo pogovarjati se z Walterjem Ulbrichtom: »To je bilo približno tako, kakor če bi s kom sedli za mizo, pa bi ta že na začetku izjavil, da to, ob čemer sedita, ni nobena miza, ampak bajer za race, in pogojeval nadaljevanje pogovora s tem, da se tudi njegov sogovornik strinja s tem, da ne sedi za mizo, ampak ob bajerju za race.« Timothy Garton Ash, ki to zgodbo pripoveduje (Transit, 22,44) nadaljuje: »V državah, ki jih preganja razklana preteklost, se dogaja nekaj zelo podobnega. Važen cilj bi torej bil, da obe strani nedvoumno izjavita, da dejansko sedita za mizo. Mogoče bi se potem posrečilo tudi to, da se bosta zedinili tudi za velikost in obliko mize – za dejanski okvir, v katerem se bodo različna tolmačenja spopadala med seboj.«

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Moja lepa domovina – moja ljubezen in moja zaveza Simon Dan

Ob koncu se za trenutek vrnimo k prvemu od dveh dejstev, ki nas s svojo nenavadnostjo spravljata v začudenje: da je sploh prišlo do komunistične boljševiške revolucije. Lahko ne bi. Ta stavek dobi večjo veljavo, če pomislimo, da ni ničemur služila. Kakor ni jakobinska vstaja v francoski revoluciji ničemur služila in je lahko ne bi bilo, tako tudi boljševiška revolucija po socialdemokratskem 19. stoletju ni ničemur služila in je lahko ne bi bilo. Tako jakobinizem kot boljševizem sta dva epifenomena in z avtentičnim razvojem Evrope nimata organske zveze. (Za avtentičen imamo lahko tisti razvoj, ki postavlja ustanove trajnega ali civilizacijskega značaja.)
Toda ko pravimo, da nista niti jakobinizem niti boljševizem ničemur služila, še ne povemo, da sta prišla iz nič. Prišla sta iz neke odločitve, ki je bila zahteva duha v začetku moderne. Klasično jo je po našem mnenju formuliral Martin Heidegger (Was heisse denken, 24) v zvezi z razlago Nietzscheja: »To je trenutek, ko se je človek odločil, da v celoti prevzame gospostvo nad zemljo.« Človek je hotel postati subjekt zgodovine. Ključna beseda tega hotenja je bila svoboda. Ta ambicija je zajela obe gibanji, ki sta rasli iz duha moderne, liberalizem in levico. Za razvoj na liberalnem polju imamo glas iz središča citadele. Friedrich A. Hayek pravi: »Brez dvoma je treba imeti zagotovilo večje svobode za odgovorno, da so se liberalci drug za drugim znašli na poti v socializem.« Stara ali politična svoboda jim ni bila dovolj. Hoteli so vso svobodo, tudi »novo« svobodo. Za razvoj na levici pa že citirani Wolfgang Kraushaar navaja tele besede: »Dejstvo je, da je odpovedala na področju, ki je bil od francoske revolucije, torej od začetka, njen izvorni teren: univerzalistične postavke njene družbene koncepcije, njena ideja svobode, demokracije in družbene pravičnosti. Ker je bila levica slepa za totalitarni značaj komunističnega sistema, je pustila za sabo tako okrnjeno verodostojnost, da ogroža svoje lastno samorazumevanje.« Boljševiška revolucija, ki je bila v svoji realizaciji največja degradacija človeka v zgodovini, je povzročil prestop meje, ki jo je človek imel za omejevalno, v resnici pa je bila pogoj njegove svobode. Tako, kakor jo je razumel Dietrich Bonhoeffer. »Človek ne ve, kaj je svoboda, razen če je ne doživi z mejo.« Prestop te meje se je v grški antiki, npr. v etični in estetski organizaciji Ajshilove tragedije, imenoval hybris; v krščanstvu pa greh. Človek je varen specifično pred tem grehom, dokler je v ravnotežju med dvema poloma svoje biti, med imanenco in transcendenco. Zato je čisto lahko, da je evropska zgodovinska podstat vseh sedanjih bojev, etičnih, estetskih, moralnih, antropoloških, pa tudi političnih, socioloških in ekonomskih, vprašanje transcendence: ali bodo nove rešitve, Habermasova novorazsvetljenska, Hávlova humanistična, Heideggerjeva psevdoteološka, Rortyjeva novoliberalna in druge, zagotovile človeku mesto fizičnega obstoja in adekvatnega, to je celotnega samorazumetja ali ne.
Angleški pisatelj Evelyn Waough je leta 1950, 20 let po tem, ko je bil sprejet v Katoliško cerkev, napisal roman Helena. To je zgodba o Sv. Heleni, materi Konstantina Velikega, za katero najzgodnejše legende poročajo, da se je pred smrtjo podala v sveto deželo in tam, po mnogem iskanju, končno našla Križ. V navedenem odlomku jo najdemo v pogovoru s papežem Silvestrom: Toda zakaj mislite, da Bog noče, da bi ga našli – Križ mislim? Stavim, da čaka, da se kdo od nas odpravi in ga poišče. Prav sedaj, ko ga najbolj potrebujemo. Prav sedaj, ko ga vsi pozabljajo in vsi blebetajo o neki hipostatični združitvi. Prav sedaj nekje čaka nek trd kos lesa, da bi vanj udarili s svojimi neumnimi glavami. Jaz se bom odpravila in ga našla, je rekla Helena.