Avtor: Marta Jakopič Kunaver

Svet, v katerega sem se rodila l. 1942, ni bil prijazen. Rodila sem se 60-letnemu očetu in 46-letni materi kot deseti otrok. Bila je vojna in trpeli smo veliko pomanjkanje. Oče, upokojeni orožniški narednik, je prijel za vsako honorarno delo, z dokladami pa smo odplačevali dolgove. Nekaj let prej je namreč za številno družino, ki je v Ljubljani živela v skrajno neprimernem stanovanju, zidal hišo. Po obeh starših smo namreč Ljubljančani. V tistih časih pomanjkanja hrane nismo imeli na deželi nikogar, ki bi nam pomagal s pridelkom. Starejši otroci so se v času najintenzivnejše rasti zaman ozirali za kruhom. Že po smrti brata Cirila, ki je bil po rasti večji od drugih in zato neprestano lačen, smo brali v njegovem dijaškem dnevniku: »Danes je dobil Janez večji kos kruha kot jaz …« Ob branju tega zapisa je mama neutolažljivo jokala.
Z mojim rojstvom nas je bilo pet deklet in pet fantov. Trpljenje v vojni in po njej nas je močno povezalo. Družina je črpala moč iz vere. Moji najzgodnejši spomini se dotikajo vsakovečerne molitve rožnega venca. Kot najmanjša privilegiranka sem smela sedeti v materinem naročju, kjer sem kmalu zaspala. Molitev je bila moja vsakodnevna uspavanka.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družina Jakopič leta 1942

Tako kot starši, so bili tudi otroci navdušeni idealisti. Fantje so vstajali zgodaj – še pred jutranjo šolo so ob šestih ministrirali pri maši. Tešč, v vsakem vremenu. Tudi domovinska ljubezen je bila sveta stvar. Fantje, ki so aktivno sodelovali v raznih verskih organizacijah, bi ob vesteh o komunističnem preganjanju Cerkve v Rusiji in likvidacijah nedolžnih ljudi tudi pri nas, pri formiranju vaških straž najraje takoj posegli v odpor. A oče jim je, mladoletnim, do zadnjega branil. Zavedal se je zelo nepregledne situacije. Na njegova ramena je težko pritiskala odgovornost za vso številno družino.
Leta 1942 pa se je zgodilo nekaj, kar je dalo pečat vsemu našemu kasnejšemu življenju. Najstarejšega brata so sredi belega dne na cesti ustavili Italijani in ga strpali na vlak za v Gonars. Vlak so napadli partizani in ujetnikom dali navidezno odločitev: domov ali v partizane. Brat se je že odločil, da gre domov, ko ga je znanec potegnil za seboj v gručo tistih, ki so šli v partizane. Tistih, ki so se odločili za odhod domov, niso nikoli več videli živih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Frančiška Jakopič na Martin drugi rojstni dan

Brat je bil v partizanih okrog dva meseca. Tam se je srečal tudi s svojim gimnazijskim profesorjem Kocbekom. Ker je imel za vse okoli sebe odprte oči, je prav njemu večkrat potožil, da mu kot idealistu tu ni obstanka. Kocbek ga je tolažil: »Saj ne bo vedno tako …« Ovadil pa ga ni in brat je kmalu pobegnil. Čeprav nevarna, mu je bila poslej odprta samo ena pot: k domobrancem.
Naša družina je med vojno živela v hudem pomanjkanju tudi zato, ker obe starejši dekleti, ko sta končali srednjo šolo, nista dobili zaposlitve. Tudi onidve sta poskušali z vsemogočimi honorarnimi zaposlitvami. Ob tem sta še študirali in delali razne tečaje. Situacija je bila težka. Spominjam se večerov, ko so fantje – sedaj so tudi ostali trije odšli k domobrancem – prinesli domov kako sebi pritrgano konzervo in komis. Eden od njih je nekoč povedal, da se sam še nikoli ni do sitega najedel.
S puškami so stražili municijo. Mama jim ni nehala prigovarjati, naj nikoli ne streljajo na človeka, ker je življenje sveto. Posebno Jurij, nežen fant, ki je mislil na duhovništvo, ne bi bil sposoben ubiti človeka.
Mama je med tem skrbela za najbolj potrebne v naši bližini. V najbližji soseščini so bile nizke zidane »mestne hiše« in malo delj barake. Zidane hiše so imele eno samo sobo za vso družino, v barakah pa so stanovali celo skupaj z domačimi živalmi. V tej soseski se je revščina često družila z alkoholom. Otroci so hodili bosi v snegu, pogosto so pijani možje pretepali žene celo na cesti. Dekleta so se pajdašila zdaj z Italijani, zdaj s partizani. Zato je nam otrokom oče prepovedal, da bi se igrali izven ograje. Očetova vzgoja je bila vsestransko zelo stroga: nekaj iz poklicne obremenjenosti, nekaj zaradi številnosti družine in pomanjkanja in tudi zaradi vsesplošnih izrednih razmer.
Ker sem bila takrat še premajhna, sem šele kasneje izvedela, da je mama zelo pogosto še tisto ubogo hrano, ki je komaj zadostovala za nas, delila z najbednejšimi v naši bližini. V tem ni bila niti najmanj ideološko obremenjena. Pomagala je tudi družini, ki je imela sinove partizane. Sama pa sem jo videla šivati iz starih oblek, ki jih je po potrebi prekrajala tudi za nas, hlače in suknjiče za otroke najrevnejših. Kljub temu je bilo veliko zavisti – ki so jo kasneje posebej drago plačali moji bratje. Že takrat se je v gostilni marsikdo hvalil, da »bi to družino zabil šest klafter pod zemljo«. Gotovo je bilo v ozadju tudi ideološko sovraštvo in sovraštvo do Cerkve. Vedeli smo, da se v naši hiši, v prvem nadstropju, ki smo ga oddajali, zbirajo člani OF pod krinko, da »tolčejo orehe«. Ti so imeli tudi mladoletnega sina, partizana. Nikoli jih nismo izdali. Življenje je bilo za nas sveto.
Iz najranejše mladosti se spominjam še enega dogodka, morda celo po pripovedovanju, ki ga je kasnejše vsakodnevno pranje možganov v šoli postavilo v pravo luč in sem vedno bolj verjela besedi svojih staršev. V šoli so nam nekatere ljudi, kot je bil na primer slovenski ban Natlačen, ki so ga kasneje zahrbtno ubili komunisti, dodobra ogrdili in opljuvali. Moj oče, rejnik številne družine, pa ga je blagoslavljal vsaj za eno njegovo plemenito dejanje – namesto slavnostnih gostij je denar običajno razdelil med družine z veliko otroki. Človek, ki je bil sposoben razmišljati na ta način, je bil v resnici vse prej kot zločinec. Še danes lahko trdim, da v vsem svojem kasnejšem življenju nisem slišala za podobno potezo. Brez dvoma je bila pri nas mama »duša« družine. Po vseh krivicah, ki sem jih doživela do danes, bi bila zelo zagrenjena, če ne bi kot medaljon nosila na srcu besede, ki jih je mama ponovno in ponovno izrekala v najtežjih trenutkih: »Hvala Bogu, da nismo mi tisti, ki bi delali krivico! Kakšen pekel mora biti v takem srcu!« Utrujeni in bolni oče se ni nikoli aktivno vtikal v politiko. Vendar je v paniki in ob napovedih komunistične zmage že zaradi sinov na materino željo odšel na Koroško. Tam se je srečal s sinovi, ki so prišli tja s svojimi četami. Ker so bili skrajni idealisti (in naivci), ker so verjeli v človečnost in pravično sojenje, so kljub očetovemu nasvetu, naj ne gredo, odšli s svojimi prijatelji v domovino – v smrt. Najstarejši – Janez, je celo rekel: »Gremo tja, kamor gredo naši tovariši. Ne moremo jih pustiti na cedilu.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marta Jakopič na svoj drugi rojstni dan

Doma smo takrat preživljali tako težke čase, da so se triletnemu otroku vtisnili v dušo kot pečat. Spominjam se ene same teme pri brlečih svetilkah in prestrašenih in trpečih obrazov matere in starejših dveh sester, na katerih ramena je padla gruča nedolžnih nepreskrbljenih otrok. Spominjam se večernih razbijanj po vhodnih vratih, ki so me prebujala iz najlepših otroških sanj. Vdiranja z brzostrelkami in od sovraštva spačenih obrazov, ki so z izmišljenim razlogom, da iščejo fante, ki so bili takrat že pobiti, z brzostrelko, pripravljeno na strel, prisilili mamo, da jih je peljala po vseh prostorih hiše. Niti nikoli kasneje, ko sem bila že odrasla, nisem mogla razumeti teh inkvizicijskih metod zastraševanja in poniževanja, ki sem jim bila priča v najranejšem otroštvu. Nad nedolžnimi ljudmi!
Mimo nas pa so se valile množice glasnih ljudi, ki niso pozabili pljuvati na naš vrt, na mitinge, ki so se vrstili večer za večerom. Kadar sem ušla nadzoru starejših, sem prislonila svoj nosek k ograji in jih gledala z velikimi, začudenimi očmi. Nekoč sem z drobnim glaskom zapela: »Moj očka je pa šel na Koroško!« Hitro je pristopila mlada ženska in mi zaskrbljeno šepnila: »Bodi tiho, srček!« Razen zastraševanja se takrat moje mame nihče ni dotaknil. Spoštovali so jo eni in drugi, vsi, ki jim je nesebično delila dobroto. Imeli smo uro, ki je igrala staro dunajsko melodijo. Običajno sta nam jo starša navila, da je igrala, samo ob posebnih prilikah. Spominjam se večera, ko so se spet oglasili udarci po vhodnih vratih, in prestrašenih obrazov nemočnih žensk in otrok v polmraku brleče luči. Takrat je začela igrati ura sama od sebe, nihče ni vedel in še danes ne ve, zakaj. Starejša sestra jo je pograbila in zakopala v koš med umazano perilo. Tam je še nekaj časa pridušeno igralo, potem pa utihnilo. Spet novo zastraševanje. Mama in starejše sestre so imele ves čas pripravljene cule z najpotrebnejšim, če bi jih odvedli s seboj. Dobri ljudje v soseščini pa so se ponudili, da v tem primeru poskrbijo za nas, najmlajše. Do tega ni prišlo, hvala Bogu!