Avtor: Vanja Kržan

Večkrat v zadnjih stoosemdesetih letih je Hrastniški hrib spremenil svojo obliko in površje. Že leta 1822 so pričeli okoliški kmetje kopati v njegovo površino, ko jim je ta ponudila neko novo, neznano kurivo: premog. Čez nekaj let so posegli v globino hriba, ga prekopali z jaški in nakopali še več premoga. Pustili so jih prazne, zato se je hrib ponekod posedel, ali pa je kakšen del zdrsnil v dolino. Pred več kot sto leti so kmetje zato pričeli zidati domove v dolini; polja po pobočju so še naprej obdelovali, kosili travnike in se prilagajali muhasti površini hriba, kadar so se na njej prikazale kotanje.
Ob vznožju hriba v Brnici, naselju ob dolini, ki povezuje Hrastnik in Laško, so verni ljudje že pred vojno pozidali kapelico s kipom Sočutne: morda njej v zahvalo, da jih je obvarovala nesreče; morda v spomin na dogodek, ko se nesreči ni dalo izogniti. Prav mimo kapelice se prične vzpenjati pot na hrib in malo naprej še vedno stoji toplar, čeprav danes prazen in brez voz pod njim.
Junija leta 1945 so pred kapelico Sočutne noč za nočjo ustavljali kamioni, ki so s Teharij vozili mlade fante. Po dva in dva so ti živi snopi popadali iz vozila, povezana skupaj z bodečo žico okrog zapestij. Kot čredo, ki jo vodijo v zakol, so trpine mimo kapelice odgnali do toplarja in naprej v hrib. Tudi takrat verjetno pod njim ni bilo voz in drugega kmečkega orodja, ki spada poleg. Tu so fante slekli, sezuli in jih potem kake pol ure gnali po strmini, ki so jo stežka zmogli. Morda so jim kje v grmovju mežikale kresnice v topli poletni noči, toda kdo bi jih videl? Soj karbidovk jim je poplesaval pred očmi, ali pa je bila ta svetloba le privid izčrpanih in izsušenih teles.
Opotekajoče procesije v hrib so se ponavljale noč za nočjo, iz več kamionov vsako noč. Neke noči pa je pripeljal še avtobus z mladimi dekleti: tudi te so odgnali v hrib, samo zato, ker so bile sestre teh fantov – domobrancev; in tudi kakšna postarana mama se je vlekla med njimi; bila je mati ali žena kakšnega domobranca.
Prignali so jih na rob opuščenih rudniških jaškov, tam v vsakega izstrelili strel, da sta se žrtvi zvalili globoko v jamo. Mnogo noči zapored, na stotine, na tisoče. Na morišču v Brnici je bilo pobitih približno 2700 domobrancev, malo višje in bolj desno v Krištan dolu pa 1500.
Od kod so bili ti fantje in možje? Nekaj jih je bilo iz Ljubljane, nekaj iz Šentjerneja, iz okolice Cerknice, Menišije, Loža, pa tudi iz Logatca, Rovt, Vrha pri Sv. Treh kraljih, Šentjošta in Horjula. Kdo so bili? Mnogi danes živeči svojci po vsej verjetnosti domnevajo, da so bili ti fantje in možje njihovi bratje ali očetje ali možje. In kakšni so bili? Seveda do konca izmučeni, toda kakšno bistvo se je skrivalo v vsakem od teh slovenskih mučencev? Morda je bilo mnogo fantov podobnih takim kot je bil Lojze Opeka, ki se mu je zrahljala bodeča žica okoli zapestja in mu je uspelo pobegniti iznad jaška. Kasneje si je v Argentini ustvaril družino in z ženo vzgojil sina, ki ga danes pozna svet pod imenom Pedro Opeka. Da, skupaj s temi mladimi fanti so takrat morili tudi generacijo njihovih otrok.
Približno toliko kot slovenskih domobrancev so že sredi maja na Hrastniškem hribu umorili hrvaških domobrancev, ustašev in srbskih četnikov, ki so jih zajeli pri Zidanem Mostu. Danes je hrib grobišče okoli 7000 človeških trupel. Država je zanje poskrbela le toliko, da je kasneje v jaške navozila lavino in tu pa tam predele hriba, kjer so se pojavile vdolbine, zravnala z buldožerji. Sicer pa je hrib ostal neokrnjen, obvarovan pred odlagališči odpadkov, bujno zelen in sem in tja pokošen, kakršen nas je sprejel v vročem nedeljskem dopoldnevu 16. junija.
Tega dne je bila prvič po 57 letih po tej moriji na Hrastniškem hribu pogrebna maša, ko je ponovno na neviden in skrivnosten način s temi žrtvami umiral Križani in zaživel Vstali. Pred mašo je bila blagoslovitev križa z umetniško izrezljanim Križanim. Križ so darovali rojaki iz Šentjerneja, mašo je daroval in križ blagoslovil njihov župnik Tone Trpin.
Res li jokaš danes, o Gospod?

S križa golčal mi je bledi Bog.

Polja sem jim ranjen blagoslovil,

dvakrat v letu njivam rast obnovil.

Blagoslov obakrat so pobrali,

in na gorki dom ga odpeljali.

Mene so pustili samega,

Mene so pustili nagega tu sred polja.

(Jožef Pogačnik)

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Križ na kraju pobegov iz jam Tine Velikonja

Vseh tisoč imen umorjenih, ki jih hrani osrčje Hrastniškega hriba, ne bo nikoli izpisanih na nobeni plošči, v nobeni mrliški knjigi. Toda Bog je gospodar zgodovine in gospodar večnosti. Tudi če zgodovina, ki jo ustvarja človek, noče zapisati imen teh tisočerih, so zapisana pri Bogu in zapisana v »bogato duhovno zgodovino Cerkve«, je zatrdil duhovnik Trpin v homiliji.
Bolj kot kdajkoli v preteklosti je Hrastniški hrib to nedeljo spremenil svoje obličje. Križani oznanja, da je to svet kraj, odslej blagoslovljena zemlja. Po svetopisemsko lahko zaželimo vsem pokopanim v njem, da se spočijejo od svojega truda in bolečin. Nam živim pa ima Križani s svojo prisotnostjo na travniku Hrastniškega hriba veliko povedati.