Avtor: Jože Bernik

Spoštovani romarji, kristjani in državljani!
Pravkar smo se pri božji daritvi spomnili vseh vojnih žrtev, zakopanih v tem in mnogih drugih grobiščih po celi slovenski zemlji v vseh treh škofijah.
Od lanske spominske maše je minulo že leto.
Ob vsakem obisku najdemo grobišča taka, kot so bila, zanemarjena in zapuščena od slovenskih oblasti. Vemo, kdo nosi krivdo za to. Vendar to ni popoln odgovor. Tudi sami imamo nekaj krivde pri tem in zaradi tega bi rad nas vse popeljal v našo sedanjost, v našo realnost.
Kot romarji in kot kristjani in kot državljani imamo svoje obveznosti do naših mrtvih. Ne samo molitev in dobra dela, tudi dejanja so potrebna. Omenil bom samo nekaj priložnosti, ki smo jih v naših desetih letih zamudili. To je bil greh opuščanja.
Že leta 1992 nam je zasedanje Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije nakazalo nekaj naših odgovornosti in predlagalo tri stvari:
1. Ugotovitev resnice in opuščanje neresnice je sestavni del sprave; zato je potrebno osvetliti vse dogodke, o katerih se ni smelo javno razpravljati, in ovreči neresnične obtožbe;
2. Zgodovinski institut naj organizira raziskovanje o vojnih in povojnih dogodkih in s tem prispeva k celotni osvetlitvi vloge Cerkve in laikov.
3. Vodstvo Cerkve naj po svojih močeh posreduje, da se po krivem obsojeni rehabilitirajo.
Nekaj teh predlogov smo uresničili, vendar drugi še čakajo.
Ko je prišel klic za sinodo treh slovenskih škofij v letu 1997, smo to imeli kot povabilo na vrnitev k bistvenim stvarem za nas same in za naš čas. Sinoda je gostovala v ustanovi, tako zelo pomembni za Slovensko katoliško gibanje, v Škofovih zavodih, zgodovinskih Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Generalna srečanja in diskusije vseh sinodalnih članov so bila v dvorani, ki je bila zaznamovana s kruto preteklostjo. Po koncu vojne, maja leta 1945, se je v tej dvorani začelo odvijati eno od mnogih dejanj največje tragedije v slovenski zgodovini. Tu je povojna komunistična oblast zapirala ujete slovenske vojake iz vrst domobrancev, četnikov in drugih. Pot od tu je za te ujetnike vodila naravnost na morišča. Kraji morišč so postali kraji grobišč.
Velika večina sinodalnih članic in članov je svojo življenjsko pot začela med več desetletij dolgo totalitarno komunistično okupacijo slovenskega prostora in vsega življenja v njem. Tako mnogi niso mogli vedeti ali izvedeti, kaj se je nekoč godilo v prav isti dvorani.
Pod pritiskom časa, dela in drugih okoliščin je na tej sinodi bila opuščena možnost, da bi vsi sinodalni člani in članice izvedeli za nepokopane žrtve genocida in tudi za svojo krščansko dolžnost do teh nepokopanih žrtev.
Verjetno je prav tako iz omenjenih razlogov na sinodi bil opuščen dolgo pripravljan in pričakovani dokument z uravnovešeno presojo delovanja Cerkve in kristjanov v brutalnem času vojne, okupacije in krvave revolucije. Ta dokument nam še vedno manjka.
V preteklih dveh desetletjih so vsi nasledniki škofa dr. Gregorija Rožmana na sedežu ljubljanske nadškofije skušali najti modus vivendi z vsakokratno komunistično vlado. Vsak od teh cerkvenih dostojanstvenikov je ponudil obžalovanje za morebitne napake svojega škofovskega prednika in vernikov. Tudi Slovenska škofovska konferenca je izrazila »pripravljenost priznati in obžalovati vse, kar se je na katoliški strani in še posebej v imenu katolištva zgodilo nemoralnega, zločinskega in protinarodnega«. (v.: France Dolinar, Resnici na ljubo … ). Ko to danes presojamo iz zgodovinske perspektive, vidimo, da nobena ponujena roka ni bila sprejeta. Vendar, pred nami je sedaj čisto nov izziv.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori Jože Bernik Tine Velikonja

Kot veste, je bilo lani junija v parlamentu prvič jasno postavljeno vprašanje glede ureditve grobišč. Dobili smo nekaj odgovorov, toda ne vseh. V tem času se je potem zgodila Slovenska Bistrica z odkritji grobišč. Slovenska oblast je hitro spoznala nevarnost za svojo verodostojnost in je skušala to z medijskimi posegi opravičiti in je tudi zatrdila, da bodo podvzeli vse ukrepe, da se ta stvar razišče. Vendar, mediji so utihnili in prav tako tudi vlada. Sedaj se ne dogaja nič več.
Nekaj mesecev kasneje, v lanski jeseni, je vlada objavila deklaracijo z napovedjo pietetnega pokopa povojnih žrtev. Ta deklaracija je vzbudila v nas vseh upanje na končno spremembo državne politike v odnosu do preteklosti in bolj pravičnega pristopa k reševanju krivic, storjenih slovenskim ljudem v času komunizma. Pa ne za dolgo. V državnem zboru je zakon o grobiščih obležal in dolgo je bilo potrebno, da se je premaknil.
Oglasil se je tudi predsednik države, ki je poudaril potrebo po pietetnem pokopu mrtvih, s čimer bi domovina sprejela povojne poboje v svojo zgodovino.
Vendar v teh dokumentih ni zaslediti prav nobene pietete. Pietete tako, kot jo razume ves civilizirani svet.
V teh dokumentih ne moremo najti niti ene besede obžalovanja za povojni genocid, nobene obsodbe pobudnikov in storilcev genocida in nobene obljube o popravi krivic. Na koncu smo celo opozorjeni, da ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli legitimirati in/ali delegitimirati zgodovinska dejstva. To pomeni: zgodovine ne bomo popravljali.
Razumljivo je, da naše oblasti potrebujejo tak zakon prav v tem času zaradi Evropske zveze.
Ne bom vas dolgo moril s tem, kakšne pasti skriva ta zakon; vendar, moramo vedeti, da je ta zakon utemeljen s trditvijo, da so slovenski domobranci in četniki bili povsem istovetni s klasičnimi kolaboracionisti po drugih državah Evrope. Tam je taka kolaboracija bila globoko ideološka, politična in globalno vojaška. Nobenega od teh elementov ne moremo dokazati slovenskemu domobranstvu.
Že samo ime zakona skriva past: povojne žrtve poriva v vojne čase in hoče s tem zakriti njihovo identiteto, njihovo funkcijo in njihovo vojaško delovanje. Razprava sama v parlamentu nas je kar precej presenetila, kajti nenadoma smo ugotovili, da revolucije nikdar ni bilo. Seveda je razumljivo, da sedanje oblasti skušajo prepričati svet in nas, da revolucije ni bilo, da je bila samo borba proti okupatorju, proti njegovim pomagačem, čista osvobodilna borba.
Povem samo tole, da naše žrtve, med katerimi so tudi pričevalci za Boga, potrebujejo naše pričevanje v svetu in tudi potrebujejo našo stalno pripravljenost opozarjati vlado in celo slovensko javnost o tem, kakšno dolžnost ima država do teh žrtev.
Tudi moramo vedeti, da se kljub dokumentom, ki so na razpolago in pričajo o poboju slovenskih domobrancev, ranjencev in drugih, nič ne zgodi. Nihče ni doslej še začel preiskovati grobov, ki so bili strašno oskrunjeni po drugi svetovni vojni, nihče ni raziskoval tega, kje so pokopani ljudje, ki so bili pred političnim in komunističnim sodiščem obsojeni na smrt. In teh je bilo veliko.
Zaključil bom z eno samo mislijo: na nas je, da stopimo v akcijo. Kot pričevalci ne moremo biti podobni človeku, ki je pod mernikom in ne upa ven. Resnično je še vedno veliko strahu, toda to bomo morali premagati. Zahtevati moramo od oblasti, naj se že preneha z ideološkim terorizmom in totalitarno ideologijo, ki sta v nasprotju s slovensko ustavo in ovirata našo že itak šibko demokracijo.
Torej, na nas je, da se dvignemo, na nas je, da začnemo pričevati in na nas je, da izkoristimo vse pravne in civilne možnosti, ki jih imamo tako doma, kot tudi zunaj slovenske domovine.
Kličem vas vse, pojdimo na delo. Z Božjo pomočjo. Hvala.