Avtor: Justin Stanovnik
Pogovori na Rogu
Vse kaže, da bo nedelja deževna. Pred vsakim Rogom pravimo: samo da ne bi deževalo. V predstavi je vse hujše kot v resnici: mokre veje se upogibajo do tal, tla so napita in spolzka, od vsepovsod nekaj kaplja, z dreves pada zdaj novi zdaj stari dež, odprti dežniki zakrivajo razgled, občutek množice se, če se že ustvari, sproti razblinja.
A ko je potem vse to tukaj, izgine polovica težav, ki nas je z njimi strašila domišljija. Res je tudi, da današnji dež ni nikakršni naliv, ampak tiho, obzirno, komaj slišno padanje, ravno dovolj močno, da pametnega človeka pripravi do tega, da odpre dežnik. Okoli mene je veliko ljudi, in od nikoder nobene pripombe. To pa prihaja predvsem od tega, da je vsakomur, tistemu, ki je tu že trinajstič, in tistemu, ki je letos prišel prvič, jasno, da je to kraj vsega hudega. Nekatere besede tukaj človeku še na misel ne pridejo, kaj šele, da bi jih izgovoril.
Nimam veliko časa – časa imam pravzaprav kar dosti, a iz izkušnje vem, da ga bo nazadnje zmanjkalo – zato začnem takoj. Dobro se zavedam, da vsakič, ko koga nagovorim, nekoliko tvegam: eni so bolj zgovorni, drugi manj; eni so v svojih samotnih razmišljanjih že tisočkrat šli vsak skozi svoj Rog, drugi pa še sebi niso nikoli povedali, kaj čutijo, kaj šele drugim. Ko prvič stopim do tega ali onega, to ni brez rešpekta. Pomirim ga z vedenjem, da je v vsakem človeku nekaj, kar ga sili k temu, da pove – da povedano prinaša skrito in temeljno zadovoljstvo.Tako bo, upam, tudi iz letošnjih pogovorov nastal mozaik, iz katerega bo mogoče razbrati, kateri ljudje prihajajo na Rog in zakaj. Občutljivi bralec bo v njem zagledal dvojno svetost Roga: svetost, ki prihaja od mrtvih, ki tukaj ležijo, in svetost, ki jo prinašajo s seboj obiskovalci, ki so nekoč tudi šli skozi veliko bolečino. Ena in druga svetost ustvarjata prostor, ki je specifičen za Rog in boste nanj drugod zaman čakali, da vas zajame.
Vida in Boris sta mož in žena. Morda ne bi bila, ko ne bi imela skupne usode. Vidin oče, Viktor Habič, je bil eden od dveh motoristov, ki sta v nedeljo, 12. septembra 1943, peljala Casarja in Arka v Ljubljano z nujnim poročilom o stanju na Turjaku. Na Škofljici so poslance partizani zajeli in jih postrelili, Habiča pa prihranili za oktobrski kočevski proces, ki ga je partija priredila svojim političnim nasprotnikom. Tu je bil s šestnajstimi drugimi obsojen na smrt in ustreljen v Mozlju. To je bil tisti proces, ki ga je mag. Irena Mrvič opisala v Enciklopediji Slovenije pod naslovom Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju in s tem pomagala ES, da je dosegla tako zavidljivo stopnjo žaljivosti in nesramnosti. Borisov oče, Lojz Svetek, je imel še težjo in bolj bolečo usodo. Bil je pri vaški straži na Bizoviku, potem pa še na Turjaku in Osolniku. Pri domobrancih ni bil, zato ga je maja 1945 brat pregovoril, da je v svojo nesrečo ostal doma. Enajstega maja 1945 so ga aretirali in na urhovskem procesu obsodili na smrt z obešenjem. Boris je imel tedaj trinajst let in je proces spremljal od blizu. Takšne prireditve si je danes težko predstavljati. Tam je bilo tako, da je vsakdo lahko rekel, kar je hotel. Zbirali so se v skupine po tri in štiri in potem poslali nekoga k sodniku z obtožbo, ki so jo skovali. Boris se spomni takega primera. Pride priča pred sodnika in pravi, da proti temu, ki se mu sedaj sodi, nima nič, a bi rad nekaj povedal zoper Svetka. Sodnik pravi: Za Svetka ne potrebujemo več; Svetek ima že dovolj. Za vsem so stale osebne zamere, ki so nastale zaradi razmer v vasi, v službi, pri gasilcih, v drugih organizacijah. Zločinska politika totalitarne partije je dala okvir, da so se lahko nekontrolirano izdivjale. Tako je bilo v dvorani, pred sodnijo pa je tulila, zmerjala in se smejala množica, ki je po zvočnikih spremljala in komentirala sojenje. Očeta so usmrtili septembra 1946. Nekateri so sicer govorili, da je pozneje še delal v zaprtem območju Kočevske Reke, a mati je verjela vaščanu, sodnijskemu uslužbencu, ki je nekega septembrskega dne razglašal po vasi: Danes obešamo Svetka. To verzijo je potrdil tudi neki obisk, ki so ga Svetkovi dobili nekaj let pozneje. Prišel je neki človek iz Ambrusa, zelo konspirativen, z rokavicami na rokah, da ne bi pustil kakšnih sledov, in govoril, da je bil skupaj z očetom v smrtni celici. Tedaj so Svetkovi zvedeli, koliko je trpel, zaradi otrok, ki jih je zapuščal, in zaradi žene. Bil je do konca popolnoma sam. Nobeni obiski niso bili dovoljeni, ne ženi ne otrokom. Nikoli tudi niso zvedeli, ne kdaj ne kje, pravzaprav tudi ne zakaj je bil usmrčen. Strašna samota je to morala biti. Za trenutek utihnemo vsi trije in zdi se, da smo sami, z neko usodo, za katero vemo, da je bila, a je ne moremo več prav razumeti. Očeta so zadnje dni sojenja vsak dan vozili iz Ljubljane na Urha: na lojtrskem vozu skozi Štepanjo vas in Hrušico, opljuvanega, zasmehovanega. Življenje pa je teklo naprej. Ker so vsi živeli v Bizoviku, je bilo najbolj pri roki pranje. Tako ni bilo nič čudnega, če sta Habičeva in Svetkova s pranjem vzredili vsaka svoje štiri otroke. Čudno je bilo morda le to, da jima ni povsem pošel pogum. Boris in Vida hodita na Rog vsako leto, pa tudi drugam. »To smo dolžni staršem, žrtvam te grde vojne.« »Grda vojna« bi lahko bil slovenski doprinos k vedenju o zadnji vojni.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Kočevski Rog 2002 Tine Velikonja
Ko sem se tako nekoliko dlje zadržal pri prvem srečanju, sedaj naslednjih nekaj tako rekoč zleti mimo mene. Tu zvem npr. za dva brata Zrimška, Lojza /1925/ in Toneta /1923/, enega so zajeli v Radovljici na vlaku, drugi pa je bil domobranec v Vipavi in se je srečno rešil na italijansko stran in je danes v Argentini. Opazim, da nekateri nekoliko slutijo, kje ležijo njihovi ljudje, drugi ne vedo ničesar in hodijo na Rog zato, ker čutijo, da je to kraj za vse, redki, zelo redki, pa imajo zanesljive vesti, kje so njihovi dočakali konec. Ivan iz Sodražice natanko ve, da je njegov brat tukaj, v tej jami, ker ga je tu, preden se je rešil, videl Karel Turk iz Loškega Potoka. Takoj se spomnim znane zgodbe o domobrancu, ki se je rešil iz jame, srečno prišel domov v Loški Potok, tu pa ga je oče, v dobri veri, da bo vse dobro, šel javit. Vera v ljudi, s katerimi je med vojno sodeloval, ni nič pomagala – sina ni bilo več nazaj. Eni torej vedo, drugi pa so v popolni temi. Francka pravi, da je njen oče Anton Arko pač nekje izginil. Kje? Ne vemo, ne vemo! Vemo le to, da je bil v Stiškem bataljonu podčastnik, tako kot njegov brat Jože, vse, kar se je z njim zgodilo nazadnje, pa je zavito v meglo. Francka je bila tedaj stara šest let, njeni sestrici Slavka in Marica pa pet in štiri. Kaj bi mogle vedeti! Vedno znova se čuje ta obtožujoči »ne vemo«. Kakšen svet pa so ustvarili ti ljudje, si pravim, da nihče ničesar ne ve? Kakšno kožo pa imajo, da nobeno vprašanje nikoli ne prodre vanje? Iz kakšne snovi pa so, da se nihče ne prekolje – če ne iz usmiljenja, pa iz sramu in groze?
Muka negotovosti! Potem pa molk, okopi molka, ki jih je zgradil strah. Stane iz Prigorice pri Dobrepolju je izgubil tri: Marijo /1918/, Janeza /1916/, Franca /1922/. O Janezu in Francu ne ve dosti, za Marijo pa ve, da je prišla iz Vetrinja v Teharje. Tam je izginila za njo vsaka sled. Kaj pa bi se moglo z njo zgoditi – s sedemindvajsetletnim dekletom? Ali je bila med tistimi stotimi, ki so jih nekega večera enostavno odrezali od vrste, ki se je vračala od »večerje« in jih peljali v rove na Hrastniškem hribu? Ali pa je bila med tistimi, za katere so poskrbeli domačini, ki so tiste majske in junijske dni 1945 hodili v Teharje na svoj strašni safari? Ko se spomnim tega, si pravim: To presega vse. Da so mladi fantje pobijali mlada dekleta! Kako jih je komunistični trening mogel tako moralno in človeško sprazniti! Kaj moralno, kaj človeško, kaj bom tako govoril, saj te besede nič ne pomenijo. A brata vseeno vprašam: Ali ste poskušali pri kaki ženski, ki je tudi bila v Teharjih; nekatere so prišle domov. Odgovor: Ljudje ne govorijo, ljudi je strah. Res, res; ali je to strah ali pa je to kaj drugega, a nekaj gotovo je, kar ljudem brani govoriti. Ah, nikar se ne varajmo. Ni strah, ni strah. Strah je bil nekoč, sedaj pa je ena sama vdaja – brezpogojna vdaja nekdanjim in sedanjim gospodarjem.
S kakšnim strahom – s kakšnimi okopi molka, s kakšno ravnodušnostjo in nezanimanjem imajo opraviti ljudje, ki prihajajo na Rog, mi nekoliko razkrije naslednje srečanje. Ob drevesu, nekoliko proč od množice, sloni gospa, tako, kakor bi hotela narediti vtis, da hoče biti sama. Vseeno premagam pomislek in stopim do nje, ker se mi ponuja priložnost, da bom v miru lahko z nekom spregovoril nekaj besed. Kot druge, tudi njo vprašam za ime. »Ne, imena vam ne povem. Še vedno me je strah, še vedno je veliko ljudi, zaradi katerih nisi varen. Mnogi so še zelo zagrizeni.« Nekoliko se začudim, potem pa počasi zagledam njeno veliko osamljenost in obide me posebno spoštovanje. Nekoč je bila v neki znani dolenjski vasi v veliki družini – štirinajst otrok, sedem bratov, sedem sester. Sedaj je ostala sama. Dva brata po vsej podobi ležita tukaj, leta 1945 je imel eden osemnajst, drugi dvajset let, drugi pa so pomrli, eni od nesreč, eni od izoliranosti, ker se svetu, ki je po vojni nastajal nekako niso ne hoteli ne mogli prilagoditi. »Bili smo srečna družina, radi smo se imeli. Sedaj pa ni tam, kjer je nekoč bil naš dom, nikogar več. Vse gre v nič; nikogar ni, ki bi skrbel za tisto streho.« Mislim, da nekoliko razumem njeno bolečino. Pa tudi njeno žrtev. Sama je šla v Ljubljano, se poročila, ima dve hčeri, ki sta se povezali z družinama z drugačno preteklostjo, kot je bila njena. Tudi tu se je umaknila in svojih spominov ne pripoveduje nikomur, »da med mladimi ne bi nastali spori«. Veselje ji dela zavest, da je pomagala vzrediti vnuke, »a njim ne moreš teh stvari praviti«. Tako je sama s svojim dnevnikom. Vanj je nekoč zapisala pesem, ki mi jo je sedaj, sloneča na tistem drevesu, zrecitirala:
Ti Kočevski Rog breznina,
mojih bratov kri si pila;
si prekrila trupel roj,
skrila brate pred menoj.
Oh kako sem vas iskala
in za vami poizvedovala,
a prišel je črni dan,
za nas, za narod žrtvovan.
Kaj se tu godi;
tekla je v potokih kri,
tu treba ni nobenih prič
tu zavladal je hudič.
Od časa do časa koga vprašam, če pozna Zavezo. Mislim, da imam kot urednik do tega pravico. Ker na eno od teh vprašanj vprašani samo nemo odkima, se oglasi dekle, ki stoji v bližini in ima v rokah izvod, ki ga je pravkar kupila doli ob cesti in pravi: »To je tole, vidite.« Očitno Zavezo tudi sicer pozna, zato prepustim njej, da jo namesto mene pohvali. Njen glas in njena mladost me opogumita, da začnem pogovor. Marija je doma iz Slamne vasi pri Metliki in ve zelo dobro, zakaj prihaja sem. To tudi pove: »Jaz pridem iz spoštovanja do teh pobitih očetov, mož in fantov«; »in tudi žensk,« takoj doda. V naslednjem zvem od kod ta pomisel. »Vidite, pri nas doma so bile same ženske. Moj ded je imel same hčere.« Koliko pa jih je bilo? »Ja veliko, veliko; devet.« Najstarejšo, Marijo, so prijeli 1942 in jo potem ob neki jami nad Radovico ubili. »Nič ni bila kriva, čisto nič. Ženske so hodile na vas po vodo in tu ni bilo mogoče, da se ne bi kaj reklo. Pojavile so se neke govorice; nekdo ji je nekaj prilepil. V ozadju vsega ni bilo nič drugega kot zamere, mržnja in maščevanje.« Spet se mi odkrije, kako deluje revolucija: tako da sprosti najgloblje, pa tudi najmanj dovoljene človekove strasti. Njene energije prihajajo iz tiste zavrženosti, ki se je ljudje v normalnih razmerah niti pred seboj ne bi upali priznati. In ki nikoli ne bi bila prišla na dan, ko ne bi nenadoma nastopila velika in bistvena stemnitev. V tisti temi pa je vse mogoče. Z Marijo so odpeljali še tri druge – same ženske srednjih let. A Marija je bila očitno nekaj posebnega. Zaradi nje je morala nekoga pošteno peči vest. Že nekaj po vojni, leta 1947, je prišlo iz Črnomlja sodno pisanje, opremljeno s podpisom in žigom, ki je Marijo ocenila kot vojno škodo in sicer v višini tristo dinarjev. To vsoto naj bi njen oče dobival kot vzdrževalnino za umorjeno hčerko. Razumljivo, da zaradi tega pisanja nihče nikamor ni hodil.
Včasih na Rogu srečam ljudi, za katere je najbolj naravno, da jih tam najdem, a preden jih zagledam, nanje ne pomislim. Takšni so Pogorelčevi iz Podtabora v Strugah. Generacije, ki sem jo jaz poznal, tu seveda ni. Od te velike družine sem poznal tri brate: najstarejšega Edvarda pravzaprav še najmanj, nekajkrat sem opazil, da je prespal v dijaški spalnici na Taboru 12 in da so dijaki pripovedovali, da je pribežal pred komunisti v Ljubljano; pozneje sem slišal, da je šel k domobrancem in izginil v enem od kanalov, po katerih so partizani s Teharja vozili domobrance v smrt; bolj pa sem poznal Franceta, ki je bil v mojih časih že višješolec v Dijaškem domu, pozneje pa bogoslovec pri lazaristih; zanj smo vedeli, da so ga, ko je bil kot kulturnik pri Primorskih domobrancih v Ilirski Bistrici, aktivisti zvabili v eno od okoliških vasi in tam ubili; še največ sem se družil z najmlajšim, z Matijem, ki je bil tudi moj poklicni kolega, čeprav nekoliko let mlajši; po vojni sva veliko govorila, in to v tistih letih ali bolje desetletjih, ko si z malokaterim lahko odkrito in brez nevarnosti govoril. Matija je bil zanesljiv in zvest človek vse do tedaj, ko se je nenadoma in malce tragično poslovil za zmerom. A tu sta sedaj pred mano dve mlajši ženski, ena žena enega od nečakov, druga pa njegova sestra. Zvem marsikaj: da je teta Fani v Podtaboru še živa; da si veliko prizadeva za brata Franceta, da bi tako ali drugače bila priznana njegova mučeniška smrt; da se pogosto udeležuje romanj Po poteh Lojzeta Grozdeta, ki je za tisti božič preživel v Podtaboru en teden, preden se je napotil naprej na svojo zadnjo pot domov. Čuti, da ima zaradi tega do Grozdeta neodložljive notranje dolžnosti. Sklenem pri sebi, da moram čimprej v Struge. Mladi gospe pa se mi prikupita tudi zato, ker lepo govorita o Zavezi. Zelo lepo! Hvala lepa. A jaz ju še za imeni nisem vprašal.
Med stare in dobre znance štejem tudi znanega ljubljanskega kirurga Bojana. Človek je zmerom vesel, kadar se sreča z njegovim mirom in gotovostjo. Tu je že trinajstič. »Tisti, ki smo se s temi tu bojevali za iste cilje, smo moralno dolžni, da hodimo na Rog na to pretresljivo obletno slovesnost. Dokler še moremo.« Prosim ga, naj mi pove, v čem vidi posebnost Roga. »V mogočnosti njegove narave; v velikosti in grozovitosti smrti, ki se je tu zgodila.« V Teharjah boleče začuti njihovo oskrunjenost. »Rog pa je ostal svetišče po sebi.« Kakor v pojasnilo pripomni: »Tu vedno prižigam bele sveče, vedno bele.«
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Usmiljena roka, spoštljiv spomin Tamino Petelinšek
Slučaj je hotel, da sem z naslednjim pogovorom zadel na teologa – pravzaprav na študenta laične teologije. Ko izvem, da je iz Šentjerneja, ga vprašam, če pozna spominsko ploščo, posvečeno šentjernejskim domobrancem. Seveda jo dobro pozna. Posebno mu je pri srcu središčni del njenega napisa: Narod – Domovina – Bog. V teh besedah vidi zgoščeno izraženo temeljno idejo domobranske vojske in domobranskega gibanja. Začutim, da se mi je ponudila prilika, da izpostavim vprašanje jezika. Rad bi, kakor drugekrati, zvedel, če mladi čutijo, da je danes vprašanje krščanskega in katoliškega obstajanja, predvsem vprašanje jezika. Vem, da tu ni priložnost za temeljitejši pogovor, hočem le prvi odziv. Mladi študent se pokaže dovzetnega za to smer razmišljanja. Sploh začutim za njim kontinuiteto slovenske tradicije. »Pri nas doma smo se o vsem pogovarjali. Ničemur se nismo izogibali.« Pojasni mi, da sta gospod in gospa, ki stojita ob njem, njegov stari oče in njegova stara mama. Ne morem skriti presenečenja. Tako mlada! »Ah kaj,« se smeje gospa »za nama je petdeset let skupnega življenja.« In še: »Sem pa bomo hodili, dokler bomo le mogli.« Vprašam ju še, če imata kaj proti dežju. Ne, dež jih niti malo ne moti.
Vsako leto srečam tudi koga s Primorske. Torej jih tudi od tam nekaj prihaja, saj jih posebej ne iščem. Moj letošnji sogovornik je Jože iz Skrilj pri Ajdovščini. Tu je prvič. »Pred petnajstimi leti sem bil na Bazi 20, pri rdečih. Letos pa sem si rekel, grem počastit še tiste, ki so jih po nedolžnem pobili in o njih petdeset let molčali. Sedaj pa je že čas, da jih spodobno pokopljejo. Ni prav, da so zmagovalci kar naprej na površini. Nekoč morajo tudi poraženci dobiti svoje pravice in svoj del slave. Pri vojakih so nam kar naprej pravili, kaj se je dogajalo pri Sv. Urhu. Ampak jaz sem si vedno mislil, da se tu nekaj ne ujema. Tisti, ki so zmagali, so jih morali več pobiti, sicer ne bi zmagali.« Potem mi svojo tezo ilustrira s Staro zavezo in z bojem med Davidom in Goljatom in tem, kar je temu dvoboju sledilo. Zanimivo, zanimivo! Hvaležen sem mu za ta pogovor. Posebno pa me je ogrela misel, kako je ta reč z ljudmi: kako se prebujajo iz sebe, iz svojih misli.
Pogovor, ki ga bom nazadnje navedel, v resnici ni bil zadnji, a bi iz posebnih razlogov rad z njim končal. Pri nekem drevesu sta stala fantič in njegova stara mama, (kar sem seveda zvedel pozneje). Za fantiča je bilo videti, da ga zanima okolica, stara mati pa je gledala naravnost proti oltarju na drugi strani jame, od koder je nekdo vodil molitev rožnega venca. Roke je imela sklenjene pred seboj in okoli prstov ovit rožni venec. Zdi se, da me je pobič zapazil, zato sem začel pogovor z njim. Od kod pa si? »S Krke.« Zakaj pa si prišel? »Zato, ker sem veren. Hodim k maši in tudi ministriram rad.«
Kaj pa se je tukaj godilo? »Ljudi so pobijali.« Ali veš, kdo so bili domobranci? »To so bili ljudje, ki so branili dom, pa to.« Tedaj stara mati opazi, da se pogovarjam z malim. Za trenutek mi uspe, da jo vključim. Doma je iz Ambrusa, na Krko se je samo poročila. »Vsi moji sošolci so po teh jamah.« Vsi? »Vsi. Od ene hiše so bili štirje: France, Jože, Janez, Lojz.« Potem pa se zave: »Preveč naglas govorimo. Pridite kdaj in se bomo pogovorili.« S tem se strinjam in hočem že oditi, pa me prime za rokav fantič Davor: »Telefonske številko si niste zapisali.« Vesel to naredim.
V tem pa se od oltarja sem ali bolje, z odra za pevce ob oltarju, zasliši mogočni Povsod Boga. Ne čudim se, da so pozneje nekateri govorili, da takega petja mogoče v Rogu še ni bilo. Šentpetrski pevski zbor, okrepljen z bogve katerimi glasovi, in skrbni, na vse misleči zborovodja Marijan Ribič. Povzdigujoč začetek. V gozdu se naseli nepremičnost: tiho padanje dežja in mogočni, limpidno čisti in precizni glasovi, ki naredijo natanko to, kar je sedaj treba: iz mnogega eno. Vsi smo se potem obrnili v eno smer in postali eno. Nihče ni nehal biti to, kar je, a smo vseeno doživeli srečo, da smo eno. Lahko bi se bili prijeli za roke, a v Rogu, prosim vas, tega ne delamo. Za to je Rog preveč slovesen: ali naj rečem – svečan.
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Jama Tamino Petelinšek
Po tem začetku pove kočevski župnik Gnidovec nekaj uvodnih stavkov: pozdravi škofa Glavana, duhovnike in nas romarje. Pove nam, katero mašo bo pel pevski zbor in kdo jo je za današnji dan posebej oblikoval. To je stara cerkvenoslovanska maša, posebej za spominsko slovesnost v Rogu pa jo je priredil Močnik. Potem molimo confiteor. Od beril prebere prvo France Kočevar. Kajn ubije Abela: »Kajn se je silno razsrdil in obraz mu je upadel.« V drugem berilu prebere Meta Erznožnik odlomek pisma apostola Pavla Timoteju: »Če pa smo z njim umrli, bomo z njim tudi vstali.« Evangelij je po Mateju: »Hodi za menoj. In vstal je in šel za njim.« Ob tem branju šele začutimo, kako množica postaja skupnost božjega ljudstva. Kako strašna, kako ambiciozna beseda!
Medtem ko je množica na Rogu molila za pomorjene domobrance, ko je hodila skozi njihovo ponižanje in potem rasla v njihovo slavo, se je ostala Slovenija prepustila ritmu, ki mu je hitrost in smer določalo iskanje, kako uiti dolgočasju deževne nedelje. To velja seveda za večino – za amorfno, molčečo večino. Za tiste, ki so odgovorni za postkomunistično strategijo, pa je bilo dogajanje na Rogu razlog za povečano pozornost in prisebnost. Dva primera nas navajata na to misel.
Eden pravzaprav nima posebne teže in ga ne bi bilo vredno omenjati, če ne bi razodeval nereflektiranosti; ideološke inercije in moralne neobčutljivosti – pravzaprav bi morali reči, če ne bi bil tako malenkostno pokvarjen. V ponedeljkovem poročilu v Delu je novinarka Simona Fajfar zapisala, da je bilo na Rogu »nekaj manj kot tritisoč obiskovalcev«. Obiskovalcev je bilo okoli pettisoč, a pustimo to, to so ocene. Zanimiv pa je tisti »manj«, posebno če ga primerjamo z istočasnim poročilom o srečanju internirancev na Ljubelju, kjer naj bi se jih, kot pravi drugi novinar, Lado Stružnik, zbralo »več kot tisoč«. Kako ideološki magnet razporeja simpatije novinarjev, kaže tudi poročilo, prav tako v Delu, o mitingu v Kočevski Reki 14. julija, kjer naj bi bilo »več kot štiritisoč nekdanjih partizanov«. Tudi ne drži, kot je zapisano v poročilu o Rogu, da so obiskovalci »dežju navkljub vztrajali«. Obiskovalci so dežju navkljub prišli, saj je deževalo od ranega jutra. A urednik novinarki tega jezikovnega in tehničnega spodrsljaja, spričo izkazane ideološke korektnosti, gotovo ni zameril.
Večjo težo pa ima prireditev, ki jo je dan po Rogu organizirala Ustanova Franca Rozmana - Staneta v Cankarjevem domu. Čas, v katerega je ta prireditev bila postavljena in način, v katerem je potekala, ne dovoljuje nobenega dvoma o tem, da je bila demonstracija. Če pa pomislimo, da je bila en dan po Kočevskem Rogu, ko so Slovenci – nekateri tam, drugi pa doma – žalovali za žrtvami genocida, ki se je mogel zgoditi samo v prostoru, ki so ga ustvarili ali soustvarili ljudje, ki so jih 10. julija v Cankarjevem domu slavili, potem je to bila žaljiva demonstracija.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Prišli so molit od blizu in daleč Tine Velikonja
Kar smo tu videli, je bila enobejevska retorika v najvišji prestavi, pravi ognjemet, sestavljen iz političnih, predvsem pa človeških odlik ljudi, ki jim je ustanova namenjena, pa tudi iz usmiljenja in sočutja do teh, ki se morajo na stara leta ubadati »z nesramnostjo vsake sorte, kot da so krivi, ker so v kritičnem času stali na strani naše svobode in našega življenja«. A ta govorniška prizadevanja so bila tu bolj za ustvarjanje vzdušja in emocionalno polnjenje prostora. Zato njihovim avtorjem najbrž tudi ni bilo dosti mar, če so bili v svoji preprostosti direktni in transparentni. Besede so pač besede. Bolj važna je bila politična teža prireditve, ki ni bila pravzaprav nič drugega, kot ponovitev temeljne postavke postkomunistične strategije. Ta del je bil prepuščen dvema govornikoma. Polkovnik Miha Butara, predsednik Združenja slovenskih častnikov, je rekel, da »fundacija združuje pripadnike dveh generacij, ki sta pomembno prispevali k utemeljitvi naše države, skozi osvobodilno vojno in skozi osamosvojitveno vojno«; Stane Plohelj, generalni sekretar Zveze policijskih veteranskih društev Sever, pa je isto misel izrazil tako, da je fundacija na strani tradicije »narodnoosvobodilnega boja kot tudi osamosvojitvene vojne«. To pa seveda ni več šala, to pa niso več samo besede. Tu gre za tako resno stvar kot je zgodovina. Postkomunisti vedo, da je samo ena stvar zares pomembna: zgraditi mostišče čez medvojno komunistično nasilje, čez medvojne in povojne množične umore, čez polstoletno nasilje totalitarne diktature. Kako predrzno, pomislimo. Toda kdaj komunisti še niso bili predrzni?
Prireditev v Cankarjevem domu 10. julija je hotela biti demonstracija moči. Kot v nekdanjih komunističnih časih sta se poenotili civilna družba in država: Ustanova Franca Rozmana - Staneta in predsednik države kot pokrovitelj prireditve, predstavniki političnih strank kontinuitete in, ne nazadnje, orkester slovenske policije. To je bil en del demonstracije, ki se je odvijala pred nami. Drugega pa so predstavljala imena sponzorskih organizacij, ki so na koncu prireditve preletela ekran: deset, dvajset, morda trideset najmočnejših finančnih in gospodarskih ustanov in podjetij v državi – skratka kapital. Kot da nam bi organizatorji hoteli predstaviti notranjo konstitucijo postkomunistične alianse. Impresivno, brez dvoma.
Kočevski Rog te moči nima; merjeno z normami Cankarjevega doma sploh nima nobene moči. Logika njegove moči je drugačna. Njene prvine so: življenje, smrt, kri, žrtev. A nad njimi so najvišje garancije. Ko ne bi bilo tako, bi se svet že zdavnaj razletel.