Avtor: Justin Stanovnik

Nove dimenzije teharskega zločina

Pripoved, ki jo začenjamo, ima sicer predvsem namen opozoriti na témo, ki je navedena v naslovu, a se pri tem ne bo mogla ali hotela izogniti nekim spremljajočim okoliščinam, predvsem zato, ker bodo posredovale ozračje, v katerem se je dogajalo to, kar je glavno sporočilo te pripovedi, pa tudi zato, ker tako v središču kot tudi v obrobnih dogodkih vsaj deloma nastopajo iste osebe. Tukaj bomo na glavno témo res samo opozorili. Nikakor je ne bomo mogli opisati ali razložiti; v njej je več vprašanj kot trditev, kar je dokaj nenavadno za pripoved. Vprašanja tudi ne bodo vsa zapisana, ampak si jih bo bralec nujno postavljal sam, ko se bo s pripovedovalcem znašel v megli neznanega.
Obe teharski baraki, A in B, sta se v zgornjem koncu – gledano v smeri upravnega sklopa pisarn, kuhinje, skladišča – končevali z veliko sobo, v kateri je, večji del na tleh, sempatja pa tudi na prevrnjeni omari ali mizi, ležalo kakih 120 mladoletnih domobrancev. Mladoletni domobranci je tehnični pojem, in pomeni tiste, ki še niso dopolnili osemnajst let. Fantje so se združevali po krajih, iz katerih so prihajali. Večina si je osvojila mesto ob steni barake, nekateri pa so se morali zadovoljiti s sredino, ki je bila po splošnem mnenju manj ugodna. Tako so se ob zaključni steni barake B, nekako v sredini, zbrali fantje iz vasi zgornje Krške doline. Trije so bili iz Trebnje Gorice, Jože Koželj, Metod Zavodnik in Ciril Zavodnik; trije iz Podbukovja, Lojze Zaletel, Nace Miklavčič in Tone Miklavčič. Franc Slana je bil iz Les. Zavodnika sta bila brata dvojčka, Miklavčiča pa bratranca. Bili so zelo različnih značajev. Na enem koncu spektra je bil Jože Koželj, ki je bil dijak in je imel tri ali štiri gimnazije. Morda je to bil vzrok, da se je veliko predajal premišljevanju, zanemarjal pa tista opravila, ki so bila nujno potrebna za preživetje. To pa je bil predvsem boj z ušmi, ki si jih moral pokončati vsaj nekaj sto na dan, če si hotel znosno preživeti svoj dan in svojo noč. Toda hujši od uši so bili Jožetovi sosedje, ki mu niso dali miru, dokler tudi on ni začel opravljati te osnovne vsakodnevne naloge. Na drugem koncu spektra pa je bil Tone Miklavčič, ki so ga vsi imeli za pogumnega, prisebnega, Nace pravi, predrznega fanta. Preden so ga odpeljali, mu je rekel: »Če bomo res šli delat, kot pravijo, vedi, da ne bom tako zastražen, da ne bi ušel.« Imeli so ga za »fejst fanta«, zato ni čudno, da je imel prvo besedo v skupinici.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojna Krka – Za farno cerkvijo Podbukovje, nato suhokranjski hribi, v ozadju Kočevski Rog

Metod in Ciril nista bila edina od Zavodnikovih iz Trebnje Gorice v Teharjah. Tu sta bila še njuna brata, Jože in Ivan. Jože je bil rojen leta 1922, Ivan pa leta 1926. Oba sta bila torej starejša od osemnajst let in sta bila zato razporejena v skupino C. Ta pa je bila že od vsega začetka določena za smrt. In sicer vsa in v celoti, tu ni bilo nobene izjeme. Tudi niso nikogar posebej zasliševali, če odštejemo tistih nekaj identifikacijskih vprašanj, ki so bila zastavljena ob prihodu vsakemu domobrancu. Prve domobrance skupine C so začeli odvažati takoj, že v noči od 1. na 2. junij. Vsak večer je prišlo sedem ali osem tovornjakov in odpeljalo po nekaj sto domobrancev. To je trajalo do 7. junija, tedaj pa se je odvažanje ustavilo, ker so kamioni morali 8. junija v Ljubljano, kjer so jih potrebovali za kongres AFŽ, ki je trajal od 9. do 10. junija. Do tedaj so odpeljali že kakih 3.500 domobrancev, tako da jih je na odprtem prostoru za barako B odslej bilo samo še 500 ali 600. Tudi so že nekaj časa bili na prostem samo domobranci skupine C, domobranci skupine A in B pa že v barakah. Osmega junija se je torej odvažanje končalo, nadaljevalo pa šele po znanem begu enajstih domobrancev skupine C ponoči od 21. na 22. junij. Verjetno se je odvažanje ponovno začelo že 22. junija zvečer in je trajalo tri dni, tako da so zadnje odpeljali v noči od 24. na 25. junij. Zavodnikova Jože in Ivan sta odšla v zadnji skupini, ko je bilo dvorišče že skoraj prazno. Ponavadi je prišlo osem do deset kamionov, sedaj pa sta zadostovala dva.
Zavodnikovi so se poslovili takole. Ko se je 24. junija začelo mračiti, je eden od dvojčkov, Ciril, prišel k drugemu, Metodu, in dejal: »Zunaj za mrežo je Jože. Pravi, da bodo šli nocoj naprej.« Metod je slišal, kar mu je bilo rečeno, a na noge ni mogel. Šele s Cirilovo pomočjo se mu je posrečilo privleči do okna, a videl še vedno ni ničesar. Šele čez nekaj minut je zagledal, kot v megli, pred seboj zaraščeni, od lakote in žeje iznakaženi bratov obraz. Jože je pogovor začel in sklenil takole: »Stvar je takšna. Midva greva nocoj naprej. Če bosta kdaj prišla domov, povejta, da sva vse lepo pozdravila. Če pa se na tem svetu več ne vidimo, se bomo na onem.« V tem pa je že začel stražar vpiti. »Samo tole smo lahko spregovorili,« pravi Metod. Da so Zavodnikova domobranca – Jože je služil v šentviškem, Ivan pa v laškem bataljonu – res odpeljali zvečer 24. junija, sta Metod in Ciril seveda izračunala. Ko pa sta prišla domov, jima je ta datum, ne vede, potrdila še mati: »Na kresni dan ponoči je prišel cahen. Bila je mirna noč in dobro smo slišali, kako so naenkrat zaropotala vsa okna. Takoj smo vedeli: naši so se prišli poslovit.«
Dobrih štirinajst dni kasneje, ali nekaj dni več, pa se je zgodilo prvo dejanje tega, kar stoji v naslovu: množično ubijanje mladoletnih domobrancev v Teharjah. Prvo dejanje, drugo pa se je zgodilo na koncu, prve dni avgusta. Poglejmo najprej prvega.
Okoli 10. junija – natančnega datuma pravzaprav ne ve nihče; mi smo se odločili, da se bomo držali razlage Metoda Zavodnika, ki pravi, da ima dokaj trden občutek, da je po tistem dogodku, ki ga bomo sedaj opisali, bil v Teharjah še kak mesec dni, domov pa je šel 8. avgusta – torej okoli 10. junija ali pa kak dan kasneje, je po sobah barake A in po tistih sobah barake B, kjer so bili mladoletni domobranci, hodil zastavnik Tomo, s pravim imenom Franc Jurčec, nekakšen politkomisar teharskega taborišča, in govoril približno tole: »Vi vsi boste v kratkem odšli domov. Toda naša opustošena domovina potrebuje obnove, zato boste nekateri šli prej še kake tri ali štiri tedne na delo. Kraj, kjer boste živeli, bo delovno taborišče, kar pomeni, da bo tu hrane toliko, kolikor se je delavcu spodobi. Sklenili smo, da bomo tja poslali tiste od vas, ki so bili pri domobrancih eno leto ali več.« Fantje partizanom, torej tudi besedam priliznjenega politkomisarja Toma, niso prav verjeli, a ponudba je bila zelo vabljiva. V samem taborišču je že postajalo tako neznosno, da se je nasploh govorilo, da, če bo tako še naprej, nihče ne pride več iz njega živ. Fantje so le z največjim naporom vstajali – šele po nekaj poskusih; »ambulanta« se je polnila. Prihajal je tifus. Mnogo fantov je ležalo z vročino. Kljub nemajhnim dvomom, se je večina tistih, ki so bili pri domobrancih eno leto ali več, odločila in stopila na sredo sobe. Čisto lahko, da so to storili vsi. Gotovo pa je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki niti približno niso dosegli norme enega leta, pa so se v upanju na drugačne razmere tudi javili. Komisar Tomo in njegovi pomočniki so vse popisali in šli. Zvečer pa so sklicali na dvorišče med obema barakama zbor, poklicali imena iz svojih papirjev in fante odpeljali. Tu pa se začenja zgodba Metoda Zavodnika.
»Sploh ne vem, kako sem prišel zraven. Pri domobrancih nisem bil več kot šest mesecev in tisti poziv gotovo ni veljal zame. Mogoče je to bilo zaradi govoric, da gremo na boljše in potem domov. Pa so še mene dobili zraven. Mogoče tudi, da me je kdo spodbudil: ‘Pojdi še ti’. To bi lahko bil Tone Miklavčič s Podbukovja, ki smo mu vsi tako zaupali. Tudi, če ni ničesar rekel. Že s tem, da je tam bil. Med tistimi, ki so se javili, sem zagledal tudi Mačkovega iz Dednega Dola. Pa sem šel še jaz.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Zavodnik 1922-1945

Metod se nikakor ne spominja več, zakaj se je znašel med izbrano skupino. A zvečer, ura je bila že deset ali enajst, je ubogljivo vzel tisti »ruzaček« in odšel z drugimi gor proti komandni baraki. Tu je bila miza in za njo oficir s papirji. Domobranci so se postavili v vrsto in posamič prihajali do njega. Razdalja med tistim, ki je bil pri mizi, in naslednjim, je bila približno sedem metrov, tako da se ni dobro slišalo, kaj kdo govori. Metod se je zelo, zelo bal. Hkrati pa ga je tudi začelo zebsti, da se je tresel, in ko je prišel do mize je bil kakor omrtvičen. Ne spomni se, ne kaj ga je oficir spraševal, ne kaj mu je odgovarjal, če mu je sploh kaj. Spomni se samo tega, da mu je oficir pokazal naj stopi k stražarju, ki je stal nedaleč tam. A zaradi tega se je čutil v še večji negotovosti. Kaj pa bo sedaj z mano? Ali sem naredil kako napako? Ti bodo šli domov, kaj pa bo z mano? Oficir je počasi dokončal svoje delo. Potem je pospravil papirje in fante odpeljal dol po cesti mimo barake A v smeri proti vhodu v taborišče. Po Metodovi oceni jih je bilo kakih sto. Še prej pa se je obrnil in rekel stražarju, naj Metoda odpelje v barako.
Bila je jasna noč, stražar si je dal z nečim nekaj opraviti, tako da sta z Metodom šla za njimi po cesti ob baraki z nekoliko zamude. A nekaj deset metrov, preden sta potem zavila na desno k baraki B, ko sta šla še naravnost, je Metod pred sabo v celoti zagledal prizor, ki ga ne bo pozabil do smrti. Malo niže doli sta na cesti stala dva kamiona, pred njima pa mladoletni domobranci, že slečeni, se pravi samo še v perilu; partizani so jih vezali in nekatere tudi že nakladali. Od kamionov so prihajale polglasne tožbe, kakor da bi fantje tiho jokali. Ko je Metod potem prišel v barako, ni Cirilu, ki ga je vprašal, kaj se je vendar zgodilo, da se je vrnil, mogel ničesar odgovoriti. Počasi se je zavedel, da je pravkar videl nekaj strašnega. Groza, ki ga je sedaj napolnjevala, je bila tako velika, da v njej ni bilo prostora več za nobeno drugo reč.
Pravzaprav moramo biti hvaležni, da se je Metodu zgodilo, kar se mu je zgodilo. Z njegovo sedanjo pripovedjo v Teharjah je mogoče povedal, kaj je doživel, bratu, morda celo sodrugom iz doline, mi nismo zvedeli ničesar – se je nekoliko odgrnil zastor neke skrivnosti. Nekdo jih je, hvala Bogu, videl, ko so odhajali. Do sedaj smo nekateri mislili, da jih je Maček potreboval za zaprto kočevsko območje in da so mu tam morali delati nekaj let. A zakaj bi jih potem pred odhodom slačili? Zato dobiva na veljavi neka druga hipoteza: da so jih pobili na morišču, ki je povezano s krajem Zahom v Savinjski dolini, ne več kot dobrih deset kilometrov od Teharij. O tem kraju bomo morda še kaj natančnejšega povedali.
Tako približno se je odvijalo prvo dejanje drame mladoletnikov v Teharjah. Pravzaprav smo nekoliko spoznali samo njegov začetek. Kaj se je dogajalo potem na vožnji do Žalca in Zahoma, predvsem pa, kako so minevale njihove zadnje ure na morišču v Dolini zvončkov, to vedo samo tisti, ki jim je velikost zločina za zmerom zavezala usta.
Toda, kakor smo rekli, je to bila drama v dveh dejanjih. Drugo se je odigralo slab mesec za tem. To je bil že nekoliko spremenjen čas; kmalu zatem so se namreč začela za zmerom zapirati vrata domobranskih Teharij. Prihajanje konca je bilo s tem, kar se je v tem dejanju godilo, v takem nasprotju, da dobi z njim celotna drama, ko se znova zavrti pred nami, značaj presežne moralne in človeške napetosti.
Vsi spomini in vsi računi se iztečejo v spoznanje, ali pa v mnenje, da je to dejanje treba postaviti v prve dni avgusta. V marsikaterem primeru bi tako določen čas zadostoval, v našem pa ima neko važno pomanjkljivost: iz njega namreč ni mogoče razbrati, ali se je drugo dejanje mladoletnih domobrancev zgodilo pred tako imenovano amnestijo ali po njej. Kakor je znano, je bila amnestija sprejeta 3. avgusta, v medijih je bila objavljena 5. avgusta, izvajati pa se je začela 8. avgusta. Prvi mladoletni domobranci iz Teharij so šli domov 8. avgusta. In kaj se je pravzaprav zgodilo? Res, kaj se je zgodilo?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Zavodnik 1926-1045

Kolikor je mogoče posneti po pripovedovanju preživelih mladoletnih domobrancev, se je začetek tega dejanja odigral v dveh fazah. Najprej je bil še podnevi tistega dne, morda dopoldne, morda popoldne, zbor na dvorišču med barako A in barako B, kakor ponavadi, v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi. Na sredo so prinesli mizo, za katero je začel svoje delo oficir, ki so ga partizani klicali »tovariš Rudi«. Oficir je imel pred seboj kartice, iz katerih je klical imena. Domobranca, ki je prišel predenj, je nekaj časa motril, včasih tudi kaj vprašal, potem pa ali zapisal ali ne zapisal. Franc Čandek, ki to dogajanje opisuje, pravi, da se spomni dveh fantov, ki jih je tovariš Rudi zapisal. Oba sta bila dijaka: Franci Kolarič, ki je bil doma s Štajerskega in je med vojno stanoval v Ljubljani, nekje na območju Tabora, in Jakob Noč, ki bi lahko bil z Ježice ali Stožic. Pri tem klicanju ali izbiranju se je nabralo kakih 80 ali 100 domobrancev. S tem pa se je pravzaprav prva faza tega dejanja tudi končala.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Znamenje ob cesti Dobrepolje-Krka – Od leve Jože Zavodnik iz Trebnje Gorice, Jože Zajec iz Malih Les in Jože Blatnik iz Velikih Les, četrtega bo mogoče prepoznal kdo od bralcev – Od fantov že dolgo ni nobenega, križ pa še stoji.

Druga pa naj bi se odigrala še istega večera, spet pred komandno barako. Kaj se je tam godilo, pripoveduje Janez Vrhovec. Tu je očitno prišlo do nove delitve. Mlad partizan je tukaj spet vsakemu postavil kako vprašanje in potem pokazal: ali levo ali desno. Tudi Vrhovec omenja Kolariča. (To je morda zato, ker smo ga vsi s klasične dobro poznali). Ko ga je partizan vprašal, kaj je po poklicu, mu je Kolarič odgovoril: dijak. Potem mu partizan pokaže na levo. Na vrsto pride Vrhovec. Kaj si po poklicu? Vrhovec je instinktivno začutil, da ne sme reči, da je dijak. Odgovoril je: kmečki delavec. Partizan pokaže na desno. To je bil trenutek, ko je praktično ena sama beseda odločala o življenju in smrti. Potem so tiste, ki so bili na levi odpeljali.
Vprašanje, zakaj ponovna delitev, bi lahko nekoliko osvetlila neka druga govorica, ki se je vztrajno ponavljala med teharskimi domobranci. Ta pripoveduje, da je kakih 80 ali 100 domobrancev pri komandni baraki čakalo na kamione, da jih odpeljejo. Prišla naj bi dva. Prišel pa je samo eden. Nanj so naložili kakih 40 domobrancev in je odpeljal. Drugega pa ni bilo. Ker ga ni hotelo biti, so jih poslali v barake, češ da bo prišel naslednjega dne. Toda tistega kamiona ni bilo nikoli več. Po tej govorici naj bi domobrance klicali po abecednem redu. Za to govori dejstvo, da so nekateri sicer že izbrani domobranci, ki so ostali, tisti s konca abecede. Toda zakaj ponovna delitev? Ali zakaj samo en kamion? Gotovo je nekje padla neka odločitev, ali na Ozni v Celju ali na Ozni v Ljubljani. Očitno so se nekje odločili zmanjšati število drugega dejanja. Toda, zakaj? Sama vprašanja brez odgovorov. Človek bi spet pomislil, da jih je samo toliko Maček potreboval za svojo Gotenico. Temu pa spet nasprotuje podatek, ki ga je posredoval Čandek. Čez dva dni je eden od njegovih tovarišev delal v baraki ob vhodu v taborišče in od tam prišel z novico, da je med nahrbtniki, ki jih je moral prekladati, zagledal tudi nekaj tistih, katerih lastnike so dva dni prej odpeljali. Ko bi bili namenjeni za Gotenico, ne bi imelo nobenega smisla, da jim jemljejo nahrbtnike.
Vse, kar smo poiskali in povedali, kaže s precejšnjo gotovostjo samo na eno reč. Da so mladoletne domobrance vozili na obrobje savinjsko-zasavskih hribov, nedaleč od Teharij, v dolino z imenom, ki si bolj nežnega tudi pesnik ne bi mogel izmisliti – v Dolino zvončkov.
Toda tu je še drugo vprašanje. Zakaj sploh drugo dejanje – dan, dva pred amnestijo – mogoče že po amnestiji? Ključ do odgovora na to vprašanje daje pripomba, ki so jo neki fantje slišali, da jo je dal Tone Turnher, sin nekdanjega višnjegorskega učitelja Eda Turnherja: »Končno bo o vas odločalo to, kar bo prišlo od tam, kjer ste doma.« V prilog te razlage lahko navedem svojo izkušnjo. Nekega julijskega dne je v edino partizansko hišo v naši vasi prišla ena glavnih aktivistk v dolini in povprašala, če so za to, da pridem domov. Ker so v tisti hiši bili za partizane, sicer pa normalni ljudje, so rekli, da seveda lahko pridem. To so mi pozneje sami povedali. Kaže pa na to, da je za domobrance, ki so bili v Teharjah še živi, bila nastavljena predzadnja mreža. Ta mreža je bila stkana iz terenskih odborov po Dolenjskem in Notranjskem. Sedaj so verjetno vsi, ki so tam sedeli, že mrtvi. Čisto lahko tudi, da so umrli, ne da bi enkrat samkrat pomislili, da so se besede, ki so jih izgovarjali, po relejnih postajah, ki jih je postavila nova partizanska oblast, spreminjale v smrtonosne strele v nekem nikomur znanem zalivu velike Savinjske doline.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Dolina zvončkov Tine Velikonja

Ko smo pravkar rekli predzadnje mreže, je kdo od bralcev morda pomislil, katera pa je bila »zadnja mreža«. Zadnja mreža je bila tista, ki so jo po samotnih poteh in gozdnih stezah nastavljali nekdanji partizani – bodisi v omami zmage, za katero so blodno mislili, da bo večno trajala, bodisi ker so bili ujeti v vztrajnost neke navade, s katero ni bilo mogoče kar naenkrat prekiniti – da bi se mladoletni domobranci, ki se jim je bodisi po sreči ali naključju posrečilo priti skozi vse prejšnje, nazadnje ujeli vanjo. O tem so obstajale razne zgodbe, a se jih, ko so bile še sveže, nihče ni upal raziskovati. Vsakdo od nas ve za katero, vsakdo tudi ve za koga, ki je odšel iz taborišča, a ga domov ni bilo nikoli.
Fantje iz Krške doline, ki smo jih spoznali v tej pripovedi, so imeli to srečo, da so prišli domov, a vseeno poglejmo, kaj se je kateremu od njih med potjo zgodilo. Metod in Ciril Zavodnik sta šla s Teharij med prvimi, 8. avgusta. Tega dne so klicali tudi Franca Slano iz Les, ki pa je ležal v ambulanti in ni mogel hoditi. Ciril, ki je bil človek dejanj, je videl, da bo sedaj treba nekaj narediti. Šel je ponj, ga prinesel v zbor in potem nesel vso pot od Teharij do postaje v Celju. Ni bil težak, pravi. V Grosupljem, kjer so izstopili, niso ostali neopaženi. Prihajali so ljudje in spraševali po svojih. Med drugimi tudi neki partizan iz Ponove vasi, ki je hotel vedeti kaj je z njegovim bratom domobrancem. Toda še preden bi lahko kaj povedali, je pridrvel njegov oficir, začel streljati v zrak in prekinil spraševanje.
Iz Podbukovja sta bila sedaj v Teharjah samo dva: Nace Miklavčič in Lojz Zaletel. Tone Miklavčič je že dober mesec ležal v Dolini zvončkov. Izpustili so ju na dan sv. Roka, 16. avgusta. Bila sta med prvimi, ki sta potovala brez partizanskega spremstva. Ko sta izstopila v Grosupljem, se jima je za hip zazdelo, da je pred njima neizvedljiva naloga: treba bo peš do Krke – šestnajst kilometrov. A sta le začela: mimo Mlačeva, skozi Zagradec, nad Sv. Ožboltom v Lučah, potem pa skozi gozdove severne Ilove gore. Ko sta končno prispela po rahlo napeti poti na vrh in stopila iz gozda na pašnike, se je pred njima odprla Krška dolina tja do Žužemberka v ozadju. Zazdelo se jima je, da jo vidita prvič. Sedaj bi lahko šla po cesti do doma, a sta presodila, da bo bolj varno zaviti desno v gozd in potem priti v Podbukovje z gozdne strani. Gozd jima je bil dobro znan, zato sta brez težav izbirala med stezami, ki so ju zanesljivo pripeljale do kraja, kjer se na neveliki jasi križajo pota: navzdol v Krško vas, navzgor pa na levo na Korinj, na desno pa na Hočevje. Tu pa se je zgodilo nekaj, o čemer Lojz in Nace takrat nista imela niti najmanjšega pojma. V gozdu je, skrit za grmovjem, stal na lovski preži eden od ljudi, ki so sedaj imeli besedo v dolini. Mnogo pozneje je pripovedoval Nacetu: »Zagledal sem vaju prihajati iz gozda in takoj vedel, kdo sta in od kod gresta. Dvignil sem brzostrelko in pomeril, potem pa sem opazil, kako hodita in kako sta revna, in si rekel: ‘Ta dva ne bosta dolgo; dan, dva. Pa nisem.’ Pa nisem. Nace mi pravi, da je, ko mu je to pripovedoval, hkrati izrazil obžalovanje, »da ni«. A vprašanje, če je to bilo zares in iskreno. Pa tudi, če je bilo, ne verjamemo, da se ni kdaj, v trenutku nepredvidenega in zavratnega spomina, zahvalil Bogu, na kakršenkoli način že, »da ni«. Tudi ne dvomimo, da bi mnogi, »ki so«, če bi poznali to zgodbo, veliko dali, da bi bili na njegovem mestu. Videz je sicer drugačen. Videz je, da so to zaprti, zadelani, zakrknjeni ljudje. A vendar.