Avtor: Lenart Rihar

Dragi prijatelji!
Evangelist Luka bi morda takole začel spis o času, ki štrli iz slovenske zgodovine: Ker so že mnogi poročali o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor nam jih izročajo očividci, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, vam, dragi romarji, vse po vrsti popisati in predstaviti. Misel na njegov uvod v evangelij me je ujela, ko sem razmišljal, kolikokrat je bila v dobrem desetletju že povedana resnica o neki nedopovedljivi stvari. V Kočevskem Rogu se seveda ne bomo spraševali, kaj je tisto, kar na poseben način uničuje sožitje med slovenskimi ljudmi. V Rogu namreč ni povprečne slovenske duše, ki ne zna dan za dnem tehtati pristranih vesti slovenskih občil, ni tiste duše, ki se ležerno odloča, ali bo nedeljsko dolžnost opravila v cerkvi ali v nakupovalnem centru. Ne, tukaj ni tiste medle slovenske duše, ki – morda tik po maši – obkroža številko pred potuhnjenim zatiralcem svobode.

Roška duša ve, kaj se je dogajalo na naši zemlji … Sesutje newyorških dvojčkov se kljub grozljivosti, ki je osupnila svet, ne da primerjati z dovršenim terorizmom slovenskih komunistov – niti po številu smrtnih žrtev niti po gigantskem obsegu zločinov nad živimi.
Čim bolj se približamo konkretnosti zločina, bolj neizrekljiv postaja. Nam sploh še ostane beseda za Kočevski Rog?
Kako je biti mlad fant, odrezan od doma, od bližnjih, od vsakršne človeške topline, kako je biti oropan vsega, razen nevredne obleke, ki jo nosiš, kako je v čakalnici smrti čutiti od sovraštva zbito pest na svojem obrazu, kako je, če se ti stežka svaljka po ustih otekla gmota, ki je bila pred žgočo žejo jezik, kako je nositi s kleščami zategnjeno zapestnico iz bodeče žice, kako se je odpeljati v mrak s tovornjakom, ki prijateljev nikoli ni pripeljal nazaj, kako je imeti zlomljeno čeljust, ko ti puškino kopito išče zobe, kako je razgaliti ponižano telo in iti skozi posurovel kordon pretepa in psovk, kako je čutiti smrtno tesnobo na robu brezna, kako je prestreljen padati v temo in umirati na krvavo lepljivi, trzajoči gori razmesarjenih teles. Če smo zaslutili satansko kvaliteto, dodajmo še satansko kvantiteto. In dobimo skrbno načrtovan in izpeljan genocid. Kakšen podvig, kakšen tekoči trak?! Kako dolgo vrsto bi napravili iz teh tisočev mladih fantov? Kdo od prištevnih je ob tem lahko neobremenjen? Tako vesolje zla se ne razide v nič kot jutranja megla. Še posebej, če pod njim ni bila potegnjena črta; se pravi, dokler vsaj glede ovrednotenja ni umeščen v človeške mere. Do takrat bo dogodek trajal, pa naj mu rečemo državljanska vojna in revolucija ali – »napaka«. Dihali ga bomo in neobremenjenost od preteklosti si lahko samo mislimo. Manj kot si jo priznamo, bolj nas ima v posesti.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori Lenart Rihar Tine Velikonja

Edini, ki bi si lahko privoščil neobremenjenost, je tukaj padli fant. On je že bil stehtan in njegova bilanca je neskončno pozitivna. On se iz večnega bogastva slave lahko ozre na svoje oskrunjeno telo, potreplja, potreplja po ramenih pesnika in zašepeta njegov verz: hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj.



Mi pa prihajajmo v ta in vse druge Kočevske Roge po Sloveniji, da kot pred Najsvetejšim pokleknemo k tisti slovenski duši, ki bolečin molčati dalj ne more in ne sme. Ki vsaj enkrat na leto v tihi zbranosti kriči naglušnemu slovenskemu občestvu: Naša smrt ni več skrivnost!