Avtor: Ivanka Kozlevčar

V 40. št. Zaveze sem napisala pripombo, da slika v knjigi Milene Vrenčur in Ivana Križnarja z naslovom V navzkrižnem ognju, ki ima podnapis Požig Leskovca pri Višnji Gori septembra 1942, ne prikazuje navedene vasi. To me je vzpodbudilo, da sem bila bolj pozorna na to, kaj kje piše o medvojnih dogodkih v tej fari. V Šolskem muzeju v Ljubljani sem tako našla nepodpisan popis medvojnih dogodkov v višenjskem šolskem okolišu pod naslovom Podatki o dogodkih na šolah za časa domovinske vojne (odslej Podatki … ). Temu zapisu se pozna, da je bil delan v času, ko se o nekaterih stvareh ni moglo govoriti, zato je marsikaj izpuščeno. Iz izkušnje pri pisanju članka Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943 (Zaveza št. 26) pa vem, da tudi podatki v tako imenovanih dokumentih niso točni, poročila pa so sploh v veliki meri prilagojena naslovnikom, tako da je samo na njihovi osnovi težko napisati kaj objektivnega. Tako sem se odločila narediti kratek pregled tega, kar je bilo v vojnem času v višenjski fari uničenega z ene ali druge strani in si pri tem pomagala tudi s pričevanji ljudi, ki dogodke do neke mere še pomnijo, čeprav se navadno ne spomnijo več točnih datumov. Žal pa je teh ljudi čedalje manj in tudi stari so že.
Na obravnavanem območju so delovale enote II. grupe odredov, ki so ¹⁹⁴¹⁄₄₂ prezimovale na Pugledu, kjer so se idejno in politično prekalile (prim. Ivan Ferlež, II. grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942), saj so bili njihovi pripadniki večinoma člani partije, in na pomlad začele živahno aktivnost, tako ideološko, ki jo je na sestankih na severnem in zahodnem območju Višnje Gore uveljavljal zlasti aktivist Jope (pod tem imenom se ga spominjajo ljudje – menda Grosupeljčan Stojan Šuligoj), ki je s svojimi nastopi in vedenjem vzbudil v ljudeh predvsem nezaupanje, kot tudi borbeno in preskrbovalno, pri kateri so morali zlasti mlajši moški neoboroženi sodelovati v nevarnih akcijah, v katerih bi jih okupatorjevi vojaki prav lahko zajeli ali pobili. To podcenjevanje njihove človeške vrednosti je budilo v njih odpor in začeli so se izmikati in skrivati, kar pa je bilo glede na grožnje in partizanske represalije nad tistimi, ki niso hoteli sodelovati, lahko smrtno nevarno. Začele so se tudi hude okupatorjeve povračilne dejavnosti, kot požiganje, zapiranje in streljanje talcev.
Taka akcija je povzročila tudi prvi požig v višenjski fari. V petek 13. marca so pripadniki II. grupe odredov postavili zasedo v Stehanu na ovinku pri koti 463 . Čakali so neko vojaško misijo, ki naj bi prišla iz Zagreba. Popoldne je pripeljal avtomobil. Dve vojaški osebi so ubili, šofer je pobegnil, zaplenili so orožje, avto pa so zažgali. Za njim je pripeljal drugi avtomobil, v katerem je bil general Oxilia (Ferlež). Šoferju je uspelo avto obrniti in pobegniti v Višnjo Goro. Po akciji so se partizani čez Staro vas in Pance umaknili v taborišče.
Dogodek ni ostal nekaznovan. Tedaj je bil sneg in stopinje so vodile tudi na Spodnje Brezovo. O dogodkih na samem Spodnjem Brezovem so mi pripovedovale Marija Koščak (roj. Gorše) Koščarjeva, Rezka Novak Andrejčeva in Ana Škufca Breznikarjeva. Nekatere nasprotujoče si podatke je pomagal prekontrolirati Milan Jevnikar. Na razpolago mi je bil tudi dnevniški zapisek Mihaela Omahna, ki mi ga je posredovala njegova vnukinja Mihaela Zajc. Dogodek je omenjen tudi v Podatkih … , pri Ferležu in drugod.
Italijani so še isti dan pod večer prišli s policijskimi psi v vas in ugotovili sledi. Partizani so res prejšnji dan prišli na Brezovo po hrano, Škufčeva (Breznikarjeva) pa pravi, da so pri njih prejšnje dneve v kovačnici celo kuhali, njihova hiša je namreč na koncu vasi, malo stran od drugih, zato so se pri njih večkrat zadrževali. Mimo Brezovega je potekala povezava med poliškim koncem in Polževim. Italijani so pobrali vse moške, tako oblečene, kot so jih dobili v roke, in jih odpeljali v Višnjo Goro v Sodnijo (Auerspergov grad), kjer je zdaj poklicna šola. Koščarjev oče je ravno krmil živino. Vojak mu je iztrgal iz rok vile, ga pritisnil k zidu, udaril s puškinim kopitom in odpeljal. Novakovemu očetu je mladoletni sin hotel dati površnik, pa so odpeljali še njega. Na vasi je vstal jok, vendar si niso mogli pomagati. Otroci so se pri Koščarjevih prestrašeni stisnili na peč. Marija je bila med sedmimi otroki najstarejša, imela je 11 let. Po deseti uri zvečer so spet zaslišali jok in vpitje.Vojaki so prišli požigat. Eden je pri Koščarjevih s puškinim kopitom razbil okno in vrgel v izbo goreč otep slame. Vojaki so požigali potihem in niso klicali ljudi ven. V paniki je Koščarjeva mama pograbila odejo in so bežali iz hiše. Na gašenje niso pomislili. Požigali so predvsem na sredi vasi, k hišam na zgornji strani, ki so bile malo stran med sadovnjaki, si niso upali. Koščarjevi so bežali čez gozd na Peč, kjer so dobili zavetje pri Markletu. Gledali so proti svoji vasi in videli, kako gori. Zjutraj so šli domov in že od daleč je smrdelo po ožganem. Opustošenje je bilo hudo, vendar so ljudje iz neprizadetih hiš na obrobju vasi takoj po odhodu vojakov fašistov reševali, kar se je dalo, prej jim namreč fašisti niso pustili. Trditev v Podatkih … , da so ženske najprej pobegnile v gozd, nato pa se vrnile in začele puliti vojakom kante bencina iz rok, je malo verjetna in nisem dobila potrditve. Spuščali so živino iz hlevov in gasili. Pri Koščarjevih je Lojzka Javornik pogasila ogenj na skednju in v hlevu, v hiši, izbi, pa je bilo ožgano samo pohištvo, ker so bila vrata zaprta in se ogenj ni razširil iz prostora. Najbolj so bili prizadeti Brezovarjevi in Tončkovi, ki jim je zgorelo vse, tudi živina. Pourjevim so zgorela vsa poslopja razen kozolca, Rahnetovim in Andrejkovim pod in hlev, Polžkovim kozolec in pod, Svetinovim, Lipavčevim in Bečnikovim kozolec, Pepinim hiša in Grabnarjevim hlev. Ljudje so bili obupani. Aretirane so po pripovedovanju Franceta Škufca, ki je bil med njimi, najprej spravili na ograjeno dvorišče za Sodnijo, po zaslišanju pa so jih zaprli v celice v pritličju in v nadstropju. Tisti zgoraj so lahko videli ogenj, ko je gorela domača vas. Nekaj hrane so jim smeli prinesti domači samo v soboto opoldne, drugače so jih pustili brez vsega. V nedeljo po južini so moški prišli domov. Zanje je šel prosit župnik Vidmar. Ljudje so se jezili na partizane, kaj so hodili v vas, če so se pripravljali na akcijo. Začeli so tudi sumiti, da so to naredili zanalašč, ker je bila vas versko dejavna in bi lahko imeli z njo še težave, zato se jim je morda ni zdelo škoda. Koščarjeva se spominja, da je oče prišel enkrat zelo obupan s sestanka in rekel: »Vse nas bodo pobili, ker imam brata duhovnika.« Ta izjava kaže na hud ideološki pritisk. Nedvomno so ljudje začutili, da so prepuščeni sami sebi in da bo šlo zares. Pri zasilni obnovi so lahko računali le na pomoč ljudi. Po les je bilo treba v gozd in ga speljati z vprežno živino, to pa je bilo v tistih časih že življenjsko nevarno, pa tudi ob živino si lahko prišel. Takih povračilnih požigov je bilo tedaj v drugih okoliših dosti. Do 24. marca, to je v desetih dneh, so zaradi delovanja II. grupe odredov požgali še Golo, Škrilje, Veliki in Mali Lipoglav (Ferlež).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Višnja Gora – Pogled z juga proti severu

Druga vas, ki je bila kmalu potem tudi iz povračilnih razlogov požgana v višenjski fari, je Pristava nad Višnjo Goro. Maja in prvo polovico junija se je II. grupa odredov začela pripravljati na odhod. V tem času je sledilo dosti akcij tudi na višenjskem področju. V noči od 3. na 4. junij so izpraznili skladišče Prevoda v Višnji Gori. Na stavbi zdajšnje krajevne skupnosti oziroma na mestni hiši je v spomin na ta dogodek vzidana spominska plošča z napisom: V noči s 3. na 4. junij 1942 je II. grupa odredov ob pomoči nad 450 zaščitnikov izvedla veliko prehranjevalno akcijo iz italijanskega skladišča v mestni hiši na pobudo intendanta Grosupeljsko-Stiškega okrožja Ignaca Fabjana - Ilije, padlega v roški ofenzivi 1942. Italijanska posadka je bila na postaji in v Sodniji in morda še kje (v nekdanji orožniški hiši zraven Perkovih?), vendar ni padel niti en strel, čeprav naj bi na količkih po dva in dva nosača znesli na Pristavo 17000 kg živil (Ferlež), od tam pa so jih odpeljali z vpregami. Taka akcija ni mogla ostati neopažena in je šlo po vsej verjetnosti res za dogovor. 14. junija so pobrali živino grofu Codelliju. Pogostni so bili tudi napadi na železnico. Med 6. in 11. junijem je prišlo med II. grupo odredov in it. oddelki do spopadov na Muljavi. Na Polževem se je po tem utaboril proletarski bataljon Toneta Tomšiča, da bi nadomestil na odhod na Štajersko pripravljajoče se enote II. grupe odredov. Po muljavskih spopadih so v Višnjo Goro prišli novi italijanski oddelki Cacciatori delle Alpi, kar je razmere zaostrilo. O velikem številu italijanskih vojakov v Višnji Gori v tem času poroča tudi M. Omahen v svojem dnevniku. Ljudje niso smeli na polje brez dovolilnic in s sekanjem grmovja in dreves so začeli delati varnostni pas ob železnici.
V novih razmerah ni čudno, da je ob prvem incidentu zopet prišlo do hudega povračilnega dejanja. To je bil požig Pristave. O njem mi je pripovedoval gospodar na Turkovi domačiji Stane Omahen. Kot smo videli iz prej povedanega, je bila v tem času višenjska okolica, posebej pa še Polževska planota, pod kontrolo partizanov. Partizani so 17. junija zvečer na cesti s Pristave proti Zavrtačam, kakih 300 metrov od vasi, streljali na italijansko vojaško vozilo (po Ferležu potniški avtomobil) novodošle italijanske enote. V njem sta bila dva oficirja in šofer. Partizani so dva ubili, eden pa je ušel. Vozilo so zažgali, Italijana pa za silo zakopali. Čez noč so ostali partizani še v vasi, Italijani pa so jo obstreljevali s Starega gradu. Ljudje so vedeli, kaj jih čaka, zato so se moški že zvečer umaknili v Zavrtače, ženske in otroci pa so ostali doma do zgodnjega jutra. Tedaj so odšle še ženske in otroci. S seboj so vzeli le najnujnejše, ker so jih obstreljevali s Starega gradu. Tudi partizani so se po kratkem spopadu umaknili. V vasi je ostal le stari Matevžek, ki ni hotel nikamor. Italijani so ga odpeljali v Višnjo Goro in ga za nekaj časa zaprli. S seboj so prinesli bencin, tako da so vas temeljito požgali, živino pa odpeljali. Vaščani so ostali brez vsega. Čez kak teden so Italijani napravili še pohod proti Zavrtačam. Tedaj so požgali še obe koči na Polževem. Ena je bila na prostoru, kjer zdaj stoji hotel, druga pa ob cerkvici Sv. Duha. V Zavrtačah pa so požgali dva kozolca.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Požgana šola v Višnji Gori

Na Pristavi je bilo tedaj več domačij, kot jih je danes: dve Turkovi (obnovljeni), Žgajnarjeva (obnovljena), Matevžkova in Markčeva (neobnovljeni), Rezina (zdaj vikend). Vas si ni več v celoti opomogla, ljudje so se razšli. Turkovi otroci, ki so bili brez mame, so se najprej zatekli k Selanovi teti na Kalce, potem pa so živeli pri Jakličevih v Kriški vasi, dokler si niso uredili zasilnega bivališča doma. Bilo je poletje in morali so delati, če so hoteli preživeti. Sprva so s Starega gradu nanje streljali, če so se pojavili na njivah, potem pa so jih pustili pri miru. Usoda Turkovih otrok je bila težka. Dva so kot domobranca po vojni umorili neznano kje, eden se je uspel rešiti in živi v Argentini; Stane, najmlajši (1928), je bil kot mladoleten pomiloščen. Najbolj se spominja hude lakote in mučnih zasliševanj v Škofovih zavodih, pa tudi osamljenosti, zapostavljanja in hudega garanja po vojni, da je zmogel dajatve in visoke davke. Zdaj je izčrpan in bolan, vendar je njegov spomin še svež.
Po odhodu ofenzivnih italijanskih enot so se partizanske akcije nadaljevale. Ena takih naj bi bila rekvizicija usnja pri Janezku ( Nadrahu). Po dnevniških zapisih M. Omahna naj bi se to zgodilo 28. julija. Po pripovedovanju Staneta Zupančiča, ki je v akciji sodeloval, je bilo v akciji udeleženih 50 fantov iz okolice in 5 partizanov. Dobili so se na severni strani višenjske doline nad Korletom, šli nato pod varstvom gozda proti jugovzhodu, prečkali dolino malo pod Bašarjem in šli po stopnicah v mesto k Janezku. Vračali so se po isti poti in vsak je nesel približno dvajsetkilogramski zavoj usnja in čevljarskih potrebščin. Zbrali so se v Dednem Dolu na poti, kjer je odcep na Puščo. Tam so čakali trije vozovi in vse so odpeljali proti Polici.
Odnos do partizanov se je počasi spreminjal. Ljudje so bili prepuščeni nasilju z ene in druge strani, sami pa so bili neoboroženi in nemočni. Zelo negativen vtis so naredile partizanske likvidacije tako imenovanih narodnih izdajalcev na Polici in Polževem in drugod. Ljudje so videli, kako partizani vodijo od nekod ljudi, jih pretepajo in likvidirajo, kot so to imenovali. Tako ni ostal skrit poboj obeh Francetov Jakoš, očeta in sina, in Milka Cankarja iz Dobrunj ter Franceta Jakoša in Ivana Palčiča iz Bizovika 18. maja v Krčmarjevem gozdu pri Bliski vasi na Polici. Prav tako se je zvedelo za pokol Černetovih iz naselja Gozd – Reka 25. maja po neuspelem prehodu na Štajersko po bitki pri Jančah, čeprav je bila tam nemška okupacijska cona, in za smrt mnogih drugih. (Nekaj imen žrtev na obravnavanem področju iz tega časa je navedenih v brošuri Matija Škerbec, Krivda rdeče fronte, I. del, Cleveland 1954.) Ostal jim je le beg, toda kam. Prišla je še italijanska ofenziva in lahko so gledali samo to, kako gorijo vasi okoli Krima, ljudi pa Italijani pošiljajo v internacijo ali pobijajo. Moški so se začeli skrivati, kolikor je bilo pač mogoče, in se tudi oboroževati, če je komu kaj ostalo od vojne. Kakšne prave organizacije vsaj na začetku pa ni bilo. Kasneje so nekaj orožja dobili tudi od okupatorjev. Za Polico trdi Ambrožič (Lado Ambrožič, Gubčeva brigada, 1972), da so dobili 4. okt. 30 pušk.
Partizani so opazili spremembe, vendar zanje niso iskali krivde pri sebi. Hoteli so obračunati z vaškimi stražami, ki v tej prvi fazi še niso imele nobene moči. Bile so res straže, ki so opozorile na nevarnost, da so se moški lahko umaknili ali da se je kaj skrilo, npr. vprežna živina, in da se aktivisti niso več mogli neomejeno znašati nad ljudmi. Glede na to, kaj so mogli najti po hišah, Ambrožič pravi, da so bili razočarani in da poročila terencev niso bila točna.Tako je Gubčeva brigada imela nalogo, da očisti območje okrog Police in Dednega Dola (Prim. Ambrožič).
Napad se je začel 18. oktobra (po spominu pripovedovalcev, po Ambrožiču in po Slovenskem domu z dne 30. okt. 1942 – Smrt Jožeta Radeljna, v Pdatki … dogodek ni omenjen). Sama se spominjam, da smo otroci, teta in mama sedeli okrog peči in na peči (to je bilo na Gornjem Brezovem na nasprotni strani dednodolske doline, kot je Spodnje Brezovo), ko je stric (oče je bil takrat zaprt) potrkal na okno in sporočil: Po gmajni gre dosti partizanov, sliši se ropotanje, mi se bomo poskrili. Molili smo, pod mano pa je začela klop ropotati, od strahu sem se tresla. Sestra je rekla, da tega ne more prenašati in naj sedem na peč. Čez nekaj časa so nam spet sporočili, da je zdaj mirno in da so šli naprej. Otroci smo šli spat. Takrat so hoteli najprej razorožiti Blečji Vrh, Dedni Dol in Spodnje Brezovo pred napadom na glavni cilj, Polico. Po Ambrožiču je bil Blečji Vrh prazen, ljudje so se poskrili. Pri Vidicu so našli eno bombo, zato so mu rekvirirali živino. Na Spodnjem Brezovem pa naj bi streljali iz več hiš, nato pa se zabarikadirali v eno. Partizani naj bi zaplenili 3 puške in ubili enega belogardista (tedaj belogardistov še ni bilo, kvečjemu stražarja), dve poslopji pa naj bi požgali. Po pripovedovanju Rezke Novak (Andrejčeve) je bil potek drugačen. Pri njih so po prvi svetovni vojni naredili novo kaščo, v kateri je bila tudi posebna soba. V njej so se včasih shajali mladi in se učili plesa. V tem času so fantje vanjo nanesli slamo in v njej prenočevali. Nekdo je partizanom to povedal. Prišli so do Andrejčevega kozolca in začeli streljati proti kašči. Fantje so zbežali iz nje proti bajti Andrejčeve Micke in za hišo naprej, da so se poskrili. Partizani so streljali za njimi in ubili Jožeta Radeljna Tiletovega. Ljudje si niso upali iz skrivališč, zato so mrtvega odkrili šele zjutraj. Strel ga je zadel v glavo. Po pomoti so požgali Koščarjev kozolec in pod Andrejčeve Micke. Pravzaprav so se hoteli maščevati Možakovim in Andrejčevim, vendar je prišlo do zamenjave zaradi enakih priimkov. Marija Koščak (Koščarjeva) se še spominja, da je k njim pritekel Andrejkatov Jože in jim rekel, da partizani hočejo od njih orožje, pa jim ga ne dajo. Bežali so v gozd, nato pa so se zatekli k Lipavčevim v Golo Gorico. Po tistem času si fantje niso več upali prenočevati doma in so se umaknili na Polico. Tudi vaščani niso več spali na svojih domovih, ampak skupaj na treh mestih, sosednji Dednodolci pa so hodili spat k Fari.
V Dednem Dolu so videli ogenj na Spodnjem Brezovem, zato so se fantje umaknili. Pri Suharebrnikovih je 15-letni Tone ostal doma. Partizani so njega in Kavčevega Toneta odpeljali s seboj v Drmožnik. Čez tri dni so ju izpustili, ko so morali naprej. Zelo so pestili tudi Mleščevske (Mleščevo, mlin v skrajnem zahodnem koncu dednodolske doline), naj povejo, kje imajo Dednodolci orožje, in jim grozili z vsem mogočim. Rusovim so po pomoti rekvirirali živino, ker so jih zamenjali s Šklopovimi.
Naslednji dan je prišlo do prvega pohoda na Polico, ki pa ne spada v višenjsko faro.
Ker ta prvi pohod na Polico ni bil popolnoma uspešen, so jo ponovno napadli v drugi fazi »čiščenja« legistovskih postojank na Dolenjskem. Za drugi pohod so porabili vso svojo moč na tem področju in pri večini postojank so bili uspešni. Polica je bila tedaj edina postojanka, ki je ovirala prost prehod po hribih med Ljubljano in Dolenjsko. Tako so se 16. jan. 1943 na območju Leskovške planote zbrale Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva brigada, da bi dokončno obračunale s tedaj že organizirano postojanko vaških straž na Polici. To pot so prišli res z veliko močjo, o čemer priča dejstvo, da so v treh dneh porabili za hrano 7 volov. Ta podatek nam kaže, da take enote le ne morejo biti neomejeno velike. Prišlo pa je do nepredvidenega spopada na Gorenjem Brezovem, po katerem kako presenečenje na Polici ni bilo več mogoče. V tem spopadu sta bili na Gorenjem Brezovem zažgani dve hiši, Finčeva in Obrukarjeva. V prvo se je zatekla petčlanska patrulja vaških stražarjev, ki je partizani v zasedi niso opazili in tudi ne pričakovali iz smeri, iz katere je prišla. Hiša je ob napadu zagorela in ubit je bil en otrok, dva pa sta bila ranjena. Da ne bi prišlo do še več žrtev, so se stražarji vdali. Dvema je uspelo pobegniti do Obrukarjeve hiše, enega so ubili, dva pa ujeli in porabili drugi dan kot nekakšna talca vodiča pri napadu na Polico, kjer je bil eden ubit, eden pa je pobegnil. Obrukarjevo hišo so zažgali, misleč, da bosta stražarja zgorela, vendar sta ostala živa (Podrobneje o tem glej sestavek Ivanka Kozlevčar, Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943, Zaveza, št.26. Ta dogodek v Podatki … ni omenjen.)
Po italijanski kapitulaciji je bilo področje okrog Višnje Gore svobodno ozemlje. Stražarji so bili razbiti in moški iz okolice Višnje Gore so se skrivali ali pa so se umaknili v Ljubljano, če je bilo mogoče. Nekatere pa so tudi mobilizirali partizani. Pritisk za vstop k partizanom je bil zelo hud. Nekdo, ki ne želi biti imenovan, se spominja, da se je skrival doma, vendar so to vedeli. Pobrali so jim skoraj vse pridelke in jim grozili s požigom, če se ne priglasi. Zaradi tega je res šel k partizanom, vendar takoj pobegnil. Ljudje iz okolice Višnje Gore so bili zaradi Turjaka prizadeti, sama Višnja Gora pa je pričakala partizane z navdušenjem. Položaj je bil zelo napet, ker se je tudi pričakovalo, da bodo Nemci prej ali slej vdrli čez mejo. Ta je potekala nad Gorenjim Brezovim in Leskovcem, dobro uro severno od Višnje Gore. Ljudje so vedeli, da jih pri morebitni ofenzivi ne čaka nič dobrega.
Do prvega vdora je prišlo 22. sept. To pot se je zgrnilo gorje na samo Višnjo Goro. Nemci so jo bombardirali. Na nagrobniku žrtvam tega bombardiranja je datum 21. 9. 1943. Ivica Bašar, ki se bombardiranja zelo živo spominja, pa meni, da velja datum 22. 9. Ta drugi datum je naveden tudi v Podatki … in potrdila ga je tudi Kristina Petrovčič, roj. Puš. Ob tem dogodku je bila Ivica v trgovini v domači hiši. Neka ženska z Vrhov jim je prinesla jajčka v trgovino. Mama ju je prišla opozorit, da so avioni in naj gredo v klet, ker bi lahko bombardirali. Vsi otroci so šli v klet. Bilo je okrog enajstih. Tedaj se je začelo. Zračni pritisk jih je metal z ene strani na drugo. Trajalo je morda kakih dvajset minut. Padlo je več bomb, vendar na srečo več zahodno od hiš v mestu, na Mesarjev travnik. Nekaj bomb pa je zadelo hiše. Ena je padla na pekovo hišo pri cerkvi in ubila tri osebe, ki so bile tedaj v njej, ena je padla na sokolski dom in ga uničila. Zadeti sta bili tudi Bernikova in Zavodnikova hiša. Dva otroka so zadeli pri mitraljiranju, ker sta se igrala zunaj. Več je bilo ubitih zaradi bomb. Tako so bili mrtvi Tonček Aubrecht (1941), Franci Bernik (1936), Alojz Mustar (1911), Marija Mustar (1911), Julka Pajk (1903), Marija Pajk (1926), Marjan Pajk (1942), Slavko Prijatelj (1929) in Alojz Vidmar (1892). Nekaj je bilo tudi ranjenih. Hiše, ki so bile zadete, so bile uničene, prav tako hiše v neposredni soseščini, druge so bile bolj ali manj poškodovane (med njimi šola), popokale so šipe, opeka na strehi in drugo. Opustošenje je bilo zelo hudo, kajti kosi bomb in ruševin so leteli na vse strani. Po napadu so se Bašarjevi hoteli umakniti v Kosco, vendar so prišli samo do Mohoreta, ko so že pridrveli Nemci, vendar so še isti dan odšli. Do spopada ni prišlo, ker so se partizani umaknili, čeprav jih je še prejšnji dan bilo dosti.
Veliko ljudi je zgubilo streho nad glavo, najbolj pa so bili ljudje prizadeti zaradi velikega števila žrtev. Ugibali so, kako je prišlo do te nepričakovane akcije. Nekateri so mislili, da so jih napadli zato, ker so partizani prejšnji večer priredili miting v sokolskem domu. V Slovencu 30. nov. 1943 je članek Višnja gora v raju komunistične svobode, v katerem je rečeno, da sta na mitingu govorila Edo Turnher in Metod Mikuž. Omenja tudi, da so ljudje nasedali govoricam, da sta bombe metala višenjski kaplan in komandant vaške straže na Polici. Resnica je, da so bile takrat vaške straže v razsulu, 19. sept. je padel Turjak, a domobranstvo še ni bilo ustanovljeno, torej ni bilo možnosti, da bi imeli kakršnokoli možnost odločanja glede bombardiranja. Verjetno je ta nemška akcija take vrste, kot so jih Nemci delali na Dolenjskem v bližini meje, npr. pri Šentjerneju, niso pa še bili pripravljeni na ofenzivo. Šrangarjeva Tončka se spominja, da so avioni prileteli iz dolenjske smeri.
Do drugega vdora je prišlo ob nemški ofenzivi o vsesvetih (1. nov.) 1943. Ta se je na tem področju začel z obstreljevanjem vasi Sela. O tem dogodku sta mi pripovedovali Marija Kozlevčar, roj. Dremelj (Kavščekova) in Jožefa Zajc, roj. Traven (Belentinova). V Podatki … ta dogodek ni omenjen. Dopoldne, ko so bili nekateri pri maši, ker so bili Vsi sveti, se je začelo obstreljevanje z minometi. Obstreljevali so s planjave Hladno pri Metnaju, od koder se vas Sela zelo lepo vidi. Takrat ni bilo partizanov in ni bilo nobenega pravega vzroka za streljanje. Bil je nekakšen surov uvod v prodor nemških čet čez mejo med nemškim in bivšim italijanskim zasedbenim delom. Začelo se je to, kar so ljudje s strahom pričakovali. Granate so najprej padale pod cerkvijo, ko pa so začele zadevati, je v vasi zagorelo. V tisti zmedi, ko ljudje niso vedeli, ali bi gasili ali reševali živino ali pa se poskrili pred granatami, se je Belentinov oče spomnil, da bi v zvonik obesili belo rjuho. Storili so tako in res je streljanje ponehalo. Ljudje so gasili in reševali, kar se je dalo, vendar so kmalu prišli nemški vojaki, med katerimi je bilo dosti vlasovcev. Ti so začeli pobirati, kar je bilo kaj vrednega, vendar so kmalu odšli v sosednje vasi in proti Višnji Gori. Za seboj so pustili nesrečne ljudi in pogorišče. V celoti so bile požgane tri domačije: Španova, Kavščekova in Anzljeva, rešili pa so živino.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Za silo obnovljena hiša na Gorenjem Brezovem

Kavščekovi oče, mati, stric in 6 otrok so dobili zavetje v štibelcu pri Belentinovih, ki so bili tudi sami številna družina. Pozimi so zopet začeli prihajati partizani in včasih tudi prenočevali, tako da je bila v hiši neznanska gneča. Belentinovi najstarejši fantje, Gust, Andrej in Jože, so bili v službi na železnici, nato so bili tudi pri domobrancih. Izginili so v povojnih pobojih. Mladi Turnher se je oglasil pri materi in vprašal, če je kateri prišel domov. Če ni, ga ne bo, je rekel, vendar sem jaz svoje sošolce v Teharju izpustil.
Hiše so v enem letu toliko obnovili, da so ljudje lahko živeli doma. Veliko je bilo solidarnostne pomoči, dosti sta zidala Jurjev in Vrbetov oče z Gorenjega Brezovega, skoraj zastonj, kot je rekla Kavščekova.
Samo Višnjo Goro je ob tem vdoru pretresel poboj talcev. 21 mož (Podatki … ) so pripeljali od drugod in jih 11. nov. pobili na travniku pod Codellijevim gradom, pokopani pa so na pokopališču, kjer je spomenik partizanskim žrtvam. Tega dogodka se spominja tudi Stane Potokar, ki jih je videl, preden so jih pobili. Po njegovem jih je bilo več. Zraven so ustrelili tudi dva vlasovca, ki sta v Dednem Dolu posilila neko ženo. Taka dejanja vlasovcev so vzbudila velik strah pred prihodom Rdeče armade in marsikatero dekle je tudi zaradi tega zapustilo domovino.
Istega dne so Nemci kot talce za v Stehanu ubitega nemškega vojaka ubili v Šmarju tudi osem Višnjanov, ki pri tem niso imeli nič, in sicer Antona, Piškurja, Martina Piškurja, Karla Strojana, Jožeta Brodnika, Ivana Štepica, Antona Ulčarja, Vinka Hudelista, Rudolfa Tronteljna s Peščenjeka. V Višnjo Goro so jih prepeljali skupno, pokopali pa so jih v družinske grobove. Družine pobitih so veliko trpele. Poboj talcev je za kraj in okolico pomenil veliko grozo. O tem, kako je prišlo do seznama, po katerem so aretirali ljudi za talce, je bilo več govoric, npr. da je bil to pozabljen seznam bodočih mobilizirancev ali da je šlo za pod pritiskom narejen seznam popolnoma nedolžnih oseb, ki jim ni bilo mogoče ničesar očitati in naj bi jih zato ne pobili, ali pa celo, da je šlo za osebe, ki naj bi jih ne bilo škoda. Nobene od teh govoric noče nihče potrditi s svojim imenom. Vprašanje pa je, če o tem obstaja kak dokument.
Nemci so odšli in v Višnjo Goro so prišli spet partizani in ostali bolj ali manj nepretrgoma do junija 1944, ko so jo zasedli domobranci. Partizani pa so se zavedali, da tega področja ne bodo mogli obdržati, zato so se odločili za uničenje pomembnejših stavb in drugih objektov. Nastopila je zadnja faza uničevanja. Tako je prišlo 1. decembra (Podatki … ) do požiga šole, Codellijevega in Auerspergovega gradu in stavbe pri železniški postaji, kjer je zdaj pošta, kar je moralo biti nezaslišano dejanje. Pojavlja se vprašanje, kako da se domačini niso uprli. Datuma se osebe, ki sem jih spraševala, niso spomnile in tudi o samih dogodkih ni bilo mogoče kaj več zvedeti. Stane Potokar, ki je v Codellijevem gradu delal, se spominja, da so luščili koruzo, ko je prišlo sporočilo, da bodo grad požgali. Tina Dolinar, katere mama je bila kuharica v gradu, se spominja, da je bilo zvečer, ko sta prišla partizan in partizanka in sporočila, da bodo čez pol ure grad požgali. Kaj so ljudje raznesli, bo ostalo skrivnost, dejstvo pa je, da je mnogo dragocenosti verjetno tudi zgorelo. Tudi ni mogoče zvedeti, kako so stavbe požgali. Ljudje najbrž zaradi možnih zamer ali česa drugega nočejo govoriti o tem. Iz Codellijevega gradu se je kadilo več dni. Šolo in Auerspergov grad oziroma Sodnijo so po vojni obnovili, prav tako za silo stavbo pri postaji, o Codellijevem gradu pa ni več sledu, celo kamenje se je porabilo za gradnjo hiš po vojni. Tako je Višnja Gora izgubila stavbe, ki so ji po obnovitvi stiškega samostana in preselitvi upravnih dejavnosti iz njega omogočile, da je postala upravno središče, in bi ji morda tudi po koncu vojne dale določeno prednost pred sosednjimi kraji. Pri tem pa je propadel tudi ves arhiv, na katerega bi morali kot stari meščani še posebej misliti.
Partizani so uničevali tudi prometne povezave, pri čemer so morali sodelovati ljudje iz okolice. Porušili so viadukt v Loki pri Žalni še 19. septembra 1943, januarja 1944 so začeli razdirati progo, 30. junija 1944 so minirali tunel, prekopavali so tudi ceste, npr. proti Vrhu. To zadnje uničevanje naj bi imelo strateški in politični pomen, vendar ni vplivalo na potek dogodkov, zelo pa je prizadejalo kraj sam, ki nima več takega položaja, kot ga je imel pred vojno.
Gornja bilanca uničevanja v višenjski fari gotovo kljub trudu ni popolna, vendar naj bi pokazala, kdo, kdaj in zakaj je kaj uničeval in kaj so morali ljudje zaradi tega pretrpeti. Ljudje tedanje generacije ne morejo pozabiti ne enega ne drugega okupatorja, ki sta nasilno vdrla k nam, pa tudi ne nesmiselnega razkola in uničenja zaradi terorja ene skupine v narodu, ki si je hotela prisvojiti vso oblast. Življenje demantira vse, kar se vzpostavlja s silo, in zmeraj se najde kot pri Andersenu otrok, ki reče, da je cesar vendar nag.