Avtor: Marjeta Humar

Pesnik France Balantič je v pesmi Zasuta usta zapisal:
Nekje pokopališče je na hribu, brez križev, rož, grobovi sami in prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami. Ležim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.
Zadnja kitica te pesmi je napisana tudi na zelo skromnem spravnem spomeniku v Kamniku, postavljenem pred dobrimi desetimi leti. Kar nekaj časa je zbujala polemike, da je njeno sporočilo za protirevolucionarno stran preveč pesimistično. Resničnost pa je še zmeraj taka, da komunistično nasilje, zaradi katerega je izgubilo življenje okoli 50.000 Slovencev ali 300.000 Jugoslovanov, še ni bilo obsojeno kot zločinsko, da tisoči mrtvih še vedno molčijo: saj po več kot petdesetih letih ne vemo natančno, koliko jih je, kdo je kje pokopan, marsikatera množična grobišča so še vedno brez vsakih oznak. Nihče od krivih še ni bil poklican na odgovor za svoja dejanja. V državnem zboru pa pri obravnavi zakona o vojnih grobiščih še po petdesetih letih prihaja na dan prvinsko komunistično sovraštvo do druge strani, ki se je borila proti revoluciji in komunizmu.
Spoštovani!
Stojim tu pred vami in me je zaradi mučeniške svetosti tega kraja strah govoriti glasno. Čutim, da je vsaka beseda, ki jo tu izrečemo, popolnoma nemočna. Ta svet je prepojen z obupnimi kriki mučenih, ki so prosili za tisto osnovno, kar jim je bilo dano z rojstvom: za svoje življenje. In niso bili ne slišani, ne zaslišani, da bi se ugotovila njihova krivda ali nekrivda, in ne uslišani. Ni me strah mrtvih in ne vas, ki vas kot posameznikov ne poznam. Vem pa, kdo ste. Večini od vas so nasilno vzeli očete, matere, sinove in hčere, može in žene, ljubljene fante in dekleta, stare starše. Nikoli nam niso povedali, zakaj so to storili. Vojnih in povojnih pobojev oblast javno dolgo ni hotela niti priznati. Tako tudi žrtev ni bilo, čeprav smo vsi, tudi tisti rojeni po letu 1945, po koncu vojne, celo spočeti iz upanja in veselja, da je vsega hudega konec, vedeli, kaj se je dogajalo v Kočevskem Rogu, Crngrobu, Slovenski Bistrici, Kamniku, Teharjah, Komendi. V Enciklopediji Slovenije, kjer je vsaj v prvih zvezkih npr. prikazan vsak hribček, kjer so se bojevali partizani, ni gesla revolucionarni vojni in množični povojni poboji. Zdaj se revolucionarni poboji opravičujejo s kolaboracijo, se pravi s sodelovanjem z okupatorsko vojsko. Resnica pa je, da so bili poboji vzrok za ustanovitev domobranske vojske.
Pobiti pa niso bili samo domobranci kot vojaki, ampak vsi tisti, ki bi lahko nasprotovali enopartijskemu komunističnemu režimu: izobraženci, verni ljudje, imovitejši podjetniki, trgovci, pa tudi tisti, ki so se kje znašli po nesrečnem naključju. Tu so bili pobiti večinoma domobranci, v Slovenski Bistrici premožnejši, v kamniški okolici so pokopani ljudje iz cele Jugoslavije (okoli 3000), ki so v brezumnem strahu s svojim bornim imetjem bežali proti meji. Za kozarec vode so ponujali vse, kar jim je še ostalo. Zajete in pobite so bile cele družine: otroci, matere, starci, vojaki različnih vojsk, Slovenci, Hrvatje, Srbi.
Danes na množičnih grobiščih rastejo smreke, čeznje tečejo ceste, na njih se gradijo hiše, le redkokatera so označena s spomeniki ali skromnimi križi. Do osamosvojitve je milica ob prazniku vseh svetih skrbela za to, da so odstranili redke svečke, ki so jih na samotnih grobiščih prižigali posamezniki, ki so vedeli, kaj se je tam dogajalo. Pretresljivo pa je še nekaj drugega: tu v Kočevski Rog prihajajo svojci žrtev, za nekaterimi pobitimi pa so tako temeljito zabrisali sledove, da skorajda nikoli nihče ne vpraša, kje so njihovi grobovi. Ni svojcev, ki bi želeli prižgati svečo, pomoliti na mučeniških grobovih.
Neverjetno je, da svet še stoji, da mi še živimo, čeprav so se tu in po vsej Sloveniji pred skorajda 50 leti dvigale v nebo obupne prošnje po usmiljenju, po človeškosti. Pa niso bile uslišane. Prevladalo je nekaj, čemur ne moremo reči zverinskost, saj zveri ne pobijajo sozveri. Prevladal je satanski gon po oblasti, maščevanje nad vsemi, ki so hoteli, da Slovenci ostanemo demokratični del Evrope, ne pa, da se od nje ločimo. Da je to res, kažejo naslednja dejanja zmagovalcev: večina po vojni ni več mogla sodelovati v političnem življenju, pač pa izbrani pripadniki edine stranke, ukinjeno je bilo pravo sindikalno gibanje, z odvzemi podjetij, tovarn in zemlje večjim kmetom je bilo prekinjeno normalno gospodarsko življenje, uvedeno je bilo prisilno delo, vse informacije od drugod in domače so bile precejene skozi najgostejša sita politične cenzure, preden so prišle do ljudi. Na vseh področjih se je ohranjal samo videz: navidezne volitve, navidezna svoboda veroizpovedi, navidezno delovanje sindikatov, navidezno blagostanje. Ta navideznost je porajala nedoumljive sprevrženosti. V Dobrepoljski dolini npr., kjer je po podatkih v zborniku Naši kraji in ljudje padlo 43 partizanskih borcev in bilo pobitih ali padlo 260 vaških stražarjev in domobrancev, je oblast v 80. letih prirejala tedne obujanja tradicij NOB.
Za nazaj ni mogoče storiti prav ničesar. Ne želimo preštevati kosti, kot o urejanju pravnih problemov v zvezi z nasilno pobitimi, o urejanju množičnih grobišč govori levica, vendar te so. Spomnimo se samo grozljivih posnetkov iz Slovenske Bistrice.
In še ena stvar je pomembna, če želimo dobiti pravo sliko druge svetovne vojne in z njo hkrati potekajoče revolucije. Od vojne je minilo več kot petdeset let, pa žrtev, razen na partizanski strani, še nimamo popisanih. Izjema so nekatere občine (Cerknica, Kamnik, Slovenska Bistrica, Komenda). To je treba storiti takoj, dokler še živijo pričevalci. Čakanje na institucionalno zgodovinopisje je že predolgo. Treba je sprejeti zgodovino takšno, kot je, ne da bi poglabljali sovraštvo in prepade med ljudmi. Žrtvam nasilja moramo izkazati poslednjo čast z ureditvijo grobišč, z izdajo mrliških listov, s priznanjem, da je bila oblast, ki je pobijala, zločinska v vsakdanjem moralnem smislu, po pravu in mednarodnih konvencijah.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori Marjeta Humar Tine Velikonja

Domobranci, ki počivajo tu v Rogu in drugod, niso zmagali. 45 let po bratomorni vojni pa se je uresničil eden od njihovih ciljev: Slovenija je postala demokratična država.