Avtor: Janko Maček

Ime Brezova Reber se zdi kar primerno za vasico na robu semiške občine, saj spominja na Belo krajino, ki jo nekateri imenujejo dežela brez in steljnikov. Verjetno je kraj to ime dobil že pred postavitvijo podružnične cerkve sv. Katarine, sicer bi ga morda poimenovali po tej zavetnici soseske. Z Brezove Rebri je le nekaj kilometrov do Jugorja ob cesti Novo mesto – Metlika, ki pa že spada pod Suhor. V neposredni bližini vasi se začno pobočja nad 800 m visokega Peščenika, ki je pravzaprav del zahodnega grebena Gorjancev. Nekoč je bilo po teh pobočjih med gozdnimi površinami precej pašnikov, sedaj pa so večinoma poraščena z bukovim gozdom. Svet je kraški, posejan z vrtačami in velikimi skalami, ponekod kar precej strm. V okrilje Peščenika se je konec maja 1942 zatekla belokranjska partizanska četa, ki je svoj »osvobodilni« boj začela z »likvidacijami« Belokranjcev iz sosednih vasi. Njenega taborišča se je prijelo ime Brezova Reber in je že v začetku postalo tudi morišče in grobišče domačih ljudi. To dejstvo je treba poudariti, ker vedno znova slišimo trditve in »dokaze«, da pri nas med vojno ni bilo revolucije, da je bil le osvobodilni boj na eni strani, na drugi pa kolaboracija.
Kronisti delovanja belokranjskih partizanov so dokaj natančno popisali dogodke okrog nastanka belokranjske čete spomladi 1942 in s tem zapustili prepričljiv dokument, da je spomladi 1942 v Beli krajini bila komunistična revolucija. Naj navedemo samo dva primera: Radko Polič je v knjigi Belokranjski odred takole zapisal: »Prav tiste dni, ko je belokranjska partizanska četa v dragomeljskem gozdu že narasla na okoli 40 borcev, jih je obiskal v taborišču zdravnik dr. Lojze Mihelčič in jim prinesel navodilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega od pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov, Ivana Lojka iz Dol pri Hrastu in gestapovca Pera Kolarja, po domače Mihinega iz Bušinje vasi. Ko so že imeli zdravnika pri roki, je še pregledal vse borce.« (R.P., Belokranjski odred, str. 136.) Rudi Vogrič piše o tem v svoji knjigi Boj Belokranjcev: »To taborišče je bilo blizu Dragomlje vasi v gozdu, kjer so se dobili z Lojzom Grčarjem, Brodaričevima iz Rosalnic in z drugimi, ki so prišli že v aprilu. Komandir Lojze Grčar in komisar Matija Bahor sta pojasnila red in disciplino. Še istega dne so prišli tudi novinci iz Gradca in Črnomlja. Nekaj dni zatem je prišel dr. Mihelčič, ki je vse pregledal. Zatem so se razdelili na štiri skupine z nalogami: prva je odšla iskat belogardista Ovna, druga na Kal po puške, tretja likvidirat izdajalca Ivana Lojka na Hrast in četrta v Bušinjo vas po še nekega izdajalca.« (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 100.)
Vse to se je zgodilo, še preden so se partizani utaborili pri Brezovi Rebri. Polič v svoji knjigi pove, da je bil 19. ali 20. maja na Mišinem brdu iz dotedanje belokranjske čete, ki je menda štela 33 mož, in skupine 19 mož, ki so prišli v Belo krajino iz dolenjskega odreda, sestavljen prvi belokranjski bataljon z dvema četama. V prvo četo novoustanovljenega bataljona, ki je dobila ime gorjanska ali metliška četa, ker je bilo njeno operativno območje na gorjanski ali metliški strani Bele krajine, so prišli predvsem belokranjski partizani s tega območja in večina tistih, ki so pravkar prišli z dolenjske strani. Bataljon je takoj po ustanovitvi odšel preko ceste Novo mesto-Metlika in v vasi Sela pri Jugorju sta se četi razšli. 2. četa, s katero sta bila tudi politična delavca Dušan Pirjevec - Ahac in Stanko Kociper - Kosta Kositer, je odšla proti jugu in se utaborila blizu Mavrlena nad Črnomljem, 1. četa pa je nekaj dni ostala blizu Sel, nato pa se je preselila v taborišče na vzhodnem pobočju Peščenika nad vasjo Brezova Reber. Pri njej je ostalo tudi poveljstvo bataljona in politični delavec Janez Jezeršek - Sokol. Kmalu sta k četi prišla tudi glavni mož belokranjske partije Ivan Novak - Očka in član okrožnega komiteja Jože Borštnar.Tako je taborišče pri Brezovi Rebri za nekaj časa postalo resnični center revolucije v Beli krajini, ime Brezova Reber pa je dobilo tudi simbolni pomen. Odpeljali so ga na Brezovo Reber, je pomenilo toliko, kot odpeljali so ga v mučenje in smrt.
Še ena vas z imenom Brezova reber je znana iz zgodovine revolucionarnega terorja v letu 1942. To je Brezova Reber pri Ajdovcu – nad Globodolom, kjer so partizani 16. oktobra 1942 ustrelili ajdovškega župana Štefana Vidriha. Po napadu na postojanko vaške sraže v Ajdovcu so zmagovalci 12. decembra odpeljali ujete vaške stražarje na Brezovo Reber. Posebno, za ta primer ustanovljeno sodišče, je 21 ujetnikov obsodilo na smrt in še isti dan v večernih urah so jih pobili v gozdu blizu vasi.
Morda bo ob branju tega uvoda kdo nejevoljno zmajal z glavo, češ zakaj ponavljate stvari, o katerih ste že pisali, ko ste razpravljali o profesorju Ovnu, agronomu Starcu, učiteljici Nartnikovi in drugih Belokranjcih, ki so leta 1942 postali žrtve krvave revolucije. Res smo že pisali, toda resničnost Brezove Rebri in podobnih krajev v Sloveniji je tako usodna in tako kruta, da se bomo morali k njej še vračati, dokler ne bo splošno priznano, da je komunistična partija leta 1942 s svojimi zločini povzročila slovenskemu narodu, ki je bil že tako težko prizadet zaradi okupacije, nepopravljivo škodo, da so bili tudi medvojni poboji zločin, ki ga nobeno prepričevanje o osvobodilnem boju in protifašistični koaliciji ne more opravičiti in izbrisati.

Pomlad in poletje 1942

Za boljše razumevanje Brezove Rebri si osvežimo še nekatere podatke. Sredi decembra 1941 je prišel v Črnomelj novi predstavnik centralnega komiteja komunistične partije Ivan Novak, po poklicu čevljar, ki si je privzel ilegalno ime Očka. Njegova glavna naloga je bila čimprej prebroditi hudo krizo zaradi udarca, ki so ga belokranjski partizani doživeli 2. novembra 1941 na Gornjih Lazah. Kot piše Polič, je Očka že v Ljubljani zvedel, da je belokranjska partija »gnezdo oportunizma in sektaštva«, zato se je najprej lotil pospravljanja po lastni hiši. Z veliko odločnostjo in brezobzirnostjo je izbrskal vse podrobnosti o posameznih belokranjskih komunistih. Kdor ni pokazal dovolj pripravljenosti, da bo v bodoče sledil vsem ukazom vodstva partije, je bil takoj izključen in ni se mu obetalo nič dobrega. Na tako prečiščeno in utrjeno partijo se je spomladi 1942 lahko oprl pri organiziranju nove partizanske čete, na njo se je lahko zanesel, da bo dosledno izpolnjevala ukaze glede ravnanja z domačimi nasprotniki. Tak »red in disciplina« sta vladala tudi v taborišču na Brezovi Rebri, posebno potem, ko so se partizanom pridružili še Očka in nekateri drugi vodilni komunisti.
Tak »red« je bil prisoten že 12. aprila v gozdu pri Vražjem kamnu, ko se je sestal okrožni odbor OF, torej vrh OF za Belo krajino. Srečanje je vodil Ivan Novak - Očka, sekretar partijskega komiteja, ki je od konca marca, ko so Italijani zaprli dr. Franca Hočevarja, opravljal tudi funkcijo sekretarja okrožnega odbora OF. Vse niti, s katerimi je bila prepredena Bela krajina, so se torej zbirale v njegovih rokah. Ni dvoma, da je njegovo ostro oko spremljalo tudi nastajanje nove partizanske skupine v tistih dneh.
Iz raznih dokumentov izhaja, da je ta nova partizanska četa sredi maja taborila v gozdu pri Dragomlji vasi in tedaj se je pri njej oglasil zdravnik dr. Lojze Mihelčič. Prinesel je navodilo okrožnega komiteja za prvo akcijo, in ko je že bil v taborišču, je še pregledal borce. Zdravnik je torej v taborišče prinesel ukaz in navodila za »likvidacije«. Med prvimi, ki jih je ta ukaz prizadel, je bil profesor Anton Oven. Janez Vitkovič piše v knjigi Bela krajina skozi viharje k svobodi, da so na plenumu OF pri Vražjem kamnu razpravljali o profesorju Ovnu. Plenum je bil v nedeljo, 12. aprila, z datumom 13. april pa je v profesorjevi mali beležnici zapisano sledeče: »Komunisti mi groze. Dobil bom prej groz. pismo. Veliki petek. Vodje prvi.« Dr. Mihelčič je profesorja v tistem času nekajkrat obiskal. Vedno sta se umaknila v njegovo sobo in se dolgo pogovarjala. Ni nam znana vsebina njunih pogovorov in ne, kdaj sta imela zadnjega, lahko pa si mislimo, da problemi zdravja in bolezni niso bili njuna tema. Potem je dr. Mihelčič prinesel v taborišče oni »ukaz za akcijo«. Ni dvoma, da je on vedel, kakšen ukaz je to, medtem ko je profesor sicer slutil nevarnost, vendar pa še vedno razmišljal, kako bo pojasnil svoja stališča in dosegel sporazum za skupen odpor proti okupatorju.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vas Brezova Reber

Ko bi partizani tedaj zares mislili na slovenstvo in na boj proti Italijanom, bi morali vedeti, kako dragocenega človeka imajo pred seboj. V lističu Mrtva straža, ki ga je bil Oven izdajal od januarja 1937 do marca 1941, je dovolj jasno pokazal svoje prepričanje. V 1. številki drugega letnika je na primer zapisal: Kaj pa imamo mi skupaj s fašisti, nacisti, reksisti, ksaristi, falangisti, marksisti in vsemi ostalimi Antikristi … Bodimo korajžni optimisti. In za svojo barvo si vzemimo rožnato. Rožnate naj bodo naše srajce! In naša srca polna dobre volje. Demokracijo hočemo! In dosegli jo bomo. V oktobrski številki istega leta je objavil svoj Credo: Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori Tabor rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži in surovosti, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše.
Nemško okupacijo je Oven dočakal v Ptuju, kjer je tedaj na gimnaziji poučeval slovenščino in srbohrvaščino. Zaradi Mrtve straže in narodnoobrambnega delovanja v letih pred vojno so ga Nemci imeli na posebnem seznamu, toda kljub temu mu je uspelo pobegniti v rojstni kraj v Beli krajini, ki je bila pod italijansko okupacijo. Do smrti je potem ostal brez službe v domačem kraju. V tem času je nekajkrat potoval v Ljubljano, kjer je bil povezan z nekim protiokupatorskim gibanjem. Po nekih navedbah naj bi spomladi 1942 postal član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino. Veliko je razmišljal in študiral o bodočih slovenskih mejah in o tem tudi pisal. (Več o prof. Ovnu v Zavezi št. 20: Srce, ki je bilo za svobodo.)
Vemo, da je dr. Mihelčič prinesel ukaz za »likvidacijo« profesorja Ovna. Kdo pa je postavil diagnozo njegove bolezni, podpisal njegovo obsodbo? Dejstvo je, da je izvršitev obsodbe nad Ovnom bila prva konkretna akcija novo ustanovljene belokranjske čete. Na nobenega okupatorskega vojaka ta mlada četa do tedaj še ni sprožila strela. Kdo more v tem videti boj proti okupatorju? Kakšni protifašisti so bili to, da so umorili največjega nasprotnika nacizma in fašizma v Beli krajini in ga vrh vsega še mučili?
Po Antona Starca v Vinomer so šli že iz taborišča pri Brezovi Rebri. Kdo je bil Anton Starc? Več o njem je pisalo v 28. številki Zaveze, zato tukaj samo nekaj glavnih podatkov. Rojen je bil v trdni kmečki hiši v Čurilih pri Metliki. Po očetu je podedoval ljubezen do domače zemlje. Dokončal je kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in nato vinarsko šolo v Mariboru, potem pa odšel še na izpopolnjevanje v Švico. Po končanem šolanju in izpopolnjevanju se je zaposlil na kmetijskem oddelku okraja Črnomelj, leta 1935 pa je postal upravnik banovinskega posestva v Vinomeru pri Metliki. Moderno urejena kmetija, predvsem pa njena drevesnica in trtnica, naj bi postala zgled belokranjskim kmetom. Ko se je leta 1936 tudi v Beli krajini začela uveljavljati Kmečka zveza, je Starc veliko pomagal pri ustanavljanju in organiziranju Kmečkih zvez po posameznih občinah in tudi predaval na kmetijskih tečajih, ki so jih potem prirejale. Od doma v Vinomeru, kjer je živel z ženo in dvema sinovoma, tretji pa je bil rojen šele po njegovi smrti, so ga odpeljali 27. maja 1942 zvečer. Zvedelo se je, da se je njegova pot končala na pobočju Peščenika pri Brezovi Rebri.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pot iz vasi Brezova Reber na morišče Brezova reber

9. junija ponoči se je partizanska patrola z Brezove Rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožefa Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo 38-letno ženo Frančiško. Zakaj so ti trije bili tako nevarni »osvobodilnemu« gibanju, da so jih na Brezovi Rebri pobili in površno zagrebli v skupen grob? Jožef Kofalt je leta 1934 pel v Semiču novo mašo in bil potem kaplan v Leskovcu pri Krškem, dokler ga niso Nemci leta 1941 izgnali na Hrvaško. Po nekaj mesecih izgnanstva mu je uspelo priti domov na Krvavčji Vrh. Naselil se je v majhni hišici pri materi in teti. Maševal je v podružnični cerkvi sv. Florijana, le včasih je šel v Semič. Soseščani so bili zadovoljni, da so vsak dan imeli mašo v domači cerkvi, saj je bilo treba do Semiča pešačiti več kot eno uro. Kofalt je bil prvi duhovnik v Beli krajini, ki so ga umorili. Zakaj je bil napoti partizanom, saj so ga preganjali že Nemci? Konkretnega odgovora na to vprašanje nimamo, kot tudi ne na vprašanje, zakaj so umorili njegova soseda Jožeta in Frančiško Plut. Ker sta bila nekoliko bolj premožna kot drugi? Jože Plut, po domače Jakop, je bil zelo delaven in podjeten, saj je na primer že tedaj imel mlatilnico, ki jo je poganjal bencinski motor. Ga je morda to naredilo za »kulaka in belogardista«?
Nekaj podobnega je bilo z Ivanom Klobčarjem iz Drašičev. Prišli so ponj 22. junija. Baje je bilo v načrtu, da ubijejo tudi ženo in štiriletno vnukinjo, pa se je sosed, ki je bil sicer somišljenik OF, temu uprl. Ivan se je v Drašiče priženil z druge strani Gorjancev – iz Podgrada. Z marljivostjo in podjetnostjo je izboljšal skromno kmetijo, da je postala zgled vsej okolici. Izvolili so ga za poslanca in kot osebni znanec bana dr. Natlačena je dosegel, da so v času gospodarske krize začeli graditi cesto od Drašičev proti Krmačini. Ljudje, ki so bili že na robu revščine, so s tem prišli do zaslužka in izboljšali svoj položaj. Ko je leta 1936 v Drašičih in okolici hudo pobila toča, je Klobčar na svoje stroške odšel v Banat in s pomočjo občine kupil večjo količino koruze, da so jo razdelili med oškodovance. Ni pa bil samo podjeten, bil je tudi veren. Ko je bil kot mlad fant v šoli v Novem mestu, se je poleg drugega izučil še za organista. Ni čudno, če je postal nanj pozoren tudi dr. Mihelčič in ga že leta 1938 skušal pridobiti, da bi se vpisal v komunistično partijo. Menda je zdravnikov brat Jože, ki je bil tudi kmet, že tedaj bil kandidat za člana centralnega komiteja. Ko so Klobčarja 22. junija vzeli od doma, so hkrati odgnali tudi več glav živine in hišo popolnoma izropali. Njemu so naložili težak tovor in ga tako mučili na dolgi poti proti Brezovi Rebri. Potem so ga nekaj časa zadrževali v taborišču, nazadnje pa so ga po hudem mučenju umorili na Kleču blizu Planine nad Semičem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova maša Jožefa Kofalta 1934 – Novomašnik med očetom in materjo, poleg novomašnikove matere župnik Erklavec, spredaj desno sedita novomašnikovi nečakinji

Nekega junijskega dne so v taborišče pripeljali Karolino Jakša s Pribišja. Menda so jo prijeli kar v gozdu, ko je grabila listje. 23-letna Karolina je bila zaposlena v Ljubljani kot gospodinjska pomočnica. Bila je članica Katoliške akcije. Kadar je bila doma na obisku, se je družila z domačimi dekleti, ki so tudi bile članice Katoliške akcije. To je bil že zadosten razlog za smrtno obsodbo.
V začetku julija je patrola s Peščenika prestregla Jožeta Lončariča iz Rosalnic, ko je vozil pesek za gradnjo hiše. Moral je obrniti vprego in odpeljati proti taborišču. Niti njega niti volov, s katerimi je vozil, ni bilo nazaj. O mučenju in smrti Jožeta Lončariča je kasneje povedal Janez Nemanič iz Dobravic, ki je nekako ob istem času moral odgnati na Peščenik par volov. Nemaničeva zgodba je opisana v knjigi Bela krajina joka – dokument št. 42. Tudi z njim bi verjetno naredili podobno kot z Lončaričem, če se ne bi zanj zavzel hrvaški trgovec z živino, ki se je prav tedaj pojavil v taborišču. Potem je Nemanič v spremstvu straže več dni hodil po vodo k izviru blizu vasi Brezova Reber. Ko je nekega dne med njegovimi »varuhi« nastal preplah, je zbežal in se zatekel v Metliko. Italijani so ga poslali v internacijo, na domu v Dobravicah pa so partizani nekoliko kasneje ubili njegovo sestro Marjeto in 15-letno nečakinjo Marijo Virant, ki je bila tisti dan na obisku pri teti. (Odprti grobovi II – Bela krajina joka, str. 107) 27. julija so se fantje s Peščenika nepričakovano pojavili na Lončaričevi njivi pri Rosalnicah, kjer so njegova žena Marija in hčeri Ana ter Terezija žele oves. Med snopjem sta mrtvi obležali 45-letna mati in 15-letna Anica, Terezija pa se je morilcu iztrgala in pobegnila. Leta 1969 je Terezija o tem in o očetu dala v Buenos Airesu posebno izjavo, ki je bila objavljena v zgoraj omenjeni knjigi kot dokument št. 50. Seveda se tudi ljudje v domačem kraju še danes spominjajo žalostne usode Lončaričeve družine.
Ko se pred našimi očmi vrstijo slike teh žalostnih dogodkov, imamo občutek, da so bili na eni strani revolucionarji na pobočju Peščenika, na drugi pa ljudje po vaseh in vasicah tega dela Bele krajine, ki so zaskrbljeno čakali, kaj jim bo prinesla naslednja noč, kdaj bo roka revolucije udarila po njih. Pa ni bilo čisto tako. Tudi po vaseh so bili v maju in juniju 1942 ljudje, ki so bili povezani s skrivnim centrom in so z njim sodelovali pri dogodkih, katerih izvajalci so bili večinoma oni s Peščenika. Rudi Vogrič opisuje v svoji knjigi, kako je že maja in junija 1942 po belokranjskih vaseh nastajala nova »ljudska oblast«. Pri obsodbi Štefana Štiglica in njegove žene Marije s Cerovca so tako sodelovali tudi »predstavniki ljudstva«. Štefan je bil oskrbnik gradu na Krupi in je že zaradi tega bil kriv; žena Marija je menda celo podpirala OF, toda zaradi moževe službe je bila tudi ona kriva. Neki sovaščan, ki je glasoval za njuno obsodbo, je rekel: »Vem za jamo tu v bližini, da ne bo treba kopati groba.« Res potem Štiglicovih niso odpeljali na Peščenik, ampak so izvršili obsodbo kar pri tisti jami. Pridružili so jima še Mici Inkert, služkinjo iz gradu na Krupi. Ko so dober mesec kasneje požgali še grad, je bilo v tem delu dežele dokončno opravljeno s fevdalno preteklostjo. Geograf in zgodovinar Ivan Simonič, doma z Vinjega Vrha pri Semiču, je v razpravi o gradu na Krupi zapisal, da »so ga partizani požgali leta 1942 v času žetve, ker so v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov. S požigom so tudi preprečili, da bi se v gradu nastanila italijanska vojska. Grad je gorel počasi, več kot dva tedna. S poslopjem je zgorel tudi arhiv.« (Ivan Simonič, Šole in gradovi, str. 30.)
Med znanimi žrtvami Brezove Rebri je bil tudi suhorski župnik Janez Raztresen. Ponj so prišli 21. julija opoldne. Vaščani Osojnika so videli, ko so ga gnali skozi vas. V taborišče sta namreč vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh dveh vasi večkrat opazovali, kako se je patrola vračala proti Peščeniku in vodila s seboj »rekvirirano« živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Nekateri so vedeli povedati, da župnik ni bil videti čisto nič prestrašen, ko je stopal za svojo kravico, ki so jo tudi gnali s seboj. Baje so ga zakopali precej stran od glavnega grobišča pod Peščenikom. Za grob naj bi se vedelo že prve dni po njegovi smrti in naj bi bil kasneje prenesen na pokopališče pri cerkvi sv. Katarine na Brezovi Rebri.
Med žrtvami Brezove Rebri v juniju 1942 sta bila tudi 57-letni soboslikar Ferdinand Stezinar in 35-letni Albin Lukežič, oba iz Semiča. V začetku julija, kakih štirinajst dni za Klobčarjem, so prignali na Brezovo Reber njegova soseda Alojza Rozmana iz Vidošičev in Antona Kučiniča iz Železnikov. Nista se več vrnila domov. Po izpovedi prič je na Brezovi rebri končalo svojo pot tudi nekaj ciganov, vendar njihovih imen ne poznamo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prijatelji – Na levi dr. Anton Čepon, tretji Janez Raztresen, župnik na Suhorju, peti p. Rajner Erklavec

Brezova Reber – znamenje revolucije

Koliko žrtev komunistične justice je končalo svojo pot na pobočju Peščenika med vrtačami in belimi skalami? Točnega števila ne vemo in ga najbrž ne bomo nikoli vedeli. Zdi se, da Brezova Reber ni toliko značilna zaradi števila žrtev, ampak bolj zaradi tega, kdo so bile žrtve in kako so jih morili. Vendar tudi število žrtev nikakor ni zanemarljivo, če upoštevamo razmeroma kratek čas »obratovanja« tega morišča in pa dejstvo, da na nek način tja spadajo tudi žrtve, ki so bile v tistem času pomorjene po drugih krajih v okolici.
Taborišče pri Brezovi Rebri je delovalo komaj dva meseca – od konca maja do konca julija 1942. Po napadu na italijansko posadko na Hrastu pri Suhorju se namreč partizani na Peščeniku niso čutili več varne in so se začeli premikati iz kraja v kraj. Dejstvo pa je, da je bila revolucija ravno v tistih dveh mesecih najbolj intenzivna. Če bi primerjali število »posadke« pod Peščenikom s številom njenih žrtev, ki so bile pripeljane v taborišče ali pokončane drugod, bi ugotovili, da je bilo njeno delo zelo intenzivno. Ena njihovih akcij v tem času je bil tudi požig gradu na Krupi. Več kot štirinajst dni je gorelo. Veter je prenašal dim, predvsem pa vonj po dimu, zdaj na ta zdaj na drugi konec Bele krajine. Nikomur ni prišlo na misel, da bi gasil. Ko se je že zdelo, da je nehalo goreti, se je znova pokadilo in nad očrnelim zidovjem so zaprasketali rdeči zublji. Šele ko je ognjenemu zmaju popolnoma zmanjkalo hrane, je obnemogel in se sam od sebe umiril.
Pomislimo nekoliko, kdo so bili možje in žene, ki so jih odpeljali na morišče pri Brezovi Rebri. Med njimi sta bila dva duhovnika: Jože Kofalt, begunec pred Nemci, in Janez Raztresen, župnik na Suhorju. Česa so ju dolžili? Sodelovanja z okupatorjem jima prav gotovo niso dokazali. Če je kdo bil član Slovenske legije, to še ni bilo sodelovanje z okupatorjem. Ravno nasprotno! Profesorja Ovna so obsodili, še preden so prišli na Peščenik. Baje so zvedeli, da je postal član odbora pravkar ustanovljene Slovenske zaveze. Ali niso vedeli, koliko je profesor naredil in bi še naredil za Belo krajino in za slovenstvo, ali pa jim je ravno to bilo v napoto? O Antonu Starcu je Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev zapisal na strani 104, da ni utegnil pobegniti k Italijanom, ker »so ga 27. maja partizani odpeljali s seboj in ga zaradi njegovega izdajavstva še istega dne kaznovali s smrtjo«. Vogrič ni povedal, v čem je bilo Starčevo »izdajavstvo«. Mar v tem, da se je zavzemal za boljše življenje belokranjskega kmeta? Kakšne načrte pa so z belokranjskim kmetom imeli tisti, ki so tudi v Beli krajini s ciklostilom razmnoževali Zgodovino VKPB (vsezvezne komunistične partije boljševikov) in iz nje črpali navdihe za svoj »osvobodilni« boj? Koga ali kaj je izdal Ivan Klobčar, ki je z marljivostjo in podjetnostjo izboljšal najprej svojo kmetijo, potem pa kot zadružnik in poslanec pomagal tudi drugim. Kaj so hoteli zvedeti od njega, kakšno priznanje so hoteli izsiliti, da so ga tako strašno mučili? Škoda, da noben zapisnik o zasliševanjih na Brezovi Rebri ni ohranjen. Ali pa jih morda niti niso pisali? In kmetje Lončarič, Plut ter Nemanič? Zakaj so nje odgnali na Brezovo Reber? Zaradi sodelovanja z okupatorjem zanesljivo ne. Baje so grad na Krupi požgali, ker so v njem videli ponižujočo preteklost kmetov tlačanov. Ali je bil še kateri kmet tako ponižan kot Lončarič, Klobčar in drugi, ki so jih hkrati z njihovo živino prignali na Brezovo Reber?
Karolina Jakša s Pribišja je bila menda članica Katoliške akcije. Če so za nekoga izvedeli, da je član Katoliške akcije, je bil že uvrščen na seznam najnevarnejših nasprotnikov OF, nasprotniki OF pa naj bi itak vsi bili sodelavci okupatorja, z modernejšo besedo kolaboranti. Posebno izrazito se je ta opredelitev pokazala pri obsodbi učiteljice Marice Nartnikove. Nartnikova je bila učiteljica in upraviteljica na podružni osnovni šoli v Rožnem Dolu pri Semiču. Bila je ena tistih učiteljic, ki opravljajo svoj poklic z veseljem in odgovornostjo. Za Rožni Dol, ki je bil že od Semiča precej oddaljen, še bolj pa od Novega mesta in Ljubljane, je bila taka učiteljica pravi zaklad. Nartnikova je bila članica Katoliške akcije, zato je čutila za dolžnost, da v kraju svojega službovanja pomaga tudi pri verski vzgoji otrok in pri katoliškoprosvetni vzgoji mladine nasploh. Gotovo je marsikaj vedela o komunizmu in bila idejno njegova nasprotnica, vendar s tem še ni bila politično angažirana proti OF in takoimenovanemu osvobodilnemu gibanju. 23. junija so jo odpeljali, bolje rečeno odvlekli od doma na Kleč pod Planino nad Semičem in tam umorili. Le malo prej je bila ustanovljena klečka četa in zdi se, da je bilo potrebnih nekaj umorov za njeno potrditev.
Tu bi lahko kaj povedali še o drugih grobiščih v Beli krajini, na primer o Mavrlenu, toda omejili se bomo samo še na dva primera, pri katerih so po vsej verjetnosti bili udeleženi možje s Peščenika. Kraja Dobravice in Primostek sta sicer spadala pod Podzemelj, vendar sta bila ljudem nekaterih vasi na robu semiške fare kar dobro poznana. S Krvavčjega Vrha so na primer hodili na vlak v Dobravice. Po bližnjicah skozi gozd je bila ta pot precej krajša kot na postajo v Semič. Tako se je hitro izvedelo, da so oni z Brezove Rebri odpeljali 30-letnega kmečkega fanta in navdušenega prosvetarja Janeza Južino. Po nekih navedbah je Janez bil tudi član Katoliške akcije. Vesti so o njegovem mučenju in smrti poročale 21. avgusta 1942. Prav tam je tudi povedano, kako je Nemanič iz Dobravic pobegnil partizanom in se zatekel v Metliko. V isti številki Vesti je poročilo o najdbi trupla Franca Tomca iz Primostka, ki so ga našli napol zakopanega v steljniku pri Krivoglavicah. Tomc je bil kmet, rojen 4. avgusta 1894. O njegovem prekopu je 24. julija 1942 poročal poveljnik črnomaljskih karabinjerjev, ki so bili pri tem prisotni in ugotovili, da je pokojnik imel roke zvezane na hrbtu. (AINZ 161/IV-⁵⁄₆₈₆, 110 A-0243787)
Seveda s tem ni podana celotna bilanca Brezove Rebri. Tako kot o večini grobišč medvojnega in zlasti povojnega časa nimamo o Brezovi Rebri nobenih zapiskov, nobenih pismenih poročil. Kronisti belokranjskih partizanskih enot, ki so podrobno prikazali vsak prehod preko železniške proge, vsako srečanje z Italijani, so le tu in tam omenili, da je bil kak izdajalec kaznovan, na splošno pa so se tej temi raje izognili. Kot da teh dogodkov ni bilo, kot da spomladi in poleti 1942 niso bili glavna skrb nove oblasti. Za nekatere grobove žrtev, ki smo jih tu omenili, na primer za grob profesorja Ovna in Marice Nartnikove, se je kmalu izvedelo, za druge nikoli. Še največ so o Brezovi Rebri vedeli pastirji oziroma mladi fantje iz okoliških vasi, ki so se potikali po tistih dragah in lazih, če je bilo le mogoče. Jože Ramuta z Osojnika je kasneje povedal, kako je nekoč tekel preko laza pod Peščenikom in se nenadoma spotaknil. Mislil je, da je zadel ob korenino, toda ko je bolje pogledal, je videl, da se je spotaknil ob človeško roko, ki je štrlela iz zemlje. Nekateri grobovi so bili tako slabo zasuti, da so jih razkopavale lisice in raznašale dele človeških ostankov. Iz premalo zasutih grobov je močno zaudarjalo, zato so eksekutorji pogosto menjali lokacijo svojega dela.
1. novembra 1990 se je kar precej ljudi, predvsem semiških faranov, zbralo na grobišču na strmem pobočju Peščenika k blagoslovitvi križa, ki naj bi odslej opozarjal na posvečenost tega kraja. Z veliko resnobo so prisluhnili govorniku, ki je povedal, da so zbrani na kraju, kjer so bile leta in desetletja vidne človeške kosti. »Najmanj dvajset ljudi je tu dobilo zadnji dom, nekateri pa govore o stotih. Kako pretresljivo je slišati: dvajset ali sto.« Opozoril je zbrane, da je s postavitvijo križa narejen šele prvi korak in jih pozval, naj pomagajo pri odkrivanju resnice o Brezovi Rebri.
Žal niti danes, ko tisti križ stoji že dvanajst let, še ni znana vsa resnica o Brezovi Rebri. Zarota molka za nekatere še vedno ni končana. Kako bodo zgodovinarji zapisali verodostojno resnico, če je nihče ni povedal!

Resničnost ali domišljija?

Ko razmišljamo o »likvidacijah« na Brezovi Rebri, ne moremo mimo vprašanja, kako so potekale, zakaj so pogosto bile združene z nečloveškim mučenjem. Zakaj je mučenje postalo kot nekakšen ritual, ki so ga v Beli krajini posebno dobro obvladali. Ko se je Janez Nemanič rešil z Brezove Rebri, je povedal o mučenju Jožeta Lončariča: »Imeli so privezanega za noge, da je visel nad zemljo. Njemu nasproti so privezali tudi mene, da sem gledal, kako so mu na hrbtu rezali kožo na jermence. V izrezano znamenje srpa in kladiva so natresli soli, ga dvignili še višje in pod njim zanetili ogenj, da je v strašnih mukah umiral.« (Bela krajina joka, str. 107.) Jože Javoršek je zapisal naslednje: »Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili … Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje. Na konjski odeji je ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkalo moči. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Župnik je imel na hrbtu s črepinjo izrezan srp in kladivo.« (J. J., Spomini na Slovence III, str. 156.) O mučenju Ivana Klobčarja je njegova pastorka Stanka Stariha zapisala v svojih spominih tole: »Privezali so ga na bukev in pod njim zakurili ogenj. Na hrbtu so mu zarezali kožo in ga masirali s soljo. Ko je bil že opečen, so ga odvezali in vrgli na ogenj. Imel je zdravo srce in ni mogel umreti, zato so ga privezali še za rep konju in ga vlačili sem ter tja.« Ko so decembra 1942 semiški vaški stražarji iz jame pri Gradniku dvignili truplo profesorja Ovna, ni bila opravljena uradna obdukcija, toda tisti, ki so imeli opravka s truplom, in svojci, so na njem videli ožganine in druge znake mučenja. Ljudje iz okolice Brezove Rebri se spominjajo, kako so tudi nekateri sokrivci teh mučenj ob določenih prilikah o tem govorili. Ni bilo čisto jasno, ali so se hoteli s tem hvaliti ali pa si olajšati vest.
Ni dvoma torej, da so mučenja zares bila. Težko je verjeti, da je bilo mučenje le pripomoček za boljše zasliševanje, za odkrivanje nasprotnikove organizacije, prej bi verjeli, da je bilo potrebno za dokazovanje zvestobe nekaterih mučiteljev, predvsem pa za vzbujanje strahu pri nasprotnikih in tudi pri somišljenikih. Verjetno je pri raznih opisih tudi kaj dodanega, vendar je očitno, da se je ritual pri umorih ponavljal. To je razumljivo tudi zato, ker so jih večinoma opravljali isti ljudje. Zanimivo bi bilo vedeti, od kod so pobrali tretiranje z ognjem in rezanje kože s črepinjami.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Obvestilo karabinjerjev o najdbi trupla Franca Tomca iz Primostka (AINZ 161/IV)

V knjigi dr. Ferenca Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, ki je izšla leta 1987, ima drugo poglavje naslov: Ljudska oblast od pomladi do jeseni 1942. Na koncu tega poglavja posveti avtor nekaj strani »napakam narodnoosvobodilnega gibanja na osvobojenem ozemlju in prizadevanju za njihovo odpravo«. Med največjimi napakami je našteto vojvodstvo, sektaštvo, neupravičene usmrtitve ljudi in neustrezen način usmrtitev, torej mučenje. Avtor pove, da »je o tem pisal zlasti belogardistični tisk in je danes resničnost vseh podatkov težko preverjati.« Da pa so takšni primeri bili, pričajo tudi odlomki iz Kardeljevih pisem. Tako je npr. 26. 7. 1942 pisal Ivu Ribarju - Loli, da so tudi primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razvedelo že med prebivalstvom in vrglo slabo luč na partizanskega borca. Tudi Boris Kidrič je v svojem poročilu centralnemu komiteju KPJ sredi decembra 1942 zapisal: »Naši pretiravajo glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in precej pomagale resnični beli gardi«. (T. F., Ljudska oblast … , str. 367)
Na naslednjih straneh že navedene knjige beremo, da so bili zaradi omenjenih napak nekateri partizanski funkcionarji celo kaznovani, vendar so bile kazni manjše, kot bi pričakovali. Med tako kaznovanimi je imenovan Dušan Pirjevec - Ahac, ki je za nas zanimiv tudi zato, ker je bil v tistem usodnem času v Beli krajini. Prav njega se je spomnil Kardelj v pogovoru z Vladimirom Dedijerjem 11. oktobra 1978, ko je povedal: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri drugi pa so zaradi takih zločinov bili ustreljeni.« (T.F. Ljudska oblast … , str. 374-375)
Kot primer takih zločinov nad ljudmi in njihovim premoženjem večkrat omenjajo komandirja udarne čete dolomitskega odreda Petra Cafuta - Gada. Od spomladi 1942 je bil pri dolomitskih partizanih in bil je znan po svoji hrabrosti in krutosti. Lastnoročno je opravil pokol Mravljetovih na Brezovici pri Ljubljani in še nekatere druge. Po neuspelem napadu na Šentjošt nad Horjulom, 24. julija 1942, mu je bilo zaupano vodstvo enote, ki naj bi se ves čas zadrževala okrog Šentjošta in ogrožala postojanko. Vendar je bilo to ogrožanje nekaj posebnega. Partizani se postojanke sploh niso dotaknili, pač pa so neusmiljeno pobijali ljudi iz okolice, večinoma take, ki niso imeli zveze z vaško stražo, in požigali njihove domove. Karel Leskovec, ki je v jeseni 1942 opravljal službo obveščevalca pri štabu dolomitskega odreda, je v knjigi Križpotja opisal, kako so se partizani sami »znebili« Gada. Nikjer ne omeni, da bi bil Gad morda obsojen zaradi dogodkov v zvezi s Šentjoštom, ampak pove, kako so v štabu odreda ugotovili, da je postal nevaren, ker je začel nagovarjati tovariše k uporu proti komandirju Turetu, in ga zato obsodili na smrt. Obsodba je bila izvršena v pozni jeseni 1942 med pohodom proti Hotedršici. Za konkreten dokaz, da dolomitski partizani Gadove »odstranitve« niso vzeli kot kazen zaradi okrutnega uničevanja šentjoške okolice, so poskrbeli oni sami. 20. novembra 1942 so v Zaklancu pri Horjulu odpeljali 65-letnega Janeza Dolinarja, njegovo ženo in dve hčeri, 60-letno sosedovo mater Ivano Zalaznik in njeno hčer ter 22-letno Marijo Fajdiga, torej enega družinskega očeta, dve materi in štiri dekleta. Pobili in zakopali so jih komaj en kilometer od vasi. Le nekaj kilometrov zračne črte od tistega kraja je bilo tedaj najvišje vodstvo partije in OF. Nikoli ni bilo slišati, da bi zaradi poboja sedmih nedolžnih ljudi iz Zaklanca bil kdo od njihovih morilcev obsojen ali vsaj klican na odgovornost.
Vrnimo se nazaj v Belo krajino. 26. junija 1942 sta bila poklicana v štab 5. grupe odredov in takoj aretirana takratni komandant belokranjskega bataljona Alojz Grčar in politični delegat krščanskih socialistov Stanko Kociper. Proti Grčarju je najhuje nastopil zdravnik dr. Mihelčič. Tožil ga je, da je oviral delo komunistov, preprečeval ali vsaj zavlačeval ukaze belokranjskega partijskega komiteja za likvidacije in se povezoval s krščanskimi socialisti. Na Kocipra se je zgrnil cel plaz obtožb: Jezeršek, ki je kot delegat partije prišel v Belo krajino hkrati z njim, ga je tožil, da je na mitingu v Jugorju govoril samo o verskih vprašanjih, Sovjetske zveze pa sploh ni omenil, da je preprečil aretacijo nekaterih denunciantov, da si lasti kontrolo nad komandirji in politkomisarji in nad delovanjem čete; Bahor mu je očital, da bo treba po vaseh, kjer je on imel mitinge, ponovno obdelati teren, ker je sektašil s tem, da je popolnoma ignoriral partijo in na prvo mesto postavljal verska vprašanja. (Slovenski dom, 15. 5. 1943, AINZ 110/B-II 244937) Iz teh obtožb se kaže resnična slika takratnega vodstva belokranjske KP in OF, ki je bilo prepričano, da s poboji duhovnikov, kmetov, članov Katoliške akcije in drugih preprečuje državljansko vojno, ki pa jo je že samo začelo – prav s temi poboji. Bilo je tako, kot je v nekem pismu Ribarju zapisal Kardelj: »Večina jih skoraj niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak (je zanje pomembna le) revolucija, ZSSR in Stalin«. (T. F., Ljudska oblast …, str. 363.)

Po odbodbju Brezove Rebri

Brezova Reber je ostala v spominu ljudi prav zato, ker je bilo tam morišče in grobišče. Če bi bilo tam samo nekajmesečno partizansko taborišče, bi bilo morda ohranjeno v kaki monografiji, drugače pa bi bilo kmalu pozabljeno. Terezija Lončarič bi se po dvajsetih letih življenja v Argentini, če bi sploh bila tam, spominjala rojstnega doma v Rosalnicah in lepih domačih običajev, zagotovo pa v mislih ne bi romala na pobočje Peščenika, če ne bi bil tam mučen in pokopan njen oče. Nečakinja duhovnika Kofalta do smrti ne bo pozabila, kako se je leta 1946 z mamo, Plutovimi in nekim moškim, ki ga dotlej nikoli ni bila videla, vzpela po pobočju Peščenika do kraja, kjer se je neznanec ustavil in pokazal: »Tu ležijo, tu kopljite!« S tesnobo v srcu je potem z golimi rokami pobirala stričeve posmrtne ostanke iz plitve jame in jih v nahrbtniku nosila na dolgi poti do domačega pokopališča na Krvavčjem Vrhu. Tudi Plutovi so tedaj prenesli kosti svojih staršev v družinski grob. Pod Peščenikom so ležale v istem grobu kot Kofaltove. Vse so opravili v tihoti in na hitro. Niso se oglasili zvonovi, ni bilo duhovnika, da bi blagoslovil izmučene kosti, in ne sorodnikov ter sosedov, da bi jih pokropili z blagoslovljeno vodo. Vsaj nekateri sovaščani so vedeli za ta dogodek, pa so se naredili, kot da niso videli in ne slišali. Je bilo menda tako za vse bolj prav. Tak je bil tisti čas. Tudi za poboj domobrancev se je vedelo, pa se o tem ni govorilo, kot da ga nikoli ni bilo.
Brezova Reber je opravljala svoje »poslanstvo« komaj dva meseca, pa je zapustila za seboj neizbrisne sledove. Jeseni 1942 so tudi v Beli krajini nastale postojanke vaških straž. Po padcu Suhorja zmagovalci ujetnikov niso vodili na Brezovo Reber kot nekaj mesecev pred tem župnika Raztresena, ampak na Popoviče na hrvaški strani. Ena od nalog vaških straž je bila tudi ta, da odkrijejo grobove žrtev komunistične revolucije in jih prenesejo v blagoslovljeno zemljo. Tako so semiški stražarji že decembra 1942 iz brezna pri Gradniku dvignili posmrtne ostanke profesorja Ovna, jih prenesli v Semič in nato pokopali na pokopališču pri cerkvici sv. Duha. Zima je potem za nekaj mesecev zaustavila iskanje grobov, ko pa je spomladi 1943 odlezel sneg, so se spet lotili te naloge. 1. aprila so s Kleča prinesli ostanke Marice Nartnikove, nato pa so se namenili raziskati še Brezovo Reber. Pri vaški straži v Semiču so bili tudi fantje iz vasi pod Peščenikom, ki so marsikaj vedeli o tamkajšnjem grobišču ali pa vsaj poznali njegovo lokacijo. 7. aprila 1943 se je patrola iz Semiča odpravila proti Brezovi rebri, toda pri Osojniku je naletela na partizansko zasedo in v spopadu je padel 17-letni vaški stražar Jože Golobič s Kala, ki je kot domačin gotovo poznal pobočja Peščenika. 28. aprila so semiški stražarji pri vasi Brezova Reber nepričakovano zadeli ob Šercerjevo brigado, ki je prav tisto jutro prišla z dolenjske strani Gorjancev. V tem boju so padli štirje vaški stražarji, med njimi Anton Dajčman s Kala in Janez Mavsar iz Potokov. Radko Polič je zapisal, da je brigada potem »ostala na podgorjanskem in metliškem območju Bele krajine do 27. maja 1943 in imela še več spopadov s semiškimi belogardisti«. (R. P. Belokranjski odred, str. 413.) Na pobočjih Peščenika je neprestano prežala nevarnost, saj je preko njih vodila partizanska »cesta« z gorjanskega dela Bele krajine na roško stran. Raziskava grobišča se je tako odmikala iz meseca v mesec in kaj kmalu je prišel 8. september, ko je za skoraj pol stoletja postala popolnoma nemogoča, kajti v Beli krajini je že nastopilo obdobje komunističnega totalitarizma.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Morišče Brezova Reber s križem

V novih razmerah v Beli krajini resničnih ali domnevnih nasprotnikov ni bilo več treba voditi na Peščenik in privezovati na bukve, ampak so bili zanje na razpolago sodnijski zapori v Črnomlju. Seveda so bili ti zapori takoj po kapitulaciji Italije premajhni, saj se je nova oblast lotila zadev, ki so drugod lahko prišle na vrsto šele maja 1945. P. Jože Žabkar nam je v svojih Izpovedih zapustil nekaj slik o delovanju te nove oblasti. Poglejmo vsaj nekatere! 29. marca 1944 … Mavsar me je prišel iskat: »Trije so bili obsojeni na smrt, ali bi jih šel spovedat.« Hitim v ječo v poltemi, vodi me straža, ropot zapahov, rožljanje ključev celice št. 5. Moški okoli 40 let, oče petih otrok, joka in mi stiska roko, dve dekleti v črno oblečeni. Solza in strah mi silita v oči, ko sem sedel na prično, objel spovedance, na smrt obsojene, in jih absolviral. »Ego te absolvo … « In pa nedolžni smo, nič nismo krivi, pozdravite mi ženo in otroke, pozdravite mi mater. – Moral sem iz ječe. Čez nekaj ur bodo ta življenja strta. Spal nisem celo noč … 30. marca. Meni je prišel sodnik dr. Boris Kocjančič javit, da so bili oni trije ustreljeni in zakopani na pokopališču na Butoraju včeraj ob 9. zvečer. Obisk, ki mi je še teh par las dvignil pokonci. Sem od Majerja pa je prišel s puško na rami Mavsar s štirimi vojaki. Izvršili so eksekucijo. (Izpovedi, str. 117.) 10. septembra – nedelja. Imel sem prvo mašo, takoj nato pa v sodne zapore v ljudski šoli, kjer sem previdel na smrt obsojenega župnika Josipa Pravharja. Povedal sem mu, da je bila njegova prošnja za pomilostitev zavrnjena in da bova poravnala račune z ljubim Bogom … Ko sem odhajal, mi je krepko stisnil roko, pogoltnil vso bol v srcu, se mi nasmehnil, dvignil roko proti nebu in rekel: »Tam se vidimo!« Takoj nato sem se odpeljal k podružnici v Rodine na žegnanje. Ko sem se proti večeru vrnil v Črnomelj, me je čakalo naročilo, naj hitro grem v zapore, ker me župnik želi še enkrat videti. Vedel je: nocoj me bodo odpeljali na zadnjo pot. Jamo so naročili ob 10h in sicer »za nekega Švaba, ki da je mrtev«. Pa na takem prostoru, ki je proč od naših ljudi. Opet je skopal jamo ob zidu … Zadnjikrat sva se še vse pomenila: bil je zelo miren, bolj kakor pred odhodom vlaka kakšen železničar. Do vrat me je spremil in še enkrat stisnil roko: »Na svidenje nad zvezdami.« In potem sem šel domov. Čudno tesno mi je bilo pri srcu. Ob 9.10 zvečer je padel lahen strel … Celo noč nisem spal, tako sem bil razburjen. Ivanka ga je srečala, ko so ga peljali v Vojno vas. Imel je roki zvezani na hrbtu in šel je pogumno smrti naproti. Vrgli so ga v izkopano jamo, slekli so ga, samo srajco in spodnje hlače so mu pustili in rožni venec dali na prsi. Opet ga je našel ob 6h zjutraj v jami nezasutega. Spoznal je v njem pokojnega župnika in ga je zasul. Žal da ni imel nobene rakve na razpolago, da bi ga dali noter. (Izpovedi, str. 131–133.)
Kljub uradnemu sodstvu in eksekucijam, kot jih opisuje p. Žabkar, so se v Beli krajini tudi po septembru 1943 ob posebnih prilikah še posluževali načina dela, ki so ga bili vajeni z Brezove Rebri, to je iz časa, ko Bela krajina še ni bila »osvobojeno ozemlje«. Res je, da to pravzaprav ne spada k temi Kako se je začelo na Brezovi Rebri, vendar bomo zelo na kratko omenili smrt treh belokranjskih duhovnikov. Viniškega kaplana Ivana Salmiča so vzeli 13. novembra 1943 ob dveh popoldne kar pred župniščem, ko se je sprehajal in molil brevir. Odpeljali so ga v gozd pod cerkev na Žežlju in kmalu se je od tam zaslišal strel. Podobno so naredili z Jožefom Pokornom, župnikom v Preloki. Odpeljali so ga 15. novembra 1943 ponoči in ga umorili nekje v gozdu med Adlešiči in Črnomljem. In še enega duhovnika so se na tak način znebili na »osvobojenem« ozemlju, kjer je tedaj delovala verska komisija in urejala odnose med duhovniki in novo oblastjo, kot se je reklo tedaj in še štirideset let kasneje. V Semiču je že več let pred vojno župnikoval p. Rajner Erklavec. Tudi v času vojne je ostal med svojimi farani. Z njimi je nosil bremena okupacije in revolucije. Med nemško ofenzivo oktobra 1943 je bil na svojem mestu in je pomagal vsem, ne glede na njihovo politično pripadnost ali nazorsko opredeljenost, kolikor mu je seveda bilo mogoče. Septembra 1944 so p. Erklavca ponovno zaprli. Čez nekaj časa se je za njim izgubila vsaka sled. Kasneje se je zvedelo, da so ga v pričakovanju nekega napada skupaj z več drugimi jetniki odpeljali proti Gorjancem. To naj bi se zgodilo konec novembra 1944. Njegov grob je menda na neki njivi blizu Suhorja. Tako grobovi niso posejani samo na pobočju Peščenika, kjer od leta 1990 nanje opozarja vsaj skromen križ, ampak tudi na drugih krajih, kjer niti dvanajst let po zlomu totalitarizma nanje ne spominja nobeno znamenje.

Resnica se ne da izbrisati

Morda je prav, če se ob koncu spomnimo še na to, da je letos šestdesetletnica Brezove Rebri. Pred šestdesetimi leti so torej bili posejani grobovi po pobočju Peščenika in tudi v pokrajini pod njim. Šestdeset let je v človeškem življenju dolga doba, marsikdo je sploh ne dočaka. Tudi za zgodovinski spomin, ki je vezan na človeka, tako obdobje ni brez pomena. To dejstvo nam stopi pred oči, ko pomislimo, da so bile vsaj štiri petine tega obdobja izrazito nenaklonjene ohranjanju verodostojnega spomina, še več, spomin na take kraje, kot je Brezova Reber, so skušali zatreti s tem, da so jih naredili za tabu. Ko bi bil v prvih letih po vojni narejen temeljit popis vseh, ki so med vojno ali prve mesece po njej postali žrtve te ali one strani, ne bi bilo težko ugotoviti, kdo je pokopan na Peščeniku, kdo pa na neki njivi pri Suhorju. To se seveda ni zgodilo, kljub temu pa se je ohranil spomin tudi na tiste, o katerih se javno ni smelo govoriti, še manj pisati, razen o njihovem »izdajavstvu«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Divji svet Brezove Rebri

V naši zgodbi smo skušali povedati vsaj del resnice o pomorjenih na Brezovi Rebri. Kakšen greh so jim lahko dokazali? Nekaterim vsaj to, da so bili idejni nasprotniki komunizma, da so si odpor proti okupatorju in osvoboditev domovine predstavljali drugače, kot je to videl Ivan Novak - Očka, drugim niti tega ne. Koga je izdala Marica Nartnikova, ko je v samotnem Rožnem Dolu pripravljala otroke na prvo obhajilo in spodbujala dekleta k izobraževanju, da bi bile nekoč dobre matere in gospodinje? Ali je bila v tistem času, v razmerah sovražne okupacije, možna večja izdaja, kot so se je lotili možje s Peščenika, ko so čas sovražne okupacije izkoristili za vzpon na oblast in se zato lotili fizičnega iztrebljanja svojih nasprotnikov, ki so večinoma bili le potencialni nasprotniki? Koliko dragocenih domačih ljudi so pobili na Brezovi Rebri in drugod, preden so konec julija napadli Italijane na Hrastu, pa tudi s tem povzročili večjo škodo vaščanom kot pa okupatorju.
Pred kratkim mi je slučajno prišla v roke odločba, s katero je Upravna enota Ljubljana zavrnila neko prošnjo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi te zavrnitve je povedano sledeče: Zakon o žrtvah vojnega nasilja v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 8. odstavku 2. člena isti zakon še določa, da je ob pogojih iz 1. člena žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega roditelj je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v pogojih za priznanje žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec … Iz potrdila Arhiva RS je razvidno, da je bil oče prosilca ubit 15. 7. 1942, ker je simpatiziral z be-ga … Ker stranka torej ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj so njegovega očeta ubili partizani, je upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.«
Upravni organ seveda ni mogel odločiti drugače, kot predpisuje zakon. Za nas v tem primeru ni toliko pomembno, da je bila zavrnjena zahteva prosilca po odškodnini, ampak nas predvsem skrbi stališče družbe do tega problema. »Bil je ubit 15. 7. 1942, ker je simpatiziral z be-ga.« Torej že naklonjenost do »be-ga« je bila tako velik prestopek, da so ga kaznovali s smrtjo, ali z drugo besedo, že nenaklonjenost komunistični OF, že nazorska usmerjenost, ki bi lahko pripeljala do take nenaklonjenosti, je bila dovolj za smrtno obsodbo. Na drugi strani pa je vse ovrednoteno kot boj proti okupatorju, tudi mučenje dekleta s Pribišja in matere s Krvavčjega Vrha naj bi bilo boj proti okupatorju. Seveda, ko bo konec počitnic, bodo poslanci v parlamentu spet ponavljali, da je nesmiselno in žaljivo govoriti o medvojnih žrtvah revolucije ali kaj takega pisati na njihovih grobovih, saj je med vojno bil samo čisti osvobodilni boj. Toda skromen križ med belimi skalami na pobočju Peščenika nemo priča o dogodkih pred šestdesetimi leti. Zgodovine se res ne da spremeniti in resnice ni mogoče izbrisati. Še tako podroben in obširen opis napada na Italijane na Hrastu ne more spremeniti dejstva o mučenju nedolžnih ljudi na morišču pri Brezovi Rebri in na mnogih drugih krajih. Resnica o tem se je ohranila v času najhujšega totalitarizma in tudi v bodoče ne bo pozabljena!