Avtor: Janez Grum

To reševanje konec maja 1945 je bilo na treh krajih in v dveh različnih dneh: na štabu petega korpusa v Porečah (Pörtschach) ob Vrbskem jezeru, v Vetrinju pri vojaškem poveljniku in v Celovcu pri vojaški vladi (Military Government).
Dne 30. maja je poveljnik petega korpusa gen. Keightly poklical Johna Selby - Biggeja, ki je bil v vojaški vladi namestnik komisarja, torej številka dve, in prav tako številka dve v ekipi angleškega Rdečega križa, ki je ob koncu vojne takoj prišel iz Italije v Avstrijo. General je po izmenjanih pozdravnih besedah takoj pozval Selby - Biggeja, da mora kot član vojaške vlade sodelovati pri predaji civilnih beguncev, ker obstaja povelje, da morajo biti vrnjeni. Selby - Bigge je to zahtevo odklonil. General mu je pri priči izrekel kazen, da mora zapustiti področje petega korpusa in oditi v Anglijo.Selby - Bigge je dejal, da bo to storil, a nato vrgel pred generala krepek adut, da bo v primeru predaje vetrinjskih beguncev izstopil iz vojaške vlade in v Angliji javnosti povedal, kako se je s prikrivanjem in lažjo izvršila predaja vojakov iz Vetrinja, in da je peti korpus obšel navodilo maršala Alexandra z dne 17. in 23. maja, naj bi bili vsi begunci s Koroške, tudi vojaki, odpeljani v Italijo, kozaki pa po dogovoru z gen. Eisenhowerjem v ameriško cono. Ob tem adutu je gen. Keightly odnehal in med vrati obljubil Selby - Biggeju, da civilni begunci iz Vetrinja ne bodo predani. (Prim. Ian Mitchell, The cost of a reputation, 1997, in Nikolai Tolstoy, The minister and the massacres, 1986, str. 297-300. Iz Tolstoyeve knjige smo prvič zvedeli za Selby - Biggejevo prizadevanje za rešitev naših civilnih beguncev.)
Po dani obljubi bi bil moral gen. Keightly takoj pisno sporočiti poveljniku šeste oklepne divizije, ki je v prejšnjih dneh vršila predajo srbskih prostovoljcev in slovenskih domobrancev, da razveljavlja povelje za predajo civilnih beguncev. A tega ni storil.
Drugi poskus rešitve civilnih beguncev, kot je že bilo kratko omenjeno, je potekal 31. maja od pete do sedme ure popoldne. Zdi se mi prav, da v prikazu tega poskusa rešitve civilnih beguncev sledim zapisu Dogodki v Vetrinju pred petimi leti, ki ga je po lastnih izkušnjah sestavil dr. Valentin Meršol v begunskem taborišču v Lienzu 1945, ko je bil spomin na dogodke še svež. Zapis je najti v Koledarju Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1951. – Dr. Meršol je bil v Vetrinju od 25. maja naprej predstavnik slovenskih civilnih beguncev – v polnem soglasju z njimi – pri majorju Paulu Barreju, dobrodelnem (welfare) oficirju, ki je od angleške vojaške vlade dobil nalogo skrbeti za hrano beguncem, za zboljšanje taborišča, pa tudi za njihovo varnost.
S tem preidem na potek reševanja.
Dr. Meršol je zapisal: »31. maja, na dan Sv. Rešnjega Telesa, ob drugi uri popoldne smo se major Barre, Miss Halding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer je bila ženska bolnišnica. Tam smo obiskali vse begunke, ki so bile tam zaradi bolezni ali poroda … Okrog pete ure popoldne smo se vrnili v taborišče. Pri pisarni nas je čakal g. Krištof, tolmač pri lt. (poročniku) Amesu (Krištof navaja Hames), ki je naročil, da mora Barre čimprej priti v pisarno k njemu, ker gre za vrnitev civilnih beguncev v Jugoslavijo. Tedaj sem prvič zvedel za namero, da bodo tudi civilni begunci vrnjeni.« (Franc Krištof mi je v Vetrinju povedal malce drugače, pa tudi v letošnjem pismu: »Naletim najprej na Meršola in mu zaupno povem, da gre za prisilno vračanje civilov v Jugoslavijo. Obvestim Barreja, da mora k Hamesu.«)
V naslednjem se drama zapleta. Dr. Meršol pove: »Čim sem to slišal, sem dejal majorju Barreju: ‘Torej je vendarle res, da Angleži vračajo begunce v Jugoslavijo, v mučenje in smrt. Prej so poslali vojake, sedaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja. Dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.’« Za tem omeni, da je major Barre »na ta očitek prebledel«. Malo kasneje pravi, da je bil Barre v pisarni pri Amesu »zelo bled in razburjen.«
Naj se na kratko ustavim pri tem. Sicer le sklepam, a s precejšnjo verjetnostjo, da se je major Barre ob Meršolovem očitku spomnil, kaj je 19. maja naročil predstavniku slovenskih beguncev (tedaj je bil to Marko Kranjc, starejši štajerski duhovnik, poznan kot bivši narodni poslanec v belgrajski skupščini, menda bil tudi član NO), da »naj opozori begunce, da ne bodo nasedali lažnivim vestem. (Dan ali dva pred tem je najbrž kakšen slovenski begunec v Celovcu slišal, da se Hrvatom pri Pliberku hudo godi, a vest se v taborišču ni kaj bolj razširila. J. G.). Nikomur se ni bati, da bi jih Britanci vrnili Titu … Prosil je, naj se to javno razglasi vsem našim ljudem, da slovenski begunci stoje pod britansko zaščito v vetrinjskem in v vseh taboriščih, kjerkoli bodo … Vsakogar, ki bi prišel motit red od zunaj ali pa bi med nami poskušal sejati razdor, moramo energično odstraniti iz taborišča.« Tako je poročal taboriščni list Domovina v taborišču 19. maja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Gregorij Rožman govori beguncem v Spittalu

Najbrž je major Barre po 19. maju še kdaj izrekel podobno naročilo, kakršno je bilo tisti dan. Ne more biti dvoma, da ne bi zvedel, da je Domovina v taborišču 23. maja poročala o zajetju večjega števila hrvaških ustašev in civilnih beguncev pri Svetni vasi v Rožu (Weizelsdorf), kar je dobra dva kilometra zahodno od mostu pri Strugah (seveda od starega nizkega, novi je visok in grajen v klanec).
O prizoru pri poročniku Amesu je dr. Meršol zapisal: »Prišedši tja, me je major vzel v pisarno lt. Amesa, čeprav je ta želel, da bi se razgovarjal samo z majorjem Barrejem, ker je zadeva tajna. Barre je Amesu pojasnil, da sem vodja civilnega taborišča in kot tak upravičen, da zvem vse, kar se tiče beguncev. Nato je lt. Ames vzel v roke neki dopis in rekel: ‘Imam odredbo, da se jutri 1. junija odpravi iz taborišča 2700 slovenskih civilnih beguncev, in sicer 1500 na postajo Pliberk, 1200 pa na postajo Maria Elend (Podgorje). Pripravljeni morajo biti že ob 5h zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih iz taborišča na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak.’«
Ne da bi čakal, kako se bo na te Amesove besede odzval major Barre, je nanje dr. Meršol izrekel ostre besede:
»Angleži torej vendarle pošiljajo slovenske begunce v Jugoslavijo, v roke komunistom, ki jih po do sedaj prejetih poročilih ubijajo. Vaša odredba mi dokazuje, da so bili domobranci vrnjeni v Jugoslavijo kljub vsem zanikanjem in trditvam, da so odpotovali v ‘Italijo’. Nisem mogel in ne morem verjeti, da bi bili Angleži, katere so Slovenci tako cenili in hrepeneli priti pod njihovo zaščito ter jim med sedanjo vojno reševali pilote, Angleži, katere sem v prvi svetovni vojni reševal in jim pomagal, zmožni, da svoje prijatelje, ki so nedolžni in katerim so obljubili zaščito in pomoč, pošiljajo v smrt. Prosim Vas, gospod major Barre, da podvzamete vse korake, da se to v bodoče prepreči.«
K tem besedam pristavlja dr. Meršol: »Lt. Ames je bil vsled mojih besed nejevoljen in je jezno pripomnil, da je to odredba komandanta divizije in da se v to jaz ne smem vmešavati.«
Za tem je major Barre napravil potezo, s katero se je tehtnica nagnila v prid civilnim beguncem. Bi rekel, da so ga k temu spodbudile tudi Meršolove besede. Četudi je bil Barre kot major precej starejši, je mladega por. Amesa prosil (!), da naj z izvedbo povelja počaka, da gre on (Barre) v Celovec na vojaško vlado, pa da gre z njim tudi dr. Meršol.
Za rešitev beguncev manj pomembne, a vendar omembe vredne so tudi naslednje Meršolove besede: »Imel sem vtis, da je do tedaj tudi major Barre sam bil mnenja, da so bili domobranci poslani v Italijo in da je danes prvič lahko jasno sklepal iz odredbe glede civilnih beguncev, da to ni res.« Vse bolj pomembne pa so bile besede: »Na poti v Celovec sem majorju Barreju očital, da so Angleži prelomili vse obljube in mednarodne obveznosti o azilu za begunce, ker so izročili domobrance in mnoge civiliste Jugoslovanom, ter ga rotil, naj pri vojaški upravi podvzame vse korake in napne vse sile, da preostali slovenski in jugoslovanski begunci, civilisti in vojaki ne bodo vrnjeni komunistom v Jugoslavijo. Major Barre je bil bled in silno razburjen. Videti je bilo, da ga je zadeva zelo pretresla.« K temu je pripomoglo tudi razočaranje, da ni bil obveščen, da je lt. Ames dobil povelje za predajo civilnih beguncev. (To omenja Barre v svojem rokopisu, kar navaja Corsellis v predavanju v Tinjah.)
Ker bi bil moj kratki povzetek naslednje scene manj razumljiv, naj še nadalje govori dr. Meršol: »Po šesti uri zvečer sva se pripeljala na Mil. Gvt. v Celovcu, kjer sva odšla takoj na oddelek za preseljene osebe. Tam naju je že čakal major Johnson, ki je bil telefonično obveščen, zakaj prihajava. Prosil sem ga, naj pomaga rešiti slovenske begunce, kar je po mojem mnenju dolžnost Angležev, saj so nas sprejeli pod svojo zaščito. Naročil mi je, naj počakam v predsobi, sam pa je z majorjem Barrejem odšel v pisarno. Čakal sem približno 30 minut. Major Barre je od svoje strani podobno informiral majorja Johnsona o vsej zadevi in ga prosil, da podvzame vse korake, da se civilni begunci ne vrnejo nasilno v Jugoslavijo. Slišal sem telefonirati na več strani.«
In še dr. Meršol: »Nato me je major Barre poklical v pisarno. Major Johnson mi je ponudil stol, me par minut molče gledal, nato pa rekel v prisotnosti majorja Barreja: ‘We decided, that civilians will not be sent to Yugoslavia against their will. Only those who wish to go, have to go.’ (Odločili smo se, da civilisti ne bodo poslani proti njihovi volji v Jugoslavijo. Samo tisti, ki to želijo, naj gredo.)«
Johnsonove besede so dr. Meršola, kot sam pravi, razveselile in se mu je zato »zahvalil s prisrčnimi besedami, da je s tem pomagal rešiti življenja in preprečil mučenje tisočev, saj so razmere v Jugoslaviji strašne, gotovo pa niso demokratične«. Na te besede ga je major Johnson ustavil rekoč: »Nikar me ne poučujte o razmerah v Jugoslaviji, ker jih jaz precej dobro poznam. Zato smo odredili, kot sem vam povedal.«
Kot pove dr. Meršol sam, se je čudil temu, da je rešitev za civilne begunce »prišla nepričakovano hitro«. Major Barre pa je med Johnsonovim telefoniranjem na štab šeste oklepne divizije v Celovcu in na štab petega korpusa uvidel, da je nekdo vplivnejši in z močnejšimi ugovori proti predaji civilnih beguncev skušal te rešiti že pred njim in dr. Meršolom. (Cf. Tolstoy, str. 297.)
Tisti vplivnejši, kot omenja tudi Tolstoy, je bil John Selby - Bigge, kar je omenjeno na prvi strani. Ker pa, da ponovim, gen. Keightly svoje obljube Selby - Biggeju ni sporočil šesti oklepni diviziji, in je povelje za predajo vseh beguncev, tudi civilnih iz Vetrinja, obstajalo naprej, je 31. maja ob 5h popoldne poročnik Ames hotel začeti priprave za izvršitev povelja. S tem je Selby - Biggejev nastop pri generalu izgubil svojo težo. Pridobil pa jo je spet med Johnsonovim telefoniranjem na omenjena dva kraja. Do tega telefoniranja pa ne bi bilo prišlo, če major Barre in dr. Meršol ne bi bila prišla k majorju Johnsonu.
Vendar odločitev, da predaje civilnih beguncev ne bo, ni bila napravljena zaradi Meršolovih besed pred majorjem Johnsonom, kakor tudi ne zaradi Barrejevih potrebnih pojasnil, ki so izzvenela v prid rešitvi beguncev.
»A vse to ne razloži dovolj, kako je bilo mogoče, da je vojska v 30-ih minutah razveljavila ukaz ‘poveljnika divizije’ (ukaz je bil dan od korpusa, J. G.) in ustavila premišljeno izdelan načrt – na željo nekega zaničevanega begunca (Meršol) in majorja ‘iz kolonij’ (kanadski Barre), ki je bil dodeljen ne zelo upoštevani vojaški vladi. Kanadski in škotski major (Johnson) … prav gotovo ne bi mogla rešiti vsega problema le na svojo odgovornost. Nekaj se je pač moralo dogajati za kulisami.« (John Corsellis, »Uspešen odpor proti prisilnemu vračanju«, predavanje v Tinjah 1995, v slovenskem prevodu objavljeno v brošuri Pričevanja, celovška Mohorjeva, 1996.) Corsellis je bil član kvekerske skupine in že od prvega dne v Vetrinju. Naj opozorim na njegova pisma o slovenskih beguncih, ki so bila objavljena v argentinskem Koledarju Zborniku, Buenos Aires, 1973–1975.)
Kaj se je dogajalo za kulisami, je povedano na začetku tegale zapisa, kaj verjetno pa so bili še kaki drugi oziri. Npr., verjetno bi del civilnih beguncev pobegnil v noči na 1. junij, kot je znaten del domobrancev zadnjega polka prejšnjo noč. Družine z majhnimi otroki pa bi nudile pretresljivo sceno, ki si je zaradi avstrijske javnosti angleška vojska ni želela.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Jesensko darilo bralcem Zaveze Mirko Kambič