Avtor: Blaža Cedilnik

Jolandi Čeplak so se zasolzile oči od sreče, ko je stopila na stopničke, potem pa, … saj veste, kako je šlo naprej.
Z možem sva obiskala World trade center v Baltimoru. Kljub pozornemu ogledovanju zastav nisva našla slovenske zastave. Ko sva zatežila receptorju, sva mu morala najprej razložiti, kaj je to za ena država, potem je pogledal v katalog in odšel do nepregledne množice rdeče-belo-modrih zastav, zamahnil z roko proti njim in malomarno rekel, da mora biti pač ena od teh.
Celo Lačni Franz, ki je sam precej rozast, če ne celo rdeč, je rekel, da smo imeli ob osamosvojitvi edinstveno priliko, da izstopimo iz roza-belo-plavega kluba.
Prav gotovo se še spomnite oglasa »Slovenija, moja dežela« in značilnega lipovega lista. Naivno smo razmišljali, da bo ta simbol ostal, da nas bodo vsaj preko njega prepoznali. Pa, ni šans! Zamenjali smo ga z nekimi neprepoznavnimi rožicami, ki imajo nekakšen silno globok pomen, ampak, žal, ima še cela vrsta držav (bivših komunističnih držav) prav podoben, če ne celo vsaj na prvi pogled popolnoma enak simbol.
Pa naš denar. Tolar. Nekateri naglašajo na o, drugi na a. Včasih ne veš, ali nekdo govori o našem denarju ali denarju Združenih držav.
Da o grbu niti ne govorimo.
Navzven smo se torej utopili v množici držav, čeprav bi kot nova država, povrh vsega pa še majhna, da se jo na zemljevidu komaj opazi, morali poskrbeti za prepoznavnost. Za lastno identiteto. Za jasno identiteto. Takšno, ki se vidi z aviona.
Kaj pa navznotraj? Smo se kaj spremenili. Smo kaj spremenili. No, ja. Inflacija je pa le manjša, kot je bila v skupni državi. Pa še kar nekaj drobnjarij. Ampak, človek bi lahko rekel, odkar pomnim, je Drnovšek predsednik vlade. Prej jugoslovanske, zdaj slovenske. Tisti kratek čas, ko je bil na tem mestu Peterle, izgleda z današnje pozicije tako kratek, da se komaj spomniš, da je bilo res. Na vseh ostalih mestih pa cirkulira ena in ista posadka. Jaz bi zamenjala kar vse. Zadost’ jih ‘mam!
Posebna perla pa je Kučan, ki je pa res na oblasti, odkar pomnim. Predsednik države ali partije, saj je vseeno. Ves čas je čisto na vrhu. In skrbno pazi, da se ne bi kaj spremenilo. Da se ne bi kakšen čuden patron vrinil v vrste posvečenih.
Po desetih letih in več Kučanove vladavine bi človek pričakoval spremembo na tem mestu, spremembo, ki bi po svoje prispevala tudi k prepoznavnosti Slovenije kot države. Nekoga takega, ki mu novinarji ne bi lezli tja, kjer izgubi hrbet svoje pošteno ime. Saj vendar nujno potrebujemo spremembo. Kot ljudje in kot država. Sprememba je vendar življenje. Pa se predsedniški kandidati, vsaj tisti, ki imajo po javnomnenjskih raziskavah (raziskavah za oblikovanje javnega mnenja) realne šanse, od sedanjega predsednika države (predsednika od vekomaj) komaj kaj razlikujejo. Barbara Brezigar gotovo predstavlja tak svež veter, pa najbrž še kdo od neodvisnih (zares neodvisnih) kandidatov. Po ustavi imajo vsi enake možnosti, da so izvoljeni. Ampak. Drnovška vidimo vsak dan po nekajkrat na televiziji, Arharja tudi, posebej ob aferi z Vzajemno. Za druge pa slišimo samo, če na široko odpremo ušesa in skrbno prisluhnemo vsaki izrečeni besedi ali preberemo vsako, še tako drobno napisano besedo. Torej človek, ki se posebej ne posveča tej predsedniški tekmi, ne bo poznal nikogar drugega. Pa smo tam.
Berem Ono. Ona. Živeti kot ženska. Krasno. Končno. Enake možnosti. Enaka plača za enako delo. Več žensk na mestih odločanja v gospodarstvu, predvsem pa v politiki, v vladi, v parlamentu. Morda celo na predsedniškem stolčku? Vladnem. Državnem. Zdaj imamo končno revijo, ki žensk ne potiska za štedilnik, na mesto ekskluzivne varuške otrok in še, bognedaj, v cerkev. Vrle novinarke in seveda novinarji (enake možnosti!), predstavnice in predstavniki sedme sile, bodo seveda zastavile in zastavili vso svojo »silo«, vso svojo moč in energijo, izkoristile in izkoristili bodo vse možnosti, ki jim jih daje ta revija kot tedenska priloga najbolj razširjenega slovenskega dnevnika, da bomo vsak mesec, vsak teden, vsak dan, vsako uro, vsako monuto bliže tej vzvišeni ideji: Enake možnosti za oba spola.
Ja. Ampak. Zakaj, za hudiča, se povsod pojavi ta ampak. Če moški ves mesec gara za strojem in napraska tako šestdeset tisočakov, je seveda prav, da njegova sodelavka, ženska, z enako kvalifikacijo, napraska prav toliko. Tu ni nobenega ampak. Ampak ampak se pojavi tisti hip, ko gre za podporo k postavitvi, k izvolitvi žensk na mesta odločanja, v gospodarstvu, še bolj pa v vlado, v parlament, za predsednika države. Seveda isti ampak obstaja tudi za moške. Ampak, ker je moških kandidatov vedno dovolj, ampak ne vpliva na njihovo število na teh mestih. Problem pa je z ženskami, s kandidatkami torej. O tem nam govori tudi to, da je treba sprejemati nekakšen »Krovni zakon o enakih možnostih« in dejstvo, da obstaja urad za enake možnosti in da se razna civilna združenja borijo za enake možnosti. Ampak za enake možnosti za oba spola iste barve. Nikakor pa ne enake možnosti za vse, da ne bo pomote.
Ampak takoj ko se pojavi ženska, kandidatka torej, in se zanjo zavzame ali jo podpre kak janševec ali bajukovec, je oplela. Nihče ji ne bo pravzaprav nič hudega storil. Tudi mediji ji ne bodo nič storili. Nič nagajali. Nič grdega pisali ali govorili o njej. Preprosto nič. Ignorirali jo bodo. Ni je. Ne obstaja. Neoseba. Zrak.
Drnovšek in Arhar. Oba favorita. Oba srečna, da imata enakovrednega nasprotnika. Barbara Brezigar. Vosek. Zrak. A sploh obstaja? Kdo jo šmergla.
Predprejšnjič (Manipulacija ali volitve predsednika države) sem omenila, kako je Vesna Godina, eminentna kolumnistka One, nestrankarska in nepolitična oseba, v intevjuju ob vprašanju, če vidi kakšno žensko na mestu predsednika države, premišljevala in bulila v zrak. Barbare Brezigar seveda ni mogla videti. Gledala je skoznjo. Kot bi jo naredil glažar, smo rekli za take, ko smo bili majhni. Kako naj bi jo le videla, če je pred nedavnim napisala recept zoper Janšo. In najbrž zoper vse, kar se da na kakršen koli način povezati z njim. Po dolgem prerekanju sama s sabo: Ja. Ne. Ne. Ja. Ne. Ne. Ne vidim je. Ja. Ne. Itd. je nenadoma izbruhnila: Ja. Vidim jo. Seveda jo vidim. Viko. Viko Potočnik. Če bi imela podporo v stranki. Itd. Itd. Itd. Ve se, kdo jo bo podprl. Staro in mladokomunisti in simpatizerji. Prava ženska, prava barva za na pravo mesto.
Barbara Brezigar je torej kandidatka z napako, s prej omenjeno napako. Torej nima šans. Pravzaprav z dvema napakama. Poleg tega je ženska. Kdo bo volil žensko, pravi moj znanec. Torej spet nima šans. Čeprav: enake možnosti za oba spola. Seveda, ampak le, če sta oba spola iste barve. Seveda, ampak le, če sta oba spola prave barve. Če sta torej prava. Če sta torej »naša«. Kot ženska bi morala biti še bolj prave barve, še bolj »naša«.
Torej krovni zakon in iz njega izvirajoči zakoni in podzakonski akti še zdaleč ne bodo dovolj, da bi imeli vsi enake možnosti. In ne gre samo za enake možnosti obeh spolov, ampak tudi za kakšne druge enake možnosti. Za enake možnosti ljudi istega spola. Za enake možnosti nasploh.
Kdor bo podprl ali volil Barbaro Brezigar ali njej podobne, je Slovenček.
Torej, prvotna varianta je bila derbi Drnovšek – Arhar. Zdaj pa se je nekaj zameštralo. Kar naenkrat z Drnovškom nekaj ne štima, Arharja so pa že skoraj skenslali s to Vzajemno. To so krasno pripravili. Ponudili so mu plačo in on jo je vzel. Namesto da bi rekel, čakajte, čakajte ljubčki moji. Tako pa ne gre. Da bi imel jaz takšno plačo. O, ne. To pa ne. Dajte mi dobrih sto jurjev, pa smo zmenjeni. Naredila sem nekakšno anketo med sorodniki, prijatelji in znanci in so vsi brez izjeme odgovorili, da bi vzeli takšno plačo, če bi jim jo, seveda, kdo ponudil. Pri Arharju je to prišlo še kako prav. Vsi ljudje so ponoreli od njegove silne plače. Skoraj nihče ga ne bo volil. Ja, ja. Najbrž je kaj rekel ali pa kaj ušpičil. Torej vse tako kaže, da s prej omenjenim derbijem ne bo nič. Vsekakor se je začela nekakšna topogledna gonja po medijih, kajti če tadva odpadeta, ima šanse celo vosek, Barbara Brezigar. To pa se nikakor ne sme zgoditi. In zdaj na veliko govorijo o Viki Potočnik, ki se bo znala zoperstaviti Barbari Brezigar, ki bo boljša od koga drugega za borbo z njo. Zanimivo! Prej je niso niti omenjali, zdaj pa je kar naenkrat postala nevarna. Tako nevarna, da je treba poslati po Martina Krpana, pardon, Viko Potočnik, da ji bo kos.
Se pa že prav veselim časa, ko bo kandidirala Vika, pardon, Viktorija Potočnik. Uau, to bo zabava! Revija Ona bo ponorela, Vesna Godina bo ponorela, Hanžek bo govoril o človečanskih pravicah in v zvezi z njimi o enakosti obeh spolov, »povsod se bo smehljala s slike«, v vseh časopisih, da ne govorim o televiziji in radiu.
P.S. Ljudje! Podprite zares neodvisne kandidate s svojimi podpisi, da bodo imeli vsaj možnost, da se predstavijo, da povejo, kaj jim v naši ljubi deželici manjka, kaj mislijo o predsedniku države. Naredimo vsaj enake možnosti za kandidaturo, če že ne moremo narediti enakih možnosti za izvolitev. Namreč, sama mislim, da še vedno pretresajo kroglice.