Avtor: Janez Ozimek, Ivan Makovec, Zdenko Zavadlav, Tine Velikonja, Alojz Leon Legvart, Anton Petkovšek

Uvod

Novo leto je, kar je, SREČNO NOVO LETO 1988 nič drugačno od prejšnjih. Zakaj bi se moral veseliti, ker sem se še za eno leto postaral. Pa praznična preobjedenost in lenoba. Pri polnočnici je bila taka gneča, da sem ostal pred vrati in hitro odnehal. Dopoldne sem premetal pošto in preletel božične in novoletne želje. Ni me zares zanimalo, kdo se je oglasil in kaj napisal, saj so bili stavki tradicionalni in splošni. Na stran sem dajal samo pošto tistih prijateljev ali znancev, ki sem jih bil na neki način pozabil. Še vedno ne bo prepozno, če jim odpišem naslednje dni. Vljudnost bi zahtevala, da se oglasim tudi hvaležnim bolnikom, pa za večino ne vem, kje so doma. Po kosilu bo na vrsti novoletna turneja v smučarskih skokih. Ne kaže, da bom zdržal do konca. Stisnilo me bo že med prvo serijo. Reporterjeve pripombe bodo pravljica za lahko noč. Potem pa na lepem pismo s prijaznim sporočilom: »Petnajst let je minilo, kar ste me imeli v rokah. Zdrava sem in čutim, kot da sem se ponovno rodila.« Milka Tainta in ime kraja – Dol pri Hrastniku!
Dol pri Hrastniku, Teharje, Dol pri Hrastniku! Ko sem se bil daljnega 9. avgusta 1945 vrnil iz teharskega taborišča, sem se zavedal, da sem bil z eno nogo že čez reko, ne pa, čemu sem bil priča. V tifusni vročici nisem dojel, da tistih, ki sem jih videl zvezane zapuščati taborišče, ni več. V delovnih taboriščih so. Govorice so spodbujali novi oblastniki sami: »Globoko v gozdovih jih imamo. Odslužiti morajo svoj greh.« A nas, ki smo se vrnili iz tistega pekla, ni bilo mogoče dolgo vleči za nos. Ker tisto je bil pekel, kakor je slišati banalno in poceni, čeprav nas niso pekli na ražnju ali prešali s stiskalnico. Bolj smo doma prihajali k sebi, bolj se je začelo svetlikati tako nam kot tistim, ki so nas bili pripravljeni poslušati, da je imelo vsako dejanje svojo funkcijo, sprevržena govorica, prej bi dejal hudobno lajanje, sestavljeno izključno iz kletvic, ki nas je spremljalo podnevi in ponoči, ležanje na šodru na petek in svetek, lakota in žeja, klicanje vsakega posebej ter divje vezanje z žico z rokami zadaj in po dva skupaj, skrivanje pod plaščem noči in zarota molka o kraju, kamor naj bi jih peljali delat. Pa seveda tisto, česar nismo videli, pa izvedeli kasneje: razbijanje z orožjem po glavah med vožnjo, divje speljavanje ovinkov, da je zvezana človeška masa pljuskala z ene strani na drugo in so žice rezale meso in drobile kosti, udarjanje s kolci pri skakanju s tovornjakov, udarci s pestmi po glavah in brce z gojzarji po obrazih sedečih, slačenje obleke, sezuvanje čevljev, vodenje v manjših skupinah na morišče, nobenih masovnih eksekucij, samo hladnokrvno in premišljeno vodenje dvojic do roba jame in ležerno in malomarno ubijanje, ki so jim sledili samo stoki umirajočih in klokotanje njihove krvi.
Nisem vedel, da je Slovenski poročevalec 1. junija 1945 v dnevni kroniki mimogrede omenil tudi prihod transporta skozi Karavanke »s čez tisoč domobranci in njihovimi spremljevalci«. Ko bi bili morali novinarji naslednje dni o tako pomembnem dogodku postreči s podrobnostmi, so molčali, kot bi bili ob glas. Tisti, ki so jim prepovedali pisati o tem, so že vedeli, zakaj. Svojci domobrancev po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem so bili zaradi vsakodnevnih grdobij, s katerimi se je nad njimi izživljala nova oblast in njeni opričniki, tako na tleh, da novice sploh niso razumeli, ker je bila v popolnem nasprotju s tistim, kar jih je v njihovi bedi držalo pokonci, zavest namreč, da so so njihovi fantje in možje na varnem.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Kapelica z gotsko Marijo na Marnem Tine Velikonja

A avgusta 1945 je bilo že drugače. Čeprav nemočna in v vročičnih sanjah, sva bila z bratom Marijanom dva od tisoč preživelih domobrancev, ki smo se razpršili po Gorenjski, Notranjski in Dolenjski. S svojim povratkom in videzom smo dvignili alarm, ki se ga nismo zavedali. Midva sva v dobrih dveh mesecih shujšala na 30 kg, tresla naju je tifusna mrzlica, samo pogledati naju je bilo treba v obraz in telo, pa je bilo vse jasno. Zatulile so neslišne sirene in zla vest je kot afriška pošta preplavila slovensko deželo, neverjetna in surova, ki je dokončno odpravila vse dvome. Saj bi bili morali nekaj slutiti, bila so znamenja, ki se jih ni dalo spregledati. Že omenjeni časopisni zapis o vračanju in kasnejši molk. Pa besede, ki so bile izrečene v soboto, 26. maja 1945, torej nekaj dni prej, z balkona ljubljanske univerze, Titove besede, ki niso bile namenjene toliko množici, ki se je na Kongresnem trgu skrivala pod dežniki, ampak ponižanim in razžaljenim na poraženi strani. Besede, ki so bile sicer pesniško zavite in zanosne, niso dopuščale nobenega upanja ali dvoma: »Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Res je, da bi navadni ljudje laže razumeli, če bi pustili govoriti Ivanu Mačku - Matiji. Ker ne bi mogel iz svoje kože, bi udaril s pestjo po govorniškem pultu: »Porkaduš, v krtovo deželo smo jih seveda poslali, kam pa drugam; tudi tiste bomo, ki jih še dobimo!«

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Hrastniški hrib – Legenda: 1. Pustova kmetija; 2. Sedlo; 3. Križ; 4. Kapelica; 5. Pot med grobišči Tine Velikonja

Z boemskim klobukom pokriti Josip Vidmar in v brezhibno uniformo nališpani Kidrič sta Tita dobro razumela in mu servilno kimala. Vedela sta, da zadeva teče. Zagomila pri Grgarju, Zalesnika in Cvetrež pri Trnovem, Jama za Robom na Predmeji, Andrejčkovo in Ajharjevo brezno v Idrijskem Logu in druge jame po Primorskem so bile že do vrha polne, že skoraj teden dni so jih metali v protitankovski jarek v Tezenskem gozdu in vozili na Pohorje, Košnica je postala že celjska zgodovina, na njihovem Golovcu so napolnili prav vse, kar je bilo skopano, in so se že ozirali drugam, mrliči pri Lancovem so dvigali neznosen smrad, Krakovski gozd je postal zaradi muh zaprti teritorij, v Kamniški Bistrici in Mariji Reki vseh mrličev sploh še niso utegnili zakopati, motorji tovornjakov, namenjenih k Brezarjevemu breznu, so bili že prižgani. A Krim in Mežaklja, Kočevski Rog, Grčarice z okolico, dolina Poljanske Sore, Stari Hrastnik, Žančani, Mostec pri Brežicah, Slovenska Bistrica in drugi kraji, so še požrešno čakali na svoje porcije.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Kužno znamenje na Marnem iz leta 1660 Tine Velikonja

Za večino morišč sem izvedel šele v zadnjih petnajstih letih. Edino Kočevski Rog je že po nekaj mesecih začel buriti domišljijo. A preživeli s Teharij smo vedeli, da se Kočevski Rog skriva tudi v bližini Celja. Znali smo računati. Tovornjaki so se vrnili že čez tri ure, kar je pomenilo, da je bilo do morišč največ uro počasne vožnje. Potem je padla beseda Hrastnik, kasneje so se jim pridružili še drugi kraji v bližnji in daljni okolici: Marno, Krištandol, Dol pri Hrastniku, Brezno, Huda Jama, Košnica, Griže. To bo pravo!
Dol pri Hrastniku torej. Odpisal sem. Najprej običajne želje za novo leto, potem pa: »Z menoj je nekaj podobnega kot z vami. Tudi jaz se živo zavedam, da mi je bilo življenje podarjeno in da ga drugič živim. Po koncu vojne leta 1945 sem bil namreč v taborišču Teharje. Od tam so vozili neznano kam domobrance. Zdaj se govori, naj bi bilo to blizu Dola pri Hrastniku. Če morda veste ali ste slišali, kje so ti kraji, bi vam bil zelo hvaležen, če bi mi povedali zanje, še bolj pa, če bi mi jih pokazali.« Odgovor je prišel že v enem tednu in bil pritrdilen: »Nekaj mi je poznano. Ko bo skopnel sneg, bomo veseli, če nas obiščete.«
Ko smo se srečali, se zima še ni poslovila. Na mraz sem računal, ne pa, da bo dan tako kratek. Za volan se je usedel mož Janko, jaz poleg njega, gospa Milka resna in tiha zadaj. Ustavili smo pri kapelici. Moral sem se z nosom dotakniti stekel, da sem videl, komu je posvečena. Sočutna. Velika in stroga. Potrebovala bi obnovo. Na hrib bo šla z menoj samo gospa, ata pa bo počakal pri avtomobilu. Potok je Brnica, to pa tista kmetija, pri kateri so jih odlagali. Cesta vodi kar skoznjo, poslopja na desni in levi, na koncu toplar. Pred nekaj stoletji je bila to edina kolovozna pot z Dola v Hrastnik. Spodaj v soteski je bilo prostora samo za potok. Če so se bili vozniki odločili za naravnost in navzdol, so morali kar po strugi. Tale zgornja je bila pred vojno občinska cesta. Čeprav je šla po dolini banovinska, so ljudje raje hodili po zgornji, zlasti otroci v šolo. Odkar se je zgodilo, kar se je, je zakleta. Čeprav nikjer ne piše, da bi bilo po njej prepovedno hoditi, je prazna. Cesta se zoži v kolovoz, ta pa se strmo vzpenja levo v breg in omaga na sedlu. Ob njej stare jablane. Na prelazu zagledam Kum, kot bi bil v dosegu roke, spodaj pa Hrastnik. Stara pot pelje naprej in navzdol.
Nad sotesko 60 m visoka Dolinškova skala. Po njihovi gostilni je dobila ime. Na njej so našli ostanke gradu Freudeneck. Kje so tisti časi! Kakšen promet so imeli. Oče je vsak teden obrnil vagon vina, pol iztočil sam, drugega pa prodal birtom po dolini. Kako bi knap brez pijače! Ko se je maja in junija leta 1945 dogajalo tisto, so poslušali nočne krike, vpitje in strele, ki so odmevali s hriba. Predvsem strele, ne v rafalih, v presledkih, ni jih hotelo biti konec. Tudi pri njih so se ustavljali, preden so se lotili posla. Pili so in se glasno hvalili, kako dobro jim gre od rok. Niso podrobno razlagali, s čim se ukvarjajo. Ko bi le videli njihove pijane in zadovoljne obraze, ko so odhajali. Vojska in tisti mulci. Potem je leta 1961 v dolino zdrvel plaz, zaprl Brnico in cesto proti Rimskim Toplicam. Lotil se je tudi njihove hiše in z gostilno je bilo konec. Na hitro so se morali izseliti. Še dobro, da jih ni zasulo. Za ljudi je bil glavni krivec dinamit, ki so ga metali v jame. Bolj bo držalo, da so povsod, kjer se je pokazalo, da premoga zmanjkuje, na hitro izropali preostalo in se umaknili.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Samotna Pustova kmetija na Brnici Tine Velikonja

Ne bo šla z mano, vrnila se bo k možu in počakala tam. Sem ne hodi rada. Naprej ni varno. Strmi breg je Hrastova reber, spodaj so še njive in travniki, navzgor pa gmajna, prav na robu pa tistile mogočni hrasti. Za njimi so jame. Svet se z njimi vred prevesi v travnik, na njem pa je rudniški sadovnjak. Lahko grem po kolovozu do kapelice. Za njo je smrekov gozd. Tam še ni bila. Moram pohiteti, če nočem, da me bo ujela noč. Kar naprej in v hrib do kamnoloma. Ne bo se mi udrlo, čeprav piše na tablah, da se svet podira in so jame nevarne. Če me bo kdo ustavil in vpraševal, kaj iščem na prepovedanem kraju, naj mu rečem, da iščem bližnjico na Kal in Mrzlico. Če mi ne bodo verjeli, naj se izgovorim, da je cesta od Blat navzgor lepa in se da tudi po temi priti do koče.
Res me bo lovila noč. Nisem vedel, kaj in kje naj iščem. Nikjer žive duše. Po rebri me zapuščeni kolovoz res pripelje na travnato teraso z nasadom starih jablan. Jame so predvsem na robu, navzgor po pobočju prav do vrha hriba vedno globlja zareza, kot da ga bo vsak hip razklala. Pa zapuščena kapelica in smrekov gozd poševno do vznožja golega vrha. Blate, nad njimi Jelenca, kot sem razbral z zemljevida. Nobena od teh smrek nima štirideset let. Ko se je dogajalo tisto, jih še ni bilo. To je tisto pravo. Od napora in nemira lovim sapo. Obstanem. Na božji njivi sem, na kraju, ki mu je bilo po čudni igri usode ali previdnosti namenjeno, da mi ni bil namenjen. Šlamparije niso imeli v krvi. Enkrat ali dvakrat bi še pripravili transport, pa bi se znebili vseh. Kaj je prišlo vmes? Mrači se. Poiščem odsekano vejo. Služila mi bo za palico. Na videz neprevidno in nevarno tečem po spolzki gozdni poti in travniku navzdol. Stara hribovska tehnika za snežišča in melišča. Palica je krmilo in zavora. Obstanem na robu Hrastove rebri. Spodaj pod mano cesta, po kateri drvijo avtomobili, in osamljena kmetija. Kar na pamet zasmučam po gmajni in travnati strmini. Kot bi trenil, sem na cesti. Pri kapelici me čakata v avtu. Dobra človeka sta. Ne moreta skriti, da bi najraje ubežala. Na nerodno pot sta se podala samo meni na ljubo. Še to izvem, da so zvečer ljudi napodili z njiv, zaprli cesto proti Dolu in jo zastražili. Da, Pustova kmetija in kapela. Zdaj se pišejo drugače, Igričnik. Stari so in samski. V času tistega so morali ugasniti vse luči in zapreti okna. Potem, ko so odložili tovor, so tovornjaki odpeljali naprej v hrib in nad hišo zavili na cesto proti Dolu.

Fudžijama ali Gora sv. Helene

Kakšna je razlika med Šišenskim hribom, Starim Hrastnikom in Šmarno goro? Na zemljevidu pri površnem pogledu ne vidimo nobene, saj vsi trije sedijo na enaki površini. Samo trikrat dva kilometra, šest kvadratnih kilometrov zemeljske krogle. Če hribe ali griče gledaš v živo, ni težko spregledati, da se ima Šišenski hrib z Rožnikom vred za pljuča glavnega mesta, čeprav ima prvi na vrhu razpadajoče pol leseno pol betonsko poslopje nekdanje jugovojske in Rožnik zanemarjen gozd, čeprav je Mostec pivsko barakarsko naselje in cerkev na Rožniku stalno zaprta; od daleč ni videti, kaj je narobe s sto metrov višjim Starim Hrastnikom; samo Šmarni gori se je posrečilo, da se je rešila spon, ohranila Grmado kot simbol nedotaknjenega sveta in šmarnogorski vrh s cerkvijo za zgled s kulturo obogatene narave. Od koder koli jo gledaš, pa naj bo s Triglava, Grintovca ali Krima, nam kaže značilno domačnost in razpoznavni obraz. Pa se Stari Hrastnik dviga ravno tako divje navzgor, zlasti iz doline Brnice. Strma Hrastova reber je fenomenalna. Če bi tako nadaljeval, bi bil klasa, tako pa mu je za zadnjo tretjino zmanjkalo poleta. Samo sto metrov bi moral še zrasti, pa bi bil Šmarni gori kos. Žal mu niti to ne bi veliko pomagalo. Kriva sta sloka črnozelena lepotca Kovk na jugu in Jelenca na severu, ki ga ponižujeta in delata manjšega, kot je v resnici. Moti samo kamnolom na vrhu. Ko bodo na njem zaprli štacuno, Stari Hrastnik ne bo več videti kot Mount St. Helen, ki ji je ob vulkanskem izbruhu odneslo pol vrha, ampak bo zablestel v svoji nedotaknjenosti kot Fudžijama. Skale se zdaj pri raztreljevanju valijo po bregu, zvečine jih drobijo na fino, le nekaj v šoder. Na tabli piše, da je objektu ime Sanacija površine nad Kotnim poljem, Obrat Hrastnik - I. faza. Čudna reč, če ne bi pisalo tako, bi mislil, da imam pred seboj kamnolom. Staremu Hrastniku moramo kljub temu priznati, da je najmanj tako lep, kot je slaven. Resnična razlika med tremi hribi oziroma gorami je v tem, da boš razglednice s Šmarno goro našel povsod, Rožnik v cvetju ali snegu, kjer se ti zahoče, za Stari Hrastnik pa se boš obrisal pod nosom. Značilno in nenavadno je tudi, da ga ne boš odkril v nobeni od še tako pestrih in imenitnih monogafij o Sloveniji. Nimajo ga »Pozdravi iz naših krajev«, ne »Slovenija iz zraka«, ne »Slovenske krajine«, ne »Dober dan, Slovenija«, ne »Hrastnik«, pa čeprav sicer kažejo vsako krtino. Menim, da pozabljivost ni bila slučajna. Lokalne službe so jih opozorile, da ga ne smejo kazati ali o njem pisati. Knjižica Hrastnik ga vseeno ima v obliki fantomskih pack in pik na notranji strani ovitka, ki naj bi kazale razmetanost nekdanjih kmetij na njegovih oblinah. Enciklopedija Slovenije ga ne pozna. Če ga je pozabila leta 1990 ob geslu Hrastnik, bi se lahko izvlekla iz zadrege leta 1998, da bi vrinila geslo Stari Hrastnik. Pa nič!

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Sedlo – Kolovoz se zgublja v Hrastovo Reber Tine Velikonja

Pred dvesto leti se je bilo razvedelo, da iz njega gleda »lahni črni kamen, ki dobro gori in daje vročino«. Ker so goro zato ropali od zgoraj navzdol in spodaj navzgor, se že dobro stoletje samomorilsko seseda in kaže svoje rane. Stari Hrastnik je podoben ugaslemu vulkanu. Le na vrhu se dogaja nekaj malega. A videz vara. Na nekaj deset let zarohni v svojih globinah in se zapodi v dolino. Predvsem proti Hrastniku, zajezi potok Boben, zasuje cesto, ki pelje navzdol proti Savi, in vsakokrat odkrhne del naselja. Hiše na levem bregu potoka je že vse pobral. Voda nima težav, si zlahka izsili pot, cesto pa so prestavljali in teče danes po trasi nekdanje rudniške železnice. Potem so leta 1945 počeli z njim vse živo in mrtvo. Ko smo že povedali, se je razjezil tudi leta 1961. Ni ga pekla vest, ko je zasul sotesko Brnice. Leta 1982 pa so bile šlemungi, ki je presenetila rudarje v enem od jaškov nekaj sto metrov v globini, primešane človeške kosti.
Maščevanje Montezume. Leta 1968 so bile letne olimpijske igre v Cuidad de Mexico. Vodstva so vedela za nevzdržne higienske razmere v državi gostiteljici. Hudo bo zlasti z vodo in hrano. Zdravniki evropskih reprezentanc so, denimo, svojim športnikom, pa tudi njihovim spremljevalcem, predpisali kot preventivo tablete enterovioforma. Preprečile naj bi črevesne infekcije, ki so se jih najbolj bali. Ni se obneslo. Ravno Evropejce je začelo nekaj dni potem, ko so se pripeljali čez lužo, zvijati po trebuhu, trgati po drobovju in tako uhajati zgoraj in spodaj, da so najlažje shajali s spuščenimi hlačami ali dvignjenimi krili. Oglasili so se mehiški vrači, češ da vedo, zakaj bolezen. Zbrane so spomnili na neporavnane račune s španskimi zavojevalci in na njihove neodpuščene grehe. Ko je namreč Hernando Cortez leta 1519 s svojimi pohlepnimi vojščaki pridrvel v njihovo prestolnico, je dal sedemnajstletnega kralja umoriti, v naslednjih dveh letih pa državo Aztekov uničil do tal. Prekletstvo Montezume.
Leta 1822 so začeli kopati premog na površju na Žuganju, na bregu nad sotočjem potokov Bobna in Brnice. Ko so pobrali vse, kar se je dalo, so izkopane jame pustili odprte. Še danes so dobro vidne. Pred nekaj leti so jih na koncu rudniškega sadovnjaka, ravno tam, kjer stal prvotni križ, zravnali s težkimi stroji. Ko sem vpraševal delavce, kaj počnejo, so mi razložili, da morajo. V jamah se nabira voda in vdira v jaške.
Po nekaj desetletjih, okrog leta 1850, so se lotili pravega rudarstva z rovi, jaški, jamskimi vozički na tirih, s separacijo, železnico po dolini, rudarskimi svetilkami. Rudniki ropanja ne prenesejo. Celo kovinski oporniki, kaj šele leseni, prej ali slej podležejo divji moči narave, se zlomijo ali ukrivijo. Na hribu je bilo devet pravih kmetij. Zemlja se je začela sesedati, na hišah kazati razpoke in leta 1883 so prebivalci bivališča izpraznili. Rudarska družba je svet odkupila. Zemlja je ni zanimala, pustila je obdelovati njive na podnožju in skrbeti za travnike. V srednjem delu se je razraščala gmajna, v zgornjem pa gozd. A poleg opuščenih jama so se odpirale vedno globje razpoke. Spodnji del, Tirberg, se še kar drži, više navzgor pa se svet rahlja iz globine. Če ne bi bilo smrek, bi nam že od daleč padli v oči kraterji, ki se vrstijo eden za drugim, kot da smo se znašli na luni. Še nekaj korakov naprej in navzgor se izvijemo iz gozda. Pot proti Blatam in Kalu zapirajo skale in okamnela peščena brozga, ki so se zadnja leta zvalili nanjo z ranjenega vrha.
Maja in junija leta 1945 se je zgodilo, da so po Sloveniji vsako jamo, brezno ali jarek napolnili z ljudmi. Stari Hrastnik se je kar ponujal. Nanj so mesec dni vodili ljudi po poteh brez povratka. Ni jih motilo, da počnejo to blizu naseljenega kraja, kjer se mora slišati vsak strel. Pobijalo se je povsod. K isti jami ali vdrtini so vodili samo enkrat, največ dvakrat, po isti poti večkrat. Na hrib so jih gnali s treh strani, iz doline Brnice po občinskem kolovozu do sedla in navzgor po Hrastovi rebri, z Dola po stezi pod Jelenco strmo do Blat, odtod pa do najglobjih razpok, kaže pa, da tudi iz doline rečice Boben mimo Kolonije po stezi pod Jelenco spet na Blate in navzdol. Trije domobranci, ki so bili prvi teden v juniju 1945 pripeljani s Teharij sem gor in so se rešili, so šli po prvi poti. Najkrajša je. V hrib so hodili največ pol ure. Do morišč med kapelico in Jelenco je uro hoda. Iz njih ni ušel nihče. Ne vemo, zakaj razlika. Ena od razlag je, da so bile te razpoke zelo globoke, robovi pa ne tako prepadni kot v breznih na Rogu. Tudi če je padla žrtev v razpoko še živa, se je do smrti potolkla na poševni steni.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Križišče – Pot na levo pelje h kapelici, pot na desno med grobišča Tine Velikonja

Hrastniški zdravnik Jože Toplak je povedal, kako je leta 1990 kmalu po prvih demokratičnih volitvah dala pomladna stran na dnevni red seje občinske skupščine predlog, da bi Stari Hrastnik v znamenje sprave razglasili za Spominski park za umrlimi. Stranke kontinuitete so zaslutile nevarnost in kot falanga s štiridesetimi glasovi proti zatrle vsak poskus, da bi se »manipuliralo z mrtvimi«. Celo na pomladni strani sta se dva delegata vzdržala, tako da so bili za predlog samo štirje. Občinska oblast tudi ni izbrala članov za Komisijo za raziskovanje povojnih pobojev. Sprli so se namreč že pri oceni, koliko žrtev naj bi hrib skrival. Zastopniki kontinuitete bi pristali na tri tisoč, nasprotna stran pa se je potegovala za najmanj dvakrat višjo številko. Ker se jim ni posrečilo, da bi prišli skupaj, so se razšli. Spor so prenovitelji izzvali nalašč, saj bi pomladna stran za domnevno številko pristala tudi samo na jurja. A tisti tiči le niso bili toliko trapasti, da ne bi vedeli, kako se bo taka komisija prej ali slej pojavila tudi na njihovem pragu. Danes je občina Hrastnik prepredena skoraj izključno s cestami in ulicami, ki slavijo vojno, vojaške enote in njihove heroje, kot da je bila na njenem teritoriju izbojevana waterloojska bitka, zvesto slavi nekdanje praznike, prireja lovska, borčevska ali upokojenska srečanja, na katerih se zbirajo ljudje iste baže, ter obuja rudarske obrede in ceremonije. Stari Hrastnik, ki se še ni umiril, je zanjo »rudnik v zapiranju«, ki ga bodo za težke davkoplačevalske denarje vseh državljanov Slovenije »sanirali«, o njegovi zli vlogi maja in junija 1945 pa noče slišati. Mesto je še vedno polno samega sebe, saj se je, kot se glasi zadnji odstavek v brošuri, ki mu je posvečena (Stane Brečko, Hrastnik, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov, 1977, 77), »po osvoboditvi razcvetelo kot še nikoli. Pokazalo se je, kakšne ustvarjalne sile se sprostijo, če se v praksi uveljavi stara delavska parola: DELU ČAST – IN OBLAST«.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Pogled na Stari Hrastnik s Kovka Tine Velikonja

Kdo so bili torej ljudje, ki so obležali na Starem Hrastniku in njegovi okolici? Domačini ali tujci, Slovenci ali pripadniki drugih jugoslovanskih narodov? Kolikor trenutno vemo, je bilo največ slovenskih domobrancev, sledijo srbski četniki, nekaj tudi domačinov. Hrvate so videli povsod, kaže pa, da sem gor niso stopili. Reke beguncev, ki so se ob koncu vojne valile proti Koroški, so imele različno srečo. Premagati so morali predvsem dve oviri: prva so bile zasnežene Karavanke, druga deroča Drava. Čez oboje je uspelo samo ljubljanski skupini, v kateri je bilo tudi dvanajst tisoč domobrancev in šest tisoč slovenskih civilnih beguncev. Dravo so ugnali v četrtek 10. maja s prebojem Rupnikovega bataljona pri Borovljah. Dvesto tisočglavo reko hrvaških in srbskih beguncev, ki se je umikala iz Zagreba in prešla Rogaško Slatino, so vznemirjali ves čas. Titove armade ji niso bile kos, čeprav se je njihov poveljnik nekaj tednov prej prepričeval zaveznike, da je njegova vojska tako močna, da bo vse sovražne sile zajela na lastnem ozemlju. Pri Gornjem Doliču na izhodu iz Hude Luknje so jo začasno zaustavili partizani Majeviške brigade in drugi. Zato se je del umaknil in razlil v Zgornjo Savinjsko dolino, od tam v dolino Koprivne in se znašel v Železni Kapli, del pa čez Črnivec in obtičal pred Kamnikom. Glavnini beguncev se je nazadnje posrečil preboj čez nekdanjo mejo v Avstrijo. Ustavila jih je Drava, pravzaprav peščica Škotov, ki jih je čakala na mostu. Libuška gmajna. Naslednjega dne, zgodilo se je v torek, 15. maja, je škotsko poveljstvo na pliberškem gradu prisililo vodstvo hrvaške vojske, da se je na milost in nemilost predalo Titovim partizanom.
V zvezi s Starim Hrastnikom nas zanima predvsem tisti manjši del hrvaških in srbskih vojakov s spremljevalci, ki so si izbrali dolino Save in se umikali proti Celju mimo Krškega, Sevnice in Zidanega Mosta. Partizani so jih zajeli že v petek, 9. maja, blizu Laškega. Pestra množica beguncev najrazličnejših narodnosti in starosti jim ni povzročala posebnih preglavic. Ujetniki so bili telesno na koncu in duševno izpraznjeni. Razvrstili so jih po narodnosti. Domnevamo, da so Hrvati iz te skupine, ki so bili najbolj številni, končali v Hudi jami v šahtu sv. Barbare, nekaj morda tudi v jamah okrog Hrastnika. Večjo skupino Srbov, vojake kraljeve vojske v domovini – četnike, so prignali na Dol pri Hrastniku in jih imeli teden dni zaprte v šoli in njenem dvorišču. Bilo jih je okrog 2000, pretežno vojakov, nekaj pa tudi članov njihovih družin. Njihova zgodba je pretresljiva. Umik se je začel nekaj mesecev prej v mestecu Rudo na črnogorski meji. Prebijali so se čez Balkan in prehodili tisoč kilometrov dolgo pot. Ko je že kazalo, da jim bo uspelo, so v bližini Laškega omagali in se predali. Po enem tednu, 18. maja, so partizani zbrali vse ženske, pri moških pa mlajše kot 18 in starejše kot 65 let. Vse te, bilo jih je nekaj sto, so gnali pod stražo do Krškega in izpustili. Za drugimi, ki so ostali za ograjo dolske šole, je izginila vsaka sled. Domačini vedo povedati o procesiji, ki se je vila iz doline Brnice na Stari Hrastnik. Zanje so bili Hrvati. Zgoditi se je moralo kmalu po 20. maju.
Prvi domobranci so prišli na Teharje za praznik sv. Rešnjega telesa, v četrtek 31. maja, čez slabe tri dni pa že na Stari Hrastnik. Iz spominov, ki jih je napisal Jože Cerar, poveljnik domobranske postojanke v Lukovici (F. Žakelj: Revolucija okrog Limbarske gore, Buenos Aires, 1979, 287-295), izvemo, da domobranskih oficirjev niso pobili v grapi na zahodni strani teharskega taborišča, kot smo bili prepričani ves čas, ampak nekje drugje. V soboto 2. junija ob 11. uri ponoči so jih pripeljali iz kleti, na dvorišču zvezali z žico, vendar vsakega zase, in po polnoči s štirimi tovornjaki odpeljali v neznano. Vožnja je trajala kar nekaj časa. To je isti Cerar, ki so ga bili dva dni prej v četrtek, 31. maja, pretepenega in krvavega ovili v hitlerjansko zastavo in postavili na čelo našega sprevoda, ki se je vil iz slovenjegraške kasarne na kolodvor. Kraj, s katerega je pobegnil, je bil nekje v dolini zahodno od Savinje. Zato mu je ni bilo treba bresti kot pobeglim iz teharskega taborišča. Zato domnevamo, da je prišel prvi transport domobrancev, v katerem je bil tudi on, pod Stari Hrastnik v noči na nedeljo, 3. junija. Cerar je kmalu po begu s kraja, do katerega so pripeljali, zagledal mesec. Kazal je zadnji krajec. Danes o luninih navadah nimamo pojma, on je pa vedel, da se taka prikaže na vzhodu. Na nasprotni strani je zahod in bežal je tisto smer.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Stara kapelica nekdanjega naselja Stari Hrastnik Tine Velikonja

Teden dni ali več se je nato vsak dan pod tem hribom ustavil transport šestih ali sedmih tovornjakov. Družbo naj bi jim delal tudi mali modri avtobus. Janez Zdešar je opisal teharske orgije pri belem dnevu, ni pa tudi spregledal odbiranja in odvažanja ponoči. Z njima so začeli praktično takoj. Hitro je odkril, da nimajo pri tem nobenega sistema. Klicali so preprosto po skupinskih seznamih, ki so jih bili domobranci, dodeljeni v skupino C, napisali sami. Naši ljudje hočejo vsaj za vojake Rupnikovega bataljona vedeti, kje so pokopani. Najbolj jim je všeč Barbarin rov v Hudi Jami. Res bi bil to pravi kraj za slavno vojsko. Vsebuje vse elemente groze, kot bi se znašli v svetu Edgarja Poa: opuščeni rovi, stene, preraščene s plesnijo in gobo, prepadni jašek, ki mu ni videti dna, eksplozijski inferno, živi pokopani za zabetoniranim vhodom. Vendar vse kaže, da jih tam ni! Kot je napisal Zdešar in ve povedati Vinko Udovč, so domobranci tega bataljona pri zasliševanju dajali lažne podatke. Nihče ni priznal, da je bil jurišnik. Zato partizani niso vedeli, koga imajo, jih pa tudi ni zanimalo, saj so tako in tako vsem, ki so jih odbrali v skupino C, namenili smrt. O Rupnikovem bataljonu so slišali šele po znanem begu na dan sv. Alojzija, 21. junija. V tem času pa je večina njegovih vojakov že dva tedna ležala pomorjena na Starem Hrastniku. Taboriščni veljaki so namreč na svoje veliko presenečenje odkrili, da so juriš čez trojno mrežo organizirali njegovi oficirji. V pest so jim namreč padli trije ali štirje begunci, njihovo izpraševanje pa tako temeljito, da ga ni nihče preživel.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Začetek poti med grobišča Tine Velikonja

Iz spominov Lojza Opeke bomo izvedeli, da je bila z Rupnikovim bataljonom vrnjena tudi 6. posadna četa z Rakeka, vsaj tisti vojaki, ki jim je 30. maja uspelo najti prostor na tovornjakih. Četa je med Logatcemi in Postojno varovala železniško progo Ljubljana-Trst. Opeka ni bil edini, ki je pobegnil, vendar se nam je posrečilo priti njegovi zgodbi najbolj do dna. Objavljena je bila že pred 40 leti, spremenjeno smo poslušali na kaseti, oktobra 1992 smo ga ob njegovem obisku domovine ponovno izprašali, nazadnje pa smo šli skupaj tudi na hrib.

Sto dni Lojza Opeke

Njegove spomine sem razbil po dnevih, čeprav jih v taki obliki ni pripovedoval in ne pisal. Kot sem omenil, je bilo prvotno pričevanje objavljeno že v I. knjigi Odprtih grobov Nika Jeločnika (Franc Ižanec, Buenos Aires, junij 1965, 48–59). Opeka se takrat iz razumljivih razlogov pod zgodbo ni podpisal, nastopa kot »domobranec 6. posadne čete na Rakeku, ki se je rešil množičnega pokola v Starem Hrastniku«. Če jo boste primerjali z našo, se vam bo zdelo, da se marsikaj ne ujema. Ne motite se, kajti prve ni napisal sam. Pomagal mu je nekdo s pisateljsko žilico, ki ga žal ni gnala radovednost po Lojzetovi resnici, ampak je izkoristil priliko in se domišljijsko razživel. Pri tem ni imel srečne roke. Lojzetovo zgodbo je pomešal z neko drugo, verjetno lastno, vse pa ovil v umetniško gostobesednost. Opeka, bister in nadarjen kmečki fant, vešče obvladuje materni jezik. Njegov slovar ne pozna izumetničenih besed in slovnica ne klobasastih stavkov. Ko nas je pred leti obiskal, smo ga imeli priliko poslušati in njegovo govorico tudi posneti. Izražal se je v pristnem in sočnem notranjskem narečju, »kot ga govorijo ljudje, doma iz Bejgenj, Vidovci bi rekli, da iz Bajgenj«. Skušal sem vplesti v pripoved čimveč njegovega, tako napisanega kot govorjenega. Zato smo z avtorjem tudi prehodili ali prevozili kraje, kjer se je kaj dogajalo, za nekatere pa smo vedeli že prej.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Na takih tleh so ležali Domobranci na Teharjah Tine Velikonja

Morda je zdaj prilika, da rečem nekaj splošnega o težavah, ki tarejo pisce spominov. Omejil se bom na štiri taboriščne spomine vrnjenih iz Vetrinja. Nekdo piše dnevnik in ga spremeni v Spomine. Če je podatkov veliko, vmesna besedila ne motijo, zlasti kadar je iz njih razvidno, da so napisana kasneje. Pisci, ki jih bom omenil, so se lotili pisanja z veliko zamudo. Večja je razdalja, bolj moramo biti nezaupljivi. Nekateri med njimi se niso mogli upreti skušnjavi, da ne bi kradli pri sosedih. Pri tem mislim predvsem na Ivana Korošca. Radodarno nam je postregel s tistim, kar ima za najbolj zanimivo in za kar je bil prepričan, da bo najbolj vžgalo, namreč z naštevanjem grozot, pri tem pa ga ni nič motilo, da za večino ni dokazov. Sam sem že razmišljal o tem in se bom morda res lotil knjige z naslovom: Teharje in Šentvid, bajke in legende. Bile bi to zgodbe o dobroti in nasilju, o znoju in krvi, vanje bi vnesel skrivnostnost, nedorečenost, zavzetost, milost in čudež. Želel bi ujeti mešanico Jorgeja Borgesa v Izmišljijah in Thorntona Wilderja v Marčevih idah.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Lojze Opeka

Spomini, ki se jih bom dotaknil, niso ne tič ne miš. Iz njih ne bi smele nastati knjige, v nobeni od njih ni namreč uporabnega več kot za članek. Zato so se avtorji prepustili še hujši skušnjavi, da so se šli umetnost. Tako se žal izgublja temeljna zgodovinska resnica, ki je in bo zaznamovala Slovence za vedno: po koncu vojne je bilo v treh mesecih leta 1945 na Teharjah in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano mučenih, umorjenih ali odpeljanih na morišča najmanj deset tisoč slovenskih fantov in mladih mož, nekaj sto deklet in žena ter ravno toliko mladoletnih pobičev. Take so Teharske krvave arene Ivana Korošca, za katere sem že rekel, da je prestopil z njimi vse meje dobrega okusa; Dotik smrti Marijana Tršarja, kjer se je sicer izkušeni pisec spretno in na široko razpisal, knjigo celo opremil z lastnimi risbami, ki so zaradi okoliščin nastanka dokument, umetniško pa začetniško akademske, pri tem pa povedal premalo; Ukradeno otroštvo Ivana Otta, ki je vse pozabil in pomešal, kar je razumljivo, saj je bil takrat star šele deset let, pisanja spominov pa se lotil šele leta 1990. Najdlje se bom ustavil pri knjigi Življenje je lepo, kljub vsemu Jože Meze. Njeni spomini naj bi bili življenjski obračun. Na stotih straneh niza doživetja in srečanja, pri tem pa svojemu enomesečnemu trpljenju junija in julija 1945 v Škofovih zavodih posveti manj prostora kot, denimo, enodnevnemu izletu na Raduho. Lahko bi ji redkobesednost odpustili z opravičilom, da je pač vse pozabila. Žal tega ni videti, prej bi rekli, da gre za pokvarjenost posebnega sloja ljudi, na katero smo že opozorili, ko smo pisali o Slovenski enciklopediji. Opažamo jo namreč pri tistih izobražencih oz. strokovnjakih, ki se imajo za katoličane in so se kljub temu že v starem režimu prerinili med kulturniško elito: za vsakim vogalom razglašajo spravo, mislijo pa na mea culpa, vendar ne na partizansko ali lastno. S prstom kažejo na protikomunistično stran, ki naj bi spodbujala nestrpnost. Res je, da je ta sorta ljudi, ki razglašajo za vrhunec strpnosti neobremenjenost s preteklostjo, sprejemljiva za vse, tako za Kučana kot Rodeta. Povsod so jim vrata odprta na stežaj in vsi jih imajo radi. Tako je Mezetova opisovanje bede na pragu smrti zavestno ali podzavestno ocenila za nespodobno, najmaj pa nevljudno do vseh prijetnih, krasnih in pomembnih ljudi, s katerimi se je srečavala, pa naj gre za njena brata Ignacija in Lada Lenčka, njena otroka, za Andreja Rota, dr. Toneta Dolenca, dr. Jožeta Goričarja, Blaža Arniča, Mileta Klopčiča, Franca Finžgarja ali Stanka Leniča. Med njimi ni opazila nobenih razlik, zanjo so vsi lepi in čudoviti. Zato se je odločila, da naj tisto najbolj boleče »ostane zavito v molk«! In vendar je videla nekaj več. V nasprotju z mladoletniki, ki so prišli v Šentvid 15. junija, ko so za domobranci že pospravili, je bila tam teden dni prej. Takrat so še pripravljali transporte za Kočevski Rog. Kako da v tistem času ni nič opazila ali izvedela. Kako da ne ve, kje je najverjetneje obležal njen mož. Po informacijo je šla k zadnjemu, ki bi lahko o tem kaj vedel, k Stepincu. Vprašujem se, kakšen smisel imajo naštevanja, ki so prej leksikografske notice oziroma podnaslovi k družinskim fotografijam kot pravi spomini. Kaj ne bi bilo boljše, da bi zapiski ostali v dnevniku, fotografije pa v albumu?

Še enkrat torej, pisci so zamudili vlak, delno pogrevajo nepreverjene zgodbe, se patetično razpisujejo o osebnih občutjih s petdesetletno zamudo, ne povedo skoraj nič novega, resnične dogodke prevračajo po svoje in celo pri opisu tistih, pri katerih so bili zraven, hote izpuščajo pomembne podrobnosti. Ne da se skriti, da so čas za pisanje verodostojnih spominov zamudili. Če bi želeli zares pisati o tistih dogodkih, bi se jih morali lotiti drugače in se odločiti za povest, zbirko novel ali roman. Morda bi se zgodil čudež in bi nas presenetili z delom, ki bi bilo enakovredno Tolstojevemu romanu Vojna in mir ali Tihemu Donu Šolohova. Nanj čakamo Slovenci že šestdeset let. O tem smo že pisali, tudi o tem, kako so bili dosedanji poskusi neuspešni, lotili so se jih predvsem partizanski pisci in se pri tem vsi po vrsti opekli.
Zgled, kako si predstavljam prave spomine, je skromna knjižica Janeza Zdešarja Spomini na težke dni (Družina, Ljubljana, 1990). Na podoben način nam je devetdeset taboriščnikov, ki so preživeli Teharje, izpolnilo anketne liste in v kasnejših pogovorih slabo raziskane dogodke podrobno opisalo. Na osnovi njihovih spominov naj bi bila napisana knjiga Teharje. Nekaj podobnega bomo skušali pripraviti tudi za Škofove zavode. Upamo, da bo imel zgodovinar, ki se bo naloge lotil, vsaj nekaj tiste sreče in milosti, ki je bila dana Zdešarju. Res je Janezova nedosegljiva prednost v tem, da se je spravil k pisanju leto po dogodku. Našel se je namreč kanonik Janez Kraljič, ki mu je rekel: »Fant, piši!« Ubogal ga je. Samo suho zlato! Kakšno bogastvo podatkov, kako klena in asketska izbira besed pri opisovanju krajev in ljudi, zased in pasti, lakote in žeje, opletanja med življenjem in smrtjo. Čista želja po resnici. S tem je napravil korak, za katerega se ni odločil nihče od prej naštetih piscev. Zdešar je imel takrat 19 let in nekaj v življenju je že izkusil. Saj je bil vendar vojak udarnega bataljona in že ranjen. A njegovo vračanje domov je bilo tako nezrelo, klavrno, nepremišljeno in strahopetno, da se bralec drži za glavo. Kako neprevidno sta samo z Mehletovim Andrejem prosjačila za hrano. Hodila sta po hišah, kot da rajžata od šanka do šanka. Preberite samo usodno srečanje z oboroženim terencem v Zasavskih hribih (84-85), ki ju je pri neki hiši, kjer sta se ustavila, presenetil z brzostrelko! Andrej zagrabi za cev kmetovega avtomata in jo obrne v stran, Janez pa se spusti v beg. Lahko bi planil na dedca, tako pa je pustil prijatelja ujetega v smrtni pasti. Dogodek bi lahko zamolčal ali opisal po svoje, a ne, tako je bilo in nič drugače. V tem je ravno čar pravih spominov, da namreč z njimi nočeš v naprej dokazati neko tezo ali izpostaviti svojih kvalitet. Vdaš se v usodo in pišeš, kakor se je zgodilo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Opekova hiša v Topolu na Notranjskem

Upam, da se nam je posrečilo, da smo se v spominih Lojza Opeke znebili odvečnega in bolj pregledno obdelali nejasno napisane epizode. Da bi zgodbo popestrili, smo zaprosili Zdenka Zavadlava, naj nam podrobneje opiše bližnje srečanje tretje vrste z Lojzetom 1. junija 1945 na ruškem kolodvoru. Ker bi želeli izvedeti čimveč tudi o Starem Hrastniku, smo si podrobnejši opis enega od morišč izposodili pri Ivanu Ozimku iz Dobrniča, vojaku 16. čete Stiškega bataljona, in pri domobranskem naredniku 44. čete iz Rovt, Antonu Petkovšku. Poslužili smo se tudi posnetkov pogovora z Ivanom Makovcem. Njegovi skupini, v kateri je bil tudi Opeka, se je avgusta 1945 posrečil prebeg v Italijo. Njegov opis skrivanja in bega je veliko podrobnejši in zanimivejši kot Lojzov. Vključili smo tudi pripoved hrastniškega domačina Alojza Leona Legvarta o tem, kdo je bil zraven in kako je nova oblast skušala zakriti sledove temnega zločina, obenem pa po uvedbi parlamentarne demokracije preprečila, da bi se brskalo po preteklosti. Nekateri opisi se ponavljajo, zlasti prevoz s tovornjaki do Brnice, pot do morišča in opis Starega Hrastnika, vendar je vsak malo drugačen. Dokazujejo, kako je možno o istem dogodku pisati po svoje, pa še vedno ostane resnica. Kljub vsemu pa je seveda jedro našega pisanja zgodba Lojza Opeke. Veliko nam pove o značaju slovenskega človeka, tistem značaju, ki Kocbeku ni bil všeč in je upal zanj, da ga bo revolucija spremenila.
Še to. Ker se je glavno dogajalo ponoči in v temi, je veliko vlogo imel mesec. Pogledali smo v pratiko in ugotovili, da je bil 3. junija 1945 zadnji krajec, 10. junija mlaj, 17. junija prvi krajec in 25. junija ščip. Omenili smo že, da je bila ob begu Jožeta Cerarja luna še zelo svetla, štiri ali pet dni kasneje, ko so se reševali naši junaki, pa se je že bližala mlaju. Ko so se reševali s hriba, so gledali njen srp, ki je bil po obliki nekje med zadnjim krajcem in mlajem. Res pa je, da je luna takrat sijala vso drugo polovico noči in bila ob jasnem vremenu še vedno dovolj svetla. Ivan Korošec je pobegnil v skupini 21. junija in takrat je res vso noč sijala polna luna. O njej piše, da je tako svetila, da se je videlo kot pri belem dnevu in so begunci ob piljenju mreže trepetali od strahu, da jih ne bi opazil stražar, ki je stal dvajset metrov vstran.
Sreda, 30. maja 1945
V pol stoletja sem pomešal večino datumov in vam bom pač verjel, da se je eno ali drugo dogajalo takrat, kot trdite vi. Vidim, da imate vse pošlihtano. Sam se zares spominjam samo dveh, četrtka, 10. maja, ko smo se po spopadu v Borovljah ustavili pred mostom čez Dravo in se namestili na gradu v Kožentavri, in četrtka 21. junija, ko se nas je sedem odpravilo iz Menišije na pot v Italijo. Zdaj pravite, da drugi datum ne drži in je naša skupina prišla v Gorico šele konec avgusta ali v začetku septembra 1945. Da sem zgrešil skoraj za dva meseca! Živemu človeku se lahko vse pripeti, tudi to, da ga za dogodke ali dobo zapusti spomin. Ko sem po Zasavskih hribih in okoli Ljubljanskega barja po devetih dneh prišel domov, sem samo to ponavljal, da so jih vse pobili, drugače pa nisem vedel, kje se me drži glava.
Iz Vetrinja bi moral na pot že v sredo 30. maja skupaj z drugimi 1400 vojaki 2. polka. Tega ni sestavljal samo Rupnikov bataljon s 600 vojaki, ampak tudi naša 6. posadna četa z Rakeka in druge z Dolenjske in Notranjske. Ko sem prišel na vrsto, da zlezem gor, so bili tovornjaki že polni. Nisem gledal ali vpraševal, kdo se je zrinil nanje. Prostora naj bi bilo dovolj za vse. Odpeljali so se, mi pa gledali za njimi. Dan gor ali dol, bomo šli pač jutri. Potem pa smo še istega dne kasno popoldne izvedeli za angleško prevaro: ne vozijo nas v Palmanovo, ampak izročajo Titu! Pohitel sem k našim v samostan in z grozo odkril, da jih ni več. Ne očeta ne mame ne Mime. Povedali so mi, da je bila sestrična tista, ki jih je s svojo ihto pregovorila, da so se pridružili transportu. Kar naprej je ponavljala: »Gremo s fanti, gremo s fanti … !« Ubogali so jo in šli na kamione, samo iz Menišije dvajset ali trideset. Pa sem jih prejšnjega dni sklical, ne samo naših, ampak vse begunce iz begunjske fare in jim strogo razložil: »Nobeden na vojaški kamion. Vsi morate iti prav ta zadnji. Vojake lahko napadejo, civilistov pa ne bodo.« Obljubili so mi, da bodo ravnali po mojem, zdaj pa jih na lepem ni bilo več. Da je mera polna, povem že naprej, da so čez teden dni mater in sestro odpeljali iz taborišča za vedno, da je oče mesec dni po vrnitvi iz taborišča umrl, sestrična pa preživela.
Oficirji so bili zbegani in neodločni. Komandir naše čete je hodil od enega do drugega in razlagal, kaj delajo Angleži z nami. Naj se vsak odloči po svoje. Čez nekaj mesecev, ko je bilo že vse mimo, so mi v Monigu povedali, kako je Bogdan Berlot postrojil svojo 16. četo in vojakom povedal, kaj se dogaja. Da pomeni vračanje v Jugoslavijo smrt. Ponudil se jim je, da jih popelje na varno. Prvo noč naj se skrijejo v gozdu, zjutraj pa bodo odrinili na pot. Svojo nalogo je izpeljal, kot si jo je zamislil, in uspel. Žal se je zanj odločila samo polovica vojakov iz njegove čete in nekaj oficirjev iz drugih enot, preostala vojska pa je gnala svoje: »Kamor so šli ta drugi, gremo tudi mi!« V nekih enotah so celo stražili oficirje, da jim ne bi ušli. Vprašujete, kako da sem se odločil za povratek, čeprav sem vedel, kam odhajam, potem pa šel pred moriščem na vse ali nič? Sam ne vem. Skrbelo me je za očeta. Za njim grem, da mu bom kaj pomagal. V tisti zmedi so naši oficirji, zlasti pa vojaško in politično vodstvo, gledali samo nase. K nam ni bilo nikogar, ki bi nas znal strogo posvariti in vojaško prepričati, da povratek pomeni smrt.
Telovo, četrtek, 31. maja
Tako sem šel drugo jutro na transport. Peljali so nas proti vzhodu; bilo naj bi nas okrog 600. Ne vem, če so tega dne koga vrnili tudi skozi Karavanke. Pravite, da približno tisoč. Neverjetno! Vsi ti so vedeli, kam gredo. Strinjam se z vami, da so bili fantje sicer preprosti, vendar bi jim morala njihova zdrava kmečka pamet povedati, da gredo v smrtno nevarnost. Še manj razumem naše voditelje. Hudo je bilo zanje, vendar so se premalo potrudili. Potegniti bi morali pištole, vsi so jih še imeli, čeprav skrite, in nastopiti ostro: »Pojdite kamorkoli, skrijte se, samo bog ne daj na tovornjake!«
Na travniku pri Pliberku so nas razložili. Prostor je bil ves posut s papirčki. Zadnji dokaz, da povedano drži. Že tam smo bili tako zastraženi, da se ni dalo več uiti. Partizani so čakali skriti na železniški postaji, kjer je stal vlak z živinskimi vagoni. Na kolodvor so nas spremljali Angleži, tam pa nas izročali njim. Spominjam se zelene meje, grmovja. Ko smo ga prekoračili in prišli noter, so se pokazali partizani. Bili so hrvaške ali srbske narodnosti. Natrpali so nas v vagone, fejst natrpali in kradli zraven, kar smo imeli. Bilo je okrog druge ure, ko so nas vse natovorili. Vlak je potegnil proti Mariboru. V vagonih smo bili zaklenjeni, pa še na vsakem vagonu je bil stražar, zato niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi se dalo pobegniti. Tepli nas niso. Ko so zapahnili vrata, nam je ostala samo okence. Nismo vedeli, mimo katerih krajev nas vozijo. Skozi tisti okenček se tako in tako ni videlo veliko, povsod smo se nekaj ustavljali in čakali. Medtem se je znočilo. Danes vem, da smo šli mimo Prevalj, Guštanja, današnjih Raven, in Dravograda.
Petek, 1. junija
Zjutraj okrog devete ure smo se ustavili v Mariboru. Pustili so nas na vročem soncu brez vode in hrane. Točili smo in se iztrebljali kar po kotih, linica je komaj dovolila, da smo prišli do zraka. Vedno huje je smrdelo. Pravite, da nas je tam obiskal Zdenko Zavadlav in ukazal, naj odprejo vrata in nam dajo vode. Našega vagona se ni pritaknil nihče. Nismo vedeli, zakaj čakanje. Pravite, da sta transporta v Pliberk, ki sta odšla iz Vetrinja v ponedeljek, 28. in torek, 29. maja, v katerih je bilo skupno najmanj 2500 domobrancev in njihovih spremljevalcev, prišla v Celje šele v petek, 1. junija zjutraj. Da sta prišla istega dne kot mi, čeprav sta šla na pot dva ali tri dni prej. Spominjam se, da so nas pripeljali že pod noč. Bo že držalo: najprej so morali odpraviti vaš transport, ki so ga prevzeli zjutraj, in šele, ko je bilo z vami urejeno, poslali po nas.
Šele po štirih ali petih urah, bilo je okrog druge ure popoldne, je vlak potegnil in še pred mrakom smo obstali pred Celjem. Ne na glavni postaji, ampak na neki manjši, morda v Štorah. Eden od železničarjev nam je v čutarici ponujal vodo, pa je bil partizan takoj zraven in ga pregnal. Vlak so nato potegnili še malo nazaj proč od mesta in ga ustavili ob nekem kanalu. Dvignili so zapahe na vratih in jih odprli. Poskakati smo morali dol in teči po kanalu. Ljudje, ki so delali po poljih, so prihajali bliže, da bi videli, kaj se dogaja, pa so jih partizanski konjeniki spodili proč. Partizani so nas pričakali v špalirju. Bilo jih je kot listja in trave, samih Slovencev, in tako so tepli narod s puškinimi kopiti, da je bilo nekaj obupnega. Tak sprejem so nam pripravili lastni ljudje v knežnjem mestu, kot mu pravite. Marsikateri od naših je obležal ali zaostal. Ne vem, kaj so napravili z njimi. Teharsko taborišče ni bilo daleč. Partizani so bili na konjih. Slišal sem jezdeca, ki se je ustavil zraven mene, kako naroča: »Če bo kdo stopil le pol koraka proč, takoj ga ustreli na mestu!«
Dospeli smo na Teharje. Taborišče je bilo vse ograjeno z žico. Štiri metre visoka žica, trikratna. Od tu je bilo nemogoče pobegniti. Stražarjev veliko, sami fejst in do zob oboroženi. Izključno Slovenci. Prvega dne so nas dali spat na kamenje pred kuhinjo.
Sobota, 2. junija
Zjutraj smo se morali postaviti pred okenčke v poveljniški baraki in se prijaviti. Popisovala me je mlajša ženska, pisala je na pisalni stroj, ob njej pa je stal oficir. Odrejen sem bil v skupino C. Večino nas, ki smo prišli skupaj, so pregnali na drugo veliko dvorišče med barakami bliže vhodu in dolini, odkoder smo prišli. Ne v taborišče C, kot ste dali ime gornjemu dvorišču pred komando. Samo o njem se govori in piše, pa nas je bilo na spodnjem ravno toliko na kupu in na prav takem šodru smo ležali. V barakah, ki sta ga obdajali, naj bi imeli Kočevarje in druge folksdojčarje. Kaže, da so naš prostor najprej izpraznili, česar vi iz barak, v katere so vas natlačili, niste mogli videti. Šoder, na katerega so nas dali, je bil gramoz, zdrobljen kamen, in na tistem smo spali. Nič nam niso dali jesti, edino vodo smo pili. Deset dni nisem zaužil nič, razen vode. In kaj potlej? Vsak večer je prišlo kakih deset manjših tovornjakov in nanje so naložili domobrance. Pravite, da jih je bilo samo šest ali sedem. Nisem jih štel. Fante so zvezali, jih dali gor, natlačili kot drva, kar se je najbolj dalo, in odpeljali. Mi smo ostali za žico. Naslednje dni vsak večer ista zgodba. Če upoštevamo, koliko jih je šlo na vsak tovornjak, in prištejemo še plavi avtobus, so jih vsakokrat odpeljali okrog tristo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brata Lojz in Tone Opeka – Toneta so po neuspelem begu do smrti mučili na Teharjah

Torek, 5. junija
Poslali so me po vodo v umivalnico, ki je bila za barako, v katero so dali naše civiliste, med njimi tudi moje tri. Umivalnica je imela pipe in korita. Do nje ni bilo treba skozi vrata, ker še niso postavili prave žične mreže. Bila je sicer ograja s tremi ali štirimi žicami, vendar samo pol metra visoka in se je dalo razkoračiti čez. Mama je oprezala skozi okno svoje barake, če bo zagledala koga od nas. Nekje v taborišču bi moral biti tudi brat Tone, pa nisva prišla skupaj. Mama se je prikradla za mano v umivalnico. »Sinoči so odpeljali Mimo.« Le kaj bodo s sestro? Kaj sem mogel? Nič. Pomočila je roko pod pipo in mi naredila križ čez obraz. Potlej je nisem več videl. Zvečer so spet klicali z našega dvorišča. Med vsemi se najbolj spominjam poročnika Jožeta Kranjca iz Dobca, komandirja 48. čete. Sedel je čisto na koncu že blizu civilne barake. Ko so ga priganjali, naj pohiti, je vpil: »Zakaj ste mi pa vzeli čevlje, ne morem iti hitreje.« Ni bilo več dvoma, da bodo najprej opravili s spodnjim dvoriščem.
Sreda, 6. junija
Oče mi je povedal, da so prejšnji večer odpeljali tudi mater. Najprej Mima, zdaj mama. Kako si bodo pomagali z njima? Mogoče v kakšni kuhinji. Takoj ko se je stemnilo, spet priprave za ponoven transport. Nas hitro zmanjkuje, oni spredaj pa so tako na tesnem, da niti nog ne morejo stegniti. Ne vem, ali je bilo včeraj ali danes, ko so barake in taborišče C ogradili z nekaj metrov visoko mrežo.
Noč med 7. in 8. junijem
Zvečer ob desetih sem prišel na vrsto tudi jaz. Klicali so s seznama. Kar nekaj ur je trajalo, preden so nas pripravili za pot. Vstal sem. Najprej so mi slekli bluzo, nato pa me zvezali. Blizu izhoda je stala tnala, na njej sekira, s katero so sproti sekali telefonsko žico. Pravite, da je Franc Dejak, ki se je rešil iz brezna v Kočevskem Rogu, dejal, da so ga zvezali »z dratom za piskre vezat«, ki mu rečejo žgalažica. Kaže, da je bila naša drugačna. Kot boste slišali kasneje, se je dala pri vozlih raztegniti in razvleči. Kar stoječega so me zvezali zadaj na zapestju. Na vrsto je prišel prijatelj, Kocjanov iz Bezuljaka, Jože Turšič, mlad mož, komaj dobro poročen. Potem, ko so zvezali tudi njega, so naju spravili zraven in zvezali skupaj na zapestjih tako, da sva si kazala hrbet. Predstavljajte si, kako smo tako zvezani lahko hodili. Povedal sem že, da so bili tovornjaki majhni, verjetno nemški. Nekateri zdaj govorijo, da ameriški, česar ne verjamem. Tisti, v katerega sva se vzpela midva, je bil samo meter visoko ograjen z deskami. Loputo zadaj so odprli in na tovornjak kot lestev ali most položili stara vrata. S puškinimi kopiti so naju nato spehali nanj. Na srečo sva bila midva med prvimi gori, da sva se lahko stisnila v kot. Natlačili so nas, da je bila groza. Ko so dali vrata stran in zaprli loputo, smo se morali prešteti na glas. Bilo nas je 44, pa še partizan z brzostrelko zadaj, in eden spredaj, ki je sedel na strehi kabine, noge pa opiral na moja ramena. V kabini sta bila poleg šoferja še dva vojaka.
Okrog enajste ure ponoči smo se odpeljali. Pripeljali smo se do Savinje, nadaljevali ob levem bregu in na kraju, kjer je bila struga plitva in široka, zapeljali čez. V mesečini sem videl na desnem bregu križ nad cesto. Brž ko smo dobro zapustili taborišče, sta nas začela partizana, ki sta bila z nami, tolči s kopitom svojega orožja po glavah, eden je imel brzostrelko, drugi puško, vsak s svojega konca. Partizan, ki je sedel na kabini, je tiščal gojzarje na moja ramena. Kaže, da se mu je dobro zdelo in me zato ni tepel, pa toliko bolj tolkel po drugih. Ob desnem bregu reke smo dolgo vozili. Takoj se je začela dirka. Midva sva bila v kotu, druge pa je premetavalo sem in tja, jim rezalo kožo na zapestjih in lomilo kosti. Bili so mladi fantje, Dolenjci. Slišala sta se jok in stok: »Nehajte nas mučiti! Ubijte nas, da bo konec!« Postajalo je vedno hujše. Zavili smo proti zahodu in se po ostrih ovinkih povzpeli nekam v hrib, nato pa navzdol.
Bila je polnoč, ko smo se ustavili v dolini na osamljeni kmetiji. Takrat sem vedel samo to, da morajo biti nekje blizu Trbovlje. Za Hrastnik še nisem slišal. Zdaj šele vem, da smo se ustavili na Pustovi kmetiji in pri Pustovi kapelici, potok, ki je žuborel pod nami, je Brnica, hrib pa Stari Hrastnik. Tovornjaki so zapeljali z glavne na občinsko cesto, naš, ki je bil prvi, je ustavil skoraj pred visoko hišo, za katero sem kasneje odkril, da je toplar. Ravno, ko smo se ustavili, smo videli obračati na travniku nad kmetijo mali avtobus modre barve, s katerimi so vozili civiliste. V njem ni bilo prostora več kot za 25 ljudi. Obšla me je zla slutnja in sem rekel Jožetu: »Ista usoda čaka civiliste kot nas domobrance.« Visoko nad nami za robom bolj desno je bilo slišati streljanje.
Morali smo skakati na tla. Ko sva z Jožetom čakala in sedela v kotu, pride mlad partizan in pravi: »Zapoj domobransko pesem!« Pogledal sem ga nejeverno, ni bilo moči, da bi me lahko prisilil v kaj takega. Pa je stegnil roke skozi špranjo med letvami in mi poskušal izkopati oči. Zaradi švica, zaradi mojega potu so mu prsti drseli. Ker mu ni šlo, je vzel leskovo šibo in mi jo tlačil v oči, pa mu tudi to ni uspelo. Nazadnje je odnehal. Pri kamionu so čakali trije, štirje s koli. Ko smo skakali dol, so nas mlatili. Dva sta prec padla dol. Ko sva prišla na vrsto midva, sem rekel Turšiču: »Poslušaj, skočiva dol, kadar bo kolec dol padel! Takrat skoči, da ne bova toliko dobila!« No, in res je bilo tako in nisva tam nobenega udarca pobrala.
Potlej so nas dali na vrt sedet v treh vrstah. Kozolec je bil toliko proč, da je bil videti kot hiša, lune ni bilo videti, ker jo je zakrival visok hrib pred nami na jugu, pravite, da Kovk. V hiši ni gorela nobena luč. Blizu spodaj je šumel potok, videle so se zvezde, pod nebu pa podili oblaki. Tam na vrtu pred hišo je bilo razsvetljeno, vse sorte luči, tudi karbidne, tudi elektrika je svetila. Partizani so bili Štajerci, samo njihovo govorico je bilo slišati, vsi zelo mladi. Slekli so nas in nam sezuli čevlje. Meni so hlače ostale, ker sem bil na terenu in so bile raztrgane. Pa tudi srajca mi je ostala, drugega pa nič. Že na kamionu mi je uspelo, da sem se razvezal. Ko smo skakali dol, so me odkrili. Začeli so kleti, saj drugega tako nisi slišal, samo kletev, me zgrabili kakor zločinca, spet zvezali in me dali nazaj sedet. In sem sedel in čakal.
Tam so se zadnjič spravili nad nas. Hodili so po vrstah in nas tolkli. Vpraševali so: »Kaj si bil ti?« Tudi tisti, ki je odgovoril, da je bil telefonist, jih je dobil. Le nekaj sem jih slišal govoriti srbsko, štiri ali pet. Najbolj sem si zapomnil majhnega čokatega človeka, grdega, moral je biti Srb ali Črnogorec. Ta je bil najbolj divji. Spravil se je na nas in nas tepel z bunkami po glavah, nazadnje pa obrcal z gojzarji v obraz. Najhuje je zdelal Toneta Bonača, starejšega fanta iz Preserja, ki sem ga dobro poznal, ker je bil v Begunjah pri domobrancih. Ves krvav je padel in obležal. Potem se je lotil mene, me fino premlatil s pestmi in stopil že korak nazaj, da me bo z gojzarji, ko ga je prišel klicat partizan: »Tovariš, komandant te kliče, že veš, kaj te čaka!« Kaj ga je čakalo, ne vem, ampak mene je pri priči pustil in odšel. Po mojem streljat. Bil sem rešen. Če bi me zbrcal v obraz, bi obležal nezavesten tako kot Bonačev. Taki niso prišli na hrib. Zanje piše, da so jih pokopavali na Marnem nad kapelo.
Spet sem se skušal razvezati. Sem si rekel, nekaj moram ukreniti. Šlo je, da pa bi skočil, se ni dalo, ker so bile vsepovsod naperjene brzostrelke. Že ob prvem koraku bi bilo po meni. Ko smo na povelje vstali, so opazili, da sem se ponovno razvezal. Zagrabijo me, me ženejo pred našo kompanijo. Obkolili so me, me dali na sredo, bilo jih kakih deset, in me zasmehovali: »Si zbežal k Angležem, da boš tam jedel beli kruh!« Prepričan sem bil, da me bodo s puškinimi kopiti zbili na tla. Mimo pride komandant ali komisar, nekaj je že bil, poizve, kaj se je zgodilo, in zakolne: »V samih gatah sem pred vami bežal!« Potem pa meni:« Zvežite ga, eno luč, pa v roke mu svetite, da se ne bo razvezal!« Dali so me nazaj in rekli: »Zdaj ga bomo pa fino zvezali, da se ne bo več razvezal.« In so me res s telefonsko žico, več kot desetkrat okrog vsake roke, pa še Jožeta zraven. Naročeno jim je bilo, da mi morajo svetiti v roke. Potem nas ženejo navzgor proti hiši in po njeni levi strani. Ko se ji približamo, vidim, da ni hiša, ampak toplar, v njem pa velik kup. Šele, ko pridemo čisto zraven, vidim, da so domobranske obleke. Pol kupa je bilo pod streho, pol pa zunaj. Šli smo po vrtu in ob spodnji strani kozolca naprej v hrib. Ves čas se je slišalo streljanje, vedno z istega konca nekje visoko v rebrih zadaj, bolj proti vzhodu. Vso pot so mi svetili v roke, prvi stražar ob strani, drugi za nama. Vsakemu paru so namreč določili za spremstvo dva stražarja. Videti je bilo, kot da je ves hrib poln partizanov. Šli smo navzgor, streljanje pa je bilo čedalje bližje. Vse je bilo tiho, nihče, še tako prebutan, ni zinil besede. Molili smo in se pripravljali. Vedeli smo, kam gremo. Nihče, četudi močno pretepen, ni zajamral. Na sedlu smo zavili desno v reber. Vse ena sama gmajna. Ko smo šli po strmini, sem se kesal, zakaj nisem skočil, bi jo vsaj v hrbet dobil. In prišli smo blizu kraja, kjer so streljali. Končali so, ker jim jih je ravno zmanjkalo. Nismo še prišli na vrh, kar na rebri so nas posedli. Jaz bi bil pri prvih na vrsti. Zdaj, ali pa nikdar več, sem si mislil. Takrat sem začel z vso močjo, ki sem jo imel v rokah, rahljati vezi in telefonska žica se mi je raztegnila. Kožo sem imel že vso razjedeno od nje. Izvlekel sem desno roko in jo s tem sprostil, z levo pa sem bi še privezan na Jožeta. Padlo je povelje, da moramo vstati. Šele takrat so opazili, da sem se spet razvezal. Stražarja sta me stisnila in vrgla na tla, me tolkla po kolenih, jaz pa sem se jima upiral. Ker sta me trdo držala, rok nista imela prostih in me nista mogla tolči po glavi. Zdržal sem, snel štrike, vezi. Bil sem prost. Zaklical sem prijatelju: »Jože, skoči!« Roki je imel sicer zvezani, mene pa je bil rešen. Samo stal je, kot da bi bil kamen v njem. Poskušal sem uiti, pa se ni dalo, ker sta me stražarja tiščala, kot bi me imela v kleščah. Dvignil sem pesti in oba usekal po nosu. Malo sta omahnila, me pograbila za prsi in ponovna vrgla na tla. Tretji, ki je opazil, da se nekaj dogaja, je prihitel na pomoč. Zagrabiti me je hotel za hlačni pas, pa sem še tistega udaril tja po gobcu, skočil in se takoj ulegel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pri Opekovih v Buenos Airesu nov. 1999 – Na desni Marija in Lojz Opeka – Na steni kot pri vseh argentinskih Slovencih Marija Pomagaj in slika polkrožne kapelice, ki jo je sin Peter postavil na Madagaskarju v spomin na očetovo obljubo, da bo obnovil kapelico na morišču nad Hrastnikom

Takrat so se usuli streli za mano kot dež, vendar previsoko, ker sem bežal skoraj leže med grmovjem in po visečem terenu. Če bi tekel, bi me gotovo zadeli. Priplazil sem se do neke pšenice in po njej naprej. Bil sem moker od potu, prepričan pa, da je tisto, kar mi teče po obrazu, kri. Ko sem se ustavil in obrisal z roko, sem videl – svetil je mesec – da mi nič ni, da me nič ne boli. Prišel sem dol na rob, pod katerim sta globoko v soteski tekla potok in cesta. Pravite, da sem bil na Dolinškovi skali. Ko sem začel lesti navzdol po strmini, se mi je odkrušila večja skala, za njo pa še zemlja in vse je s hrupom zdrvelo v dolino. Morali so me zaslišati. Naenkrat so se namreč vžgale luči, migljale po grmovju, po cesti in se bliskale kakor kresnice. Videti je bilo, da sem obkoljen, obroč pa širok. Če bom silil naprej, me bodo dobili. Obrnil sem se in nazaj bolj severno in v levo od mesta, kjer sem pobegnil. Od daleč sem videl sence v grmovju. Domobranci. Črhnili niso niti besede in nobeden ni stokal. Pot sem nadaljeval in se znašel pred neko ogrado, za katero je rastla okoli pol metra visoka trava. Na lepem so začele tudi po njej bliskati luči: električne, baterije in karbidovke. Soj vseh luči je švigal po travi. Nekaj časa sem tuhtal v grmovju, kaj naj storim. A šli so proti meni in stiskali obroč. Računajo, da se skrivam v grmovju in po njem me iščejo, na travi pa ne. Ker po njej niso hodili, sem se hitro ulegel vanjo in se plazil. Dovolj je bila visoka, da me je skrivala. Kadar se je nad mano posvetilo, sem se še bolj dol stisnil, da bi se me ne videlo. Enkrat smo prišli vštric, pa so še vedno svetili tja, kjer sem bil prej in smo se že enkrat srečali. Nazadnje je šel vsak od nas svojo pot. Ko sem prišel iz ograde v gozdiček, poraščen z grmovjem, sem si rekel: »Zdaj je pa že dobro, prebil sem obroč.« Zelo zelo zabasano je bilo. Šel sem naprej, največ 50 metrov, in zagledal veliko planoto, bi rekel, od vrha gore do vrat, kjer je tekla cesta. Tam so bili napeljani tiri za vagončke, s katerimi so prevažali premog. Tirov, po katerih so jih vozili, je bilo kakih deset. Vse je bilo razsvetljeno in spet sem se znašel med stražarji. Na srečo sta bila samo dva, enega sem videl spodaj, drugega zgoraj. Bos sem bil, ker so mi čevlje vzeli, hodil sem tiho, da sem samo sebe slišal, nič drugega. Po kratkem premisleku sem se odločil čez tire. Bil sem izčrpan, teden dni nisem nič jedel. Zbral sem vse moči in skočil čez z vso naglico, kolikor sem zmogel. Srečno. Nista me zapazila. Šel sem naprej in prispel do nekih barak.
Petek, 8. junija
Prisluhnil sem, če je kdo tam, bilo je okrog četrte ure zjutraj. Tišina. Nadaljeval sem pot, potem pa se nameraval spočiti še pred Trbovljami. Zavlekel sem se med grmovje in ostal ves dan. Bal sem se, da se bodo vrnili s policijskimi psi. Hrane nisem imel. Vstal sem in malo pred nočjo prišel do potočka. Majhen studenec je bil to. Napil sem se vode, saj sem imel popolnoma suha usta. Nobene sline nisem imel. Naprej grede sem prišel do njive s solato. Najedel sem se je, pa še v žepe sem si jo natlačil za po poti. In spet na noge. Ko se je zmračilo, sem spet zaspal.
Sobota, 9. junija
Še ponoči oziroma zgodaj zjutraj sem se odpravil naprej, da me nihče ne bi videl. Že zvečer sem si od daleč ogledal samotno hišo visoko v hribu. Ponoči bom šel tja, počakal, da se bo pokadilo iz dimnika, potem pa šel prosit, če bi mi dali kaj jesti. In tako sem storil. Ob štirih zjutraj sem bil že tam in čakal v grmovju. Ob petih se je res pokazal dim, ob šestih pa sem vstopil. V kuhinji, ki je bila tudi veža, si je dala opraviti ženska srednjih let. »Dobro jutro!« sem pozdravil in zaprosil, če ima kaj jesti. Pravil sem ji, da se vračam iz Nemčije iz ujetništva. Odvrnila mi je, da nimajo popolnoma nič. Lahko pa počakam, da bo skuhala žgance in mi jih bo dala. Hiša je bila zraven ceste. Zato sem bil zelo pazljiv. Vprašal sem jo, če ima morda kakšne čevlje ali kaj takega, kar bi mi lahko dala. »No, saj jih bomo dobili,« je rekla, »tam za tistim ovinkom je partizanska postojanka, pa pojdite tja! Bodite brez skrbi, gotovo vam jih bodo dali.« »Ja, dobro je, gospa, imate prav, imate prav! Bom pa šel!« Takoj za tem je šla v sobo, jaz pa ostal v veži. Zaslišal sem neko šepetanje. Ker sem bil bos, sem potihoma stopil k vratom, ki jih je pustila malo odprta, in prisluškoval. Slišalo se je šepetanje, razumel pa nisem nič. Ko sem začutil, da se ženska vrača, sem se hitro umaknil. Gre spet k štedilniku. Kmalu za njo prideta iz sobe fant in deklica, stara dvanajst do petnajst let. Brez pozdrava se izgubita na plano. Stopil sem za njima in videl, da gresta po cesti proti tistemu ovinku, kamor se pride do partizanov. Posvetilo se mi je, kaj nameravajo. Ko sem ju izgubil izpred oči, sem si dejal, da moram čimprej proč. Ženska pa kar naprej: »Tam je šola, saj so naši notri, pa postojanka je tam, vam bodo dali za obleč in obut. Kaj se vam tako mudi? Jaz imam moža že devet mesecev pri partizanih.« Kar silil sem s prošnjo za žgance. Dobil sem jih in pospravil v dveh minutah. Zahvalil sem se in rekel, da grem po čevlje, kot mi je svetovala. Mogoče bom dobil še kaj hrane. Odšel sem v smer, ki mi jo je pokazala, potem pa hitro v nasprotno. Sumil sem, da sta šla otroka klicat partizane, pa bo prišla patrulja in me bodo ujeli.
Nedelja, 10. junija
Dosegel sem samotno hišo. Šesta ura zjutraj je bila, ko sem prišel zraven. Na vrata je bil prilepljen plakat s slovensko zastavo, rdečo zvezdo, srpom in kladivom. Hiša je bila prazna, a v hiši je gorelo. Gledam v sobo, pa vidim posteljo, ki je bila razgrnjena, v njej pa nobenega. Šel sem iz hiše, pa zagledam par, starejšo žensko in moža, kako prihajata iz hleva. Ženska je nosila polno golido mleka. Prosil sem jo za hrano, pa je začela vpiti, da bom že videl in da mi ne bo nič dala. Mož zraven nje je bil tiho. »Dajte mi vsaj malo mleka, če drugega nočete!« Nazadnje jo je mož pripravil, da je šla po šalico in mi nalila mleka. Popil sem. Ženska takoj v hišo, z možem pa izrečeva še nekaj besed. »Ne hodite po grmovju, hodite raje po cesti!«
Nadaljujem pot in pridem prav v vas. Pri neki hiši so pokrivali ostrešje. Pet jih je bilo na strehi. Pridem v hišo, na mizi polno kruha. Prosim zanj, pa mi gospodinja odvrne: »Ne smemo dati. Imamo prepovedano.« »Gospa, lepo vas prosim, dajte mi kruha!« »Potem me boste pa prijavili.« »A takle vas bom prijavil?« Bil sem bos, kosmat, vse je bilo na meni. Dala mi je kruha. Zabasal sem ga za srajco. Šel sem po vrtu, pa v grmovje. Tam češnja z lepimi zrelimi sadovi. Splezam na drevo in se jih najem. Spustil sem se dol, tema se je začela delati, grem bolj navzdol, pridem do vodice, listje je bilo, ravno prav, da grem spat. Takrat zarohni nad mano srnjak in skoči čez. Čez nekaj časa zaslišim ropot po grmovju visoko nad mano. Iščejo me. Izdan sem in patruljo so poslali za mano.
Ponedeljek, 11. junija
Prišel sem na rob visokega hriba in pod sabo zagledal mesto in reko, ki je tekla skozenj. Drugega ne more biti kot Sava, mesto pa Litija. Nekaj kilometrov proti jugu cerkev z dvema turnoma. Pravite, da Šmartno pri Litiji. Treba bo čez reko. Videl sem, da dela reka kilometer pred mestom desni ovinek. Če bi se torej nad njim spravil v vodo, me bo kar samo zaneslo na drugo stran. V mraku sem se spustil s hriba, zlezel čez progo in cesto ter se ustavil na bregu. Poiskal sem kraj, ki sem si ga zapomnil s hriba, zložil obleko in jo privezal na hrbet kot nahrbtnik. Spravil sem se v vodo. Bila je mrzla, tok močan in že sem mislil, da bo po meni. Na srečo me je res zaneslo na drugi breg. Ožel sem mokro obleko, se oblekel in nadaljeval pot po hribih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Opekovi v Buenos airesu – Sedijo Lojz, Cvetka, Marjana, oče in mati, stojijo Ljuba, Lucija, Bernarda, Peter in Helena

Med torkom, 12. in soboto, 16. junija
Tistih krajev nisem poznal. Kot sem kasneje iskal po zemljevidu, so bili kraji, ki sem jih obšel, Prežganje, Javor in Lipoglav. Vedno bolj se je začelo kazati Ljubljansko barje, nazadnje tudi Ljubljana. Nisem hitel. Poti se skoraj ne spominjam. Hodil sem po hribih na robu, se ravnal po morostu, Mokrcu in Krimu. Dobro pa vem, kako sem šel po mostu čez Iško in na drugem bregu zlezel na naše hribe.
Nedelja, 17. junija
Po devetih dneh in nočeh sem prišel domov. Bilo je 17. junija. Najprej sem poiskal dva fanta v Kržišču pod Pikovnikom. Njihov oče, iz tiste hiše, je šel z mano na morišče, Žnidaršič Alojzij. Sinova sta ostala doma. Z njima sem govoril, povedal sem jima, kako je bilo, in rekel ženi: »Z vašim sem bil. Če je imel srečo, da je ušel, ga boste še dobili, drugače pa ga ne boste več videli.« Povedal sem, da pobijajo vse, tudi civile.
Od ponedeljka, 18. junija, do velikega šmarna, 15. avgusta
Dobili smo se še z drugimi, v Otavah, Kožljeku, iz vse begunjske občine do Krimske jame. Povedal sem jim: »Fantje, tako je bilo.« V našem domu pri Begunjah ni bilo nikogar. Šel sem k sorodnikom … Čeprav smo bili prej vsak dan skupaj, me niso prepoznali: »Ni ga doma, je šel na Koroško!« so me podili. Komaj sem jih prepričal, da sem jaz. Povedal sem jim tudi, kaj se dogaja in da so domobrance in civiliste po goljufiji vrnili s Koroške in skoraj vse pobili. Fantje, ki so se skrivali z mano, so odhajali zvečer k domačim po hrano in jim pravili: »Ta in ta je prišel. Pravi, da so vse pobili.« Ženske, ki so bile doma, sestre in matere, niso hotele verjeti. Dejale so, da sem od vsega hudega ob pamet in ne vem, kaj govorim. Ko smo bili pred kratkim na obisku v Begunjah, nam je znanka priznala: »Tudi jaz sem bila med tistimi, ki smo trdili, da se vam je v glavi zmešalo.« Ob dobri hrani in počitku sem hitro prišel k sebi. Pa sem jim rekel: »Fantje, takole je to. Prišla bo zima, pojmo v Italijo! Kaj bomo v zimi naredili? Skrivati se ne bomo mogli, doma ne bomo mogli biti, v gozdu tudi ne, ker nas bodo v snegu izsledili. Gremo v Italijo! Mogoče se bo dalo pomešati v ameriško armado.« Res se nas je za pot odločilo sedem.
Od velikega šmarna, 15. avgusta, do malega šmarna, 8. septembra.
Odšli smo 21. junija za sv. Alojzija dan, istega dne, ko jih je na Teharjah enajst ušlo čez žico, med njimi tudi moj brat Tone. Kasneje so mi pravili, da je bil na begu ranjen. Dobili so ga, pripeljali nazaj in vodili po taborišču: »Včeraj sem ušel, danes me imajo!« Potolkli so ga in pustili ležati mrtvega za kuhinjo. – Po mojem sem bil doma samo teden dni. Da ne verjamete. Ko takole gruntam, je s temi dnevi res nekaj narobe. Ne izidejo se mi. Tudi Makovec je šel z nami. Šli smo na Logatec, Hotedršico, Črni Vrh in Trnovske gozdove. Res, tudi ustaški oficir je šel z nami. Četnikov se ne spominjam. Šli smo na Gorico, tam je bila že britanska armada in partizani, vse skupaj je bilo, tudi Amerikanci. V Gorici smo hodili skupaj, se čez dan raztepli po vaseh, da smo prosili malo za hrano. Ko sem šel še z nekom v pekarno, sem prosil za kruh, da se vračam iz internacije. Ženska je bila vsa sladka: »Ja, ja, imam že vse pripravljeno za vas. Za take imamo vse pripravljeno.« Naložila nama je kruha, najmanj dve kili nama ga je dala, nič nisva plačala. »Hvala,« sva rekla in šla. »V redu, vse je že plačano!« Ujela naju je noč in sva se vprašala: »Kje bova pa prespala?« Prišla sva do župnišča. Grem noter. Župnik ni rekel ne tako in ne tako, nezaupljivo naju je gledal, pa sta prišli dve ženski, kuharici. Gospod se je bal, ženske pa takoj okrog naju. Razkladal sem jim, kako je bilo. Pri njih sva se dobro najedla in naspala, zjutraj pa dobila še zajtrk. »Hvala!« Z drugimi fanti sva se dobila zunaj na ulici sredi Gorice. Šli smo proti Udinam. Ustavili smo tovornjake in veselo po cesti. Tam da je poljska vojska. Šli smo k njim. Vzeli so nas noter, bila je šola in v njej so nam dali sobo. Tam smo dobili še tri naše, ki so prišli čez mejo pred nami. Dobivali smo hrano in ostali teden dni. En večer pa pridejo tri ali štiri poljske punce, s seboj prinesejo gramofon s tisto trobento, navijejo muziko in nas vabijo: »Fantje, gremo plesat!« Kdo bo šel plesat po vsej tisti grozoti. Opravičevali smo se malo po italijansko, malo po slovensko. Nazadnje so popokale tisti gramofon in odšle. Drugi dan nam pridejo povedat: »Fantje, morate iti!« Kaže, da smo se zamerili njihovim ženskam, ker nismo šli plesat, pa so nas zatožile. »Gremo!« Popoldne smo že šli na postajo. Dobimo mlad par Ljubljančanov, pisali so se Langus. Skupaj smo se pripeljali v Monigo, kje so bili že drugi iz naše skupine.

Bližnje srečanje tretje vrste

Praviš, da je moralo biti v petek 1. junija 1945, ko sem prišel v stik z Opeko. Boš že vedel. Ob koncu vojne sem postal oznovski referent za vso mariborsko železniško sekcijo. Tako so me vozili z mesta z drezino po progi na vse konce, proti zahodu do Ruš in dalje, na jugu do Pragerskega in proti severu do Šentilja. Nekega dne mi javijo zgodaj zjutraj, da je v Rušah nekaj narobe. Ne spominjam se, da bi omenjali domobrance. Odpravil sem se tja in naletel na kompozicijo približno desetih tovornih vagonov na stranskem tiru. Vsak vagon je imel hišico, čuvajnico, v njej pa so stražili knojevski vojaki z brzostrelkami v rokah. Ravno sem jih začel vpraševati, koga imajo notri, ko se pojavi na peronu Matija Maležič - Ciril, ki je bil takrat šef OZNE za Štajersko in Koroško. S seboj je imel oboroženo spremstvo. Delal se je, kot da nič ne ve, kaj se dogaja. Ne spominjam se, kaj sva se menila in kam je izginil, niti da bi mi kaj naročil. Čudno je, da me je pred nekaj leti, ko sva se o tem pogovarjala, izrecno prosil, naj tega ne omenjam. Na svojo roko sem odredil, naj odprejo vagone, da bi odkril, zakaj taka konspiracija. Skozi vrata so puhnili para, vročina in smrad. Prikazale so se blede in izmučene vojaške postave. Da so to domobranci, ki so jih vrnili s Koroškega. Menda so namenjeni v Celje. Železničarjem sem naročil, naj ujetnikom prinesejo vode, vojakom pa, naj pustijo vrata na vagonih odprta. Tistega dne je sonce divje žgalo, čeprav uradno še ni bilo poletja. Opeka da trdi, da se njegovega vagona ni nihče pritaknil. Čudne so te reči. Takrat so ti za vse, kar si ukazal, odgovarjali: »Razumem!« Brž, ko pa si odnesel pete, so delali po svoje. Okrog druge ure popoldne je vlak odpeljal naprej proti Celju, kamor naj bi prispel še pred mrakom. Ti si bil tisti, ki si mi razlagal pred leti, da je šlo za Rupnikov bataljon. Trdiš, da so transport, v katerem so bili rupnikovci, odpeljali iz Pliberka v sredo, 30. maja popoldne in je bil zgodaj dopoldne, 31. maja, za praznik Rešnjega telesa, že v Celju. V Mariboru je stal tega dne največ uro ali dve in to zelo zgodaj zjutraj. Njihov trasport je bil tudi daljši, saj je bil v njem ves drugi polk, ki je štel skoraj 1500 vojakov, spremljalo pa ga je najmanj sto civilistov. Bo že držalo. Teh vagonov, ki sem jih videl, ni bilo več kot deset, štiri ure so se greli na soncu, v njem pa sami ta beli. In da je bil zraven tudi oče Pedra Opeke, misijonarja z Madgaskarja. Čudne so te reči. Če bi vedel, bi mu segel v roko in ga povabil na pir.

Bili so ostanki rudniškega dnevnega kopa

Janez Ozimek je bil rojen leta 1922 v Roženplju v dobrniški fari. Kot domobranec naj bi bil vojak 21. čete Stiškega bataljona. Njegova zgodba je objavljena v 4. knjigi Odprtih grobov (224-228). Tam pa ga najdemo na skupinski fotografiji slavne 16. čete, posnete v zgodnji pomladi 1945 na pohodu po kočevskih gozdovih. Poveljeval ji je Bogdan Berlot. V dodatku v 4. knjigi Odprtih grobov (228) piše, kako naj bi jih prav on prepričeval, naj ne gredo nazaj. Ni dvoma, da je šel Ozimek na Stari Hrastnik po isti poti kot Opeka in Petkovšek, vendar že 5. junija, dva dni prej, v zapisu ob njegovi smrti (Tabor, 1985, 7-8, 152-154) pa je rečeno, da se je to zgodilo »nekako 8.-9. junija«. Pot je opisal najbolj podrobno. Morišče naj bi bilo po njegovem opisu blizu kraja, kjer smo postavili križ, prav take so bile namreč jame na tem kraju, preden so jih poravnali. V tiste, ki so bile izkopane pod vzpetino, je uhajal pesek, vrstile so se druga za drugo in bile take oblike, da se je dalo lesti po njih. Zdaj so ostale samo jame prav na robu. V Zagorju je poskušal kar po mostu čez Savo, posrečilo pa se mu je šele v Kresnicah. Prišel je do čolna, si pomagal z drogom in se pripeljal na nasprotni breg. Domov je pritaval okrog 20. maja. Še vedno bos. V domači vasi sta zanj poskrbeli sestri Francka in Ljudmila. Deset dni sta ga imeli skritega kar v listnici, dokler si ni pozdravil ranjenih nog, potem pa se je preselil v domačo hosto. Spal je kar na prostem, ob dežju pa se pokrival s plahto. Še nekaj se jih je nabralo in ravno pravi čas pred zimo, 20. oktobra, so odšli na pot čez mejo. Prekoračili so jo 13. novembra. Čez dva tedna razglednica s tujo znamko: »Pozdravi s poti, Janez.« Kot drugi je po treh letih bivanja v Italiji prišel v Argentino. Tam je umrl leta 1985 zaradi možganskega tumorja. Kaj je povedal?
Pri samotni hiši in skednju so nas sesuvali s kamionov, nam pobrali čevlje in kar je imel še kdo obleke, ki se je zdela partizanom porabna. Okoli gospodarskega poslopja trava in sadno drevje. V hrib smo šli mimo omenjene hiše in kozolca. Zavili smo desno v hrib, v smrekov gozd, približno deset minut od hiše. Sredi pešpoti je bila na levo senožet in na desno malo višje smrekov gozd. Peljali so nas po dva in dva, v skupinah po dvajset ljudi. Na kraju morišča, kamor smo dospeli, nas je čakala jama. Takih je bilo več. Bile so ostanki rudniškega dnevnega kopa. Naša jama je bila razsvetljena z jamskimi svetilkami, ki so bile obešene po grmovju in drevju. Tja so nas odpeljavali po dva in dva. Zvezan sem bil s sotrpinom, nekim bogoslovcem, v prvem paru. Stopiti sva morala na rob jame. Za nama sta se postavila partizana z brzostrelko. Da bi ustrelila istočasno, sta štela: »En, dva, tri … « Ker pa je bil bogoslovec prej zadet, mi je krogla samo siknila mimo glave. Smrtno ranjeni me je potegnil s seboj. Ker pa je bilo čez jamo postavljeno zadrto bruno, sva zletela zvezana čezenj vsak na svojo stran.Vez se je ob padcu pretrgala. Tako sem padel v jamo cel in obležal nezavesten … K zavesti so me spravila trupla, ki so padala name. Jama je bila globoka tri do štiri metre, dolga približno petindvajset in dva do tri metre široka. Iz zgornje strani jo je zasipaval pesek. Na drugem koncu je postajala vedno plitvejša, ob robu pa je rastlo grmičevje. Tja sem se priplazil in čakal na priložnost, da uidem stražarjema, ki sta streljala na drugem koncu. Videl sem prihajati naslednjo skupino. Iz nje sta se iztrgala dva fanta in pobegnila. Moja partizana sta nehala streljati, eden od njiju pa je zavpil: »Glej ga, hudiča, k… belega!« V hipu se je pognal za njima. Izkoristil sem priložnost, skočil iz jame in povzročil zmedo še med stražarji. Sedeli so skriti v senci za svetilkami in zanje nisem vedel. Čeprav sem stal sredi njih, si niso upali streljati, da ne bi zadeli svojih. Pognal sem se skozi venec svetilk pa padel v drugo jamo. Stražarji takoj za menoj. Pravočasno sem se pognal ven in padel še v tretjo, ki pa je bila že v temi. Niso me videli. V prejšnjo so streljali in metali bombe. Ker je bilo vse tiho, sem jih slišal govoriti med seboj: »Ta mora biti prekleto trmast, da ne da nobenega glasu od sebe!« Nazadnje je eden od njih zlezel v jamo, da bi videl, kaj je vendar z mano. Ker bi se lahko lotili tudi drugih jam, sem se mimo njih po vseh štirih splazil v grmovje. V gozdu sem ležal celo noč in se proti jutru odpravil proti Trbovljam.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Janez Ozimek

Streljala sta v popolni tišini

Anton Petkovšek se je rodil v Rovtah pri Logatcu leta 1915 in umrl okrog leta 1980 v Argentini. Uradno je drugače, saj je iz Izpiska iz matične knjige umrlih v Logatcu, izdanega leta 1993, razvidno, da je bil po vojni proglašen za mrtvega, za dan smrti pa so mu določili 16. maj 1946. Bil je domobranski narednik 44. čete iz Rovt, prišel na Stari Hrastnik med 7. in 8. junijem, torej isto noč kot Opeka, vendar bolj proti jutru. Ker je Lojz ušel že na Hrastovi rebri, na strmini tik pred moriščem, si kraja ni mogel natančneje ogledati. Petkovšek pa je prišel do jame, obstreljen padel vanjo, se rešil in v dvaindvajsetih dneh pritaval v domači kraj. Objavljam odlomek iz njegovih spominov iz prve knjige Odprtih grobov (60-70). Dogajanje na hribu je opisal nazorno, zelo bežno pa vračanje domov: Zasavsko hribovje, Stahovica, Medvode, most čez Savo pri Tacnu, Glince, hribi nad Horjulom, Vrzdencem in Vrhniko, potem pa ga zmanjka: »Po dveh dneh tavanja po notranjskih gozdovih sem dosegel visok hrib, kjer sem bil po 22 dneh deležen gostoljubnosti.«
Naš dodatek je samo nadaljevanje prehitro končane zgodbe. Pripovedovala sta mi jo Janez Petkovšek, Janežev, in Marko Modrijan, Modrijanov, iz Rovt. Povedala sta, da je prišel v Rovte, omenjena vzpetina je Krošev hrib, hiša gostoljubja pa na Gradišču (770 m). Tam so ga sprejela Novakova dekleta, Frančiška, Rozalka in Marija Trček. Živele so v skromni hiši, vse stare nad 70 let. Skrile so ga na senik. Kasneje se je preselil v gozd, zlasti kadar je postalo nevarno. Po dveh tednih ga je obiskal oče, pa ga ni prepoznal. Kar nekaj pregovarjanja je bilo, preden so mu dopovedali, da ima lastnega sina pred seboj. Tete so hodile za begunca po zdravila in negovale rano po strelu, pri katerem mu je krogla oplazila desno lice. Hitro se je opomogel. Po treh tednih je prišel do moči in se odločil, da gre naprej. Za kratek čas se je ustavil na domačiji pri Janežu, Janez Petkovšek je imel takrat 11 let in otroci niso smeli o tem vedeti nič. Sprejeli so ga njegovi starši. Begunec je povzročil tak strah, da se ne da popisati. Ko se je 19-letna domača hči, Janezova sestra Frančiška, rokovala z njim, je padlo vse od nje, voda in blato. Naprej ga je vodil Jože Grdadolnik, kovač, ki je pri njih stanoval. Begunec je nadaljeval pot prek Garbovškove doline, mimo Zavčena in se za nekaj dni ustavil v Lanevšah na veliki kmetiji. Skrival se je v bajti. Hrano so mu nosili iz Dolenčjega malna. Podal se je prek Veharš nad dolino Idrijce in se mimo Godoviča usmeril proti Italiji. Ni šel sam, vendar ni znano, kdo vse ga je spremljal. Kaže, da so ubrali staro kontrabantarsko pot, ki so jo dobro poznali še iz časov, ko je bila tam meja. Andrej Lukančič, ki se je v bajti skrival z njim, je ostal, se kasneje javil in ostal živ. Antonu je v Argentini dobro šlo. V španoviji z nekim Argentincem je celo odprl gostilno. Pa je ga domačin tako goljufal, da je podjetje propadlo. Umrl je kot revež v domu za stare.
Rovtarje je motilo, ker je bila Tonetova zgodba vsakokrat drugačna. Bolj kot si je že opomogel, bolj je postajala dramatična in junaška. Tudi za kasneje kaže, da mu je pomagal nekdo z umetniškimi ambicijami, s tem pa mu napravil medvedjo uslugo. Tako beremo na 65. strani tele stavke: »Isti večer (op. 5. junija) so v ženske barake prišli titovci s pozivom, naj se javijo sorodnice domobrancev, češ da bodo šle z njimi. Javilo se jih je mnogo, med njimi tudi Modrijanova Marica. Trije kamioni, polni žensk in deklet, so odpeljali v temno noč.« Pa tale: »A tisto noč je pobegnila pod žico skupina domobrancev, ostali smo morali za kazen dve uri gledati v sonce.« In to naj bi se zgodilo 6. junija! Zvezan ni bil s Francetom ampak Nacetom Križajem. Ko je imel 18 let, je pristopil k vaškim stražarjem. Kmalu po tistem je bil v borbi ranjen skozi prsi. Pa berimo tisti del, v katerem popisuje svoj beg!
Med hojo v hrib smo bodrili drug drugega in obujali kesanje. Vsak par je spremljal oborožen partizan in enega od zvezancev celo držal za roko, da ne bi ušel. Imel sem edino željo, da bi se našel kdo, ki bi domačim povedal, kje bodo trohnela naša trupla. Od poznanih sta me spremljala Janez Nagode z Vrha Sv. Treh Kraljev in France (op.: Nace) Križaj iz Rovt, ki je bil zvezan z menoj. Naslonil se je name, rekoč: »Zgubljeni smo!« Povzpeli smo se na majhno ravnico na vrhu hriba. Nedaleč od našega množičnega groba sem zagledal štiri desetine zvezanih žrtev, ki so se prav takrat dvignili. Mi smo se morali uleči na tla. Govorili so, da je pred tem nekdo pobegnil in je zato še bolj strogo. Samo po dva, ki sta bila zvezana skupaj, so spuščali k jami. Kakih 50 metrov pred njo smo tako leže čakali in opazovali, kaj se dogaja. Morišče so razsvetljevale jamske svetilke, ki so bile v velikem krogu navezane po drevju. Njegova okolica je bila namreč poraščena z grmovjem in mladim bukovjem. Ob jami sta stala dva partizana in z brzostrelkama streljala v tilnik. V popolni tišini, brez besede. Drugih partizanov nisem videl. Vse je potekalo zelo hitro. Midva sva prišla na vrsto že v četrt ure. Odvezali so naju od drugih. Šla sva do jame in se postavila na rob. Partizana sta ustrelila eden za drugim, ne istočasno. Prvi strel je zadel Križaja v polno in ker me je zračni pritisk prvega strela pahnil z njim vred v jamo, me je strel, namenjen meni, samo ošvrknil po licu. Padel sem na kup krvavih trupel in izgubil zavest. Iz nezavesti me je prebudilo streljanje in udarci teles, ki so padala name. Najprej sem začutil in se zavedel, da ležim napol v luži krvi, okrog mene pa mrtvi in ranjeni. Nad jamo sta se še vedno oglašali brzostrelki. Začutil sem, da imam roki prosti, obenem pa me je začelo peči rana na licu, kamor me je zadelo. Med vzdihi in stoki ranjenih, malokdo je bil smrtno zadet, sem se splazil čez trupla. Skril sem se za ogromno skalo, ki je stala za menoj, nato pa zlezel čez grm v kotanjo, kjer sem bil varen pred streli. Ranjenci so stokali in prosili, naj jih ustrele do smrti. Rablja sta vpila in besnela nad njimi, nakar pa spustila rafal v jamo. Morilci so se menjavali. Na vprašanje poveljnika: »Ko će da puca?« sem slišal nekatere celo prositi: »Daj meni, da streljam!« Za zadnjimi rafali so vrgli bombo, ki se je razpočila. Potem so odšli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupinska fotografija voda 44. čete slovenskih domobrancev iz rovt, ki mu je poveljeval poročnik Jože Albreht. Posneta je bila 1944 v Rovtah. Z leve proti desni ležijo Franc Jeršič, Rajko Filipič in Ivan Lukančič; sedijo: neznan, Nace Križaj, neznan, Jože Albreht, Tone Petkovšek, Janez Kogovšek, Lojze Treven, Jernej Sedej; stojijo: neznan, Nace Kogovšek, Janez Mlinar, Jože Turk, Tone Treven, Pavel Corn, Franc Likar, Tine Sedej, Janez Kogovšek, Pavel Lukančič, Jože Modrijan, Jože Petkovšek, Ciril Modrijan. Od 21-ih prepoznanih sta ostala živa samo Franc Jeršič in Tone Petkovšek. Za vse druge sodimo, da so obležali na Starem Hrastniku.

Zaradi jutranjega hladu me je začel tresti mraz. Zdanilo se je, pokazalo se je sonce. Ogledoval sem si kraj: v premeru osem metrov širok in deset metrov globok jarek, do vrha porasel z grmovjem. Moralo je biti še pred 5 uro zjutraj, ko sem z zadnjimi močni mimo skal in kamenja splezal po grmovju na rob. Zunaj ni bilo nikogar. Zavlekel sem se nedaleč od jame pod košato jelko. Veje so segale do tal. Zaspal sem. Zbudil sem se okrog četrte ure popoldne. Bilo je tiho, kot da se ni nič zgodilo. Od prestanega se bil omotičen. Sčasoma sem si opomogel, spoznal, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Previdno sem vstal in šel proč od strašnega kraja. Bil sem ves krvav. Bos, samo v srajci in spodnjih hlačah ter s predrtim licem sem se počasi vlekel dalje in po kakšni uri omagal. Ponovno sem zaspal. Ponoči, bilo je med 8. in 9. junijem, me je zbudilo streljanje, ki je prihajalo z istega kraja. Vpitje, kletve, streli.

Videti je bil popolnoma zmešan

Sem deveti otrok družine Makovec z Rudolfovega na Vidovski planoti. V naši hiši se je začel 26. maja 1942 prvi protikomunističi upor, pri katerem je šlo zares. Res so z njim poskušali deset dni prej v Loškem Potoku, vendar zdržali samo eno uro. Zdaj živim v Argentini, v kraju Ramos Mejija blizu Buenos Airesa. Zanima vas, kako da nisem šel na Koroško in kako se je naša skupina, v kateri se je znašel tudi Lojz Opeka, prebila v Italijo.
Takole je bilo. Teden dni pred koncem vojne smo bili vojaki Rupnikovega bataljona že pred Ljubljano. Spominjam se, da sem se ugnezdil pri kapelici na Brezovici, drugi pa v Vnanjih Goricah. Potem pa smo se 2. maja vrnili v Borovnico in hribe nad njo. Tam so nas takoj napadli vojaki 4. armade. Naše vodstvo nam ni razložilo, zakaj ta brezupni korak. Kaže, da naj bi šli v ilegalo. Borba je bila tako huda, da so naši hitro uvideli, da z odporom ne bo nič. Name, tisti dan sem bil mitraljezec, so pozabili ali pa sem raketo, ki naj bi naznanjala umik, spregledal. Znašel sem se sredi partizanov. Ker je bila noč, sem se obrnil in šel z njimi proti Zavrhu. Tam sem izkoristil priložnost in pobegnil proti Borovnici. Vsi poizkusi, da bi dosegel naše, so bili neuspešni, saj je bila vas zasuta s partizani. Nazadnje sem se s šarcem na rami in pištolo v žepu vrnil v naše hribe. Dobil sem se z domobranci, za katere so naši ljudje vedeli, da so ostali doma: »Ta je doma, pa oni tudi, pa tretji tudi.« Tako se nas je v maju zbralo okrog dvajset. Doma smo bili iz Vidovske planote, Borovnice, Rakitne, Begunj, zvečine fantje iz našega bataljona, ki so se tudi izgubili.
Maja in polovico junija naša skupina skrivačev še ni vedela, kaj se dogaja z domobranci. Pa pride tale Lojz Opeka, moralo je biti 20. junija, doma iz Begunj. Ušel je iz Hrastnika in se zatekel k nam. Vedel je, da sta dva domobranca iz našega bataljona ostala doma. Rekel si je: »Dobro, tja grem. Kako bo naprej, pa bomo videli.« Poiskal ju je in prišel do nas. Ta Lojz je prišel tak, da nismo vedeli, kaj bi počeli z njim. Zdaj je družinski oče, devet otrok ima, ampak v tistem trenutku, ko je bil z nami, je bil, po pravici povedano, zmešan. Ponoči, ko smo stražili, on je spal, je v trenutku skočil sredi noči in začel kričati: »Bežimo, bežimo, bežimo!« Skušali smo ga pomiriti, pa je bil čisto divji in nor. Bali smo se, da nas bo z vpitjem izdal, in sklenili, da moramo čimprej čez mejo.
Junija meseca se nas je zbralo še več, na koncu meseca že nekaj čez trideset. Bili smo sami domačini, poznali smo teren in partizanske patrulje in zasede nam niso mogle do živega. Gibali smo se vedno po višinah, nikdar po dolinah, med Rakitno, Pikovnikom, Otavami, Sv. Vidom, zlasti okrog Krimske jame. S hrano nismo imeli težav, kamor smo prišli, nas je čakala.
Moralo je biti na koncu junija, ko sem šel z Vinkom Popitom iz Borovnice k Pikovniku po večerjo. Janez Koščak je zdaj tam gospodar. Saj ste bili pri njem. Mama naju povabi: »Pejta malo naprej, saj je vse mirno, tukaj ni nobenega partizana.« Usedeva se, gospa pripravi ajdove žgance. Jeva. V tem trenutku pride stari oče iz hiše in pravi: »Tu spredaj je vse polno partizanov!« Kaj pa sedaj. Viktor je takoj rekel: »Če jih je toliko, bi se kar podal!« Odvrnil se mu: »Si neumen. Saj imava dve šnelfajerci, bova naredila izpad, pa bo, kar bo!« V tistem trenutku sem rekel gospe: »Zakaj ne bi šli skozi zadnja vrata pogledat do stranišča.« Hitro se vrne in zašepeta: »Tukaj odzad ni nobenega.« Zunaj res vse čisto, prideva do kozolca, pa naju ustavi stražar: »Stoj, koji je tamo?« Ne vem, zakaj je meni ušlo: »Četnici!« Ne morem razumeti, odkod mi je odgovor padel v glavo. V tistem trenutku je stražar, ki je bil res četnik, rekel: »Napred!« Midva sva se majceno ponižala, se vrgla v eno grvino in zbežala. Stražar je za nama streljal, a ni zadel. Kasneje je gospodinja, ki je vedela, kje prenočujeva, šla do hribčka in naju klicala: »Ivan, Viktor, pridita gor!« Bila sva previdna. Lahko bi jo namreč primorali partizani, naj gre po naju. Pa sva si rekla: »Dajva se vsak na eno stran poti. Ko pridejo blizu, ju zaustaviva.« Zagledava jih prihajati in zakličeva: »Stoj!« Obstanejo. Pa se med njimi oglasi eden od tistih domobrancev, ki so ostali doma: »Jaz sem Žnidaršič Lojz s Kržišča!« Šli smo nazaj v hišo. Zagledala sva starejše vojake, same oficirje. Si predstavljate, kdo so bili: glavni štab Mihajlovićeve vojske! S seboj so imeli radijsko postajo, se pravi, da smo imeli konec junija in ves julij stalno zvezo s Trstom.
Nekega dne dobijo nalog, naj se čimprej umaknejo proti Trstu, z razlago, da je svetovna politika dala popolno oblast Titu in da Tito na tej oblasti tudi ostane. Četniki so želeli, da bi šli vsi skupaj. Bilo jih je štirideset, skoraj toliko tudi nas. Bili smo v dvomu, ali je to pametno ali ne. Z nami je bil hrvaški oficir. Bil je zelo previden in izkušen. Kako smo ga našli? Šli smo tam po gozdu in naleteli nanj. Sedel je na bukovem štoru in molil rožni venec. Približali smo se mu brez orožja. Pridružil se nam je. Morda je bil oficir redne hrvaške vojske, a za nas je bil ustaš in kot takega smo ga poznali. Četniki so določili linijo umika: Rakek, Postojna, Nanos, Razdrto, Trst. Hrvaški nadporočnik je imel karto Slovenije, ki nam je prišla zelo prav: »Fantje, ne! Ne hodimo vsi! Boljše je, če se damo v manjše skupine, danes pet, jutri šest. Vsak dan po ena skupina, tako da bomo hodili v razmiku nekaj kilometrov, toliko blizu, da bomo drug drugega branili.« Četniki so se poslovili: »Gremo, srečno!« Mi nazaj: »Srečno!« Kaj se je zgodilo z njimi! Pod Nanosom, verjetno so jih že prej opazili, so jim pripravili veliko zasedo. S treh strani so udarili po njih in jih vse potolkli, razen enega. Ušel je in od njega sem izvedel žalostno zgodbo. Srečal sem ga v slovenskem begunskem taborišču v Monigu, potem ko smo prišli čez. Eden od vojakov se mi je namreč zdel znan, nisem pa dobro vedel, odkod. Približal sem se mu in ga vprašal. Res je bil v tisti četniški skupini, s katero smo bili skupaj v naših gozdovih. Samo on se je rešil. Sami oficirji, pa tako neprevidni. Nasprotno pa v naši skupini nismo imeli žrtev. Vsi smo prišli čez.
Bilo je med 10. in 15. avgustom, ko smo se torej odločili za pot, vendar ne proti Trstu, ampak proti Gorici. Zdelo se nam je, da bo lažje priti skozi, ker je gozd. Rakitna, med Uncem in Rakekom pridemo hitro v Trnovski gozd, po njem pa skoraj do Gorice. V naši skupini, ki je bila prva, nas je bilo sedem, med njimi tudi ustaš in Opeka. Hrvaškemu oficirju se imamo zahvaliti, da nam je uspelo. Pot je trajala 17 dni. Deset kilometrov naprej, pa pet nazaj, spet naprej in nekaj nazaj. Izmikati smo se morali namreč partizanskim patruljam, ki so bile zelo pogoste. Ko smo prišli blizu Gorice, je bil naš cilj priti na Kostanjevico in najti zavetje v samostanu. Tam bi imeli tudi lepši pregled nad Gorico. Tri dni smo čakali, da bi lahko prišli iz ravnine pod Trnovskim gozdom. Kaj smo slišali: to so bile kletve, vpitje, harmonika. Skoraj smo že obupali in si govorili: »Pejmo, premaknimo se! Morda bomo našli boljši prehod kje drugod.« A kaj se je zgodilo! Zadnjo noč je začelo divje treskati zad gor za Triglavom, prišla je nevihta, kakršne ne pomnim. Takrat smo se odločili za prehod po ravnini in vsi srečno prišli na hrib. Partizani so se namreč zatekli v hiše, pod streho, tudi straže. Zgodaj zjutraj smo prišli gor, vsi mokri do kože. Ustaš je bil vedno kot starešina: »Fantje, gibajmo se, gibajmo se!« Res smo bili ob sedmih zjutraj, ko se je naredil dan, že popolnoma suhi. Hrvat je odšel sam v Gorico: »Grem poskusit, če bom prišel do komande.« Posrečilo se mu je. Amerikancem je povedal, odkod prihaja, in da so z njim še drugi. Pride nazaj: »Hitro dol, vse je urejeno.« Brzostrelke smo vrgli stran, pištole pa v žepe. Spustili smo se po strmi poti v mesto. Partizani v civilu so nas zasledovali, dva celo ustavili. Začeli smo delati obroč, da bi, če bi se kaj zgodilo, pomagali. Ustaš nam je prej naročil, kako naj se obnašamo: »Če vas bo kdo ustavil, povejte, da prihajate iz nemškega taborišča.« Tako smo srečno prišli do Amerikancev. Tam smo ostali deset dni. Drugi, ki so prišli za nami, so se razgubili drugod po Gorici. Eden od zamorcev v ameriški skupini je znal italijansko in povedal: »Tukaj blizu je eno taborišče, Monigo.« Mi smo se pogovarjali, kaj in kako, ustaški oficir je hotel v Forli, ameriški komandant pa vabil: »Ostanite tu, ostanite!« Ko smo izvedeli, da so v tem taborišču res Slovenci, nas je črnec odpeljal s kamiončkom tja. Gremo noter in srečamo znane ljudi. Tam so bili monsinjor Orehar, pa naš organist in še polno poznanih ljudi. Šel sem do voznika in se mu zahvalil. Vstopili smo, tudi ustaš, in ostali.

»Ke v tiste razpoke, tam not, kjer so jih moril!«

Razumem, da vas zanimata predvsem Stari Hrastnik in kakšna je bila sodrga, ki je na njem morila. Vendar tistih dogodkov ni mogoče obravnavati ločeno. Preveč so povezani. Tile ljudje, denimo, ki so divjali po Zasavju in jih bom imenoval v zvezi s svojim očetom, so imeli besedo tudi na Starem Hrastniku, tako ali drugače. Že leta 1943 in 1944 so pisali sezname, koga bodo pospravili po zmagi. Bili so domačini, prepričan sem, da so imeli že takrat označene lokacije, zato maja in junija 1945 niso bili v zadregi, ko je bilo treba pokazati, kje so jame in razpoke, katere poti so varne in kje je zemlja pripravna za grobove. Veliko od njih je bilo prej knapov. Konrad Pevec - Konči, glavni oznovec Zasavja, je bil prej štajger, jamski nadzornik, leto po svobodi pa že direktor rudnika. Gotovo je vedel za Barbarin šaht v Hudi Jami pri Laškem, da so bili namreč 1942. leta ta rudnik zaprli in je za tisto kot nalašč, ker bodo več tisoč ljudi lahko noter spravili, pa jih tam nihče ne bo iskal. Pa mali tovornjaki, prekriti s plahto, ki so najprej strašili po Zasavju. Kaj pa tisti plavi avtobus, ki je maja 1945 vozil iz trboveljskih zaporov na morišča? Sami trdite, da se je prve dni junija pojavil na Teharjah in bil zraven pri vsakem transportu. Naše so prav tako vezali s telefonsko žico od zadaj, le slačili jih niso. Tako pri vezanju kot streljanju, so maja in junija 1945 rinili zraven tisti mulci s Kala. Nekaj so jih celo poslali na Teharje, denimo Gračnarjevega Pepika, večina pa je rogovilila po Zasavju. Hlepeli so po krvi in dela je bilo zanje na pretek.
Res pa je, da so si dali Zasavci maja 1945 najprej opraviti s svojimi bližnjimi rojaki. Po našega ata so prišli že na dan osvoboditve, 9. maja 1945, ob pol štirih zjutraj. Alojz Holešek in Alojz Petek iz Trbovelj sta ga prišla aretirat. Ponj sta prišla s pretvezo, da bo šel za pomožnega stražarja na Birtičev most. Konči jima je naročil. Potem pa je mama čez nekaj ur izvedela, da ga imajo v Birtičevem kevdru. Kdo je zaukazal, da so že dopoldne vlekli iz aresta tiste verkšuce na Stari Hrastnik in jih tam ubili, ne vem. Med umorjenimi sta bila zanesljivo rudarja Stane Kepa in Karel Velikonja. Mirno lahko trdim, da sta to prvi žrtvi povojnih pobojev na tem hribu. Druge, med njimi tudi našega ata, so popoldne s tovornjakom prepeljali čez Katarino v Trbovlje. Tiste zapore smo krstili po lastniku, ki se je pisal Forte, in imel tam trgovino. Vse so imeli pripravljeno. Cele mesece so sestavljali sezname. Poglejte kopijo dokumenta, ki sem ga dobil na vpogled v Arhivu Slovenije in nosi datum 17. XI. 1944! Na vrhu piše: Seznam narodnih izdajalcev iz Hrastnika. Na njem je napisanih 52 imen, za vseh 18 žensk piše, da so po rodu Slovenke, za vseh 34 moških, da so Slovenci, vsi pa so bili po vojni umorjeni, z mojim očetom vred. V Mariji Reki in njeni okolici ležijo. Zgodilo se je v noči med 24. in 25. majem. Plavi avtobus so imeli, vozil ga je Marinčev Binče, mož Župančičeve Mimi, vsakokrat po trideset. Vezali so jih že v trboveljskem zaporu. Naš ata je bil v prvi skupini. Plaznikov Miha mi je povedal, rudar, ki je tudi na seznamu. Bil je v drugi skupini in videl, kako so ga odpeljali pred njim. Niso jih slačili. Miha je z morišča na Podmeji srečno ušel, na Peci pobegnil čez mejo in se naselil v Muenchnu. Leta 1994 je prišel na obisk in mi vse povedal. Škoda, da je umrl. Pokopan je na Dolu. Samo s Hrastnika so po vojni pobili tristo ljudi!
Za očeta imam pisne izjave treh sosedov, da ni bil v nobeni vojaški ali policijski formaciji, ni nosil orožja, mizar je bil, samo na šiht je hodil. Z zadnjega se je vrnil 7. maja 1945. Za njim nas je ostalo šest otrok. Ko se je to zgodilo, sem bil star 4 leta. Pogrešal sem ga in vpraševal o njem. Kar vrtal sem. Najprej pri mami, kasneje pri drugih. Obsedlo me je, da moram zadevi priti do dna. Za vsakega sem izvedel, kaj je počel takrat in koliko je kriv za njegovo smrt. Ne morem jim odpustiti. Nočem jim slabega, a za odpuščanje je potrebno kesanje, pa niti slišati nočejo zanj. Nekaj jih še živi. Njihova imena niso kar tako. Rekel sem že, da se niso spravljali samo nad domačine, glavno besedo so imeli tudi pri pobojih na Starem Hrastniku in okrog, četnikov, pripeljanih z Dola, ter domobrancev in njihovih spremljevalcev, pripeljanih s Teharij. Partizani, ki so spremljali transporte iz taborišča, so se odpeljali nazaj, Zasavci pa ostali in prevzeli posel. Operativno je vse niti držal v rokah poverjenik OZNE Konrad Pevec - Konči. Nazadnje je živel v Žalcu. Ko bi se moral zagovarjati pred Pučnikovo komisijo, se je naredil bolnega. Vnukinja, zdravnica, je napisala tako potrdilo, da bi samo jokal. Potem pa jo je dedec čez dve leti peš primahal na borčevsko slavje na Kopitnik. Tule jih imam napisanih še triindvajset, večina je iz Trbovelj in Hrastnika. Z večino sem imel stike, normalni so bili videti, nikomur se ni poznalo, da ima kaj za seboj: Sergej Kraigher, falirani medicinec, ni bil domačin, v Zasavje so ga poslali za partijskega šefa. Vso vojno se je samo skrival. Ko so prvi partizani, ki jih je spravil skupaj, na začetku upora ustrelili snažilko Pavlo Suša, ki je pospravljala pri žandarjih, mu je tale iz Čeč, ki je kot mladenič sodeloval pri tisti branži, očital: »Posluš, kuga pa vam je ta ženska nardila?« »Tiho, žrtve morajo biti!« in razprave je bilo konec. Vodil je priprave za prevzem oblasti, pri tem mislim na kadrovsko politiko, sezname, evidenco predvidenih morišč in izbiro predvidenih taborišč in zaporov. Napisanega imam tudi Slavka, brata Lidije Šentjurc, ki naj bi kot sodnik delil pravico pod Pustovim toplarjem. Zvone Riček, major OZNE, je vodil poboje v Barbarinem rovu. Alojz Salomon se je spravljal ravno na Hrastničane, že pri Birtiču je tepel našega ata; Rudi Bantan - Damjan, komandant trboveljskih zaporov, sicer malar iz Zagorja, se je zapil. V takem stanju se je pred svojimi vajenci hvalil, da jih je več v zaporu kar z nožem in kako se je hecal iz tistih revežev: »Mi pa nismo tak kot Nemci, mi pa ne bomo vas pobil!« Milan Kožuh je bil politični komisar; Maks Jakopič pa sodeloval pri tistem spisku 52-ih. Jože Jerič - Miha, stari oče poslanca Jeriča; Maks Kovče, zidar, se mi je na Rabu hvalil, kako jih je kar z nožem. Stane Keršič, Tone Urankar in Anton Zelič iz Trbovelj; Alojz Salomon se je šel sodnika, Julka Zadobovšek je bila v zaporu strah in trepet žensk. Pa še Franc Kreže, bivši hrastniški župan, Franc Šipek, kasneje predsednik centralnega delavskega sveta v Trbovljah, in Vili Hofmajster, predsednik upravnega odbora Reka, so bili zraven. Zaenkrat sem jih povedal dovolj. Bili so od vraga. Mamo so farbali za ata, da je živ in poslali po obleke in perilo. Čez hrib sta nesla poln koš tiste robe do zapora. Potem je 29. maja 1945 prišel domov brat Janko kot poročnik Prekomorske brigade. Z brzostrelko, obešeno čez ramo, je šel z mamo gledat v Trbovlje v zapore. Zahteval je poveljnika in prikazal se je Konči. Ob vprašanju, kje je ata, je falot zafarbal: »Smo ga poslali v Celje!« Odpeljala sta se v Stari pisker v Celje, kazala atove slike, pa jima je tisti komandant povedal, da takega možaka pri njih ni. Potem na Teharje, kjer ju še blizu niso pustili, čeprav je bil brat oficir. Brat se je moral vrniti v enoto.
Seveda pa ni skrivnost, da je na Starem Hrastniku in okolici uradno morila 3. VDV brigada Zasavsko-kamniškega odreda. Že mogoče, da se je takrat preimenovala v enoto KNOJ-a, pa se pri njih na zunaj ni nič spremenilo. Pomagali so vojaki iz Črne gore, tisti, ki so imeli na glavi štikane kape. V enote KNOJ-a so prekomandirali in aktivirali tudi večje število hrastniških borcev in civilistov. Pa še 70 skojevcev, »majskih hroščev«, ki so 4. maja 1945 odšli na Kal. Teden dni so jih imeli na vajah, da so jih naučili ravnati z orožjem. Kasneje so jih imeli zraven povsod, kjer se je streljalo. Rešeni domobranci ne lažejo, ko pišejo, kako slabo je likvidatorjem šlo od rok in koliko žrtev je živih padlo v jamo. Nespretni, nemarni in pijani. Miha mi je pravil, kako je v avtobusu, v katerem so jih peljali na morišče, smrdelo po žganju. Svoj nori posel so opravljali kar tako, veseljaško in prešerno, samim sebi so bili všeč, pri tem pa jim je bilo vseeno, kam bodo poslali kroglo, v glavo ali tja, kjer je bilo po njihovem lažje zadeti, v srce. Skoraj vsi so še živi. Bo kar držalo, kar trdite: usmerjala in nadzorovala je OZNA, prevoze in varovanje so prevzele enote KNOJ-a, svetili in morili pa zasavski knapi.
Po očetu sem vpraševal, kar sem se zavedel, da živim in da je z našo družino nekaj narobe. Ko pa sem bil star 12 let, sta me začela zanimati tudi Stari Hrastnik z okolico in njegova zgodovina. Zadnjo resnico o njem sem izvedel leta 1958, ko sem imel 18 let. Takrat sem dobil prvo službo pri rudniku. Mama ni imela denarja, da bi šel naprej študirat, čeprav sem se v redu učil. Bogdaj, da sem prišel vsaj do poklica. Izučil sem se za mizarja. Zaposlen sem bil, da sem skrbel za material. Tu zgoraj na Starem Hrastniku je rudniški kamnolom, vam bom pokazal kje, saj so ga zdaj oživili. Imeli so velik nakladalni stroj, vozili v vagončkih približno po kubik in pol materiala, zemlje in kamenja, kar po tirih, kamor si hotel. Štirideset let so prej ropali premog. Kolikor so vzeli ven, bi morali dati noter. Pa so delali kar po svoje. Važna je bila proizvodnja, nikogar ni bolela svinjarija, ki so jo puščali za sabo. Pa se je začel hrib posedati in pokati. Leta 1960 sem šel na Rab in se vrnil šele leta 1966. Zato vsega dobro ne poznam.
Vem pa za leto 1982, ko je bil vdor tako smrdljivega mulja, da se ni dalo zdržati. Ravno tu na Starem Hrastniku. Nekaj sto metrov pod temile vrtačami. No, mulj, razmočeno kamenje in pesek, šlemunga rečemo tisti brozgi. Na kosti mislim, da so bile vmes, o tem se je govorilo. Šele z Dreggerjevimi aparati se je dalo priti zraven, milica je stražila. Ne vem, koliko vozičkov so naložili in kam vozili. Sem vpraševal direktorja rudnika, pisal se je Franc Šivic ali nekaj takega. Ni mi rekel ne ja, ne ne. Samo smehljal se je. Naš zdravnik Jože Toplak pravi, da so enkrat prej tudi na Tirbergu pogledale na dan kosti. O tem ne vem nič.
Vrnimo se 25 let nazaj. Sanacije so se namreč lotili že leta 1956, pa ni prav zalegla. Na tri izmene je šlo, noč in dan so vozili, tudi v sobotah in nedeljah. Ko sem leta 1958 pri rudniku nastopil službo, sem se vseeno čudil, zakaj taka konspiracija. Vprašal sem Jožeta Martinčiča, ki je vozil tisto mašino na bencin: »Kam pa vozite ta material?« Vse mi je razložil: »Tole že narmenj dve leti vozimo ke.« »Ja, kam pa?« »Ke v tiste razpoke, tam not, kjer so jih moril.« »Kje pa je to?« »Veš, kaj, zdajle zjutraj je veliko gospodov tukaj gor pa tak so. Ko bom imel jaz popoldan šiht, pa pridi gor pa ti bom pokazal.« In res mi je razkazal. Kamnolom na vrhu, pod njim po pobočju globoke razpoke. Ustavila sva se pred največjo: »Vidiš, v tole luknjo vozimo že tri tedne, pa še ni polna. Tole moramo zdaj vse nafilat.« Imeli so ozkotirno železnico in kar nekaj let potrebovali, preden je bilo vse pokrito. Niso samo zravnali, še več so navozili tistega materiala. Bile so velike kopice. Pa so z buldožerjem prišli in vse zravnali, potem pa posadili smreke. Zdaj so že velike. Tule, kjer rastejo najbolj gosto, tule zgoraj pod vrhom se točno vidi, kje so bile te razpoke, petsto metrov v dolžino in dvesto v širino so sami grobovi.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Stari kamnolom na koncu poti Tine Velikonja

Prignali so jih bili zvečine z Brnice. Pri tisti kmetiji so ustavljali tovornjaki, ki so pripeljali s Teharij. Segnali so jih dol, morali so se sleči, ženske v spodnjem perilu, moški skoraj goli, če ne prej, pa pred moriščem, pa v hrib. Za razsvetljavo so jim najbolj prav prišle jamske svetilke. Niso bile karbidovke, kot govorijo vaši, ampak na bencin, rekli smo jim ziherice. Tole mi je pravil Ciril Kačič, ki je kot partizan večkrat spremljal žalostni sprevod. Lahko da so začeli od spodaj in najprej napolnili jame na Hrastovi rebri, potem pa vedno više. Zraven je bil, ko so jih prignali prav sem gor. V samih gatah in srajcah, bose in zvezane. Vam se zdi malo verjetno, ker da je to eno uro hoje. Še dlje, če si lačen in žejen. Pa je bilo vseeno tako. Kačič je pravil, da so bili nekateri tako izmučeni, da so jih pobili kar med potjo. Nismo zmogli ne naprej in ne nazaj. Kar tam so jih, saj je bilo jam in razpok na pretek. Vseh niso streljali, nekatere so potolkli ali pahnili v jašek. Ko so opravili, so na trupla nametali dinamit in živo apno. Kar tri leta so imeli na Starem Hrastniku postavljene straže, ki niso nikogar pustile blizu. Čeprav so svet zravnali in navozili materiala celo več, kot je bilo treba, se spet pogreza. Po vsem Starem Hrastniku od Blat pod Jelenco pa do Hrastove rebri so grobovi. Največ pa tu zgoraj. Poglejte vdore, kako se kažejo, tale pa tale pa onega, več sto jih je. Najbolj masovno grobišče v Zasavju. Bil sem še otrok, ki sem komaj vedel zase. A že takrat so mi rekli: sedem do osem tisoč. Samo Hrvatov da je več kot pet tisoč, s Teharij pa dva tisoč.

Sklepna beseda

Pravi junak naše zgodbe je Stari Hrastnik. Tisti, ki so imeli na njem posla, predvsem pa njihovi privrženci in potomci, bi najraje videli, da bi se sesul vase in za vekomaj izginil v ognju kot Sodoma in Gomora. Ker pa na to ne kaže, so pripravljeni pomagati drugače. Pokrili bi ga z industrijskimi odpadki in smetmi, kot je na Teharjah uspelo celjski Cinkarni, mestni Komunali in železarni Štore. Kasneje so ga prekrstili v Hrastniški hrib, da ne bi bilo zmešnjave. Njegovo ime nosi zdaj del novega Hrastnika, ki je zrasel med hribom in Bobnom, rečico, ki teče skozi mesto. Prej smo mislili, da so šli rešenci na morišče po različnih poteh, z natančnim prebiranjem spominov in ogledom na terenu pa nam je postalo jasno, da po isti. Pustova kmetija se stara. Še bolj postajajo betežni njeni lastniki in prebivalci. Nemira okrog svoje posesti ne marajo. Najraje bi že kar v dolini postavili tablo z opozorilom, da je dostop prepovedan. Dolinškova skala nad sotesko je zaraščena in videti ukročena. Od sedla naprej shojena pot, ki se položno spušča v središče Hrastnika. Ob njej nekaj jablan in travnik z visoko in gosto travo. Vidne so kolesnice do travnika, po njem pa nobenih sledi nekdanje steze. Prebiti se moramo skozi travo, potem pa se nam na najbolj zahodnem delu Hrastove rebri prikaže zaraščen kolovoz, ki dela velik desni ovinek in se strmo povzpne na ploščad s sadovnjakom. Na tej brežini je ušel Lojz Opeka. Ko se na vrhu izvijemo iz grmovja, še preden stopimo na krožno cesto, stoji tabla, ki prepoveduje pot navzdol, odkoder smo prišli: RUŠNO OBMOČJE – PREHOD PREPOVEDAN. Pred nekaj tedni je še ni bilo, pa jo je dež že hudo načel. Makadamska cesta pelje s Hrastnika na Tirberg in se pod Jelenco pridruži asfaltirani, ki vodi od Kolonije na Blate, tam pa se cepi. Levi krak na Kal, drugi pa vrtoglavo proti Dolu.
Danes na Tirbergu, na delu Starega Hrastnika, kjer že sto let vztrajajo jablane rudniškega sadovnjaka in kjer ležijo s Teharij pripeljani domobranci in njihovi svojci, stoji križ. Ko boste prebirali te zgodbe, bo na skali pred njim že pritrjena plošča iz črnega afriškega granita s sporočilom. Tu nekje sta se Anton Petkovšek in Janez Ozimek izkopala izpod trupel in zlezla vsak iz svoje jame. Najbolj zaslužni za znamenje so Šentjernejčani, ki so vztrajali in jim je uspelo. Na tem hribu imajo svoje fante in može, morda tudi mladoletnike, ki so jih do zadnjega odpeljali iz taborišča. Njihov župnik Anton Trpin je poleti blagoslovil križ in maševal. Če bo le utegnil, bo zraven do konca. Po obletni slovesnosti na Teharjah v nedeljo, 6. oktobra popoldne, se bomo ustavili tudi na Starem Hrastniku in sodelovali pri blagoslovitvi plošče. Oktobra 1992 smo se z Lojzom Opeko povzpeli na planoto in prišli do tega kraja. Teren je bil nedotaknjen, prava gmajna z grmovjem in mladim drevjem. Samo približno nam je lahko pokazal, kje naj bi bila jama, ki jo je gledal od daleč in ponoči. Zato sta toliko bolj dragoceni pripovedi drugih dveh: Petkovška o velikosti jam, Ozimka pa o kraju, kjer so bile in kako so po njegovem nastale: te jame so ostanki rudniškega površinskega kopa. Niso mogle biti visoko pri Blatah. Prva možnost je, da se je opisano dogajalo na robu Hrastove rebri, druga pa da v sedanjem smrekovem gozdu pod kapelico. Oboje je toliko blizu, da so Dolinškovi v dolini dobro slišali streljanje in kričanje krvnikov nekje na hribu nad njimi.
Kdo je zakopan na Starem Hrastniku? Prav gotovo domobranci. Zelo verjetno ne vsi, ki so jih odpeljali iz teharskega taborišča. Zanesljivo pa tisti, ki so bili odpeljani 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. junija 1945. Dva tisoč, verjetno tisoč ali dva tisoč več. Prišteti moramo tudi skoraj dva tisoč srbskih četnikov, ki so jih imeli zaprte na Dolu. O svoji nesreči so napisali knjigo in nas prosili, naj jim povemo za kraj. Največ je govora o Hrvatih, vendar ni o njih nobenih sledi ali poročil.
Stari Hrastnik je za nas drugi Kočevski Rog. Na srečo v svojih nedrih skriva nevarne votline in razpoke, v katerih razmočena šlemunga čaka na priložnost, da bo udarila na dan. Pred nekaj meseci se je prav to zgodilo s hribom na drugi strani mesta, kjer je jama Ojstro. Ravno zaradi svoje hibe je ostal Stari Hrastnik spoštljivo bivališče za tisoče mrtvih. V normalnih razmerah bi bil do vrha pozidan s hišami in prepleten z asfaltom, saj gosto naseljeno mesto kar sili v hrib. Skušali ga bomo ohraniti takega, kot je sedaj. »Hrib se ne more veliko spremeniti!« je rekel Lojze Opeka. »Če bom vse oblezel, se bom tudi vsega spomnil.« Seveda ni čisto tako. Pravkar griču odbijajo zaostreni vrh. Znižali ga bodo za deset ali dvajset metrov. Smrekov gozd, ki se širi pod njim, uspeva, drevesa rastejo tako na gosto, da prideš komaj mimo. Segajo navzdol prav do kapelice. Tudi njo bi želeli zavarovati, da se ne bo sesula. Bila je znamenje vere in sreče nekdanjih prebivalcev, ob koncu vojne priča neizmernemu trpljenju, za nas pa je postala znamenje upanja in vstajenja. Travniki na Tirbergu so gosti, lepo skrbijo zanje. Po robu planote nad Hrastovo rebrijo razkošno grmovje in mogočni hrasti, ki skrivajo ostanke jam površinskega kopa.
Nikjer niso bili pri zakrivanju sledov na videz tako uspešni kot okrog Hrastnika. Uradno zaenkrat tam ni nič. Samo nevarno področje z opozorilnimi napisi, ki so jih nedavno nabili po drevju: POZOR! ZEMELJSKE RAZPOKE! PREHOD PREPOVEDAN! O Starem Hrastniku vemo več kot o Kočevskem Rogu, čeprav iz zemlje ne gledajo kosti, nobenega brezna ni, da bi se spustili vanj in naleteli nanje, pa kljub temu ni dvoma, kje so obležali naši ljudje, ustreljeni ali potolčeni, mrtvi ali ranjeni. V srcu nevarnega in nemirnega hriba, ki ga ne bodo mogli spremeniti v igrišče, kot so nam napravili na Teharjah, ležijo tako globoko, da se jih ne more nihče niti dotakniti. Odločno bomo preprečili vsak poskus, da bi kraj oskrunili. Vemo tudi, kdo je moril, kdo vozil, kdo svetil, kdo pokopaval. Približno tudi vemo, iz katerih enot in krajev so bili domobranci in odkod njihovi svojci, ki so obležali v teh jamah in špranjah. Predvsem iz pokrajin, odkoder so bili naši trije begunci: z ožje Notranjske, iz Polhograjskih Dolomitov in z Dolenjske. Torej Rakitniška in Logaška planota, Cerkniška in Loška dolina, Bloška planota, Hotedršica, Rovte, Horjul, Šentjošt, Polhov Gradec, Ljubljansko barje, Podkrimske vasi, Grosupeljska dolina, dolina Gornje Krke. Ljubljana jih ima pol na Starem Hrastniku, pol v Rogu. Od enot vemo za Rupnikov, Šentviški, Velikolaški bataljon, tudi za del Stiškega.
Da bi jih pustili pri miru na tem nemirnem hribu, Bog jim daj večni pokoj!