Avtor: Stanka Stariha

Stanka, rojena Pečarič, prvič poročena Klobčar, drugič Stariha, se je rodila leta 1921 v Drašičih v Beli krajini. Od leta 1934 do 1944 je pisala dnevnik, ki so ga uničili Nemci ob vdoru v Drašiče leta 1944. Kasneje je po spominu dnevnik obnovila in na 47 straneh velikega formata opisala svoje življenje do konca vojne.
Osrednji del dnevnika objavljamo v celoti; ohranili smo avtoričin jezik in stil, popravljene so le pravopisne napake in deloma razbiti predolgi stavki. Uvodno besedilo povzemamo.
Stanka je imela težko otroštvo. Ko je bila stara 15 mesecev, ji je oče umrl za jetiko, ki si jo je nakopal na fronti in v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno. Še majhni so ji umrli tudi oba bratca in obe sestri. Mati se je, kot že vso vojsko, po moževi smrti še štiri leta sama mučila s posestvom, dokler se ni leta 1926 poročila z Janezom Klobčarjem, lesnim trgovcem iz Podgrada pri Novem mestu. Očim je bil razgledan človek in dober gospodar, javni delavec, odbornik v raznih odborih, s svojim nesebičnim delom in poznanstvom z banom Natlačenom je sovaščanom zelo pomagal, posebno v času gospodarske krize. Seveda pa si je nakopal tudi zavist in sovraštvo nekaterih. Bil pa je trd gospodar in oče v domači hiši in družini, posebno do pastorke Stanke, edinega otroka v hiši. Delati je morala od petega leta dalje, šola je bila postranska stvar. Kljub izredni nadarjenosti in prigovarjanju učiteljev ji očim ni pustil nadaljevati šolanja; komaj šestnajstletna se je morala poročiti z očimovim bratom, 21-letnim Martinom Klobčarjem. Tako je bila prikrajšana za vse otroške in dekliške igre in radosti. Tudi v zakonu ji ni bilo dosti bolje. Zaradi očimove strogosti sta se z možem odselila in živela na njegovem domu v Podgradu. Leta 1938 se ji je rodila hčerka, leta 1939 sin. Kot otrok je doživela, da jim je zgorela hiša z gospodarskimi poslopji v Drašičih, kot žena požar na gospodarskih poslopjih v Podgradu. Tako je prišla druga svetovna vojna.

Dne 6. aprila 1941 se je pričela druga svetovna vojna, ki je marsikomu vzela mlado življenje.
Ob razpadu stare Jugoslavije je bil mož Martin na orožnih vajah v Kočevju, po 10 dneh je prišel domov, živeli smo spet po starem, vsak dan v večjem strahu. Tistih strašnih, groznih dni ni mogoče pozabiti, to lahko zna samo tisti, ki je to doživel. Ljudje so bežali, se skrivali en pred drugim, nihče ni več drugemu zaupal, nihče ni vedel, zakaj in pred kom bežiš.
Enkrat so prišli Italijani, spet Nemci, pa ustaši, tako so se menjavali vojaki. Pojavili so se partizani, pa belogardisti, da sploh nisi spoznal, kdo sploh je. Pričelo se je bratomorno klanje, revolucija, to je bilo res strašno.
22. junija 1942 je bil strašen dan za našo hišo v Drašičih. Ponoči so partizani odpeljali očima Ivana. Odpeljali so 6 glav lepe živine, vso obleko, mast, vse, kar je bilo vrednega pri hiši, osem lepih suhih šunk, oropali so vse, kar jim je prišlo pod roke, vse jim je prav prišlo, bili so hujši kakor Turki. Očima so sovražili, posebej še sosedovi, Pezdirjevi, največ so ga sovražili iz zavisti, ker je bil boljši gospodar kakor oni, pa tudi zato, ker ni maral komunistov, bil je bolj na cerkveno stran. Doma so bili mežnarji in je še kot otrok bil dosti v cerkvi, bil je tudi ministrant, pozneje, ko je hodil v meščansko šolo, se je šel učit tudi za organista pri Hladniku v Novem mestu.
Hodil je dosti v cerkev, seveda komunistov pa ni maral, zato tudi komunisti niso marali njega. Za izgovor, da so nam vse pobrali, so rekli, da je bil očim izdajalec, ali to ni bilo res, to so govorili samo njegovi sovražniki, da so imeli za izgovor, da so ga potem res po nedolžnem zverinsko umorili in oropali našo hišo.
Večkrat sem vprašala partizane in takratno oblast, zakaj ste ubili očima in nam vse pobrali, jaz bi rada vedela, kaj je bil sploh kriv. Ali nikoli mi ni nihče pojasnil, ne dal odgovora na moje vprašanje, zato smatram in mislim, da so očimove smrti krivi zlobni ljudje, njegovi osebni sovražniki.
Pozneje so mi očividci, ki so bili zraven, povedali, da je očim Ivan imel strašno smrt. Zelo so ga mučili, privezali so ga za bukev in pred njim zakurili ogenj, še poprej pa so mu na hrbtu zarezali kožo in ga masirali s soljo. Ko je bil spredaj že ves opečen, so ga odvezali in še vrgli na ogenj, imel je pa zdravo srce in ni mogel umreti. Da bi bile muke še večje, so ga že opečenega privezali konju za rep ter so ga še sem ter tja vlačili, to so bili okrutneži, strašni rablji, ljudje brez srca. Zraven so ga zasmehovali in govorili: »Naj ti Bog pomaga, ki si rekel, da ti je vera in Bog več ko vse drugo,« in vse sorte so ga zasmehovali. V tistem času je prišel tja eden njegovih prijateljev iz šole v Novem mestu. Spoznal ga je in je rekel, kaj pa to delate? To je bil nekdaj moj prijatelj, kaj vam je kriv? Očim je bil še živ, videl je, kako strašno trpi, je vzel pištolo in ga je ustrelil. Rekel pa je, da sem prej prišel, ne bi ga ubili, ker nimate vzroka. Seveda, okrutneži so se smejali, nobeden ni znal odgovoriti, zakaj so ga ubili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Klobučar

Ko je ta partizan to pripovedoval, me je tresla groza, nisem mogla vsega verjeti. Pa je rekel: »Ne smem se na to spomniti, kar sem videl, ker me je strah, jaz mu nisem nič slabega storil, ali ko se spomnim na njegovo mučeniško trpljenje, me obdaja groza.« Ta partizan je spal v sobi, kjer sva spala s pokojnim možem Martinom, v sobi je bila slika pokojnega očima. Ta človek je imel grozne sanje, skočil je s postelje k sliki očima, ga gledal in govoril, kaj si ti trpel človek. Vse sorte je govoril, da je bilo naju z Martinom groza, ko sva to poslušala. Ne verjamem, da bi še kateri človek toliko trpel, kakor je ta, ne moremo si predstavljati, da bi bil tako krut človek proti človeku.
Takrat so tisti okrutneži imeli ravno čas, ni bilo ofezniv in so samo ropali, jedli in počenjali vse sorte vragolije; to so bili ljudje brez vere in brez srca in so se znašali nad nedolžnimi ljudmi. Marsikomu od tistih ljudi se je to že maščevalo.
Najbolj mi je bilo hudo, da je ta človek, ki nam je to pripovedoval, za 2 meseca v Suhi krajini padel, a zagotovo nam je obljubil, da nam bo šel pokazat grob očima Klobčarja.
Tako se je končalo življenje našega očima, zelo mučeniško in čisto po nedolžnem, čeprav je bil precej strog za mene in Martina, pa tudi za mamo, hiša je precej trpela samo zaradi njegove dobrote do drugih, revnih ljudi. Reveže je imel zelo rad: kar ga je kdo prosil za pomoč, vsem je bil na uslugo, nazadnje za vse svoje dobrote je pa še toliko trpel pred smrtjo. Res je čudno to vse na svetu.
Bilo je pa res čudno naključje, da isti dan, ko so očima odpeljali, je bil rojen sin Martin, 22. junija 1942, v bolnici v Novem mestu.
Drugi dan je prišla sestrična, Mima Logarjeva iz Božakovega, k meni na obisk in mi je povedala te žalostne novice, kaj se je zgodilo doma, da so odpeljali očima, vse pobrali, da mama samo joka, itd.
Vsak si lahko predstavlja, kako so me te novice grozno prestrašile in pretresle. Bila sem zelo bolna, ker sem imela zelo težaven porod, babica je hodila tri dni k meni v Podgrad, četrti dan je rekla možu, jaz ji ne morem več nič pomagati, ako hočemo, da jo rešimo, mora v bolnico. V Gotni vasi je bila vojaška italijanska rampa, niso pustili v mesto, v bolnico so pa pustili, bilo je vse zelo težavno, še danes me ob misli, kaj sem pretrpela, kar zmrazi.
Ob vsem tem velikem trpljenju in strašnih novicah sem dobila vročino in pljučnico, da so že zdravniki zmajevali z glavami in se spraševali, kako bo z menoj. V našo sobo so prepovedali vse obiske, zdravnik me je tolažil, upajmo, da boste ozdraveli, mi se dosti trudimo. Sestra je bila zraven, ko je Mima pripovedovala, kaj se je doma zgodilo, sestra je povedala zdravniku in je rekel, ni čudno, da je tako zbolela. Po nekaj dnevih se mi je zdravje res zboljšalo, 8. dan je prišel Martin in njegova sestra Micka, da so krstili Martina. To je bilo 29. junija 1942, isti dan so napadli partizani Italijane na postojanki pri Zajcu blizu Podgrada, bila je velika borba. Za dva dni je Martin prišel z vozom po mene. Ker je bila velika gneča v bolnici, sem morala domov, težavna pot je bila, ker je bila vsa zastražena pri mestu od Italijanov in naprej od Težke vode od partizanov. Še vsa bolna, prestrašena, in ob misli, kako je doma, sem veliko trpela.
27. julija je prišla teta Ana, živela je na Selih, sedaj živi na Osojniku, rekla je: »Mama je zbolela, pojdite v Drašiče, ker mama je slaba, umrla bo od žalosti, res je doma vse uničeno, ali vam bomo že kaj pomagali, pojdite domov.« Jaz sem bila te novice zelo vesela, ali Martin in njegovi starši niso bili tega veseli, na tetino prigovarjanje je Martin zapregel konja in smo se odpeljali domov v Drašiče. Pot v Drašiče je bila zelo naporna, cesta je bila v več krajih prekopana, na Jugorju smo že od daleč videli več avtomobilov, bili so Italijani, ki so pobirali moške v internacijo. Martin je hitro skočil z voza in se skril v bližnji grm, drugače ga bi gotovo vzeli s seboj, tisti dan so pobirali na Selih vse moške v internacijo. Ko smo s ceste krenili proti Bušinji vasi, je Martin spet skočil z voza in se skril za hišo, da ga niso videli. S teto sva pa poznali moške iz Sel, tudi Franc, moj bodoči mož, je bil med njimi. Nekatere so v Metliki spustili nazaj domov, nekateri so pa morali iti v internacijo na Rab.
Ko so vojaški avti odšli proti Metliki, smo se mi odpeljali naprej. V Bušinji vasi nam je teta Micka pripravila, da smo se dobro najedli. Proti Radovici in čez Brašlevico smo se odpeljali v Drašiče, v velikem naporu in v strahu smo prišli živi domov v Drašiče.
Najprej sem zagledala malo Tinco, ki nas je bila nadvse vesela, mama so bili srečni, da smo prišli, bili so bolni in popolnoma obupani. Najprej smo se vsi skupaj razjokali, mama in Tinca sta bili največ okrog dojenčka Tineta, bil je star 5 tednov; ravno tisti dan so tudi po Drašičih pobrali vse moške.
Mama je v veliki žalosti pripovedovala, kako je bilo tisti večer, ko so odpeljali očima, da so ji eno uro držali puško na prsih, da ne bi kričala, da se ne bi zbudili sosedi in bi videli, kako so ropali po hiši. Od tistega časa je mama postala zelo živčna, kadar se je kaj na to spomnila, je vedno samo jokala. Ko so večkrat prihajali partizani, so vsi lagali mami, da je njen mož še živ, da nekje v Kočevju dela, da bo prišel domov. Mama je rekla, jaz vam sploh nič ne verjamem, pa so rekli, saj nismo mi Turki ali sovražniki, da bi ljudi kar tako ubijali. Enkrat sem slišala, ko jim je rekla, vi ste hujši kakor Turki, eden je zelo kričal nad njo.
No pozneje, kakor sem že opisala, smo vse zvedeli, kako je bilo z očetom. Danes nihče ne razume in mogoče ne more verjeti, kako in kaj se je takrat dogajalo, ali bila je grozna, kruta resnica, marsikdo je po nedolžnem in še mlad izgubil življenje. Mladi si tega verjetno ne morejo predstavljati, kako je ubijal brat brata, en drugega in nihče ni pravzaprav vedel, zakaj to? Ako bi imel kamen v prsih, bi te mogla ganiti tista grozodejstva, ki so se takrat dogajala, hudo mi je in stisne me pri srcu, kadar se sploh spomnim na tiste čase.
Kakor sem že omenila, smo prišli srečno iz Podgrada nazaj domov v Drašiče. Res sem bila vesela, da sem spet doma v svoji rojstni hiši pri mami. Ali pričele so se velike skrbi in težave, vse je bilo izropano, uničeno, prazen hlev, prazni svinjaki, pobrana obleka, živež, prestrašena bolna mama in trije majhni lačni otročički. Kako mi je bilo hudo, morala sem prosjačiti, kakor ciganka, sosedi so mi dali kakšno šalico mleka, mast sem prosila na Selih in v Bušinji vasi, dobila sem 5 litrov masti in 3 litre ocvirkov, mama so bili zelo veseli masti, ker ni bilo doma niti žlice masti, vse so nam pobrali. Največ so mi takrat pomagali teta Logarjeva, dali so mi večkrat po hlebec kruha ali kakšno kilo moke, vse nam je pri otrocih prav prišlo.
To vse prosjačenje in revščina se bi že kako premagalo, ali strah, kako bo še v bodoče, to me je zelo vznemirjalo. Martin je bil v strahu, kako bo z njim, ubili so mu brata Ivana, da ni nihče vedel, zakaj? Bil je v strahu, da ne bi še njega; takrat ni nihče vedel, zakaj in proti komu bežiš? Vojske je bilo vse sorte, Nemci, Italijani, partizani, belogardisti in večkrat ustaši, ker smo bili blizu meje. Martin si ni upal doma spati, po skednjih, zidanicah in po njivah, povsod se je skrival, največkrat sta se skrivala skupaj s sosedom Pavlovičem. Vsak mu je pa svetoval, da naj se kam umakne, da kakor so mu ubili brata, da tako bi lahko še njega.
15. oktobra je dobil Martin sporočilo, da bo boljše za njega, če se umakne, najboljše, da gre v Metliko, da tisti, ki so mu ubili brata, da bi lahko tudi njega. Pozneje sem zvedela, da mu je to pošto poslal Matkovičev Jože, bil je že od začetka partizan, par tednov po tistem je padel v Stopičah, zgledalo je, da je Martinu dobro želel. Martin je bil že sit skrivanja in se je odločil 30. oktobra 1942 in čez noč odšel v Metliko. Rekel je, ne grem ne k belim ne k partizanom, imam tri otroke, da jih bom preživljal, bilo mu je hudo, ko je prišel v Metliko praznih rok. Poznal je Vukšiničeve in je stanoval v podstrešju nasproti rešta (ječe) pri Vukšiničevih, vsak dan je pošiljal pošto, da moram priti še jaz z otroki v Metliko. Bil je v skrbeh, da bi nas doma pobili. Ker je stalno pošiljal pošte, da moramo priti v Metliko, sem se, čeprav nerada, odločila, da bomo šli res v Metliko, še mama so rekli, morda bi vas res vse pobili, kakor so Ivana, pa hodi v Metliko. To je bila zelo težka odločitev, brez vsega, praznih rok, s tremi otroki nekam iti, pustiti mamo in dom, zelo mi je bilo težko. Partizani so pa spraševali, kje je Martin, zakaj ne gre v partizane, v Metliki so pa beli govorili, da naj gre k njim, to je bilo vse zelo težko prenašati.
Kakor sem že omenila, da je Martin neprenehoma pošiljal pošte, sem 8. decembra šla v Metliko, kar čez steljnike, Marička Vivodinska mi je pomagala nostiti Tineta, Tinca in Ivan sta hodila z nami. Martin je bil zelo vesel, da smo bili vsa družina spet skupaj. Kakor sem že omenila, imeli smo zelo revno stanovanje pri Vukšiničevih, ali seveda nismo si mogli nič pomagati, dobro, da smo bili vsaj pod streho. Vukšiničevi so nam bili še kar na roko, bili smo stara žlahta, njihov stari oče je bil iz naše hiše iz Drašič, niso imeli nič otrok in so k sebi vzeli Logarjevega iz Božakovega, Vukšinič oženil se je iz Stične od Bregarjevih. Teta nas je še kar rada imela, večkrat mi je dala kaj hrane za otroke, v politiko se nismo pa nič spuščali, bolj revno smo živeli, ali za silo je šlo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Martin Klobčar in Stanka Pečarič (Klobčar, Stariha)

Mama so nam večkrat kaj poslali za pojesti, večkrat je kdo prišel iz Drašič, da nam je povedal, kako je doma, en dan sva se z Martinom ojunačila in sva šla domov v Drašiče, na srečo ni bilo v vasi nobene vojske. Doma smo imeli enega konja, Martin je zapregel tega konja v voz, naložili smo nekaj potrebnih stvari in se vrnili nazaj v Metliko. Martin je pričel voziti pesek iz Kolpe v Metliko, Italijani so pričeli graditi male parke po mestu, s tem delom smo se preživljali. Kupila sem več stvari in skrivoma nosila mami domov, posebno sol in cigarete. Za cigarete so se lahko dobili delavci, neki Stanko Ribič, po domače smo mu rekli Orengov, ta je veliko pomagal mami pri delu. Z mamo je živela Pepa Malkovič, sedaj živi na Lokvici, bila je več let pri nas, tudi njena sestra Reza je bila pri nas osem let, brat Ciril pa sedem let. Pepa je večkrat prišla v Metliko, tako smo imeli stik z mamo in domom, tudi sama sem večkrat šla domov.
Ker je bilo naše stanovanje preveč temno, zares skromno, je Martin zvedel za lepo svetlo stanovanje. To je bila Ivčeva hiša, prazna, blizu sv. Roka, tam je bil tudi hlev. Martin je kupil še enega konja, od Štefana iz Križevske vasi. Za en mesec je kupil še kravo, nekaj smo kupili sena, nekaj ga pa dobili, sedaj je bilo že boljše, ko smo imeli mleko za otroke; kupili smo tudi enega prašička in nekaj koruze, imela sem kar dosti dela. Trije otroci, krava, prašiček, sosedi so mi dajali pomije, in tako je prašiček lepo rasel. Martin je od jutra do večera vozil pesek in je še dobro zaslužil.
V Metliki pod zaščito je bilo več ljudi, Plutovi, Guštinovi, Andrejče in še iz drugih vasi, eden k drugemu smo večkrat šli in eden drugega tolažili in spodbujali in veliko mislili na dom.
Martinu sem večkrat rekla, pojdimo domov, saj nismo nikomur nič krivi, ali Martin ni nikomur nič zaupal, rekel je: »Brat Ivan ni bil tudi nikomur nič kriv, pa so ga vseeno ubili.« Večkrat smo bili zelo zamišljeni, kako se bo to vse končalo.
Ko je bil napad na Metliko, je bilo hudo, to je strašno pokalo, veliko strahu smo užili, to vse se težko opiše.
Bili smo v Metliki, ko je bila italijanska kapitulacija 8. septembra 1943. Bili smo v skrbeh, kako bo z nami. Res se nismo nič krive počutili, ali vseeno smo se bali, kaj bo. Ko so prišli partizani v Metliko, so vsem, ki so bili pod zaščito, vse pobrali.
K nam je prišel Jovič (Ivec) in nam rekel, dobro znamo, da niste vodili nobene politike in nič slabega naredili; vzemite, kar je vašega in pojdite domov. Martin je zapregel konje, na voz smo naložili vse, kar smo imeli, tudi prašiča, za voz smo privezali kravo in se res veseli odpravili domov. Mama doma so bili tudi zelo veseli, da smo se vrnili, pa še s konjem, kravo in prašičem.
Ali to veselje ni trajalo dolgo, za par dni po tem so partizani mobilizirali vse moške, kar jih je bilo še doma, ni se vprašalo, hočeš ali ne, moraš iti. Martin je želel, da bi jaz s konji peljala na zborno mesto v Suhor, z nami se je peljal še Nemanič in Pavlovič.
Martin je verjetno slutil, da ga ne bo več nazaj, zelo težko se je poslavljal od otrok, objemal in poljubljal jih je dolgo. Ko sem šla domov iz Suhorja, se je zelo težko poslavljal tudi od mene; res mi je bilo zelo hudo, takrat sva se nazadnje videla.
Na Suhorju so jih vse razdelili na več edinic. Martin je bil dodeljen v 12. štajersko brigado, šli so čez Gorjance v Mokronog, naprej proti Trebnjemu in čez progo proti Mirni Peči, to vse so mi pripovedovali tisti, ki so bili skupaj z Martinom.
28. oktobra 1943 je bila velika ofenziva, Nemci so šli od Novega mesta čez gozdove proti Mirni Peči in naprej v Globodol. V gozdu, ki se imenuje Ostri vrh, je bila 12. štajerska, vseh njih je bilo tam okrog 100 mož, poveljnik je bil Ilija Badovinac, bilo je v mraku in je zapovedal, da naj z bacačem streljajo. Martin pa da je rekel, tovariš, ni vredno streljati, samo izdali se bomo, kje smo. Badovinac je bil trmast človek, zapovedal je: »pali«, ko so izstrelili prvo granato, so dobili že odgovor od Nemcev; ena granata je padla levo, ena desno, tretja pa med njih in takoj je bilo šest mrtvih, razmesarjenih mladih ljudi. Koliko ljudi je padlo po neumnosti takih komandantov, ki niso nič razumeli. Martin ni še do kraja umrl, razneslo mu je križ, zelo je trpel in prosil, da ga naj ustrelijo. Ker se je zelo mučil, ga je še en partizan ustrelil, to vse mi je pripovedoval Pavlovič, ki je bil zraven.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nevesta Stanka Pečarič in ženin Klobčar Martin, levo mati Terezija Klobčar in Stankin očim Ivan Klobčar

Zelo mi je hudo, ko se na to vse spomnim, ker Martin je bil res dober, pošten človek, priden mož in skrben oče, star pa komaj 28 let, naj počiva v miru, res ga je bilo škoda in zaradi hudobnih, nepremišljenih, ničvrednih ljudi je moral tako mlad umreti.
Isti dan bi bila kmalu tudi jaz končala s svojim življenjem. Intendant 15. brigade Polak Niko iz Škemljevca je prišel k nam in mi zapovedal, da naj zaprežem konje, da gremo v Novo mesto nekaj iskat za vojake. Izgovarjala sem se, da je mož v partizanih, da so doma majhni otroci, ali vse ni skupaj nič pomagalo. Mama so mi rekli: »Pojdi, ker nam bodo spet pobrali konje in vse.« Čeprav težko, sem šla. V Gotni vasi sem morala počakati, Polak je odšel, za pol ure se je vrnil, na vozu je bilo nekaj hrane, obutve, drugo pa vse v kištah bombe, poln voz je bilo vsega tega. Čez Vahto na Gorjancih so bili konji čisto mokri, ker so težko peljali, še priganjali smo jih. Intendant je rekel, da se zelo mudi, na Božakovem čaka brigada; nisva vedela, niti slutila, da je blizu sovražna vojska, bila je velika ofenziva Nemcev. Ko smo prišli na Božakovo, so razdelili nekaj čevljev in hrane med partizane, kar naenkrat pride z motorjem kurir in na hitro govori: »Tovariši, v Metliki so že Nemci, na Jugorju in v Suhorju so že nekaj naših pobili.« Na hitro je bil pokret, da gredo čez Drašiče v Dvorište. V Drašičih so vse iz voza natovorili na mule in šli na Vivodino. Mama in otroci so že zvedeli za Nemce, zelo so jokali, veseli so bili, ko so me zagledali, res je malo manjkalo do smrti. Da so nas došli, je gotovo, da bi nas uničili, partizan z brzostrelko, na vozu pa bombe, to sem gotova, da bi bila verjetno tudi moja smrt težka.
Drugo jutro je prišel kurir in je vzel konja Švarca, lep konj je bil, rekel je, moram hitro v Dvorište za brigado, jutri pripeljem konja nazaj, ali Švarca več nismo nikoli videli.