Avtor: Anton Drobnič

Slovenija, katere zunanja politika je v vedno večjih težavah, se v zadnjem času otepa še z vprašanjem na novo ustanovljenega Mednarodnega kazenskega sodišča – ICC. To sodišče je prvo splošno mednarodno kazensko sodišče, ki je pristojno za sojenje vsem bodočim krivcem za vojne zločine in za zločine zoper človečnost, ne glede na to, iz katere države so in v kateri državi so zagrešili zločin. Vsaka država, ki je članica tega sodišča, je dolžna zločince zoper človečnost in mednarodno pravo, tako lastne kot tuje državljane, izročiti v sojenje Mednarodnemu kazenskemu sodišču.
Do zapleta je prišlo, ko so Združene države Amerike, ki so tudi podpisale sporazum o ustanovitvi mednarodnega sodišče, sklicujoč se na določbo v sodnem statutu, ki dopušča tudi drugačen dogovor, zahtevale od drugih podpisnic sporazuma, naj dovolijo izjemo in pristanejo, da mednarodno sodišče ni pristojno za sojenje ameriškim državljanom. V nasprotnem primeru je namreč nevarnost, da ZDA ne bodo več mogle pošiljati svojih vojakov v razne mirovne operacije po svetu.
Tako so ZDA tudi od Slovenije zahtevale, naj podpiše dvostransko pogodbo, po kateri bi bila Slovenija dolžna ameriške državljane, osumljene zločinov iz pristojnosti mednarodnega sodišča, izročiti v sojenje ZDA in ne ICC. Republika Slovenija do te zahteve uradno še ni zavzela nobenega stališča, ker čaka, kaj bodo k temu rekle druge, zlasti evropske članice ICC. Na neuradni ravni pa se je zlasti v javnih občilih in v nastopih politikov iz strank komunistične kontinuitete in njihovih prilizovalcev zoper ZDA vsul cel plaz napadov, očitkov, zgražanja in obtoževanja, češ da ZDA ravnajo zoper splošno sprejeta pravna načela, da rušijo že podpisani sporazum, da ovirajo sojenje vojnim in drugim hudim zločincem, da se obnašajo hegemonistično in druga podobna, iz naše polpretekle totalitarne dobe dobro znana »protiimperialistična« gesla.
Po silovitosti, množičnosti, besedni načelnosti, moralistični ogorčenosti in vzvišenosti teh napadov in obtožb, zlasti tudi po osebah, ki jih izrekajo in večinsko pripadajo že dolgo vladajoči kasti, bi nepoučeni mogli soditi, da je Slovenija najbolj pravična in najbolj načelna država, ki povsem spoštuje svoje in mednarodno pravo, nepristransko in dosledno preganja vse vojne zločine in zločine zoper človečnost, skratka, da je Slovenija tudi na tem področju prava pravna država, kot je določeno v njeni ustavi. Ustvarjeni videz je blesteč.
Resnica pa je drugačna, dejstva so temna. Republika Slovenija tudi po enajstih letih od svojega bega iz komunistične Jugoslavije, svoje državne samostojnosti in neodvisnosti, ni niti pred svoje in ne pred tuje sodišče postavila niti enega od številnih vojnih zločincev in zločincev zoper človečnost. Ti se svobodno sprehajajo po njenih mestih in vaseh, nas poučujejo o demokraciji, prejemajo državna odlikovanja in družbena priznanja ter izjemne državne pokojnine za revolucionarne zasluge, to je za množične umore in druge zločine nad domačimi in drugimi idejnimi in političnimi nasprotniki med zadnjo svetovno vojno in po njej, ko so partizani pod krinko tako imenovane NOB izvedli komunistično revolucijo in Slovencem za pol stoletja vsilili zločinsko državno oblast.
O vzrokih za takšno stanje je bilo že mnogo povedanega, zato naj tukaj ponovimo samo to, da slovenska policija, ki je po zakonu dolžna in pristojna za odkrivanje zločinov, zoper vojne zločince iz vrst partizanskih borcev in oblastnikov komunističnega sistema dolga leta ni hotela ničesar ukrepati in njihovih zločinov sploh ni odkrivala. Brez ustreznega odziva so ostali tudi pozivi državnega tožilstva pristojnim ministrom, predsedniku vlade in parlamentu. Slovenski pravosodni minister je v Rimu slovesno podpisal statut Mednarodnega kazenskega sodišča, slovenski parlament je ratificiral sporazum o ustanovitvi tega sodišča, politiki in javna občila so se zgražali nad množičnimi poboji v Bosni, na Kosovu in drugod po svetu, Slovenija je celo imenovala svojega sodnika v mednarodnem sodišču za vojne zločine v Ruandi, doma pa so vsi ovirali kakršnokoli dejanje proti domačim vojnim zločincem.
Zdelo se je, da se je položaj bistveno spremenil, ko je Slovenija pred tremi leti dobila novo generalno državno tožilko po meri vladajoče koalicije in slovenska policija novega generalnega direktorja. Oba sta družno razglašala odlično sodelovanje med obema ustanovama in direktor policije je to sodelovanje nekoč označil celo za prisrčno, državna tožilka pa je ob vsaki priliki razglašala nepolitičnost, strokovnost in profesionalnost. Pred dvema letoma je ob nezaželenem odkritju žrtev povojnega množičnega zločina v Slovenski Bistrici to govoričenje ob prikimavanju direktorja policije zašpičila z javnim zagotovilom: Mrtve je treba pokopati, krivce pa kaznovati!
Sledilo je še nekaj besednih iger in videz je bil blesteč. Javnost je bila prepričana, da gre tokrat zares in da bodo krivci za poboje v Slovenski Bistrici in drugi množični morilci tudi v Sloveniji kmalu prišli pred sodišče. To prepričanje je bilo podprto prav z zagotovljenim odličnim sodelovanjem med tožilstvom in policijo, ki ga prej ni bilo, in z dejstvom, da policija ni več pod vodstvom oseb iz komunističnega nasledstva. Prestrašili so se celo nekateri izmed komunističnih borcev. Ob poplavi dokaznega gradiva, ki je na razpolago, bi res lahko pričakovali vrsto ovadb vsaj zoper glavne krivce množičnih pobojev in preganjanj.
Nič takšnega se ni zgodilo. Poveljniki oboroženih enot, ki so morile ali pri umorih sodelovale, njihovi najožji sodelavci in pomočniki, so lahko popolnoma mirni in se še naprej sprehajajo po Ljubljani in dremajo v zdraviliščih. Tega jim ne zagotavlja samo dejstvo, da prizadevanje policije tudi pod novim vodstvom kljub velikim javno izrečenim besedam in kljub dobremu sodelovanju s tožilstvom, ni pripeljalo pred pravosodje še nobenega vojnega zločinca, ampak zlasti tisto, kar se dogaja ob tem prizadevanju in v njenem ozadju. Za všečno kuliso z geslom: Mrtve pokopati, krivce kaznovati! voditelji in usmerjevalci vodijo povsem drugačno igro.
Za kaj v resnici gre, se je videlo že ob odkritju množičnega grobišča na gradbišču avtomobilske ceste na Teznem pri Mariboru. Tedaj je generalna državna tožilka, kot se je sama pohvalila, predlagala, kako naj najdena okostja pokopljejo – kar seveda ni naloga državnega tožilstva – predkazenski postopek pa ustavila, ker naj bi zločin zagrešili pripadniki 12. vojvodinske brigade in so krivci v tujini. Pri tem je ni motilo dejstvo, da je ZR Jugoslavija, kjer naj bi bivali krivci za ta zločin, po mednarodni konvenciji o kaznovanju vojnih zločinov storilce dolžna izročiti Sloveniji oziroma jih sama postaviti pred svoje sodišče, če svojih državljanov po ustavi ne sme izročiti tuji državi. Tožilstvo postopka ni nadaljevalo in Slovenija takšne zahteve Jugoslaviji ni poslala.
Podoben odnos do vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost je pokazala državna tožilka iz Maribora, ko je o žrtvah v Slovenski Bistrici, od katerih do sedaj še nobena ni bila identificirana, izjavila, da so bile okupatorjevi sodelavci. Ne glede na to, da najbrž ni šlo za zavestno in namerno žalitev žrtev, ampak se ji je samo zareklo, je takšna izjava za pravno državo zastrašujoča, še bolj nevarna kot namerna žalitev. Kaže na stanje duha, na splošno usmeritev državnega tožilstva pod sedanjim vodstvom, na stališče, da so vse žrtve komunističnega nasilja in vsi nasprotniki revolucije bili sodelavci okupatorja, čeprav niso bili za tak zločin nikoli obsojeni in niso niti identificirani. To potrjuje ne samo resnica, da se je takšna izjava zgodila, ampak zlasti dejstvo, da višji državni tožilci te izjave niso preklicali ali ji ugovarjali, da ni protestiral ne pravosodni minister ne varuh človekovih pravic in sploh noben državni organ, ki so jih drugače polna usta človekovih pravic. Po plohi velikih besed o stroki, profesionalnosti in nepolitičnosti se je državno tožilstvo dejansko izenačilo s komunistično pravico, izraženo v zloglasnem 28. členu Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplembe iz leta 1946: Vojni zločinec in narodni sovražnik je vsak, ki so ga partizani ubili, čeprav ni bil obsojen.
Z določbo zakona o zaplembah, da je vojni zločinec vsak, ki so ga partizani ubili, so bili po vojni legalizirani in odobreni partizanski medvojni in povojni umori znanih ali neznanih političnih ali idejnih nasprotnikov. To stališče komunističnega revolucionarnega terorja, ki je tako blizu sedanjemu vodstvu državnega tožilstva, da ni ugovarjalo proti izjavi mariborske tožilke, pa se sklada tudi z nazori »strokovnih« svetovalcev državnega tožilstva. Znani profesor in borec za človekove pravice je vrhovne državne tožilce konec lanskega leta podučil, naj ne preganjajo borcev NOB, saj povojni poboji slovenskih domobrancev niso bili vojni zločin. Šlo naj bi samo za politično napako, ker so jih pobili brez sodbe, drugače pa so bili zločinci in bi jih tudi sodišče obsodilo na smrtno kazen. Zločinca torej ne določa pravnomočna kazenska sodba, določa ga komunistični strel v tilnik. Sodba je samo politično in propagandno potrebna formalnost, kot je bila tista v krvavem »kočevskem procesu« jeseni leta 1943.
Tudi drugi znani profesor je lani decembra tožilcem razlagal, da povojni poboji niso vojni zločini, češ da pobiti niso bili vojaki, ampak civilne osebe, katerih umor je samo navaden zločin, ki je že zastaral. Pri tem profesorja ni nič motilo, da naše pravosodje za vojni zločin sodi domobrancu Vinku Levstiku, ki po njegovi razlagi ni bil vojak in ne bi mogel biti storilec vojnega zločina. Seveda generalna državna tožilka, ki je sama stara komunistična funkcionarka, na posvete o pregonu komunističnih borcev zaradi medvojnih in povojnih pobojev vabi samo take strokovnjake, ki nedvomno izhajajo iz komunistične NOB in so bili zvesti sodelavci nekdanjega totalitarnega režima. Tako družno iščejo kakršnekoli razloge, da vidnih voditeljev NOB in komunistov kljub tisočem zverinsko umorjenih ne bi kazensko preganjali.
Generalna državna tožilka je tako izjavila, da neke sledi pobojev v Slovenski Bistrici kažejo v Beograd. Stezo skozi oblake v Beograd vidi, avtoceste v Ljubljano ne vidi. Govori o iskanju neposrednih izvrševalcev pobojev, pobudnikov in podpihovalcev, organizatorjev in dajalcev ukazov ne iščejo. Ti so znani in bi jih prehitro našli. Preiskovalce usmerjajo na obrobje kraja in časa, središče z glavnimi nosilci komunističnega terorja ostaja nedotakljivo. Vse z očitnim namenom, da mora slovenski NOB in njegovo vodstvo ostati neomadeževano. Krivci so ali v »nedosegljivem« Beogradu ali nepomembni posamezniki v oddaljenih krajih, ki so že mrtvi. Slovenskim partizanskim poveljnikom in političnim komisarjem, generalom in njihovim pomočnikom, ministrom in njihovim načelnikom pa se očitno ne sme zgoditi nič takega, kar bi slabilo ugled opevanega NOB in njegovih voditeljev – komunistov. Samo posamezniki med njimi se ustrašijo, zgubijo živce in končajo s samomorom.
Takšno, za komunistično kontinuiteto v bistvu neškodljivo usmeritev organov kazenskega pregona podpirajo stranke vladajoče koalicije, ki se temu ustrezno brezbrižno obnašajo tako v vladi kot v državnem zboru. Niti državni zbor niti vlada ne postavljata resnih vprašanj o odkrivanju in pregonu vojnih zločinov. Tega ne dela niti varuh človekovih pravic in tudi ne pravosodni minister, ki temu vprašanju ni posvečal potrebne pozornosti niti tedaj, ko je bil kot notranji minister dolžan neposredno ukrepati, ne tedaj, ko je bil varuh človekovih pravic.
Tu je seveda še predsednik republike, ki bi prvi moral zakričati in zahtevati učinkovit pregon najhujših zločinov in uresničevanje pravne države tudi na tem področju. Res je nekajkrat obsodil in obžaloval povojne poboje (medvojnih tudi ne omenja!) – le kateri državnik pa bi mogel izjaviti kaj drugega – nikoli pa ni javno obsodil zločincev in zahteval njihovo kaznovanje. Nasprotno, neštetokrat se je z mnogimi družil in jim dajal druga priznanja. Njihovo veliko krivdo je tako kot mariborska državna tožilka in znani profesor zmanjšal na raven nepomembnosti z lažnim geslom: Povojni poboji so bili zločin, zločin pa je bila tudi kolaboracija! S tem se je tudi on povsem približal komunistični pravici iz 28. člena zakona o zaplembah – pobiti so bili zločinci, čeprav ni nikogar od pobitih nikoli niti videl, kaj šele da bi poznal njihova dejanja in videl njihove obsodbe.
Zato je ravnanje državnih tožilcev, ki ne preganjajo vojnih zločincev, cinično označil za modro, drugič pa pribil, da odkrivanje povojnih pobojev ne sme imeti za cilj samo kaznovanje krivcev. Očitno je s tem hotel povedati, naj preiskovalci pazijo, da ne bo prizadet NOB, ki je po njegovem stališču temelj slovenske samostojnosti, da ne bodo umazani komunisti, ki jih javno hvali. Kaj drugega bi mogli pričakovati od vrhovnega vojaka revolucije in zadnjega komunističnega diktatorja v nekdanji totalitarni Sloveniji! Seveda pa moramo nekaj povsem drugega pričakovati od predsednika pravne republike Slovenije.
Povsem legitimna so vprašanja in razmišljanja o tem, ali ZDA ravnajo pravilno, pametno in pravično, ko za svoje vojake v tujini od Slovenije zahtevajo izjemo in priznanje imunitete pred neameriškimi sodišči. Prav tako legitimno in upravičeno pa je vprašanje, ali morda ZDA tako ne ravnajo zato, ker poznajo in vedo, kaj je v Sloveniji videz in kaj dejstva, kaj se v resnici dogaja ali ne dogaja, kako komunistično enostranske so slovenske oblasti pri pregonu nezastarljivih vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost. Ali ZDA ne zahtevajo imunitete, ker se bojijo, da bi bili tudi ameriški vojaki izpostavljeni pristranskim sodnikom?
Čeprav to vprašanje ne bi bilo upravičeno, pa je ob dejanskem stanju v Sloveniji za ZDA politično zelo uporabno in za Slovenijo zelo nevarno. Bo v Sloveniji od odgovornih kdo o tem kaj razmišljal, ali bo vse ostalo le pri neokomunistični gonji zoper ZDA? Bo kdo ukrepal?