Avtor: Justin Stanovnik

S to preambulo bi zločin postal ustavna kategorija
Andrej Meglič na predstavitvi mnenj o spremembi ustave

V aktualnem obdobju, ki ga zajema Zaveza 47, imajo volitve predsednika republike najvidnejše mesto. Največ dogajanja v javnem prostoru je bilo, posredno ali neposredno, namenjenega temu dogodku. Zato je najbolj naravna stvar, da se ob njem ustavimo in skušamo razumeti, kaj se je z njim pravzaprav zgodilo. Nova Slovenska zaveza je sicer del civilne družbe, a se zaveda, da cilji, ki jih ima, v perspektivi neposredne zgodovine niso uresničljivi, če jih ne bo uresničila politika. Zato skrbno in prizadeto spremlja vse, kar se v politiki dogaja. Tako zelo, da zaradi njene osnovne duhovne in družbene zaposlenosti – pa tudi po tem, kar objektivno je, ne glede na domet njenega samozavedanja – ne bi bilo nesmiselno reči, da je politična organizacija. To bi gotovo tudi bila, v pravem in polnem pomenu, ko to zaradi vakuuma, ki sta ga povzročila genocid in eksodus, ne bi bilo že od začetka nemogoče: ko ne bi bilo tiste zevajoče praznine, ki smo jo prav opazili in se je v celoti zavedeli šele takrat, ko nas je čas poklical, da postanemo oblikovalna sila nove zgodovine. Zato Nova Slovenska zaveza ni mogla stopiti v prostor politike, ampak je ostala v prostoru besede: besede, ki zadeva slovensko preteklost, sedanjost in prihodnost. Za to besedo je sedaj predvsem odgovorna.
Ker je demokracija po definiciji oblast ljudstva – in ne knezov, kraljev in cesarjev – so volitve nujna in hkrati temeljna ustanova te vladavine. Na volitvah državljani uveljavljajo oblast, ki je izvorno njihova, tako da jo enakopravno prenašajo na svobodno izbrane posameznike za pogodbeno dobo, določeno z zakonom. Toda, če hočemo odgovoriti na naše na začetku postavljeno vprašanje, kaj se je z letošnjimi volitvami v resnici zgodilo, moramo vedeti, da volitve niso samo postavitev nove oblasti, ampak tudi poseben, za politično življenje družbe nadvse pomemben čas, v katerem se država in narod soočita s temeljnimi vprašanji o sebi. Zato ne bi bilo nesmiselno reči, da se z volitvami zgodi ne samo ponovna postavitev oblasti, ampak tudi ponovna postavitev družbe. Volitve v vsakem primeru prinesejo nove nosilce oblasti. Povsem mogoče pa je, da volitve ostanejo v formalnem okviru nekega mehanizma, ne da bi bil uresničen tudi drugi del, ki ni formalen, ampak vsebinski – in lahko je ali pa ga lahko tudi ni. Vsakemu pa je lahko jasno, da bi v odsotnosti misli, ki bi hotela preiskati duhovne, kulturne in politične koordinate družbe, primarno dejanje volitev – izbor novih oblastnikov – ostalo nedomišljeno in v veliki meri prepuščeno ali slučaju ali skriti igri znanih in neznanih sil. Jasno je samo po sebi, da volivci lahko kompetentno odločajo, kateri od kandidatov je primeren za katero od razpisanih političnih služb šele potem, ko vsaj do neke mere zagledajo, katere zahteve se bodo pred te službe v prihodnosti postavljale. Kompetentnemu in odgovornemu volivcu mora biti znano »stanje nacije«, kot temu rečemo v neki politični kulturi, vedeti mora, v kakšnem stanju je ladja – da uporabimo drugo pogosto podobo za državo – in skozi katera morja bo morala v prihodnosti pluti.
Ali so zadnje slovenske volitve potekale v takšnem duhovnem in moralnem ambientu? Ali se je na kandidatih samih, v volilnih štabih, ki so garnirali njihovo javno podobo ali pri strankah, ki smo jih videli za posameznimi kandidati ali pri medijih, ki so prirejali predvolilne nastope in soočenja videlo prizadevanje, da se formulirajo najsplošnejša vprašanja naroda in države? Ali je obstajala želja, da ta vprašanja, ki edina dajejo politiki težo in vrednost – in nazadnje zanimivost – stopijo v javni prostor, se v križišču mnogih mnenj in gledanj izostrijo in dobijo objektivno podobo in družbeno uporabne odgovore?
Vsega tega v zadnjem predvolilnem in volilnem dogajanju nismo videli. Te volitve bistvenih vprašanj ne samo niso odpirale, ampak so se jim dokaj opazno izogibale. Prav takšne pa so nam dale določno podobo, kakšni smo: da nismo pri sebi in da živimo življenje na obodu – odtujeno življenje. Da smo daleč od temeljnega vedenja o sebi in svetu.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Biseri na nevarni mreži Mirko Kambič

Naj to trditev, še preden se lotimo natančnejše analize volitev, ilustriramo z nekim dogodkom. Sedaj bo že šest ali sedem mesecev od tega, ko se je na TV Slovenija zbrala družba renomiranih novinarjev in se izpostavila ugibanju, ali bo dr. Janez Drnovšek kandidiral za predsednika republike ali ne. Bili so enotnega mnenja, da ne bo, in se, kot se je izkazalo, zmotili. Čeprav je stvar na videz obrobna, razkriva razlog, ki je povzročil to zmoto, nekaj zelo osnovnega. Izkazalo se je, da novinarji niso v stanju videti in sprejeti temeljne politične sheme sedanjosti: da kontinuiteta ni morda nekoliko zastarela in že malo izpraznjena beseda, ampak pravo ime za realne sile, ki disciplinirano zasledujejo novo epohalno politiko, v katero morajo, če jo hočejo uresničiti, investirati vse razpoložljive moči. V luči tega vedenja je bilo povsem jasno, da tisti, ki so odgovorni za to politiko, takšne politične količine, kot je dr. Drnovšek, ne bodo pustili neizrabljene – celo če bi sam osebno tako hotel. Novinarje so speljale na napačno sled površinske reči: Drnovškovo navidezno cincanje, potem pa tudi govorice o sporu med Kučanom in Drnovškom, namigovanje na to, da v tej sferi obstajata dve politiki. Predsodki jim niso dovolili videti, da tu sicer obstaja različen osebni stil, tam pa, kjer imajo besedo interesi, med temi ljudmi ni razlike. To je na svoj način povedal predsedniški kandidat in aktualni premier, ki je v nekem predvolilnem nastopu, kjer se je nakazala možnost spora med njim in predsednikom države, odgovoril, da je v tem oziru »vse pod kontrolo«. Jasno, da je. Po malem in od daleč te govorice spominjajo na razlike, ki naj bi obstajale med Brežnjevim in Kosiginom, med Mao Tsetungom in Ču En Lajem in o katerih so sovjetologi in sinologi po svetu pisali magistrske naloge in doktorske disertacije. Ta svet je drugače narejen.

stran: 003

Bistvena, lahko bi rekli, notranja vprašanja se na teh volitvah torej niso odpirala. Kandidatov zaradi tega ne bomo krivili, zlasti ne tistih, ki so ta vprašanja v sebi nosili, a si jih niso upali postavljati, ker so vedeli, s kakšnimi volivci imajo opraviti: da še ni preteklo dovolj časa od takrat, ko so stopili iz totalitarnega političnega rezervata. Večjo odgovornost pa nalagamo novinarjem, ki so jih angažirali različni mediji, da ocenijo nastope in sporočila posameznih kandidatov. Ti pa so bili – če za trenutek pozabimo na prisege, ki so jih ob nastopu morali dati svojim gospodarjem – ocenjevalci in kritiki. Dana jim je bila možnost, da se sklicujejo na svojo objektivno vlogo. Od njih se je pričakovalo – lahko bi se na to tudi sklicevali – da bodo razumeli, spoznali, da bodo dognali, kaj se v resnici dogaja. Njihova osnovna naravnanost je bila drugačna, kot je bila naravnanost kandidatov, ni jim bilo treba imeti ozir do nikogar in ničesar, razen do resnice. Zaradi nje so sploh bili tu. Predstavljali so misel, njeno dostojanstvo in avtoriteto. Vendar so tudi oni ostali na površini.
Zato marsičesa niso videli. Videli niso na primer tako temeljne reči, kot je ta, da so to še vedno TRANZICIJSKE volitve. Tako zelo so se že vdali tezi komunistične levice, da je tranzicija v Sloveniji končana, da niso nikoli zares pomislili, da je ta teza sumljiva že zato, ker je v interesu te levice. Če namreč obvelja, da je tranzicija končana, potem ne bo težko opraviti s tistimi, ki prihajajo z neizpolnjenimi postavkami njenega programa. Komunisti bi najraje, da bi se bila tranzicija končala, še preden se je začela. Nazadnje vedo – in vedo, da tudi drugi nekoliko vedo – da je tranzicija z vsemi mučnimi zahtevami in dragimi postopki, z njenimi bremeni in težavami, z njeno velikansko ceno tu zaradi njih: da tranzicije, če ustanovni očetje komunizma ne bi nekih svojih sanj vzeli tako zares, da so se jih namenili uresničiti z revolucijo, sploh ne bi bilo; da je tranzicija velika zgodovinska pregrada, ki jo morejo premagati samo nekatere družbe in nekateri narodi, drugi pa ne. Postkomunisti, skratka, dobro vedo, da bi bil njihov položaj dosti bolj udoben, če bi bila tranzicija samo še stvar nekega nekoliko neprijetnega spomina. Toda tranzicija je še vedno tu, ne samo v družbi in njenih institucijah, ampak tudi v glavah ljudi. Zato so tudi te volitve tekle po njenih silnicah: ljudje so se v veliki meri odločali že vnaprej in globalno – kamor je koga vleklo njegovo ideološko težišče. To je bila osnovna danost sedanjih volitev, ki pa je novinarji – družbeni interpreti – niso mogli ali hoteli videti. Delali so se – nekateri pa zares tako mislili – da za te volitve veljajo ista merila, kot veljajo za volitve v zapadnoevropskih državah z dolgo in etablirano demokracijo. Nastope posameznih kandidatov so ocenjevali takorekoč tehnično. Pomembna se jim je zdela spretnost in retorika. Važno se jim je zdelo, koliko volivcev je kateri od njih nagovoril in kako. V globini pa so delovale neke druge silnice, ki pa jih novinarji niso opazili in registrirali.
Drugič pa so novinarji – ocenjevalci – dajali podobo, da sprejemajo volitve kot manipulacijo. Kdor se poteguje za oblast v demokraciji, mora biti seveda predvsem sprejet. Zato mora upoštevati miselno razpoloženje ljudi in tako oblikovati svoj program, da ga bodo ljudje razumeli in sprejeli za svojega. Mora jim govoriti na dušo. Demokracija pomeni, da se morajo njeni politiki prilagajati. A to je le ena njena stran in ne najbolj pomembna. Demokracija se je izkazala za najboljši politični sistem. To vemo toliko bolj, ker sedaj tudi vemo, kaj je totalitarizem. A demokracija zato še ni brez notranjih, sebi lastnih težav. To končno izhaja iz tega, da je država po francoski revoluciji, kot pravi Böckenförde, »brez lastnega duhovnega principa«. To pomeni, da se mora demokratična politeja vedno znova notranje utemeljevati tako, da išče optimalno ravnotežje vseh mnogih delov, iz katerih je sestavljena – nazadnje vseh ljudi. Ker ne stoji več na »maziljencu«, ampak na volji ljudstva, je odgovorna za to, da bo ta volja hotela oblikovati prostor, v katerem bo slehernik mogel dobro živeti, dobro v Aristotelovem smislu – polno, celostno, človeka vredno. Zato mora demokratični politik zares upoštevati obstoječe razpoloženje v družbi, a mu to nikakor ne daje pravice, da bi z družbo manipuliral. Politik in demagog sta dve, v koničastem nasprotju stoječi besedi: druga pomeni izrojenost prve. Naši novinarji – ocenjevalci – pa niso skušali dognati, katere globalne politične koncepte kateri zastopa: kako, s kakšno stopnjo resničnosti, kateri od njih umeva stanje družbe in katera politična dejanja iz tega umevanja izvaja, v katerem redu in s kakšno intenziteto. Njihova opažanja se niso dotikala tega, kaj lahko od novih politikov pričakujemo; s kakšnim uspehom bodo peljali državo »skozi nezarisana morja prihodnosti«. Pač pa so veliko govorili o tem, koliko glasov bo komu prinesla kretnja, ki jo je naredil, beseda, ki jo je izgovoril, domislek, ki se mu je dogodil. Ko smo sledili njihovim izvajanjem, smo dobivali katastrofalen vtis, da ti ljudje sprejemajo volitve – pa tudi politiko sploh – kot priliko za bolj ali manj domiselno manipulacijo. Od kod so to prinesli? Kje so se tega naučili?

stran: 004

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Stoji zapisano Tine Velikonja

Ob tem vprašanju se človek nehote spomni nekega dogodka iz začetka volilne kampanje. V nedeljo, 13. oktobra, je bil na POP TV široko reklamiran intervju predsednika države Milana Kučana. Nastopili so trije pobožni novinarji in predsednik. Pogovor je tekel gladko, vprašanja so bila konvencionalna, le včasih se je katero malce približalo rdečemu polju, toliko da razgovor ni zbledel v čisto rutino. Predsednik je, kakor vedno, blestel. Nekoč, ko bo vse to, kar nas danes tako zaposluje, mimo, se bo kdo od raziskovalcev slovenskega jezika gotovo ustavil tudi ob tem, kako so ga uporabljali komunistični in postkomunistični politiki. Prepričani smo, da bo v delu, ki bo tako nastalo, doživel posebno pozornost in visoko oceno tudi dosežek, ki ga je na tem področju postavil aktualni predsednik države. Mogoče bo raziskovalec celo začutil, da stoji za tem povsem nov pristop do jezika, ki mu je dolžan poiskati posebno tehnično oznako, s katero bo stopil v korpus vedenja o jeziku. Taka tehnična oznaka bi lahko bila na primer »jezik kot situacija«. Vsi vemo, da se jezik tradicionalno uporablja za dajanje empirično ali logično preverljivih izjav, ki situacije same ne ustvarjajo, ampak jo opisujejo ali izražajo odnos do nje. Jezik je torej predikacija ali povedje – preprosto, pripoved. Od nekdaj pa ima jezik – ali bolje rečeno človek, ki jezik uporablja – to sposobnost, da neko dejstvo ali situacijo vzame samo za izhodišče, potem pa se osamosvoji in ustvarja nove situacije. Te so sicer sestavljene iz besed, a se ne nanašajo na nič razen nase in nič ne pomenijo. Za tak tekst – beseda tekst pomeni pletivo ali pletenje – pravimo, da je nepredikativen ali neizjaven. Ljudje, ki so v tem jeziku posebej izvežbani ali pa imajo zanj naraven dar, govorijo gladko, brez miselnih zastankov in zapletov. Ko jih zaradi tega občudujemo, bi morali obenem vedeti, da je to mogoče zato, ker se gibljejo v umetnem in poljubnem svetu in se jim ni treba ozirati na nobeno realnost. Za sedanjega predsednika države bi lahko rekli, da je v tem domala nenadkriljiv. V omenjenem intervjuju pa je, se zdi, dosegel enega svojih viškov. Videlo se je, da tu ni samo talent, ampak tudi dolgoletna vaja. A brez zapleta – zelo poučnega zapleta – tudi ta predstava ni bila.

stran: 005

Na koncu se je pogovoru med novinarji in predsednikom pridružila tudi predsednikova žena. Sedaj so se vprašanja naslavljala nanjo. Pred njo sta bili dve možnosti: lahko bi se odločila za preproste besede tega sveta, kot kava, gostje, vrt, družina, obiski itd., itd., in jih sestavljala v zveze, kot se stvari, ki jih te besede pomenijo, sestavljajo v njenem življenju. Že se je zdelo, da se bo odločila za to možnost, pa si je premislila in se odločila za predsednikovo tehniko. Morda se ji je zazdelo, da je to njena dolžnost in da tako mora. Kar je nastalo, je bila katastrofa. Izkazalo se je, da predsednikove tehnike ne samo ne obvlada, ampak ji je povsem tuja. Pletenje, pri katerem dosega predsednik tako mojstrstvo, ji je sproti razpadalo pod rokami. In bilo nam je je žal, hkrati pa smo bili nanjo ponosni: skozi navidezen poraz se je pred nami zasvetila v človeškem dostojanstvu.
Spoznanje, ki je pri tem nastajalo, pa je bilo to, da nepredikativnega jezika – ali kar ne jezika – ne zna govoriti vsakdo; vsakdo se ga tudi naučiti ne more. Še najboljše okolje za privajanje na ta jezik je bila realsocialistična politika. Ne bomo utrujali z vprašanjem zakaj in se bomo raje zadovoljili s preprostim dejstvom, da so ljudje, ki so se gibali v tistem prostoru, pač odlično obvladali ta jezik. Kakor nas uči vsakdanja izkušnja, ga prav dobro obvladajo tudi tisti, ki so iz tega sveta izšli. Če bi kdo hotel imeti vizualno predstavo, kot nekakšen pendant k temu jeziku, bi še najbolje naredil, če bi si priklical v spomin velike transparente z retuširanimi portreti voditeljev, ki so jih ob raznih priložnostih v povorkah nosili po prestolnicah realsocialističnega imperija: po Pragi, Budimpešti, Sofiji. Tudi po Ljubljani. Ko se na to spomnimo, nam pride pred oči umeten, najlonski svet – preveličan, napihnjen, zlagan svet.
Da smo omenili retuširane podobe na realsocialističnih transparentih, ni kriva zgolj asociativna moč spomina. Kako trdoživa je ideja, ki je omogočila njihov pohod, nam – mutatis mutandis – kaže tudi sedanjost. V Poletu, četrtkovi prilogi Dela, je 7. novembra neki novinar predlagal, da bi po odhodu predsednika Kučana postavili poseben kulturni institut: institut predsednikove biografije. »Pri nas bi morala prav Kučanova biografija vzpostaviti merilo za vse prihodnje«. Kakor da bi iz njega spregovorila neka preteklost, je novinar še nekoliko nakazal, kakšno bi to merilo lahko bilo: »Naj obnovim, kar vsi vemo: v politiko je vstopil v zgodnjih 60-tih letih, ko je Jugoslavija soustanavljala gibanje neuvrščenih. Leta 1966 je sledil brionski plenum, ki je odstavil Rankovića. V letih 1968 in 1971 so bili študentski nemiri, nato obračun z liberalnimi Hrvati in Slovenci. Nato je beograjski dvor razpadal do Titove smrti leta 1980. Sledila sta gospodarski zlom vzhodnega bloka in padec socialističnih režimov. In v zadnjem desetletju »zgodba o uspehu«, ki bo še v času Kučanovega predsedovanja kronana z vabili v Nato in Evropsko zvezo v naslednjih tednih«. Potem novinar še dostavi: »Kučanova poklicna pot je fascinantna politična zgodovina Slovenije in Jugoslavije v zadnjih štirih desetletjih«. Ko preberemo te stavke zagledamo, kako nastaja pred nami eden davnih transparentov. A zakaj »v zadnjih štirih desetletjih?« Zakaj ne v petih ali šestih? Odgovor, možen odgovor, najdemo v Pogovoru z dr. Ljubom Sircem v reviji Ampak, oktober 2002: »Vsa komunistična oblast temelji na tem pobijanju in na zatrjevanju, da je bilo to pobijanje sodelavcev z okupatorjem. Kučan zahteva razrešitev pobojev, da jih ne bi kdo politično izkoristil. Pri tem ne omenja, da jih je politično najbolj izkoristil on, ko se je kot generalni tajnik partije zavihtel na oblast, potem ko je ta partija, sicer nekaj let prej, a vendarle, z množičnim morjenjem in terorjem zgradila temelj za svojo oblast in oblast svojih članov«.

stran: 006

Morda se nam je z lokom med nekdanjimi in sedanjimi transparenti nekoliko posrečilo razložiti, zakaj se novinarji ne lotevajo bistvenih vprašanj. Časi so se spremenili, a mi se sprašujemo, zakaj se niso spremenili tako, da bi ljudje postali svobodni. Da si ne bi domišljali, da kaj razumejo in da se ne bi ustavljali prej, dokler ne identificirajo vseh vprašanj, ki jih nosi v sebi predmet, ki je pred njimi. Morda je tako, da četrta veja oblasti še ni odkrila svoje kulturne in politične vloge. Morda je tudi tako, da tisti njen del, ki se je realiziral v državi Sloveniji, nosi v sebi še veliko hipoteko. Letošnje volitve so dokazale, da še ni prišla do bistvenega spoznanja: da ji ni treba nikomur služiti, razen sebi in svoji visoki etični in politični vlogi.
V predvolilnih medijskih prireditvah je nekajkrat padlo tudi vprašanje Cerkve. Tako na primer na zadnjem televizijskem soočenju predsedniških kandidatov na TV Slovenija, 8. novembra. Kakor vemo, beseda Cerkev asociira dva pojma: neko družbeno telo, neko organizacijo in vero – način kulturnega obstajanja človeka, ki razume svet in sebe v luči transcedentnega Boga. Vsa širina in zahtevnost področja, ki se je s to besedo na oddaji odprlo, se je že v začetku zožilo na vprašanje »vatikanskega sporazuma« in »verouka«. Obe vprašanji so kandidati reševali v okviru ustavnega stavka o ločenosti Cerkve in države. Vsi smo z zanimanjem čakali, če bo kdo od kandidatov stopil iz formalnega okvira in povedal kaj globljega. Čakali smo pravzaprav, da bo kateri od kandidatov imel pogum – zanimivo, da moramo tako reči – da bo povedal javnosti, kakšno zgodovinsko vlogo je katoliška Cerkev opravila v slovenskem narodu in kako odločilno in usodno je vprašanje transcendence v postmodernem času. Tak pogum bi pokazal, da je njegov lastnik resnično sposoben biti predsednik države. Toda tega nista storila niti Arhar niti Bučar, ki poleg drugega pri tem tudi ne bi veliko tvegala. Tako je vse ostalo na površini. Tistega govora, ki bi, kot smo rekli na začetku, mogel odločilno prispevati k ponovni postavitvi družbe, tistega govora, ki bi tako odprl velike horizonte našega obstajanja, osebnega in družbenega, ni zmogel nobeden. V nobenem ni bilo tega vzgona. Ali pa so mislili, da ne smejo – da morajo biti pokorni, da se morajo podrediti. Toda s tem so tudi dokazali, da so ne samo slepi, ampak tudi krivični: da ne vidijo in nočejo videti mogočne stavbe katoliške Cerkve, ki je ali napisala ali podpisala ali sopodpisala vse temeljne papirje tega naroda; ki ga je naučila brati in pisati; ki mu je, še več, pomagala, da je ustvaril jezik, ki se sesuje v nič, če mu odvzameš besede, ki se na tak ali drugačen način nanašajo na Boga; da ne vidijo nadalje, pa naj bodo že agnostiki ali ateisti, da je čisto lahko tako, da brez Boga ni mogoče postaviti ne človeka ne družbe. Če pa tega ne vidijo, potem tudi ne vidijo, da vse stvari »odpadajo«, ker »središče več ne drži«, kakor je to neprekosljivo povedal veliki irski pesnik Yeats: da se vse stvari razletijo po obskurnem prostoru periferije: narod, družina, jezik, zgodovina, resnica, poštenost, zvestoba. Nobeden ni imel tega duha in tega poguma. Nobeden ni imel tega razločevanja, da bi, ko je bilo sproženo vprašanje Cerkve, rekel: Danes moramo stati na ločitvi Cerkve in države; moderne države drugače ni mogoče postaviti; državo danes lahko postavimo samo kot moderno; toda v istem hipu, ko to rečemo, ne smemo pozabiti na besede tistih razmišljevalcev, ki pravijo, da država hkrati ne more stati zgolj na svojem modernem konceptu. To je politični paradoks moderne. Demokratična politika ga mora kar naprej razreševati.
A volitve so pokazale še druge reči: da se ne gibljemo samo na orbiti, ki je daleč od resničnosti, ampak tudi na orbiti hipokrizije. Kakšna je lahko tudi ločenost Cerkve od države, je pokazala slovesnost v Cankarjevem domu ob dnevu reformacije. Slovesnost je plačala država, ministrstvo za kulturo, in država je bila tudi prisotna v osebi predsednika države, predsednika državnega zbora in predsednika vlade; predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je tudi govoril. Med drugim je rekel, da smo Slovenci s protestanti »stopili v zgodovinski in civilizacijski razvoj«, da nas je »kratko, a nadvse intenzivno obdobje protestantizma v slovenskih deželah odločilno zaznamovalo«. Vse to bi Drnovšek aposteriori lahko rekel tudi za katolištvo. Toda, ali je že kdaj? A to ni pomembno. Pomembno pa je to, da je država pozabila na eno od svojih ustavnih načel, vzela vero takorekoč v svoje roke, se je polastila in izrabila za politične namene. Fotografija v Delu ne pušča o tem nobenega dvoma: Drnovšek je poudarjeno v prvem planu in do volitev je samo še dober teden! Mag. Geza Erniš, ki med prisotnimi sploh ni omenjen, je povsem v drugem planu in dogajanje komplacentno opazuje. Gotovo ni pozabil besedi, ki jih je izrekel, odnosno citiral, na enem od predhodnih intervjujev na TV: Cuius regius, eius religius. Če ta izraz nekoliko popravimo, ga lahko tudi poslovenimo: glede vere v deželi ima glavno besedo njen gospodar.

stran: 007

A pustimo to. Nam je zavest, da so Slovenci tudi protestanti, prijetna, vzpodbudna in ohrabrujoča; da so tudi v Sloveniji ljudje, ki v neki drugačni, a slavni tradiciji gojijo isto misel. Samo paziti bi morali, da jih gospodar ne bi uporabljal za to, da z njimi tepe katoličane. Tu pa ne mislim na Cankarjev dom, ampak na neki pretekli intervju mag. Erniša. Katoličani so namreč tudi kristjani in v zadnjem stoletju so naredili nekaj dejanj, ki bi tudi pri protestantih morala vzbujati rešpekt.
Toda zares pomembno je to, o čemer smo govorili zgoraj: da volitve niso bile razumljene kot čas velikega samospraševanja, ki bi moglo, vsaj nekoliko, prispevati k ponovni ali vsaj boljši postavitvi družbe in države. Nekoliko bolje bi bili družba in država postavljeni že s tem, če bi se vsi zavedeli, da so vprašanja tudi tam, kjer se zdi, da jih ni. Na primer v prostoru, ki je od nekdaj bil rezerviran za vero in transcendenco. Naj ob tem spomnimo bralce na besede, ki jih je pred dobrim letom izrekel eden največjih evropskih skeptikov in agnostikov sedanjega časa Jürgen Habermas v zahvalnem govoru za mirovno nagrado nemškega knjigotrštva: »Ko se je spremenil greh v krivdo, prestopek proti božjim zapovedim pa v kršitev človeških zakonov, takrat se je nekaj zgodilo. Zakaj z željo po odpuščanju se še vedno druži želja, da bi trpljenja, ki je bilo zadano drugim, sploh ne bilo več. Posebej pa nas vznemirja nepopravljivost preteklega trpljenja – tiste krivice, storjene ljudem, ki so bili po nedolžnem teptani, sramoteni, ubijani, ki jih človeško ni mogoče popraviti. Izgubljeno upanje na vstajenje pušča za sabo veliko praznino«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Revolucijo bodo popravili Mirko Kambič

Iz vsega, kar smo povedali, sledi, da volitve presegajo rutinsko zamenjavo vladajoče garniture. In čeprav tega nihče ni hotel, čeprav je vladajoča garnitura s sredstvi, s katerimi obvladuje javno sceno, poskrbela, da ne bi prišlo do česa, kar bi bilo podobno prebujanju, smo se ob teh volitvah vseeno zavedeli nekaj temeljnih dejstev političnega, deloma pa tudi duhovnega in kulturnega stanja, ki nam sicer ne bi stopilo tako živo v zavest. Ali bi bilo ta dejstva mogoče povezati v vzorec, iz katerega bi lahko razbrali celo, kaj se pravzaprav dogaja?

stran: 008

Toliko je danes že jasno, da se komunizem ni končal s komunizmom, ampak ima svoje nadaljevanje. To nadaljevanje ima tudi ime: postkomunizem. Ta beseda je bila sicer narejena v postmoderni maniri in ima torej v sebi nekaj sodobnega duha, a se vseeno ni prijela. Razumljivo, večina tistih, ki delajo v javni kulturni komunikaciji, niti ne pomisli, da bi razmišljali v kategorijah, ki bi potrebovale to besedo. Ti sprejemajo uradno razlago, po kateri so se ljudje konec leta 1990 s plebiscitom odločili za samostojno demokratično državo in se s tem eo ipso poslovili od komunizma. Komunizem je bil tako odpravljen, a je bil odpravljen na indirekten način. Ta beseda ni nepomembna! Opozarja nas na to, da ni bilo nobenega neposrednega in samostojnega dejanja, ki bi bilo storjeno izključno z namenom, da se z njim označi odhod iz komunizma. Ne obstaja noben besedni in noben drug akt, na katerega bi lahko pokazali, če bi hoteli dokazati, dokumentirano in arhivsko takorekoč, da ni več komunizma. Odhod iz komunizma je mogoče dokazati le z interpretacijo nekega drugega dejanja – z ustanovitvijo samostojne demokratične države. Za komuniste so tako bili podani zelo ugodni pogoji. Komunizem je tako prvič dobil značaj nečesa, s čimer pravzaprav sploh ni bilo treba prekiniti. Seveda smo prekinili, a takorekoč mimogrede, v obliki nekega parergona – z nekim delom ob drugem delu – ker že drugače nismo mogli. Mnogo pomembnejše pa je nekaj drugega. Če bi izšli iz komunizma na zelo razločen in viden način, se pravi, s kako slovesno izjavo, sprejeto v svobodno izvoljenem parlamentu, opremljeno s političnimi in pravnimi žigi suverenega narodovega telesa, z zakonskimi prilogami, ki bi do potankosti urejale način odhoda; če bi bil odhod tako koncipiran in tako voden, potem tudi ne bi bilo mogoče, da ne bi bile izrečene, zapisane in na najbolj slovesen, zavezujoč in nepreklicen način objavljene tudi besede, ki bi dajale duhovno, moralno in politično oznako sistema, ki ga je bilo treba zapustiti. Na tak način spoznanega in zagledanega bi ga mogli postaviti tudi v zgodovinski kontekst. Ni treba dvomiti, da bi odhod, tako postavljen in opremljen z besedami, za katerimi bi stala lucidna in profilirana misel, odprl prostor in dal pobudo mnogim ustvarjalnim silam, ki bi hotele iz različnih zornih kotov razumeti, kaj se je v sistemu, ki ga zapuščamo, zgodilo z narodom in njegovo kulturo. Nič od tega se ni zgodilo.
Posledica pa je ta, da komunizma tudi v resnici ni konec, ampak obstaja še naprej kot postkomunizem: spremenjen, drugačen – prav postkomunizem. Na misel nam prihaja verz iz nekega Hamletovega samogovora: da je to tisti razlog, »ki daje polomiji tako dolgo življenje«.
Odhod iz komunizma je bilo torej treba »držati pod kontrolo«. To odločenost je mogoče videti v različnih kulturnih in političnih gestah komunističnega nasledstva. Najbolj, od nam znanih, pa je zanimivo in poučno pismo, ki ga je predsednik države Milan Kučan pisal državnemu zboru Republike Slovenije 26. novembra 1997. V pismu je izrazil svoje mnenje o predlogu Zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in o predlogu Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. V pismu je že uvodoma povedal, da »sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena, škodljiva, pravno pa nedopustna«. Situacija je bila dokaj nenavadna: bivši šef ene od komunističnih organizacij, ki so v vseh nekdanjih srednjeevropskih in vzhodnoevropskih komunističnih državah iz najvišjih zakonodajnih mest dobivale oznake zločinskosti, je v okviru prerogativ, ki mu jih daje demokratska država, branil to organizacijo. Iz pisma diha velik napor, da državni zbor ne bi sprejel predlaganih besedil. Očitno je šlo za enega ključnih trenutkov njegove kariere. S pismom na tem mestu – enkrat ga bomo v tem komentarju še omenili – ne bomo polemizirali, navedli bomo le tisti stavek, ki govori o načinu slovenskega odhoda iz komunizma in smo ga omenili zgoraj: »Politična diskontinuiteta s prejšnjim režimom je bila odpravljena s prvimi demokratičnimi volitvami spomladi 1990, državnopravna z osamosvojitvijo v juniju 1991 in ustavnopravna s sprejemom ustave, decembra 1991, dejansko pa s plebiscitom in enotnim odporom proti agresiji JA«.
Komunizem se je tako končal, in se ni končal. Končal se ni zato, ker ni bil ocenjen. Slovenci nekoliko vemo, kaj so bili upori kmetov na prehodu med srednjim in novim vekom, kaj je bilo leta 1848 in z njim povezano narodovo prebujenje, kaj je bilo leta 1918 in prvi svobodni vstop v neko državo; kaj pa je bila revolucija, kaj je bilo pol stoletja politične teme, ki ji je sledila; kaj pomeni nad desettisoče življenj, ki jih je komunistična agresija terjala, tega ne vemo. Ne vemo v zahtevnem pomenu te besede, nimamo tistega vedenja, ki je edino človeka vredno in ima človek do njega pravico, ki ga človek mora imeti, če hoče biti civis – državljan. Komunistično obdobje namreč izstopa iz slovenske zgodovine: kar nas je v zgodovini doletelo, so bile kuge, lakote in vojske, ujme, ki so prihajale od zunaj in spričo njih nismo mogli nič in jih je bilo treba zgolj prenesti; komunizem pa je bil nekaj, kar je bilo notranje povezano z nami in v zadnji analizi odvisno samo od nas. Prej so nas napadale tuje vojske, s komunizmom pa so prišli ljudje, ki so izšli iz nas: ljudje, ki so napadli svoj narod. V Evropi se je v razvoju zadnjih tristo let zgodilo to, da sta v njej mogli vstati dve sili, ki sta se izživeli v agresiji in vojni – s to razliko, da sta totalitarni fašizem in nacizem napovedovala vojno tujim narodom, komunisti pa svojim lastnim. V osnovnem vzgonu so si bili vsi trije totalitarizmi identični: vsi so bili, kot pravi Thomas Mann, »izraz ene same zgodovinske resničnosti«.

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ljubljana v svetlobi in sencah Mirko Kambič

Toda, kako to, da so se te stvari začele dogajati? Saj bi še malo prej ljudje rekli, da si jih ni mogoče zamisliti. Katera domišljija je ta dejanja spočela? Odgovor je naslednji: vsega tega ne bi bilo, ko ne bi obstajale določene knjige, v katerih je pisalo, da se mora svet spremeniti in da je prav te stvari treba početi, da se bo spremenil. Te knjige so bile moderne, tako da je temu, kar je v njih pisalo, bilo mogoče reči teorija. Kar je v teh knjigah stalo, se je znotraj njih vse izšlo. Nič pa se ni izšlo zunaj njih. Kdor je hotel sprejeti to teorijo, je moral verjeti, da bo svet izgubil svojo osnovno realnost – da stvari ne bodo več padale, če to vero ponazorimo s podobo – predvsem pa je moral sprejeti nasilje.
Take ljudi je torej iskala nova vera: ljudi, ki so se bili pripravljeni odpovedati osnovnemu izkustvu sveta, in ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti nasilje kot bistveni del svojega političnega programa; tudi ljudi, ki so se bili pripravljeni v nasilje tvorno vključiti. In ko so ljudje s to pripravljenostjo zmagali, so začeli uresničevati svoj program. To je bilo obdobje komunizma.
Postkomunistična elita si lahko šteje za velik uspeh, da se vsenarodni pogovor o komunizmu ni razvil. Najpomembnejši del naše preteklosti je tako ostal nepresvetljen. Velike krivice, ki so se ljudem dogajale, so ostale zaprte v zasebnosti individualnega spomina. Količina neregistrirane in nepopravljene krivice ždi kot skrita maligna tvorba v narodovem telesu in ovira njegov normalni razvoj. Nič tako ne ubija narodove duše kot brezup, ki raste iz spoznanja, da pravica in resnica nimata nobenih možnosti. Iz strateškega centra postkomunistične politike prihaja klic Pustite preteklost. In ko ga povzamejo mediji, se postoteri in prevpije vse druge glasove. Predsednik države je v že omenjenem pismu državnemu zboru takole oblikoval ta glas: »Ozrimo se v prihodnost. Pred nami je novo tisočletje. Vanj nas kot ustvarjalen narod, sposoben poskrbeti za svojo prihodnost, ne bodo popeljali nepotrebni spori in delitve, ki odvračajo pozornost od realnih problemov, s katerimi je soočeno naše življenje«. Katere delitve in spori pa so »nepotrebni«? Kateri problemi pa so »realni«? Kaj pa te besede sploh pomenijo?

stran: 010

A to še ni vse. Klic Pustite preteklost ima v omenjenem pismu tudi svoj uvod, ki deluje kot nekakšna »kratka zgodovina«: »Upoštevati je treba celovitost zgodovine, vse njene strani. Bila je okupacija in odpor zoper njo, bila je kolaboracija z okupatorjem, bila je tudi revolucija in odpor zoper njo. Slovenski narod je med 2. svetovno vojno in neposredno po njej utrpel ogromne žrtve. Obsodbe vredni so vsi zločini, ki so se zgodili med vojno in neposredno po njej. Za kolaboracijo z okupatorjem v času, ko je genocid grozil slovenskemu narodu kot celoti, pa ni in ne more biti nikakršnega opravičila. Zavezništvo in sodelovanje z okupatorjem ne more biti in nikjer ni nacionalna vrlina«. Za božjo voljo, kakšen jezik! Katera zgodovina pa je »celovita«; kaj pa je bilo to, kar se tu označuje za »kolaboracijo«; od kod pa je v resnici grozil narodu »genocid«; ali je morda revolucija v času vojne »nacionalna vrlina«; ali je za ideološki napad na narod kakšno »opravičilo«? Kakšen jezik! Edino, kar nam ostane, je, da upamo, da bo čez 50 ali 100 let to besedilo odkril minister za šolstvo in predpisal, da ga proučujejo po šolah kot primer, kako se ne sme pisati.
V oktobrski številki revije Ampak dr. France Bučar pravi za predsednika Kučana, da ni »serijski predsednik« in da »predstavlja nekakšen most iz prejšnjega režima v demokratični režim«. V nadaljevanju pa nekajkrat ponovi, da je to dober »most«, da je »to svojo vlogo dobro odigral«, da je »svojo funkcijo zelo dobro opravil«. Potemtakem bi človek rekel, da smo že v demokraciji. To pa ne! Bučar pravi, da »demokracija pri nas dejansko še ni usidrana«, da ljudje niti nimajo »prave predstave o tem, kaj je demokracija«. A stvar je še hujša. Če bo za novega predsednika izvoljen Drnovšek, bomo, misli Bučar, »počasi prišli v sistem, ki bo zelo podoben totalitarnemu sistemu«. Ob tem ne moremo, da se ne bi spomnili, da je predsednik Kučan v poslovilnem intervjuju za POP TV za novega predsednika priporočal ravno Drnovška. Čudno, čudno!
Na slavnostni seji državnega zbora ob dnevu samostojnosti je predsednik Borut Pahor med poglavitnimi nalogami zbora izpostavil spremembo ustave, zlasti tako imenovani evropski člen. V naslednjem pa se je dotaknil Zakona o vojnih grobiščih in rekel, da bo državni zbor jeseni nadaljeval to razpravo in tako »storil odločilno dejanje, da se končno spravimo s svojo preteklostjo in med seboj, da opravimo neko dolžnost, spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, ki so jo pred nas postavili naši otroci«. Sedaj se ne bomo zamujali s tem, kako namerava kontinuiteta oblikovati ta Zakon in kaj hoče z njim doseči. Opozorili bi samo na to, da mu očitno pripisuje velik pomen, saj ga je predsednik državnega zbora vključil v slavnostni govor in zanj uporabil tako privzdignjen jezik. S tem je nehote pokazal, da to ni eden od mnogih zakonov, ki gredo skozi parlamentarno proceduro, ampak besedilo z izjemnim pomenom in izjemno vlogo. V tem je mogoče videti celo tiho priznanje, da je v okviru nekega tehničnega zakona skrito nekaj, kar bi po svojem značaju moralo biti zajeto v dokumentu z večjo veljavo. To je natanko tisto, kar tudi mi mislimo. Gre za slovesno obsodbo genocida in spremljajoče zakone, ki bi urejali ureditev morišč in grobišč – krajev, kjer je bil genocid izvršen. Borci pa so v petdesetih letih totalitarne oblasti za grobove svojih že obilo poskrbeli.
A to samo za uvod. Državni zbor jeseni tega zakona ni več jemal v obravnavo, ampak se je osredotočil na spremembo ustave. Nas zanima predvsem predlog za spremembo preambule ustave. To je predlog 25 poslank in poslancev, ki so na poziv borcev s Primorske dali pobudo, da se preambula ustave dopolni tako, da se vanjo vključi navedba, da smo Slovenci narodno samobitnost in državnost uveljavili tudi z bojem proti fašizmu in nacizmu ter z narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.
O tem predlogu je predsednik Državnega zbora Borut Pahor 28. oktobra, kot predsednik ustavne komisije, organiziral javno predstavitev mnenj. Poslanski predlog je najprej kratko uvedel prvopodpisani poslanec Aurelio Juri in nemudoma zašel v ideološke in terminološke težave. Svoje utemeljevanje je podprl z analogijo z razvitimi evropskimi državami, ki imajo v ustavi »odporništvo« in »antifašizem«. Enobe se namreč ne more enačiti z rezistenco ali odporništvom, ker je imel tudi druge, ali predvsem druge cilje; antifašizem pa ni bil nikoli samo stvar enobeja, ampak stvar vsega slovenskega naroda, tudi tistega, ki se je med vojno moral boriti proti fašizmu, s katerim mu je grozila komunistična agresija. Za drugo utemeljitev, da je namreč enobe omogočil priključitev Primorske, je predlagatelj sam priznal »določeno špekulativnost«, z dopustitvijo, da so se znotraj enobeja ali ob njem zgodili »zločini in druge nečednosti«, pa je ta boj izničil, saj je ob taki formulaciji mogoče legitimirati katerokoli ideologijo ali gibanje.

stran: 011

Predstavitev mnenj se je udeležilo okoli 40 ljudi. Večina je bila na strani predloga – med njimi je bilo mnogo pobudnikov s Primorske. Bilo pa je tudi nekaj nasprotnikov, ki so z domišljenimi in stvarnimi posegi utemeljili svoje nasprotovanje. Bilo bi škoda, če nekaj najboljših formulacij ne bi poznali tudi bralci Zaveze. Dovoljujemo si zato, da jih, vsaj nekatere, nekoliko obširneje navedemo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Demokracija stoji na besedi in zakonih Mirko Kambič

Andrej Meglič je menil, da je nedopustno vgrajevati »zločin in krvavo revolucijo« v temelje demokratične države. To bi lahko bila mina, ki bi neprestano ogrožala celo zgradbo. Po tem pa je dostavil: »S to spremembo preambule želi nekdo zbrisati komunistično preteklost v nekdanji Titovi Jugoslaviji, zbrisati krvavo revolucijo, zbrisati zločin in s tem legalizirati umor. Hkrati s tem pa tudi oprati vse krivde krivce za krvavo revolucijo, ne le za izvensodne ali pa tudi s sodnimi farsami spremljane povojne poboje, tudi za zločine zoper človeštvo, storjene med vojno s poboji civilnega prebivalstva iz vrst domnevnega razrednega sovražnika in ne narodnega. Revolucija se je dejansko zgodila, saj bi brez nje ne bilo enopartijske države, brez nje ne bi imeli zaslužnih revolucionarjev, spomenikov revolucije, trgov revolucije, muzejev revolucije itd. Bila je razredna revolucija in nikakor ne narodnoosvobodilna vojna«. Glede možnih učinkov spremenjene preambule je rekel naslednje: »Torej, s to preambulo bi zločin postal ustavna kategorija. Nedolžni, razlaščeni, oskrunjeni, razžaljeni bi ostali brez opravičila in brez popravljenih krivic, kolikor se jih sploh še da popraviti, medtem pa bodo morilci, akterji in skriti odredbodajalci nalog revolucije, ki je sprožila narodno morijo, zaščiteni z ustavo«. Glede tega, zakaj bi radi nekateri ta temni madež vzeli z dnevnega reda še pred nastopom evropskega pravnega reda, je rekel naslednje: »Saj vedo, da si je demokratični svet popolnoma na jasnem, da so vsi totalitarni režimi, pa naj bodo utemeljeni na nacionalnem iztrebljanju drugih ali na razrednem iztrebljanju drugih, vredni enake obsodbe. Da niso fašizem, nacizem ali komunizem več ali manj vredni, temveč so vsi enaki v svojem bistvu. Vsi so zločinski in do vratu in še čez v krvi«. Svoj nastop je končal z naslednjim nasvetom predlagateljem spremembe: »Če želijo konec vojne v tej državi, potem predlagateljem spremembe preambule ustave odgovarjam z njihovimi besedami: Pustite preteklost preteklosti in stroki, tudi pravni, in je ne tlačite v ustavo. Na vseh partizanskih mitingih, ki jih obvezno posnamejo za glavna poročila, se sliši parola z željo, da se to ne bi več ponovilo. Tako spreminjanje ustave pa je ravno vzpodbuda, da bi se take stvari še ponavljale, saj zločine nihče ne sankcionira, temveč se krvave orgije celo nagrajujejo«.

stran: 012

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Barbara Brezigar Mirko Kambič

Ivan Kukar je svojo intervencijo usmeril na strukturno vprašanje ustave in preambule. Jezik preambule mora biti načelen in splošen: »Najprej bi opomnil, da je ustavodajalec pred dobrimi desetimi leti sprejel kratko, jasno, jedrnato, splošno in načelno preambulo k ustavi, ki se opira, prvič, na temeljno ustanovno listino samostojnosti in neodvisnosti, drugič, na človekove pravice in svoboščine, tretjič, na pravico do narodove samoodločbe in, četrtič, na večstoletni boj Slovencev za narodno osvoboditev. Njegovo nasprotovanje spremembi ima tako pravne kot vsebinske razloge: »Menim, da ni prav nobene potrebe za spreminjanje preambule, in sicer tako iz pravnih kot tudi iz vsebinskih razlogov. V semantičnem pogledu je neustrezno, da bi samo en steber podrobneje opisovali. Pri vsakem od štirih navedenih stebrov je mogoče poudariti določene elemente. Na primer pri človekovih pravicah in svoboščinah bi lahko izpostavili najpomembnejše med njimi, pa ni tega nihče predlagal. Zaradi takšnih partikularnih dopolnitev bi se izgubilo bistvo preambule. Partikularni pristop tudi ne omogoča splošnosti in načelnosti besedila, kar pomeni, da predlagana sprememba tudi v nomotehničnem pogledu ni ustrezna«. Na koncu je še plediral za sedanjo dikcijo preambule: »Predlagatelji želijo v določenem zgodovinskem obdobju, v tem večstoletnem boju za narodno osvoboditev dati posebno težo in pomen konkretnemu obdobju. V tem primeru gre za ideološko vprašanje. Sedanja dikcija preambule je ideološko nevtralna in sprejemljiva za čisto vse državljane tako danes kot tudi v prihodnosti«.
Franci Feltrin se je kot nekdanji poslanec Zbora občin spominjal, kako je sodeloval pri oblikovanju ustavne preambule in kako so takrat dosegli konsenz. V tisti formulaciji je vse zajeto: da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Posebej pa je predlagatelje posvaril, da bi njihova sprememba posegla v 5. člen ustave, s katerim se slovenska država zavezuje skrbeti za izseljence in zdomce. Ti bi bili namreč spričo spremenjene dikcije prizadeti in žaljeni.

stran: 013

Poslanec Nove Slovenije, dr. Jože Bernik, je najprej nekaj povedal o tem, kaj si misli o razpravi, ki se odvija pred njim: »Mislim, da bi se taka razprava, kot je tu, morala vršiti nekje drugje. Da bi morala država ustanoviti posebno komisijo, ki bi imela nove zgodovinarje, nove ljudi, ki niso bili pod nekdanjim režimom in ki bi pregledali vsa dejstva. Ker pa država tega noče storiti – že deset let jo to prosimo – imamo take diskusije kot jih imamo in jih bomo tudi še imeli – še potem, ko bomo šli v Evropsko zvezo«. Glede besedila preambule stoji dr. Bernik odločno na doseženi formulaciji: »Že obstoječa formulacija, ki se nanaša na večstoletni boj za narodno osvoboditev, ki je v preambuli, vsebuje vse relevantne zgodovinske napore, katerih realen cilj je bila narodova svoboda. Dopolnitev, odnosno vrinek, v preambulo bi pomenil zgodovinsko in kulturno neupravičeno izpostavitev enega zgodovinskega obdobja, to je komunističnega totalitarizma na Slovenskem, ki je trajal do prvih, recimo, demokratičnih volitev v Sloveniji«.
Nazadnje je besedo dobil še mag. Janez Pogorelec, ki je k debati prispeval strokovno védenje. Seznanil je razpravljavce, da ima preambula drugačen strukturni status kot normativni del ustave. Preambula se praviloma ne spreminja in dopolnjuje: »Zaradi tega je v primerjalnem pravu spreminjanje preambule v ustavi izjemno redko, saj bi pomenilo na neki način spremembo ustavodajalčevih motivov in ciljev za sprejem in vsebino ustave, kakršne je ta imel v času, ko se je ustava sprejemala. Se pravi, na neki način bi šlo za spreminjanje volje ustavodajalca za nazaj«. Temu je še dodal: »Se pravi, načelno, za spreminjanje ustave je potreben obstoj novih okoliščin, ki ob sprejemanju ustave še niso obstajale, in pogojenost teh sprememb s spreminjanjem normativnega dela ustave.«
Zagovorniki spremembe preambule ustave – v glavnem so to bili bolj ali manj vidni predstavniki borčevske organizacije – so dajali zanimivo in poučno sliko. Pokazalo se je, da niso več v stanju veljavno zastopati svoje stvari. Če bi človek moral že precizirati svoje občutje, bi se odločil za besedo neustvarjalnost: ni jih nosilo novo, sveže, avtentično védenje. Kar so povedali, je bilo že zdavnaj videno in slišano, ad nauseam razglaševano in ponavljano. Pred nas so polagali klišejske prvine najenostavnejše enobejevske apologetike. Kar smo videli in slišali, ni bilo nič na novo premišljenega in doumljenega, od novega razvoja in novih izkušenj potrjenega, v ognju starih in novih dvomov prekaljenega. Dajali so ti govorci zanimivo, a ne preveč vzpodbudno sliko. Kaj se s temi ljudmi sploh dogaja, smo se spraševali. Ali jih je doletela nemesis, ki nazadnje pride nad vse zmagovalce? Ali je to tu kazen za petdeset let udobja v umetnem in ideološkem svetu, v katerem je bilo vse dobro, kar so rekli, in v katerem ni bilo nobenega odmeva, ker ni bilo nobene resničnosti, od koder bi odmev lahko sploh prišel? Ali je to utrujenost po mnogih zdraviliščih in letoviščih, ali je to omrtvelost od mnogih privilegijev? Lahko pa so tudi druge stvari. Lahko je tu strah pred središčem. Morda se je kdaj kdo že napotil v to smer, pa se je že med potjo zbal podobe, ki bi jo tam zagledal. In se je raje vrnil na obod in se prepustil radostim površinskega življenja. Lahko tudi, da ta nemoč prihaja od zavratnih spominov, ki jih obiskujejo ob najbolj nenadejanih časih. Kdo ve.
A kar smo slišali, je bilo zares zelo preprosto in enolično. Na primer: da danes ne bi imeli o čem razpravljati, če se ne bi takrat uprli; da bi dopolnitev preambule prispevala k mednarodnemu ugledu Slovenije; da so tudi drugod, ne samo v Sloveniji pobijali fašiste in njihove domače pomagače; da v vsaki vojni – kot je baje rekel neki strokovnjak s tega področja – pade mnogo ljudi, tudi nedolžnih; da je slovenski narod imel pravico do obrambe; da je Hitler rekel v Mariboru, naj mu naredijo to zemljo spet nemško; da so bili vrhovni plenum OF, slovenski narodnoosvobodilni odbori, Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda temelji nastajanja slovenske državnosti; da je bil leta 1941 slovenski narod zapisan poginu; da je bil osamosvojitveni boj 1991. leta nadaljevanje in kontinuiteta protifašističnega narodnoosvobodilnega boja; da smo Slovenci že aprila 1941 sprejeli nekatera izhodišča, ki sta jih Rooseveld in Churchill potem v atlantski listini le potrdila; da smo se mi že takrat organsko vključili v evropske demokratične sile; da antifašizem avtomatično ni komunizem, terorizem in diktatura; da je tudi Sir Peter Wilkins potrdil, da je bila večina udeležencev enobeja katoliško usmerjenih, da tu niso sodelovali samo komunisti, ampak pluralno tudi liberalci in sokoli; da smo se pri osamosvajanju lahko sklicevali na NOB, ne glede na to, kakšen je bil, koliko in kakšnih zločinov se je pod njegovo zastavo zgodilo; da so po vojni komunisti narodnoosvobodilno borbo preimenovali v revolucijo; da se to še danes dogaja, le da z druge strani.

stran: 014

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spet bo prišla pomlad in dala življenju novo možnost Mirko Kambič

Ko smo jih tako poslušali, smo se tu in tam zasačili, da nas hoče prevzeti nekaj kakor sočutje. Posebno, kadar je spregovoril kdo od Primorcev. Priznati je treba, da so komunisti Primorce res najbolj potegnili: njihovo slovenstvo, njihovo domoljubje, njihov antifašizem. Toda, se takoj streznimo, zakaj pa so se tako klavrno – da ne rečem strahopetno – vdali, ko so na koncu zagledali totalitarni monstrum, ki so ga pomagali spraviti na svet? Ali ne bi bilo pričakovati, da se bodo v svojem svobodoljubju spet spustili v boj, ko so videli pred sabo nastajati novi fašizem? Toda ne, novemu fašizmu so se raje poklonili. Čudno! Od sočutja nas je malce zadrževala tudi neka informacija, ki nas je prepričala, da jim gre kar dobro. Iz nekega nastopa smo namreč mimogrede posneli, da je »borcev in zagovornikov NOB« še vedno 45.000 (povprečna starost 79 let) in da je »zagovornikov vrednot« še 10.000 (povprečna starost 62 let). Kaj pomeni »zagovorniki vrednot«, nismo zvedeli. Spomnili pa smo se ob tem na to, kaj so Španci govorili nekoč za Franca: da ravno nesmrten ni, je pa neumrljiv.
A je vendar in kljub vsemu bil na koncu eden od zagovornikov spremembe preambule – morda je bil celo borec – ki je izrekel najpomembnejši stavek tega srečanja, v obliki nekega vprašanja: »Prosim vas, ali je res vseeno, kaj bomo mladim rodovom povedali, kako se je slovenski narod obnašal v času svoje najtežje preizkušnje«? Res, kaj bomo rekli, kako se je ta narod obnašal v času svoje najtežje preizkušnje?