Avtor: Janko Maček

stran: 014

Površni poznavalci Bele krajine večinoma le malo vemo o krajih, ki ležijo vzhodno in severovzhodno od Metlike ob hrvaški meji. Področje nekdanje občine in župnije Radovica, ki je sedaj komaj še župnija, se kot nekakšen zaliv zajeda daleč v hribovit svet hrvaškega Žumberka. Pod Radovico spadata podružnici v Bojanji vasi in na Krašnjem Vrhu. Z obema se bomo srečali v naši zgodbi. Ob cesti, ki iz Metlike pelje na Radovico, je nekako na pol poti Slamna vas, ki pa že spada pod Metliko. Vas Drašiči, ki jo poznamo že iz Spominov Stanke Stariha, leži ob cesti na Vivodino. Od tu so poleti 1942 odpeljali na Brezovo Reber Ivana Klobčarja. Tu blizu je nekoč na banovinskem posestvu Vinomer gospodaril Anton Starc, ki je že pred Klobčarjem postal ena prvih žrtev revolucionarnega nasilja v Beli krajini. Še danes imajo Starca mnogi v lepem spominu, pa tudi njegovo ženo, neutrudno voditeljico gospodinjskih tečajev. Pri Starcu je bil nekaj časa zaposlen Ilija Badovinac, kasnejši revolucionar in partizanski komandant. Baje sta se kar dobro razumela, dokler se Badovinac ni odločil za diametralno drugačen način dela za tako imenovani boljši svet. Pridružil se je nosilcem revolucije, ki je segla tudi v najbolj odmaknjene vasi in zaselke, tudi v Bojanjo vas in na Krašnji Vrh, in jim vsekala globoke rane.

Težke in usodne odločitve preprostih ljudi

Kmalu po osamosvojitvi Slovenije sta se v Kanadi pogovarjala dva Belokranjca: Lojze Babič iz Bojanje vasi in Janez Matašič s Krašnjega Vrha. Bila sta vesela slovenske samostojnosti in ponosna na domovino, ki sta jo pred mnogimi leti neprostovoljno zapustila. Želela sta, da bi njune občutke spoznali tudi v domovini, zato sta svoj razgovor posnela na magnetofonski trak. Ne bo odveč, če iz njune pripovedi izluščimo nekaj zrn za naš Kako se je začelo.
Lojze Babič je že v otroških letih občutil, kaj pomeni revščina. Ko mu je bilo devet let, so ga dali služit za pastirja. Imel je veliko veselje do učenja in bi rad šel v šole, toda denarja za šolanje ni bilo. Ko se je s štirinajstimi leti šel učit mizarstva, je bil večkrat bolj hlapec kot pa vajenec. Kot izučen mizar ni dobil dela v svojem poklicu in je nekaj časa na cesti tolkel kamenje, da je vsaj nekaj zaslužil. To so bila leta gospodarske krize in nekateri so že napovedovali vojno. Lojze Babič, ki je na svoji koži občutil socialne krivice, je bil dovzeten tudi za trpljenje drugih. Videl je, kako težko so shajali kmetje. Družine so bile velike in mladi ljudje so doma delali brez plačila pa še poštene hrane včasih niso imeli. Pritrjeval je tistim, ki so govorili, da tako ne gre naprej, da se mora v kratkem nekaj spremeniti. Šele kasneje je spoznal, kaj se je večkrat skrivalo za tistim govorjenjem.
Prišla je okupacija. V Beli krajini je bilo kar nekaj navdušenja za Nemce, toda zasedli so jo Italijani, ki jih zares nihče ni maral. Po vaseh so se kmalu pojavili odbori OF in ljudje so jih marsikje sprejeli z odobravanjem. V začetku in še kasneje niso razlikovali med četniki in partizani. V prvih in drugih so videli borce proti okupatorju, lahko bi to bili le dve imeni za iste borce. Ko so Italijani začeli odvažati ljudi v internacijo, streljati talce in požigati vasi, so se tudi v Bojanji vasi čutili ogrožene. Z Metliko so imeli malo povezave, kolikor je je pa bilo, je bila blizu OF. Morda so se zaradi tega vpliva nekateri fantje začeli skrivati, morda je do tega prišlo spontano zaradi strahu pred Italijani in je nekdo na to postal pozoren. Nekega dne v juniju 1942 je Babičeva soseda nenadoma prinesla sporočilo, naj se fantje hitro skrijejo, ker bodo ponje prišli Italijani. Bojanci so hitro pobrali nekaj najnujnejših stvari in se zbrali v gozdu. Italijanov niti prvi niti drugi dan ni bilo, pojavil pa se je nekdo, menda je bil Žumberčan, ki se je ponudil, da jih odpelje na Brezovo Reber, kjer se bodo vključili v osvobodilno vojsko. Fantom se je to v tistem trenutku zdela še najboljša rešitev. Niso pomislili, ali je pravi čas za boj proti okupatorju, kdo ga vodi in kakšne posledice bodo zato imeli njihovi domači.

Opis slike: Svet v okolici Drašičev, v ozadju Radovica

Po Babičevih spominih je tedaj iz Bojanje vasi odšlo 12 fantov, medtem ko Radko Polič v knjigi Belokranjski odred (str. 206) pove, da »je samo iz Bojanje vasi prišlo v nedeljo, 14. junija 1942, 14 fantov«. Isto število omenja tudi Ferdo Godina v knjigi Požgane slovenske vasi v poglavju o Bojanji vasi. Babič se spominja, da so že pri sprejemu na Brezovi Rebri imeli čudne občutke. Ilija Badovinac se je namreč znašal nad njimi, da bi jih bilo treba pobiti, ne pa sprejeti med partizane. Slabi občutki so se stopnjevali, ko so poslušali političnega komisarja, kdo vse spada k beli gardi in ga je zato treba uničiti. Mar je njihov glavni cilj uničevanje bele garde, ne pa boj proti okupatorju? Kaj pa sploh je bela garda? Zakaj so ubili Antona Starca, ki je za Belokranjce naredil veliko dobrega? Ko so potem govorili, da bodo šli čez Gorjance in pri Stopičah napadli neko skupino, ki se sicer izdaja za partizane, v resnici pa to ni, je bil Babič že odločen. Enakega mišljenja je bil tudi njegov najbližji prijatelj France Slobodnik, Števinov iz Bojanje vasi. Med bojem pod Gorjanci je potem Babič prestopil k »Štajercem«, Slobodnik pa je padel. Med novimi tovariši je večkrat slišal, da se je treba izogibati bojem s partizani, da je škoda vsakega slovenskega življenja. V tem je videl potrditev, da se je prav odločil. Večkrat je pomislil, kaj je z ostalimi fanti iz Bojanje vasi, ki so ostali pri belokranjskih partizanih. Vedel je, da se z njihovim početjem večinoma niso strinjali, vendar si niso mogli pomagati. Kakorkoli bi se že lotili bega, bi ogrozili sebe in svoje domače. Ko so partizani sredi avgusta spet napadli »štajerski bataljon« nekje ob Krki, je od njih prebegnil Babičev prijatelj Jože Horvat. Od njega je zvedel, da so Italijani požgali domačo vas, partizani pa preganjali Babičevo mater, sestro in njenega moža, ki so se zato zatekli v Metliko.

stran: 016

Ferdo Godina je v že omenjeni knjigi zapisal, da je bila Bojanja vas požgana 7. avgusta 1942. Italijani so bili menda razdraženi zaradi odhoda domačih fantov k partizanom. Kako je bilo s tem odhodom, smo že povedali. Ferdo Godina navaja podatek, da »je tistega dne v Bojanji vasi zgorelo 159 poslopij. Bilo je v vasi 62 številk in samo 6 jih je po naključju ostalo«. Ostala je tudi podružna cerkvica sv. Marjete in baje so potem v njej prirejali »mitinge«. Ljudje se spominjajo, da so istega dne kot Bojanja vas gorele tudi Rosalnice.
O Radovici piše Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev takole: »V Beli krajini pa tudi drugod je bilo med posebnimi nalogami boja proti beli gardi rušenje vseh zgradb, ki bi jih lahko belogardisti uporabili za svoje postojanke ali utrdbe. Tega dela se je zavzeto lotil tudi vzhodnodolenjski odred. Tako je dobil njegov 1. bataljon nalogo porušiti v Radovici vsa poslopja, ki bi jih lahko uporabili belogardisti, le-ti so že imeli namen postaviti v tej vasi postojanko. Komandant bataljona Ilija Badovinac je 7. oktobra 1942 vodil svojih 105 borcev proti Radovici in spotoma v Krašnjem Vrhu odvzel živino in druge stvari štirim belogardistom. Zvečer so se napotili v Radovico in zažgali šolsko poslopje in poslopje župnišča, ker so vedeli že iz izkušenj, kako primerna so taka poslopja za organizacijo neke utrjene postojanke! (str. 161) Njihovo delo so malo kasneje dopolnili Italijani in požgali velik del vasi.

stran: 017

Morda je sedaj čas, da pogledamo vsaj kratek odlomek iz pripovedi Janeza Matašiča. Tudi on je izhajal iz manj premožne družine. Od leta 1940 do konca maja 1942 je bil zaposlen na banovinskem posestvu na Vinomeru. Vedel je, da ga je Starc vzel v službo, da bi njegovi družini olajšal materialno stisko in ne zaradi potrebe po delavcih. Ko je Matašič 26. maja 1942 proti večeru odhajal iz službe, ga je upravnik še opozoril, naj bo na poti previden, saj so menda v bližnjem gozdu neki vojaki. Fant je tisti večer prišel srečno domov na Krašnji Vrh in se naslednje jutro, nič hudega sluteč, spet odpravil na delo. Toda na posestvu se je čez noč vse spremenilo: upravnika ni bilo več, žena in otroci prestrašeni in obupani, hlevi in shrambe izropani. Za ljudi na Vinomeru in celo okolico je bil to hud udarec. Niso mogli razumeti, zakaj so partizani to naredili. Tudi Matašič se je ob tem močno zamislil. Vendar je dokončna odločitev pri njem padla, ko je zvedel za surovi poboj Lončaričeve žene in hčerke iz Rosalnic. Ubili so ju kar na njivi sredi žetve. Ubili bi tudi drugo hčerko, če se jim ne bi iztrgala in zbežala. Tako se je Janez Matašič odločil in 21. septembra 1942 postal član protirevolucionarne vaške straže. Ni slutil na kakšno pot se je s tem podal, ni slutil, kaj se bo čez dva meseca zgodilo na Suhorju, ni slutil, da bo zaradi svoje odločitve še deset let po koncu vojne moral preživeti v zaporih. Čutil je, da je treba nekaj narediti, da se zaustavi tako in podobno pobijanje, kot se je zgodilo na Lončaričevi njivi pri Rosalnicah.
28. julija 1943 so na Radovici pokopali Martina Bajuka, kmečkega gospodarja in očeta sedmih otrok, 23-letno Ivanko Šavor in 42-letno vdovo Marijo Bojič. Poglejmo, kako je prišlo do tega pogreba. V nedeljo, 10. maja 1943, so partizani prijeli na Krašnjem Vrhu očeta Bajuka, njegovo ženo, Ivano Šavor in vdovo Marijo Bojič. Odgnali so jih na Radovico in jih zasliševali. Bajukovo ženo so od tam izpustili, ostale pa naslednji dan odpeljali proti Ostrižu in v neki akacijevi goščavi pobili. Njihov grob so prav kmalu našli pastirji, vendar so jih s pomočjo vaške straže odkopali šele tri mesece kasneje in prepeljali na Radovico. Pri tem žalostnem opravilu je bil prisoten tudi Lojze Babič, ki je ob odprtem grobu takole govoril: »Komunizem opravičuje svoje zločine z izgovorom, češ moramo se boriti proti beli gardi. Toda, kje je bila bela garda, ko so padale naše prve žrtve, ko je padel Anton Starc, Ivan Klobčar, suhorski župnik Janez Raztresen? Sami so s svojimi zločini izzvali odpor ljudstva, ki se ni več dalo mirno pobijati, si ropati imetja ter požigati svojih domov. Glejte, v žrtvah, ki jih danes polagamo v blagoslovljeno zemljo, imate jasen dokaz, česa se je bilo bati vsakemu poštenemu Slovencu, vsakemu imed nas.« (Slovenski dom 3. 8. 1943, str. 2) Legionar Lojze Babič, ki je bil poleti 1942 nekaj časa tudi sam partizan na Brezovi Rebri, je povedal to, kar je sam občutil in doživel.

Zgodnja pomlad 1943 v Slamni vasi

Nekaj malega o Slamni vasi smo povedali že v začetku naše zgodbe. Vaščani so nekoč živeli složno, saj so jemali razlike med kmeti, ki so imeli nekaj več, in drugimi, ki so imeli nekaj manj, kot nekaj normalnega. Sicer pa tudi kmetje niso živeli v bogve kakšnem razkošju. Družine so bile velike, zemlja pa skopa, da kljub pridnemu delu niso mogli dovolj iztisniti iz nje. Le eden od otrok je lahko nasledil očeta na domačiji, drugi pa so pogosto ostali pri hiši kot strici in tete. Glede tega so bila dekleta na slabšem kot fantje. Skoraj edina možnost, da gredo na svoje, je bila, če so našle ženina. Za marsikatero se taka možnost nikoli ni pojavila. Ostala je pri hiši in bratova družina jo je imela za svojo, ona je pa to naklonjenost vračala z marljivim delom in z ljubeznijo do otrok. Pri vsakem delu je bila zraven, od zgodnjega jutra do poznega večera, skrbela je za otroke, kot da so njeni. Saj v nekem smislu so bili njeni, kajti njeno pravilo je bilo »držati s hišo«, otroci pa so bili silno važen del »hiše«. Edini »privilegij«, ki so ga take tete navadno imele, je bil v tem, da so ob nedeljah in praznikih lepo oblečene šle k maši ali celo na shod Marijine družbe. Iz Slamne vasi so hodili v Metliko peš, približno eno uro so rabili za pot, ki je v slabem vremenu znala biti tudi neprijetna, toda v dobri družbi in zanimivih pogovorih, so te težave skoraj izginile.

stran: 018

Nekajkrat na leto so v Slamni vasi imeli mašo v domači podružnični cerkvi sv. Križa. Takrat ni bilo treba pešačiti v Metliko, je bilo pa treba cerkev pospraviti in primerno okrasiti. Pri tem so dekleta spet imela pomembno vlogo. Za gospodarske zadeve pri cerkvi in povezavo s faro sta skrbela cerkvena ključarja, ki sta bila za to posebej izbrana. Pri podružnici je bila že od nekdaj tudi služba cerkovnika, ki je skrbel za zvonjenje, odpiranje ter zapiranje cerkve in podobno. Sovaščani so mu zato dajali poseben prispevek, ki so ga imenovali bera. Navadno je bila ta služba dodeljena kakemu manj premožnemu vaščanu, da si je z bero pomagal pri vzdrževanju družine. Med vojno je opravljal službo cerkovnika Jakob Govednik, ki so ga večinoma klicali Šimnov stric.
Še eno značilnost vasi bi morda omenili, saj je vaščane na poseben način povezovala. Pri posameznih hišah niso imeli vodnjaka, ampak so hodili po vodo k skupnemu vodnjaku, ki je bil blizu Gornikove hiše. Živino so pa zjutraj in zvečer gonili napajat h kalu nekoliko vstran od vasi proti Boldražu. Rekli so, da grejo v zdenec na vodo.
Bilo je proti koncu marca 1943 –najbrž je bilo 25. marca, ko je nekoč bil praznik. V Slamni vasi so se pojavili partizani, kar v zadnjem času ni bilo nič nenavadnega, saj so večkrat gostili celo brigado. Med partizani, ki so tokrat prišli v vas, so bili tudi domačini. Pri Luzarjevih so vprašali za 53-letno teto Katarino. Kdo so bili Luzarjevi in kaj vemo o njihovi Katarini? Katarinin oče Peter, menda se je zato pri hiši reklo pri Petričevih, je bil ugleden kmet in cerkveni ključar. Leta 1943 je imel na plečih že 84 let. Bil je trikrat poročen. Prvo ženo, Katarinino mamo, je ubila strela med delom na polju. Drugo ženo je pripeljal z Lokvice in ta mu je umrla pri porodu. Tedaj je že imel šest hčera, zato je sklenil, da se ne bo več poročil. Toda Petrova sestra, ki je živela na hrvaški strani pri Brašljevici, je razmišljala drugače: »Peter, ali ne vidiš, da tako ne gre? Moraš se poročiti!« Pregovorila ga je in napotila v Drašiče h Kastelčevim, kjer je bila doma prva žena, Katarinina mama. Dogovorili so se in poročil je Terezijo, najmlajšo Katarinino teto. Iz tega tretjega zakona sta potem izšli še dve hčeri. Luzarjevi so v ožjem sorodstvu imeli tudi duhovnika. Martin Radoš iz Radoš je imel novo mašo leta 1918 na Radovici. V začetku druge svetovne vojne je bil župnik v Spodnjem Logu v Poljanski dolini ob Kolpi. Že leta 1942 se je umaknil pred partizani čez Kolpo in prišel v Ljubljano. Pred nekaj leti je umrl v Argentini.
Torej tistega marčevskega dne, ko je v zraku že dišalo po pomladi, so partizani pri Luzarjevih iskali Katarino. Niso je našli, ker je bila na obisku pri teti na Brašljevici. Ko se je v mraku vrnila domov, so jo prestregli že pri hišnih vratih. Oče, ki je slutil, da ne bo nič dobrega, jo je zaskrbljeno vprašal: »Le kaj si naredila, da te iščejo.« Odgovorila je, da sploh ne ve, zakaj mora iti z njimi.

Opis slike: Katarina Luzar iz Slamne vasi, njen oče Peter in polsestra Angela, ko je bila revolucija še daleč

Hkrati s Katarino so tisti večer odpeljali tudi Marijo Govednik, Marijo Nemanič in Drago Štojs. 57-letna Marija Govednik, večinoma so jo klicali kar Marička, je bila žena cerkovnika Jakoba Govednika. Priložnostno je delala kot dninarica. Bila je mirna in tiha žena. V cerkvi je večkrat vodila molitev rožnega venca. Marija Nemanič je bila stara 35 let, pa je bila že vdova. Izhajala je iz premožne Gornikove družine v Slamni vasi. Njen brat Anton Gornik je bil v jeseni 1942 med prvimi člani vaške straže v Metliki. Antonova žena Bara je bila tisti dan z otroki na rojstnem domu v Rosalnicah, zato so od Gornikovih odpeljali samo deklo Drago Štojs, marljivo in skromno dekle, ki je bila doma s hrvaške strani. Znanih je nekaj pripovedi, kam so jih odpeljali. Po eni verziji, naj bi jih najprej odpeljali na Radovico in zaprli v prazno Pavlovčičevo trgovino, nato pa odgnali nekam proti Bušinji vasi. Za njihov grob se ni nikoli zvedelo.

stran: 019

Nekaj dni po odgonu naštetih štirih žrtev iz Slamne vasi, se je pri Luzarjevih oglasil partizanski kurir in sporočil, da zaprtim ženskam lahko pošljejo hrano. Povedal je tudi, kje na hrvaški strani bodo našli taborišče. Katarinina mlajša sestra je pripravila polno košaro dobrot in skupaj s cerkovnikom Jakobom sta se odpravila na pot. Na opisanem kraju sta res našla neke partizane, ki pa so jima povedali, da ženske niso pri njih in da imajo vsega dovolj. Seveda sta takoj odločila, da hrane ne bosta nosila nazaj, naj se kar oni posladkajo z njo. Na povratku se je neki mlad partizan, ki je bil tam na straži, spustil v razgovor z njima. Nekako čudno je govoril, da je poznal Katarino, Jakobu je pa kar naravnost rekel: »Ja, stric, ženiti se bo sila!« Iz tega sta razumela, da ženske niso več žive, in sta se potrta vrnila domov. Baje je tisti partizan kmalu potem padel, zato niso nič več zvedeli. Seveda bi lahko kaj povedali domačini, ki so gotovo poznali njihovo usodo, toda zastor molka je bil že spuščen in se do danes ni dvignil.
Bara Gornik si je z umikom v Rosalnice za nekaj časa podaljšala življenje, potem pa so odpeljali tudi njo. Zakaj jim je bila tako v napoto? No, že zaradi moža Antona, ki je od septembra 1942 bil pri vaški straži v Metliki, so jo prištevali k beli gardi. Ko se je umaknila z otroki na rojstni dom v Rosalnice, je postalo še bolj očitno tudi njeno poreklo. Njena sestra v Rosalnicah je bila namreč poročena s Stankom Kramaričem, bratom že 3. septembra 1942 umorjenega starotrškega kaplana Franca Kramariča. In zakaj so v zgodnji spomladi 1943 morale umreti štiri ženske iz Slamne vasi? Nemaničeva je bila sestra Antona Gornika, Katarina Luzarjeva je hodila po vodo k Gornikovemu vodnjaku in se je tam večkrat ustavila in tudi kaj pripomnila. Bila je energična in se je po potrebi znala postaviti za svojega ostarelega očeta. In Štojsova? Ali ni bila samo služkinja pri Gornikovih? Sicer pa to ni bil edini slučaj, ko so deklo kaznovali zaradi udejstvovanja in usmerjenosti njenih gospodarjev.

Opis slike: Tri prijateljice iz Slamne vasi

Praznik vnebohoda v Drašičih

V knjigi Rudija Vogriča Boj Belokranjcev nam padejo v oči poročila o ustanovitvi organizacije SPŽZ (Slovenske protifašistične ženske zveze) na Radovici in po drugih krajih, o slovesnem praznovanju prvega maja 1943 pri Suhorju skupaj s Šercerjevo brigado, ki se je kmalu potem premaknila v Drašiče in okolico, zaman pa iščemo vsaj kakšen namig o namenih in vzrokih poboja tako velikega števila belokranjskih žensk, ki seveda niso bile članice SPŽZ in skoraj ni verjetno, da bi to lahko postale. Še je nekaj ljudi, ki so bili priče tistih časov in so pripravljeni o njih govoriti, zato je prav, da se tudi to zapiše. Ko bo kak natančen zgodovinar to bral, bo morda pomislil, da so poročila o silnem navdušenju Belokranjcev nad partizanskimi brigadami, ki so leta 1943 prihajale k njim na oddih, vsaj pretirana, če ne še kaj drugega. Kakšno vlogo je odigral pri tem strah, ki so ga povzročili poboji, o katerih govori naša zgodba? Ali so bili načrtovani prav zaradi tega, ali pa je do njih prišlo spontano v trenutnih okoliščinah in zaradi razprtij med sosedi? Ni dvoma, da je morija žensk in celo otrok nekaj takega, kar zahteva posebno pozornost.
Slovenski dom, ki je leta 1943 večkrat pisal o Beli krajini, ni pozabil opisati »rekvizicij« Šercerjeve brigade v Drašičih maja 1943. Opravili so jih seveda na domačijah, ki niso bile somišljenice OF. Zdi se, da so bile »rekvizicije« kar pomemben del omenjenega belokranjskega gostoljubja. Pa še enega dogodka iz tistih dni ne gre prezreti. Od 12. do 26. maja 1943 se je v Beli krajini zadrževal Edvard Kardelj. Glavni namen njegovega prihoda je bilo sicer srečanje s hrvaškimi voditelji revolucije, vendar je temu dodal še marsikaj drugega. Nekaj časa je na primer prebil pri Šercerjevi brigadi, na Ravnacah pri Suhorju je vodil zbor aktivistov OF, 25. maja pa se je udeležil »mitinga« za širšo okolico na Lokvicah. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 7, str. 236 in 303)

stran: 020

Komaj so belokranjski revolucionarji zaključili razgovore z visokim partijskim voditeljem, že so hiteli od besed k dejanjem. V noči na 26. maj so se oglasili pri Šukljetovih na Dolenjih Lokvicah. Odpeljali so 18-letno Marijo in 16-letno Nežo. Nista se vrnili in ni se zvedelo za njun grob, le govorilo se je, da so ju »kaznovali« zaradi bratov. Imeli sta namreč tri brate: Stanko je bil najstarejši in je bil že v bogoslovju, Anton in Martin pa sta bila seveda protikomunista. Vsi trije so bili pomorjeni leta 1945 po koncu vojne in so zapisani na farni spominski plošči pri Treh farah.
Leta 1943 je bil praznik vnebohoda 3. junija. Na večer pred praznikom so se nad Drašiči in okolico nagrmadili temni oblaki, grmelo je in treskalo in debele dežne kaplje so se zaradi močnega vetra zaganjale v okenska stekla. Ura je bila okrog pol enajstih in pri Guštinovih so se že spravili k počitku, ko je pobutalo na vrata: »Odprite, takoj odprite!« Ko so jim odprli, so povedali, da iščejo Angelo Guštin, da mora takoj z njimi na komando. Angela je bila prestrašena, vendar se je hitro oblekla. Pred odhodom je še stopila k bratu, ki je bil bolehen in ni vstal iz postelje. Zaskrbljeno jo je vprašal, kam gre. Skušala ga je pomiriti, da se bo kmalu vrnila. Ko so bili nekaj metrov od hiše, se je Angela še obrnila in poklicala: »Katek, Katek!« Njena starejša sestra Katarina je namreč stala pri odprtem oknu. Ko je zaslišala Angelin klic, se je nagnila skozi okno in se ji oglasila, toda kolona se je že premaknila in Angela ni mogla več govoriti.
Zjutraj je bilo v Drašičih veliko vznemirjenje, saj so ponoči poleg Angele Guštin odpeljali še Ljubo Pečarič in njeno hčerko Malko, Karolino Oberman in Marijo Simonič. Kdo so bile te žene in dekleta, zakaj so odpeljali 12-letno Malko Pečarič, ki je bila še otrok? Pri 37-letni Ljubi in hčerki bi bil lahko edini vzrok, da je bil njun mož in oče član vaške straže v Metliki. Zdi se, da so upoštevali, kako ga bodo s tem prizadeli, saj je bil na hčerko in ženo zelo navezan. Pravijo, da je jokal kot otrok, ko je že na praznik dopoldne zvedel, kaj se je bilo ponoči zgodilo v Drašičih. Žalostno novico so prinesli Drašičani, ki so šli k maši k Trem faram. Kasneje se je tudi govorilo, da so jetnice gnali preko Radovice in da jim je nekdo predlagal, naj pustijo otroka pri njem, pa so ga z grobo besedo zavrnili. Marija Simonič je bila stara 36 let in neporočena. Brata Jožeta, ki je bil od aprila 1941 v nemškem ujetništvu, ji niso mogli očitati. Gotovo je po njihovo bilo narobe to, da je bila iz verne družine. Nekaj podobnega je bilo s 24-letno Karolino Oberman, ki je menda bila celo odbornica Marijine družbe v Metliki. Nikoli se ni zvedelo, kaj več o tem, kam so jih odpeljali in zakaj. Le iz govoric in namigovanj je bilo mogoče sklepati, da so jih vodili proti Bušinji vasi in da se je njihova pot končala nekje pri Dragah – na Vlaškem, kot bi tedaj rekli Belokranjci. Ljudje so bili vznemirjeni, celo somišljeniki OF so se zavzemali za njihovo rešitev. Kmalu se je razširila govorica, da so jih poslali na delo v osvobojeno Liko. Treba je bilo pač pomiriti ljudi, dokler se zadeva vsaj nekoliko ne pozabi.
Povrnimo se še malo k Guštinovim, kjer so odpeljali 51-letno Angelo, najmlajšo od treh gospodarjevih sester, ki so živele na domačiji: najstarejša je bila Marija-Marička, za njo Katarina, zadnja pa Angela. Vse tri so bile cerkvene pevke, brat Anton pa dolgoletni ključar podružne cerkve sv. Petra v Drašičih. V njegovi družini je bilo sedem otrok, vendar so štirje še majhni umrli. Odrasli sta dve hčeri in sin Tone, ki je v začetku leta 1943 izpolnil 18 let. Med mobilizacijo v februarju 1943 so partizani hoteli vzeti tudi njega, toda mati jih je prepričala, da je fant bolan, zato naj še nekaj časa ostane doma. Že naslednji dan je odšel v Metliko pod zaščito in kmalu pristopil k vaški straži, hiša pa je zato pri partizanih dobila veliko črno piko. Ko se je maja 1943 v Drašičih zadrževala Šercerjeva brigada, so tudi pri Guštinovih opravili temeljito »rekvizicijo«. Angela se je tedaj sporekla z neko tovarišico v uniformi. Morda je bil prav tisti nepomemben razgovor kasneje odločilen za Angelino obsodbo. Angelini 63-letni sestri Mariji, ki je bila že prej bolna, se je zaradi sestrine nesreče bolezen na hitro poslabšala in je 7. junija umrla. Nekaj dni za njo je umrl še brat Anton. Lahko rečemo, da je bila njuna smrt posledica terorističnega posega revolucionarjev v Guštinovo družino.

stran: 021

Opis slike: Angela Luzar, Katarinina polsestra in njen mož France Vovk z otrokoma, stoji najmlajša Katarinina polsestra Terezija

Naš zapis seveda ni in ne misli biti celovita kronika metliške okolice v letih 1942 in 1943, vendar se nam zdi prav, da tu dodamo še nekaj podatkov o Kramaričevi družini iz Rosalnic. Omenili smo že, da se je Bara Gornik z otroki v nevarnosti pred partizani zatekla k svoji mami na rojstni dom v Rosalnice, kjer sta gospodarila njena nekaj let starejša sestra Terezija in njen mož Stanko Kramarič iz ugledne Kramaričeve družine na Radovici, ki jo poznamo zlasti po starotrškem kaplanu Francu Kramariču. Tako Stanko Kramarič kot Anton Gornik sta bila člana vaške straže v Metliki. Ob kapitulaciji Italije so se nekateri vaški stražarji umaknili iz Bele krajine, Gornik in Kramarič pa sta se tedaj zatekla v Rosalnice. Partizani so ju kmalu začeli iskati. Najprej so se spravili nad Baro Gornikovo in zahtevali, naj pove, kje se skriva mož. Ker ona na to ni pristala, so jo ubili. Kakih štirinajst dni kasneje, oktober se je že nagibal h koncu, so ponovno prišli v Rosalnice. Stanko Kramarič se jim je v zadnjem trenutku skril pod veliko krušno peč. Zgrabili so njegovo ženo Terezijo, ki je imela v naročju poldrugo leto staro hčerko Mileno. Pri preiskavi so v kleti našli Antona Gornika in še enega skrivača. Takoj so ju odpeljali in neznano kje ubili. Tudi Terezijo so spehali iz hiše, toda na stopnicah se jim je uprla, da ne bo šla nikamor od otrok. Vpričo otrok, ki so jokali in se bali za mamo, so jo kar tam ustrelili. Ko so odšli, je Stanko prilezel izpod peči in se potem udeležil pogreba pri Treh farah. Po pogrebu so prijeli tudi njega in ga odpeljali – za vedno. Stara mati Barbara Simonič in njena sestra Katarina sta potem skrbeli za Gornikove in Kramaričeve otroke, ki so ostali brez obeh staršev. Bela krajina je bila že »osvobojena«, zato se o takih, kot so bili Kramariči in Gorniki, ni več govorilo, če pa so bili kdaj omenjeni, zanje še zdaleč ni veljalo pravilo, da je treba o mrtvih govoriti samo dobro. Stara mati in teta sta se trudili, da bi dali otrokom čimveč ljubezni, da bi jih pripravili za življenje, toda staršev jim v polnosti nista mogli nadomestiti. Seveda jih je povsod spremljalo nekaj, čemur bi lahko rekli drugorazrednost, če ne še kaj hujšega. In če bi danes kdo od tistih otrok vložil prošnjo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, bi dobil pojasnilo, da to nikakor »ne pride v poštev, ker njegovi starši v vojni niso bili izpostavljeni nasilnim dejanjem okupatorja zaradi sodelovanja v NOB, ampak so bili člani in sodelavci be-ga«.

Med 69 žrtvami kar 19 žensk

Ob odkritju farne spominske plošče pri Treh farah pred petimi leti nas je pretresel podatek, da je med 69 tam zapisanimi imeni kar 19 žensk. V pričujočem sestavku smo vsaj omenili večino od njih. Med njimi sta seveda tudi 12-letna Malka Pečarič in 15-letna Anica Lončarič. Ali je mogoče, da se ob tem ne bi zamislili? Ali je mogoče, da zgodovinarji, ki so precej pisali o Beli krajini, tega skoraj niso opazili? Kako, da nobenega sociologa nikoli ni zanimalo, kaj se je vendar zgodilo, da je bilo treba »likvidirati« toliko žensk, med njimi celo otroke.
Veliko bi bilo treba še povedati o takratnem življenju po belokranjskih vaseh. Kako modro je povedala mati iz Bojanje vasi, ki je »spravila pokonci« štirinajst otrok, ko je rekla: »Štirinajst sem jih imela in vse sem enako učila, pa niso vsi enaki«. Ali je mogla Kramaričeva iz Rosalnic, ki je imela pet otrok, šestega pa je pričakovala, odgovarjati še za dejanja svojega moža? Govednikova iz Slamne vasi je bila dninarica, ko pa je v nedeljo v cerkvi vodila molitev rožnega venca, je za nekaj časa bila glavna. Vsem se je to zdelo normalno, saj je bila cerkovnikova žena. Katarina Luzarjeva je skoraj pol stoletja pomagala očetu in bila steber domačije. V svoji zavzetosti za domačijo je smela tudi kaj reči in nihče ji tega ni zameril, tudi če se je kdaj vtaknila v zadeve, ki so se tikale vaške skupnosti. Žene in dekleta so vedno imele veliko vlogo pri verskem življenju doma in na vasi in Marijine družbe noben normalen človek ni prišteval med politične organizacije.

stran: 022

Opis slike: Tri fare v Rosalnicah, kjer je spominska plošča žrtvam revolucije metliške fare

Partija pa je naenkrat mnogo teh pojmov spremenila. Marsikaj, kar je prej veljalo za dobro, je postalo nevarno in sumljivo. Delo dninarice ali služkinje pri Gorniku je bilo lahko že izdajstvo, če pa nekdo izdaja, zasluži najhujše, četudi je samo dninar ali služkinja. Navaden klepet pri vaškem vodnjaku, ki je bil skozi desetletja nekaj vsakdanjega in samo po sebi umevnega, je postal sumljiv. Zaupanje med ljudmi je izginilo in se spremenilo v sumničenje in strah. Poboji žensk so k temu gotovo veliko pripomogli, ohromili so življenje vasi in ga temeljito spremenili. Morda je pa to spadalo k spreminjanju slovenskega narodnega značaja, o katerem so tedaj veliko govorili.
Verjetno bo kdo pripomnil, da spet skušamo spreminjati zgodovino. Temu bi radi povedali, da je bila zgodovina spremenjena že tedaj, ko so bili nekateri dogodki zamolčani, porinjeni na stran, kot da jih nikoli ni bilo. Vendar ženske in otroci iz Slamne vasi, Drašič, Lokvic, Rosalnic in od drugod so bili pomorjeni, tega se ne da spremeniti.