Avtor: Iva Srebotnjak

stran: 095

Ivan Artač, Nebo je žarelo

Mladika, Trst 2002
Iz trpljenja in bolečine so naši ljudje, ki so morali po drugi svetovni vojni bežati v tujino, da so si ohranili golo življenje, zapeli s svojim kulturnim delom domovini čudovito pesem ljubezni. Med glasove te pesmi bi šteli tudi Artačevo avtobiografijo Nebo je žarelo. Naslov se nanaša na žarenje neba leta 1938, ki ga je bila napovedala fatimska Gospa, vsebina pa nam pripoveduje o življenju pri nas med vojno in o povojnih razmerah v Julijski krajini.
Goričnik, profesor, ki se po štiridesetih letih poučevanja odloči in gre v pokoj, se ozre na svoje življenje kakor pohodnik, ki pride utrujen na vrh gore in še enkrat zaobjame s pogledom prehojeno pot. V oporo nekoliko omajanemu spominu seže po sliki maturantov in profesorjev iz leta 1942, ko je Goričnik maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Drug za drugim oživijo pred njim sošolci in profesorji, pa tudi dogodki, ki so jih raztepli po svetu ali iztrgali življenju. Večina dijakov je bila iz predmestnih vasi, vozili so se v šolo z vlakom in so se šaljivo imenovali tudi vagonarji. Bili so uspešni dijaki, polni mladostnega ognja, navdušeni člani prosvetnih društev, sodelovali so v telovadnih nastopih, prepevali v pevskih zborih, v počitnicah pa taborili in razpravljali o tedanjih dogodkih. Duhovno so jih oblikovali profesorji, ki niso sloveli le po izredni strokovnosti, ampak tudi po topli človečnosti in osebni pokončnosti. Med njimi se Goričnik nekaterih prav posebno spominja, recimo Mirka Rupla, razrednika Milana Grošlja in prof. Vinka Šarabona, zgodovinarja, ki je v času italijanske okupacije in najhujšega narodnostnega zatiranja vlival dijakom pogum in vero z besedami: »Mussolini in Hitler bosta prešla, slovenski narod pa bo ostal, če bo imel v sebi dovolj moči in ponosa!« Ta izjava bi ga bila v takratnih razmerah lahko pripeljala v internacijo ali ga celo stala življenje, toda profesor Šarabon je svoje dijake poznal in je dobro vedel, da med njimi ni ne izdajalcev ne vohunov.
Prva gimnazijska leta so potekala brez težjih dogodkov, kasneje pa so se v svetu in pri nas začeli zbirati temni oblaki, ki so napovedovali drugo svetovno vojno. Hitlerjev nagli vzpon, njegov pohlep po tuji zemlji, zvijačna prilastitev Avstrije pa grožnje Češkoslovaški in Poljski so pripravljali ljudi na hude čase. V januarju leta 1938 je nočno nebo žarelo kakor v velikanskem grozovitem požaru in ljudstvu potrdilo zle slutnje. Sledila je Stalinova povezava s Hitlerjem, napad na Poljsko, zagorela je vsa Evropa, aprila 1941 sta Mussolini in Hitler napadla Jugoslavijo. Skozi Ljubljano so zakorakali oboroženi italijanski vojaki. Ljudstvo je onemelo v ponižanosti in bolečini. Sredi hudega pa je zabrlelo rahlo upanje v neke upornike, ki so jih različno imenovali in za katere se ni prav vedelo, kdo so. Italijani so jih zaznali, v odgovor so uvedli policijsko uro od 20. do 6. ure in Ljubljano obdali z bodečo žico. Uporniki pa so postajali vedno glasnejši, ob napisih Smrt fašizmu so se vse pogosteje pojavljali letaki, na katerih je pisalo: Smrt belim, Smrt beli gardi. Ljudje so se spraševali, kdo so beli, kaj je bela garda, saj ni bilo nobene domače vojaške organizacije mimo upornikov v ilegali. Verno ljudstvo se je ob tem zloveščem skovikanju, ki je prihajalo iz gozdov, čedalje bolj oklepalo vere in Cerkve, tudi študentje, saj so bili mnogi člani Katoliške akcije in drugih cerkvenih organizacij. Na Brezovici pri Ljubljani v Goričnikovi vasi, ki je štela okrog 850 ljudi, je bilo študentov nekaj desetin; vojna je nasilno vdrla v njihove sanje, a ostali so kljub temu pravi steber kulture na vasi, zvesti Bogu in narodu. Uporniki pa so se nekega dne predstavili tem vaščanom z nezaslišanim hudodelstvom: usekali so z vso svojo krutostjo in pobili v eni noči Mravljetovega očeta in tri njegove sinove: Vinka, Franca in Antona. Vinko, duša prosvetnega društva in član Katoliške akcije, je bil učiteljiščnik, Francelj študent prava, Anton pa uradnik pri Zadružni zvezi. Cankar bi bil za slehernega izmed njih rekel, da je bil živa veja na narodnem drevesu, ki je ne moreš odrezati, ne da bi bilo ranjeno drevo samo. Ljudje so otrpnili od ogorčenja in groze, nekdo pa je podtikal: Ne vem … kaj so le morali zagrešiti … Kmalu nato sta izginila Novakova fanta, Janko in Zdravko. Tisti, ki so za njun umor vedeli in pri njem sodelovali, so širili vest, da sta šla v partizane nekam na Dolenjsko. Morije in zasledovanja nedolžnih mladih ljudi ni bilo konec. Italijani jih niso branili, bali so se za svojo kožo, ogrožene mladeniče so pošiljali hirat v Gonars in na Rab. Vas se je razdelila v dva tabora. Nekateri fantje, med njimi Goričnik, so se zatekli v Ljubljano k sorodnikom. V hudi stiski so si drugi končno pomagali tako, da so sprejeli od Italijanov nekaj pušk in strelnih nabojev. Tako je nastala Vaška straža. Možje in fantje so se ponoči zatekali v Kušlanov grad pri Plešivici, čez dan pa so delali doma in na polju.

stran: 097

Tisti, ki so jih do tega pripravili, so dosegli svoj cilj in so si meli roke: njihovi nasprotniki niso bili več ugledni, verni Slovenci, ampak »kolaboranti«.
V drugem delu knjige pa spremljamo Goričnikovo učiteljevanje v Slovenskem Primorju pod Zavezniško vojaško upravo, nato v Italiji – v Trstu. Sprva službuje v Kanalu ob Soči; ljudje so mu hvaležni, da je po dolgih letih zatiranja in poitalijančevanja prinesel njihovim otrokom lepo slovensko besedo. Včasih pride do trenja med Zavezniško upravo, ki jo zastopa zavezniški častnik, in med partizanskimi odbori, ki bi hoteli mladi rod vzgajati v socialističnem duhu. Goričnik se spretno izogiba vsakemu sporu z eno in drugo oblastjo. Že pred naslednjim šolskim letom pa se začno zavezniki umikati iz Posočja. Goričnik se odloči, da bo poskusil srečo na Tržaškem, kjer nastaja Svobodno tržaško ozemlje. Namestijo ga v zakotni vasi Gropada, kjer se vaščani, ki so jih nahujskali ljudski odbori in partizanski tisk, odločno uprejo, da bi njihove otroke učil »imperialistični hlapec«, in mu delo v šoli onemogočijo. Po enem mesecu ga zavezniške oblasti pošljejo v Nabrežino. Tam ga sprejmejo z veseljem, ne menijo se za politične spletke, pač pa so zadovoljni, da se bodo njihovi otroci po dolgih letih raznarodovanja učili lepe slovenščine. Po priključitvi cone A k Italiji se preseli v Trst, postane profesor političnih ved in poučuje v raznih krajih na Tržaškem.
Pisatelj nas v prvem delu knjige pridobi z nenavadno tankim posluhom za življenje okrog sebe, za ljudi, s katerimi se srečuje. Ob uspešnem šolanju in prisrčnem druženju z vrstniki zazna mogoče bolj v slutnji kot z razumom nekaj težkega, sivega, ki ga navdaja z negotovostjo in tesnobo. Oboje se stopnjuje ob dogodkih, ki ne napovedujejo nič dobrega in ki se grozeče približujejo domovini, da jo na koncu čisto zajamejo in stisnejo v ognjen obroč. Začetni zmedi in otrplosti sledi občutek skrajne bede in ponižanja. »Leta trpljenja so bila dolga kot mrzle zimske noči brez svetlobe in varnega ognjišča. Ljudem je onemel čut za realno presojo svojega bližnjega, časa in dogodkov.« V drugem delu pa kakor da se njegovo vidno polje zoži na osebno doživljanje povojnih časov, na učiteljevanje pod ZVU v coni A, kjer si partizanski šolski odbori lastijo še veliko oblast nad ljudstvom in ga ob podpori partizanskega tiska hujskajo proti begunskim učiteljem. Prepovedo rabo učbenikov, ki jih je izdala ZVU, in zahtevajo uvedbo partizanskih knjig. Zavezniška vojaška uprava, ki učitelje nastavlja in plačuje, zahteva pouk po svojih načrtih, po svojih učbenikih in grozi, da bo odstranila šolnike, ki ne izpolnjujejo njenih navodil. Junak naš Goričnik ni bil, potrpel je in pazil »da bi bil volk sit in koza cela«.
»In vendar je bila ta doba po vojni izredno razgibana, viharna, za mnoge celo nevarna in poniževalna. Zdi se, da je še vedno premalo raziskana in ovrednotena, skratka odrinjena,« pravi pisatelj sam. A prav povojna doba na Primorskem, pod cono A, kjer si je jugoslovanski režim prizadeval, da bi uvedel iste metode terorizma in preganjanja, ki jih je uveljavil v Jugoslaviji, se nam zdi v Artačevi knjigi bolj medlo osvetljena. Nič ne zvemo o tem, kako sta OZNA in jugoslovanska armada izpolnjevali Kardeljevo zapoved: »Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma!« Kako je Goričnik doživljal aretacije in izginotje ljudi v coni A? Gorica je ohranila slovensko srce tudi v dobi najhujšega narodnostnega zatiranja pred vojno in med njo; prav zato je nastop podivjane jugoslovanske armade prinesel v Gorico ob organiziranem zmagoslavju, veliko skrbi in povzročil med samimi Slovenci nepopravljivo škodo.
»Ivan Gradnik in njegovi borci so bili maščevani.« Nad kom so se maščevali?
Bolj se pomudi pri opisovanju, kako je primorsko ljudstvo bežalo v Italijo, k zatiralcem, da bi ne prišlo po priključitvi cone A pod Jugoslavijo. A še tu, kakor da si ne upa povedati svoje sodbe, navaja mnenja drugih avtorjev: Rudolfa Klinca, Marjana Drobeža, Alojza Rebule in Tineta Velikonje.
Osupneš, ko bereš, da je Primorska mati junakov, in naniza imena: Lojze iz Gorice, Pinko iz Trsta in Simon iz Rut! Ali ne zvenijo ta imena v skoraj bolečem nesoglasju med sabo?
Prav tako vzporeja povojne poboje v Kočevskem rogu z grozotami nemških taborišč v Auschwitzu, v Treblinki in v Rižarni v Trstu, češ povsod se je razdivjala zverinska hudobija. Kakor da bi mogel spomin na grozote, ki so jih povzročili tujci pri nas in drugod, ublažiti slovenski povojni holokavst!

stran: 098

Več strani je posvečenih njegovim vzponom s prijatelji in sodelavci na Sveto goro, na Svete Višarje, v Gregorčičev svet pod Krnom, kjer ga vsega prevzame lepota pokrajine in kjer skuša potešiti svoje hrepenenje po domu in domovini. Tudi Rezija, ki je ohranila narodno prvobitnost, ga očara.
Pripoved, umirjena in ubrana, ni velika slikarska kompozicija, prej bi rekli, da gre za avtoportret človeka, ki ne pozna silovite žalosti ali jeze, pač pa se predaja veri v usodnost in neizbežnost zla in trpljenja in zato ne pozna obsodbe in bojevitosti, ampak mehko, vdano melanholijo in utrujenost sodobnega Kačurja, ki vendarle upa, da nova večerna zarja napoveduje lepši dan.