Avtor: Marta Jakopič Kunaver

stran: 022

V družini pa so se takrat začele aretacije in nerazumljiva obračunavanja. Najprej je bila iz službe nepričakovano odpeljana najstarejša sestra. Po štirimesečnem zasliševanju in poniževanju, stradanju in vsakovrstnem zastraševanju, so jo brez sodbe izpustili.
Kmalu po tem se je tudi nepričakovano, pretepen in izstradan, iz zapora v Šentvidu vrnil 14-letni brat. Bolj plazil se je, kot hodil, tako onemogel, da še dolgo ni prišel k sebi. Na vsa vprašanja je odgovarjal samo, da se bo šel učit za peka … Dalo se je sklepati, zakaj.
Hišnih vrat nismo več zaklepali – v preiskavah je izginilo marsikaj, kar se je dalo še vzeti. V času, ko smo živeli od zelenjave, ki smo jo pridelali na vrtu, smo se navadili na življenje iz rok v usta. Pa vendar ni bila lakota tista najhujša – najhujša je bila negotovost in pričakovanje, kaj se še utegne hudega zgoditi. V tem času je mama stavila na zaupanje v Boga – in dobila. Včasih so se potiho odprla hišna vrata in prav tako tiho zaprla – prestrašeni smo skočili pogledat – dobri ljudje so pustili za vrati košarico z najpotrebnejšim in spet izginili. Niso hoteli biti znani – niso čakali na zahvalo – morda bi ideološko tega niti ne smeli storiti, kdo ve? Premoga nam tudi ni zmanjkalo takrat, ko bi nam ga po vsej logiki moralo. V kleti smo imeli stranko – mlado družino, ki je imela drvarnico poleg naše. In mlada gospa je imela zlato srce! Takrat smo veliko molili za dobrotnike. Slišali pa smo tudi za likvidacije naših dobrotnikov. Med njimi je bil tudi Narte Velikonja, ki je v hudih vojnih časih vzel v službo mojo starejšo sestro k »Vzajemni pomoči«. Ni bilo veliko – bilo pa je le!

Opis slike: Janez, Ciril in Jure Jakopič v sprevodu Križarjev

V tem so nam začeli naseljevati v hišo nove stanovalce. Bili smo močno utesnjeni, a družina se je tesno stisnila okrog mame in starejših dveh sester. Mamo sem večkrat slišala reči: »Kakšna sreča, da smo imeli najprej dve deklici!« Nikoli nismo dobivali igrač, razen tistih, ki so v dnevih pred sv. Miklavžem nastajale v skritih rokah mame in sester. Ročno izdelane punčke so dobile nove oblekce, piškoti so bili za tiste čase zelo »bio« in trdi. Bili pa so le! Iz srca sem jim hvaležna, da na te majhne radosti otrok niti v najtežjih časih niso pozabile. Jaz sama pa sem imela najraje svojega starega, oguljenega in umazanega medveda, podedovanega od starejših bratov in sester. Ta je malo pred sv. Miklavžem izginil in se čudežno vrnil na praznik sv. Miklavža z novimi gumbi za oči in novimi ušesi, ki so bila prej odpadla. Od vsega najraje pa sem imela svinčnik (barvic še v šoli nisem imela) – z njim v roki sem ure in ure presedela v kotu in risala na »škrniclje« svoje pravljice. Z njim v roki sem bila zelo priden otrok, nemoteč, ker sem ves čas živela v svojem svetu. Pravzaprav nas je vse reševalo prav to – živeli smo v svojem svetu, ker je bil resničen svet okoli nas prekrut.

stran: 024

Opis slike: Po procesiji – starejši Jakopičevi otroci

V tistem času se je namreč začela strašna tragedija družine, ki je stanovala v našem prvem nadstropju. Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Po tem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V »jurišantskih napadih«, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Ko mu je njegova družina preprečila vstop v hišo, je ruval na vrtu kamenje in okrasne skale in jih metal v okna, tudi naša. Klicali smo na pomoč in brez moči čakali, da se je utrudil in pomiril. To so bila najstrašnejša doživetja v mojem najranejšem otroštvu! Spominjam se, kako so mi šklepetali zobje, od strahu in mraza, ko sem se, prebujena iz sanj, v srajčki tresoč se oklepala mame, ki nas je skušala pomiriti. Potem še dolgo nisem mogla zaspati in sem imela nočne more. To trpljenje cele hiše pa se je končalo s še strašnejšo tragedijo. Fant se je poročil in imel celo dva otroka – dojenčka in leto dni starejšega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo. Potem so ga dali v umobolnico. Ta človek, pristaš vladajoče ideologije, je bil še bolj tragična žrtev komunizma, kot smo bili mi!

stran: 025

Leta 1946 se je iz Vetrinja vrnil moj oče. Bil je nedolžen, zato je, ko so se končale množične likvidacije, tvegal. Ni mogel živeti brez svoje družine. Bil je klican na pogosta zaslišanja, najbolj groba in nesramna pa je bila tovarišica terenska delavka. Ker mu niso mogli očitati nobene osebne krivde, se je spravila nad njegove pobite sinove. Popljuvala jih je z najgršimi obdolžitvami! Na koncu je rekla mojemu očetu: »Kako ste jih pa vzgojili!« Takrat je bilo očetu dovolj. »To bo pa pokazala zgodovina!« je rekel. »Ven!« je zavpila. Odslej moj oče ni šel nikamor več na nobeno »uradno povabilo«. Bil pa je do nekaj mesecev pred smrtjo brez volilne pravice in zato tudi brez pokojnine. Šele tik pred smrtjo je bil preveden v najnižji pokojninski razred z nekakšno »socialno podporo« za vsa polna leta poštene službe.

Opis slike: Janez, Ciril in Jurij pri Mariji na Šmarni gori

Po vojni so vse vključevali v javna dela urejanja okolja in zidave naselij blokov za tiste, ki so jih preselili s podeželja. Kmetije so priključili zadrugam in kmet, kar ga je še ostalo, se ni več počutil gospodarja na svoji kmetiji. Udarniško delo samo na sebi je bilo nekaj pozitivnega in po vsej Evropi so ljudje na novo gradili in ustvarjali. Vendar je pri nas izpadlo kot politična agitka, ker je bilo popolnoma ideološko obarvano. Namesto da bi ljudi združevalo, je bilo naperjeno proti vernim. Organizirali so ga ponavadi ravno na cerkvene praznike ali nedelje. Tako nekajkrat celo na samo veliko noč, največji praznik kristjanov. Ljudje so šepetaje negodovali, glasno pa si nihče ni ničesar upal. Takrat je dala moja mama idejo, da bi zbrali ljudi, ki bi hoteli namesto na veliko noč svoje udarniško delo opraviti v dnevih pred sejo. Dekleta so šla po hišah v naši okolici in zbirala ljudi, ki so se upali upreti ustaljenim predpisom. Tako je četica najpogumnejših regulirala Pšato na veliki teden in v nedeljo k slovesni maši grede srečevala tiste, ki so odhajali na udarniško. Potem so seveda krožile govorice, da je bilo to »razbijanje kolektivne zavesti«, od tod dalje pa v tistem času ni šlo. Starejša sestra je tudi v cerkvi prodajala »Oznanilo«, edini takratni verski tisk, ki pa je bil močno nadzorovan. Za prodajo »Oznanila« v tistih svinčenih časih zlepa niso dobili nikogar, ki bi si upal. Ko so kmalu za tem še to mojo sestro zaprli, je prišel Zakristan sam na mile viže prosit mojo mamo, naj to prevzame ona. Ker je bila preobremenjena, je svetovala način, ki se je kasneje dobro obnesel in je v rabi več ali manj še danes. »Oznanilo« je bilo izpostavljeno na klopi in poleg njega cena in pušica za prispevke.