Avtor: Tine Velikonja

stran: 055

stran: 056

Vandalsko dejanje

Ko smo letos 12. oktobra poromali na Kočevsko, smo se po maši pri Novi Štifti najprej odpravili v Bavdle pri Grčaricah in k jamam pri Konfinu. Nikjer oznak ali kažipotov. Morda je zaenkrat tako še najboljše. Jame so nedotaknjene, »ohranjene v zatečenem stanju« in upamo, da nam bo uspelo pravočasno postaviti spodobno znamenje, preden se jih bo lotil kak divjak in pustil ob njihovem žrelu svoje prstne odtise. Gospa Lojzka je odmolila desetko rožnega venca, prižgali smo nekaj sveč in se potešeni odpravili v Hrovačo. Tam pa nas je čakalo presenečenje. Osupli smo zagledali na označeni in omejeni zelenici, na kateri stoji spomenik posvečen žrtvam Jelendola in Bavdel, tri na novo izkopane grobove. Ravno tam, kjer je bilo leta 1944 pokopanih 120 izmučenih trupel v stotih krstah, ki so bile položene druga poleg druge v treh okrog petnajst metrov dolgih jamah. Ko smo vpraševali, kdo je kriv, so nam povedali, da skrbijo za pokopališče uslužbenci občinskega komunalnega podjetja v Ribnici ali nekaj podobnega. Posredno so nam dali vedeti, da na tisti zelenici ni praktično nič. Večino takratnih žrtev da so svojci odpeljali domov. Pričakujejo tudi, da bomo pokazali razumevanje za stisko ribniške uprave, ki si sicer prizadeva za razširitev pokopališča, vendar so »proceduralni postopki za pridobitev dovoljenj dolgotrajni in zamudni«. V vmesnem obdobju ne vedo, kam bi pokopavali umrle in se jim naša zelenica ponuja kot naročena.
Kar bomo povedali zdaj, je namenjeno tako njim kot vsej slovenski javnosti. Vojaško pokopališče v Hrovači je poleg groba na Selu pri Ajdovcu edino ohranjeno pokopališče vojakov in civilistov, ki so umrli v času državljanske vojne na nekomunistični strani! Prihaja generacija ljudi, ki o preteklosti ne ve nič in tudi noče vedeti, tistih nekaj usedlin, ki so ostale v glavi od šole, pa je neurejenih in popačenih. Zato od naše mladine na lepem izvemo, da tudi na kraju, kjer je pokopanih 120 mučenih in umorjenih Slovencev, ni nič. Preteklost jih ne zanima, zrejo samo v prihodnost. Prav je, da jih spomnimo, kaj se je na ribniškem koncu dogajalo v letih 1943 in 1944, ko morda njihove matere in očetje sploh še niso bili še rojeni, njihovi dedki in babice, ki so vedeli za resnico, pa molčali.

Bavdle (Bavdlje) pri Grčaricah

Kot je razvidno iz številnih knjig in publikacij, naj bi bilo v Bavdlah nad Grčaricami 24. oktobra 1943 umorjenih 23 ujetnikov, ki so jih iz bližnjih Grčaric prignali peš. To število omenjajo Slovensko domobranstvo (3, str. 4, 1944) in Črne bukve (str. 116). Povzel ga je tudi Ivo Žajdela v uvodu knjige Ivana Lavriha (V primežu revolucije, str. 16, Družina, Ljubljana 2001). Ivan Lavrih v omenjeni knjigi navaja manjše število, da je bilo namreč umorjenih ujetnikov 21. Tretje število naj bi bilo po pisanju Janeza Kožarja nad 40 (Franc Ižanc, Odprti grobovi, str. 146–147). Ni namreč znano, koliko ujetnikov so pripeljali iz Ribnice. Pri tem pričevalec omenja, da naj bi jih tudi takrat pobili v Jelendolu, vendar je na fotografiji očitno, da ne gre za jesenski prekop od tam, o njem kasneje, ampak za manjše število krst. Lavrih omenja, da so iz kočevskih zaporov pripeljali v Grčarice zadnjih 18 preživelih in jih zaprli v župnišče, tam pa je bilo več sob že natlačenih z ujetniki (str. 74). Med njimi je bil tudi župnik iz Begunj pri Cerknici, Viktor Turk, ki so ga tja pripeljali iz ribniškega zapora. Bil je med tistimi 64, ki so bili, kot piše priča v Črnih bukvah (str. 120), iz Ribnice razpeljani »po brigadah«.
Osem vojakov kraljeve vojske, ki so padli med boji za Grčarice, nekateri so bili ustreljeni kot ranjenci, je bilo pokopanih pri cerkvi v Grčaricah. Za njihova imena vemo, ker so napisana v omenjeni 3. številki Slov. domobranstva. Med žrtvami v grobu v Bavdlah, v dolinici 600 m nad Grčaricami, ki se odpira proti vasi, so bili sledeči: p. Placid Grebenc, cistercijanec iz Stične, Viktor Turk, župnik iz Begunj pri Cerknici, dr. Vinko Blaško, notarski pripravnik iz Celja, Ernest Šijanec, aktivni kapetan, Boris Pertot, privatni uradnik iz Celja, Ivan Greif - Starček iz Maribora, dr. Vinko Greif, zdravnik iz Maribora in drugi. Omenjene našteva Ivan Lavrih v svoji knjigi, pri izkopu je bil namreč zraven (str. 74) in umorjene tudi prepoznal.

Opis slike: Izkop v Bavdlah nad Grčaricami 12. avgusta 1944

Kot izvemo iz omenjene številke Slovenskega domobranstva, so padle ali pomorjene iz Grčaric in pomorjene v Bavdlah pri Grčaricah prekopali 12.avgusta 1944. Lavrih sicer omenja, da naj bi se to zgodilo po nemški ofenzivi (ki je bila zadnji teden oktobra in prvi teden novembra 1943), vendar je očitno, da se je zmotil. Izkop, slovo v Ribnici in polaganje v grob so prikazani na fotografijah, ki so bile ob tej priliki posnete. Med njimi je tudi tista na trgu pred ribniško cerkvijo, kjer žrtvam govori poslovilni govor nadporočnik Dušan Lenščak. Bil je poveljnik 115. čete v Ribnici, ki je skupaj z nadporočnikom Ivanom (Janezom) Bohom, poveljnikom 25. čete, organiziral in vodil oba prekopa, tako v Grčaricah in Bavdlah avgusta 1944, vodil pa je tudi veliko odmevnejši prekop iz Jelendola konec oktobra 1944 (Odprti grobovi III, str. 147). Pri vseh prekopih so sodelovali domobranci obeh ribniških posadnih čet.

stran: 057

Več o tem sta nam povedala Viktor Verbič iz Logatca in Tone Gostiša iz Verda, domobranca 115. čete. Obakrat sta bila zraven, tako v Grčaricah in Bavdlah 12. avgusta kot v Jelendolu, oktobra 1944. Razporejena sta bila po zasedah, Verbič nekaj sto metrov naprej od grobišča proti Konfinu oz. Glažuti, Gostiša pri cerkvi v Nemški vasi. Za prvi prekop so se domobranci obeh čet odpravili na pot že opolnoči. Verbičevo skupino, ki je bila prva, v njej je bilo okrog 20 vojakov, so partizani napadli že na mostu pri Goriči vasi, vendar so jih hitro razgnali, nato pri Dolenji vasi in končno v Bavdlah. Tam so zaslišali neko govorjenje in se potuhnili. Po cesti navzdol jim je prišla naproti skupina desetih partizanov. Sploh niso vedeli, kaj se pripravlja, in so zavpili: »Stoj, kdo gre!«. V tistem so domobranci užgali po njih. Eden od partizanov je obležal mrtev, drugi so se razbežali. Kasneje popoldne, med prevozom proti Ribnici, so partizani streljali visoko s hriba, vendar brez učinka, ker so bili predaleč.
Verbič podrobno opisuje, kakšne so bile razmere na grobiščih v Bavdlah in Jelendolu. Obakrat so ga namreč okrog poldneva poklicali, da je prišel pomagat nositi krste. Gostiša je bil, kot smo že omenili, ves čas v zasedi pri cerkvi v Nemški vasi in ni grobov niti videl. V Bavdlah ni bilo treba nositi daleč, ker je prav nad grobiščem cesta, ki pelje iz Grčaric v Glažuto in Jelenov žleb. Na njej so že čakali z vozovi. V Jelendolu je bilo delo težje, saj je do ceste, ki pelje z Grčaric v Rakitnico in naprej, nekaj sto metrov daleč. Verbič nam je pomagal najti Bavdle. Nekaj deset metrov dolga dolinica 600 m od Grčaric. Hišic, ki jih je zdaj videti s tega kraja, takrat ni bilo, tudi tako gostega drevja ne. Bila je prava gmajna, po njej so prej gotovo pasli, a poleti 1944 so bile Grčarice prazne. Vladala je tropska vročina. Smrad, ki se je širil na kraju, ni bil za ljudi s slabimi živci. Vojaki so se menjavali, nekaterim je popustilo vse in so jih poslali proč. Trupla so bila površno pokrita z listjem in kamenjem, vsa v enem grobu in zelo spremenjena. Nekatera so bila na pol gola, druge je obleka še toliko držala skupaj, da se jih je dalo zelo previdno dvigniti in položiti v krsto. Nekaj trupel je šlo narazen, brž ko so se jih dotaknili, zlasti noge in roke. Ves čas je bila zraven komisija zdravnikov in pravnikov, ki je opravljala identifikacijo ter značilnosti popisala. No, v Bavdlah je še vedno šlo in se je dalo vsaj približno ločiti posamezna trupla, v Jelendolu pa so se zlepila med seboj, kot bi bila namazana s smolo. Vojaki so pazili predvsem na to, da so v vsako krsto položili po eno lobanjo. Verbič se števila ne spominja, ve pa, da je bilo voz osem do deset, na vsakega pa so naložili šest do sedem krst. To kaže tudi fotografija s plakata, ki opisuje dogodek. Na njej je videti kakih osem vpreg, na vsakem vozu pa vsaj pet krst. Sprevod je ravno pripeljal do Dolenje vasi. Tam ga je pričakal in pozdravil župnijski upravitelj v Dolenji vasi Stanislav Kapš. Spremljali so ga domačini, ki so krste in vozove okrasili s cvetjem in zelenjem.

stran: 058

Opis slike: Sprevod voz, naloženih s krstami izkopanih v Bavdlah in Grčaricah pred Dolenjo vasjo pri Ribnici 12. avg. 1944

Šele po žalni slovesnosti naslednjega dne v Ribnici, so nekaj krst odpeljali drugam. Iz pisanja v Slovenskem domobranstvu (3, 3–4, 1944) je razvidno, da naj bi odpeljali v Ljubljano samo krsto z župnikom Viktorjem Turkom. Pokopali so ga na Žalah. Papež ga je razglasil za pričevalca za vero in begunjski farani upajo, da je končno napočil čas, ko ga bomo po 60 letih izgnanstva smeli slovesno pokopati na domačem pokopališču. Sicer kaže, da so tudi nekaj drugih trupel odpeljali sorodniki, vendar samo tiste, ki so jih prepoznali pri izkopu in njihove krste označili, teh pa ni bilo veliko. Šlo je namreč zvečine za vojake kraljeve vojske, ki niso bili domačini. Vsi ti so pokopani v Hrovači. Krste so razložili na trgu pri ribniški cerkvi, kjer so ostale čez noč. Naslednjega dne, 13. avgusta popoldne, je bil slovesen pogreb, s katerega je ohranjenih nekaj zelo nazornih fotografij. Tako žalni obred v Ribnici kot za pokop v Hrovači. Dober meter od pokopališkega zidu v Hrovači so na zunanji strani pravokotno na pokopališki zid na ribniški strani izkopali približno 15 m dolg jarek, širok na dnu 2 m in globok slaba 2 m. Krste so položili eno poleg druge v eni vrsti. Bilo naj bi jih okrog 30. Večina fotografij, s katerimi razpolagamo, je ravno s tega pogreba: postanek sprevoda kmečkih voz, natovorjenih s krstami pri Dolenji vasi, fotografija pred ribniško cerkvijo (Ižanc, Odprti grobovi III, str. 147): izjema je fotografija s plakata »Jelendol – zadnji opomin omahljivcem«, kjer so po našem na trgu razložene krste žrtev iz Jelendola, saj jih je okrog 100. Pri grobu je jasno vidno, da gre samo za eno jamo, dobro je videti zvonik cerkve v Hrovači in ljudi na pokopališkem zidu; in če primerjamo položaj sedaj, je očitno, da na novo pokopavajo prav na grobovih takratnih žrtev.

stran: 059

Opis slike: Žalna slovesnost pri ribniški farni cerkvi pred pokopom v Hrovači

Jelendol

V Jelendol so partizani vozili ujetnike iz ribniških zaporov s tovornjaki. Po navedbi v Črnih bukvah naj bi bil prvi poboj 15. oktobra zvečer. Takrat so odpeljali 38 ljudi, 13 od teh je naštetih po imenih. Glavni poboj naj bi bil dan prej kot v Bavdlah, v noči med 22. in 23. oktobrom, ko je bilo odpeljanih 95 ljudi. Medtem ko se iz Grčaric in Bavdel ni rešil nihče, je iz Jelendola uspelo pobegniti Slavku Zupančiču. O tem je napisal zgodbo: »Roke sem imel zvezane na hrbtu. Prijela sta me dva komunista in me postavila pred jamo. Sezula sta mi čevlje, slekla hlače, vzela kapo in očala. Zvezala sta mi noge, eden me je držal za roko. Morilec je stal približno poldrugi meter od mene. Privzdignil je lahki mitraljez in oddal dva strela. Po prvem sem še stal, drugi pa me je zaradi zračnega pritiska vrgel … «
Če torej seštejemo vse številke in upoštevamo najmanjše vrednosti 23 + 38 + 95, naj bi bilo v Bavdlah in Jelendolu vsega skupaj pomorjenih najmanj 156 ljudi, deset pa jih je padlo ali bilo ustreljenih v Grčaricah. Poveljnik Koprivica je bil takoj po bojih v Grčaricah pokopan v Ribnici, truplo Vlada Žnidaršiča so 22. septembra 1943 odkopali; preostalih osem pa je bilo izkopanih 12. avgusta 1944 in skupaj z žrtvami iz Bavdel pokopanih v Hrovači. Sklepamo, da je bilo odpeljanih in pokopanih drugod, predvsem v domačem kraju, okrog 45 žrtev, 120 preostalih pa zunaj pokopališkega zidu v Hrovači.
Tudi prekop 4. oktobra 1944 v Jelendolu so opravili domobranci 115. in 25. čete iz Ribnice pod istim vodstvom. Nanj so se dobro pripravili, poskrbeli za prevoz in stesali več kot sto krst. Žrtve so prevažali s tovornjaki. Na jelendolski gmajni so bile tri jame, največ žrtev je bilo v srednji, ki je bila prava kraška jama. Omenili smo že, da so bila trupla bolj razpadla kot v Bavdlah, zlepljena z vlecljivo smolo oziroma lojem, telesni deli so se slabo držali skupaj. V krste so jih polagali, kakor je pač naneslo. Predvsem so podobno kot v Bavdlah pazili, da so v vsako krsto položili po eno lobanjo, kar pa vedno ni šlo. Trupla je pregledovala komisija, v kateri so bili trije zdravniki in pravnik. Krste so razložili na trgu okrog ribniške farne cerkve, kjer je bila naslednjega dne slovesnost.

stran: 060

Opis slike: Pogreb in pokop žrtev iz Grčaric in Bavdel v novo izkopano jamo zunaj pokopališkega zidu v Hrovači 13. avgusta 1944

Pogreb je bil popoldne. V Hrovači so nekaj metrov od prvega groba na kočevski strani vzporedno z njim in pravokotno na pokopališki zid izkopali dve jami; ocenjujemo, da vsaj 5 m narazen, dolgi 15 in globoki do 2 m, na dnu široki 2 m, kolikor so bile pač dolge krste.V zahodno ležečo jamo so krste polagali drugo poleg druge v eni vrsti, v vzhodno ležečo pa v dveh. Takrat so pokopali 77 krst z 92 trupli, 27 krst pa so svojci odpeljali na domača pokopališča.
Vse tri skupinske grobove so označili, jih ogradili z žico, vsak grob je imel črn lesen križ z imenom, precej pa je bilo tudi napisov »nepoznan«. Ob grobišču so postavili lesen križ s trnovo krono. Bil je tako velik, da ga je bilo videti po vsej ribniški dolini (Pepca Rus, Slovenec, Zakaj so nastali belogardisti?).

Povojna usoda

Po vojni je bilo grobišče na podlagi znane odredbe Zorana Poliča, takratnega notranjega ministra, zravnano z zemljo in so njive segale prav do pokopališkega zidu. Verbič se spominja, kako je bilo leta 1960. Vračal se je iz Kočevja in šel mimogrede na oglede. Nobenih sledi o grobišču, samo zorana njiva, zasajena z grmičevjem, verjetno z ribezom.
Staro pokopališče so razširili kasneje. Pri tem so na prostoru, kjer so bile pokopane žrtve iz Grčaric in Jelendola, pustili zelenico. Nikomur od domačinov ni padlo niti na um nekaj takega, kar se dogaja sedaj, da bi namreč želel imeti grob na prostoru, kjer je pokopanih 120 drugih. Po letu 1990 je želela občina zasesti tudi ta prostor. Zato so se že dogovorili z Društvom za zamolčane žrtve (Franc Perme) in društvom Grčarice (inž. Davorin Žitnik), da bi tam postavili mavzolej, izkopali oz. izpraznili vse tri grobove in kosti spravili v njegovo kostnico. Omenjeni mavzolej je bil nato v spremenjeni obliki postavljen v jeseni 2000 pri jami pod Krenom v Kočevskem Rogu. Dogovarjali so se, da bi vse plačala občina, s tem pa pridobila dragoceni prostor za grobove. Zadnji hip smo za nenavadni dogovor izvedeli pri Novi Slovenski zavezi. Kje si namreč videl še kaj takega, da bi v Evropi vojake in civiliste, žrtve vojnega nasilja, ki so bili prekopani in pokopani na pokopališču, ponovno prekopali in spravili v kostnico! Saj nismo v Argentini! V uvodu sem napisal, da sta ohranjena samo dva medvojna grobova padlih in pomorjenih vojakov in civilistov na protikomunistični strani: grob 39 vaških stražarjev na Selih pri Ajdovcu, ki so padli ali bili pomorjeni ob napadu na Ajdovec 11. in 12. decembra 1942, ter 120 pomorjenih vaških stražarjev, vojakov kraljeve vojske in civilistov, ki so pokopani v Hrovači. Kako so uničevali take grobove drugje, bi za zgled naštel štiri: pokopališče na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, kjer je bilo pokopanih najmanj 140 padlih domobrancev; Suhor, kjer stoji na manjšem neoznačenem grobu železni križ, tam pa naj bi bilo pokopanih najmanj 21 padlih pri obrambi vasi; Grahovo, kjer je na množičnem grobu 30 umrlih 23. in 24. novembra 1943 ostalo samo še toliko prostora, da so uredili grob Balantiču; za druge z napisa ne izveš, da so tudi tam pokopani, in Črni Vrh nad Idrijo, kjer je množični grob 46 pokopanih ob napadu na postojanko 1. septembra 1944 izginil, na njem pa so grobovi drugih.

stran: 061

Spomladi leta 1993 smo se dogovarjali s takratnim županom, g. Mihelčičem. Hrovačo smo rešili s kompromisom. Nobenih izkopov in kostnic! Pristali smo na to, da zelenico zmanjšamo na slabo polovico, občina naj jo spodobno uredi, postavi spomenik in za vse skupaj skrbi. Kaže, da nismo podpisovali nobenih pogodb ali dogovorov, saj smo verjeli na besedo. Prepričani smo bili, da gre že tako za vojaško oz. vojno pokopališče, ki je zaščiteno in ga je treba vzdrževati v zatečenem stanju, dokler ne bo sprejet zakon o vojnih grobiščih. Vsaka skupina je napisala svoj tekst (Skupina Grčarice, Nova Slovenska zaveza, Društvo zamolčanih grobov). V jeseni, 7. novembra 1993, je bil spomenik slovesno blagoslovljen in zelenica urejena.

Opis slike: Sedanje razmere na pokopališču v Hrovači, posneto iz istega mesta

Spomeniku žrtev iz Grčaric in Jelendola se je leta 1995 pridružil še spomenik oz. farna spominska plošča umrlih na protikomunistični strani iz Ribnice. Vse je bilo videti v redu, videlo se je, da za zelenico nekdo skrbi, vse skupaj je bilo ovito v grmičevje in ciprese. Letos pa smo opazili, da so rast odstranili, popolnoma nepripravljene pa nas je zadelo kot strela z jasnega, ko smo na naši že tako in tako skrčeni zelenici zagledali nove grobove.

stran: 062

Kar je preveč, je preveč!

Izvršilni odbor NSZ je zato sklenil, da bo prevzel skrb za Hrovačo, dokler ne bo sprejet zakon o vojnih grobiščih. Na njegovi osnovi bo lokalna skupnost obvezana skrbeti za vojaške grobove in grobove žrtev vojnega nasilja. Po tistem ji bo stroške za vzdrževanje povrnila država. Že za drugo leto je v državnem proračunu za taka dela določenih 200 milijonov SIT! Uredili bomo zelenico, z nizkim grmovjem jasno označili, kje je meja. Trije nedavno nastali grobovi na območju zelenice morajo biti v nivoju, rob grobov visok največ 10 cm, na njih nobenega peska, samo trava, podobno kot drugod na zelenici, plošča s podatki o mrtvem pa položena na zelenico. Novih pokopov na tem prostoru ne sme biti več, tudi ne pokopov v treh že obstoječih grobovih. Če pazljivo pogledate staro fotografijo ob pogrebu 12. avgusta 1944 in pravkar posneto, po legi cerkvenega zvonika v Hrovači in falange prisotnih na pogrebu, ki stojijo na pokopališkem zidu, je očitno, da na novo pokopavajo na starih grobovih. Tiho so, čeprav ni nobenega dvoma, da pri kopanju grobov razkopavajo in mečejo neznano kam izmučene kosti!
Če meje niso določene, je nered. Občinske ekipe se namreč menjavajo, pojavljajo se novi ljudje, ki o starih zadevah nimajo pojma. Zato je treba tak prostor enkrat za vselej zaščititi z odlokom. Ker je zdaj jasno, da je na prostoru, kjer teče ob zidu slabo shojena in malo uporabljana pot, že rob grobišča, jo bomo skušali vključiti v celotni kompleks, prav tako tudi pokopališki zid. Nanj bi pritrdili plošče z imeni žrtev, ki so tu pokopane. Nekaj podobnega, kot je napravljeno na istem pokopališču za padle borce in žrtve okupatorjevega nasilja. Do imen za naše plošče ne bo tako težko priti. Vseh pomorjenih v jeseni leta 1943 je bilo na kočevskem, ribniškem in velikolaškem področju okrog 460. Morišča in število žrtev našteva Žajdela v uvodu Lavrihove knjige (str. 15–17). Pomorjenih je bilo 24 na Velikem Osolniku (+ 9 padlih v boju), 28 ranjencev na Turjaku, 11 in 51 v Velikih Laščah, 116 v Mozlju, 40 v Mačkovcu, 40 na Travni gori, 10 jih je padlo ali bilo pomorjenih v Grčaricah in končno 21 ali 23 v Bavdlah, nekaj nad 130 pa v Jelendolu. Zvečine njihova imena poznamo.
Za ureditev groba 120 žrtev bo treba kar nekaj dela. Ravno pravi čas bo leto 2003, ko bo 60. obletnica padca Turjaka in omenjenih pobojev: v nedeljo 14. ali 21. septembra dopoldne slovesnost na Turjaku, popoldne pa blagoslovitev na novo urejenega vojnega in vojaškega grobišča v Hrovači.
Ali bomo zmogli?