Avtor: Vanja Kržan

stran: 025

Ko sem za 45. številko Zaveze pisala članek o izgonu škofa Vovka z Jesenic, sem bila začudena, kako zelo je bilo še dolga leta po vojni komunistično nasilje divje in kako podlih intrig so se znali – podobno kot med vojno – komunisti še naprej posluževati za doseganje svojih ciljev. Spraševala sem se, kakšno nasilje šele so morali trpeti Jeseničani med vojno: na eni strani pod pritiskom kljukastega križa in na drugi srpa in kladiva. Vneto sem se lotila prebiranja literature, najprej jeseniškega partizanskega borca Franca Konoblja – Slovenka, Pod Možakljo in Karavankami so se uprli (Jesenice 1954), zatem pa še pisnega pričevanja predvojnega, ob začetku vojne pa odstavljenega jeseniškega župana Valentina Markeža in Albina Gaserja, vplivnega organizatorja katoliškega delavstva, ki je med vojno živel in delal v Kranju. Oba sta budno spremljala vse, kar so Nemci in komunisti hudega počenjali na Gorenjskem. To zgodovino sta zapisala takoj po odhodu iz domovine na Koroško, v knjižni obliki so jo izdali v Argentini, od koder so mi knjigo ljubeznivo posredovali sinovi Valentina Markeža.

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Industrijske Jesenice z avtocesto Stanko Klinar

F. Konobelj nas seznani z močno partijsko organizacijo na Jesenicah že mnogo let pred vojno: inštruirali so jo partijski voditelji iz Ljubljane in jo tudi obiskovali; organizirala je štrajk »zatiranega delavstva« l. 1935; na »borbo z okupatorjem« so jo pripravljali izkušeni španski borci v jeseniški partijski organizaciji kot npr. Jože Gregorčič in France Potočnik. Komunisti so l. 1934 lahko svobodno in nemoteno organizirali Zvezo delovnega ljudstva, delovali v delavskem društvu Enakost in v telovadnem društvu Delavska telovadna enotnost in se zbirali v delavskemu domu pri Jelenu, kjer so se vzgajali revolucionarni kadri.
Zato je »roka jeseniškega železarja, ki je bila doslej vajena vihteti le kladivo, ob vdoru okupatorja takoj zgrabila za puško«. »Da je jeseniški proletarec, ki je prijel za puško tako hitro spoznal pravo vlogo partije, je zasluga predvojnih komunistov, ki so v svojem nesebičnem žrtvovanju in brez pomišljanja na nevarnost šli začrtano pot. Že prvo leto je partijska organizacija tudi v dolini znala vključiti in pridobiti nove borce in podpornike,« piše Konobelj.
Po njegovem so prvi borci odšli v gozdove že junija 1941, 9. avgusta je priseglo že prvih 25 partizanov. »Jože Gregorčič in Stane Žagar sta prižgala plamen NOB na Gorenjskem, Matija Verdnik - Tomaž na Koroškem.« »Jože Gregorčič je bil duša partizanstva, Stane Žagar pa inštruktor CK KPS.« Nihče od njiju ni bil »v sestavi čete, pač pa kot inštruktorja CK KPS gosta taborišča.« Ustno izročilo najstarejših ljudi v Selški in Poljanski dolini še danes prostodušno izjavlja, da je bil Žagar »razbojnik in morilec,« zaradi svoje okrutnosti strah in trepet vse Gorenjske. Po ustnem izročilu naj bi ga partizani sami ustrelili v Davči. Partizanska literatura ga ima za narodnega heroja, ki je marca 1942, kot piše Konobelj, »žrtvoval življenje za svobodo svojega ljudstva nad Crngrobom pri Škofji Loki«.

stran: 027

Mnogi drugi so plamen NOB širili in netili naprej: preko Jelovice in Pokljuke do Bohinja, kar je bila naloga Jeseniško-bohinjskega odreda. V Cankarjevi četi so bili zbrani možje in fantje z Jesenic in iz bližnje okolice; »predani fantje in možje iz Lesc, z Bleda, iz Begunj in Kranja pa so postali jedro Jelovške čete«. Zelo kmalu, po Konoblju že 5. avgusta 1941, je bil na Jelovici iz Jeseniško-bohinjskega odreda formiran Cankarjev bataljon, ki se mu je kasneje pridružila Jelovška četa. Nam je znano ‘junaštvo’ tega bataljona, ki je povzročil dražgoško tragedijo pet mesecev kasneje. Konobelj jo opeva kot ‘slavno epopejo’.

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Gorska okolica Jesenic Stanko Klinar

Čeprav se med njegovim pisanjem sem in tja oglasijo mitraljezi in odjeknejo poki pušk, sem po branju dobila vtis, da je njegova knjiga ena sama hvalnica in podrobno naštevanje diverzantskih akcij, večinoma Cankarjevega bataljona, prve že poleti 1941. »Kako bi jo Nemcem spet enkrat pošteno zagodli?« so se borci ničkolikokrat spraševali. »Vsak dan je treba kakorkoli vznemirjati Nemce,« sta borce podučila Jože Gregorčič in Polde Stražišar. »Razdirati je treba proge, rušiti razne tovarniške naprave, pozabiti pa tudi ne smemo na izdajalce, ki so postajali že več kot predrzni.« Po uspeli akciji so se borci od veselja objemali, bralcu pa lahko od groze zastane dih, ko takoj nato izve za represalije gestapa. Ali partizanom ni bilo zadosti, da so Slovence takoj ob okupaciji izseljevali, pošiljali v begunjske zapore in v nemška koncentracijska taborišča? Po vsaki partizanski akciji je zdaj vsemu temu sledilo še množično streljanje talcev, pa partizanov to, začuda, ni ganilo. Smejali so se ‘dolgim nosovom’, ki so jih imeli Nemci po sabotažah v tovarni, ustrahovane delavce pa so tudi na tak način borci NOB novačili medse. »Po vsaki sabotaži je zmanjkalo delavcev. Vsak dan so se vračali polni vagoni neuporabnega materiala. Vse to je dalo Nemcem misliti. Hoteli so se maščevati. Pričeli so streljati, izseljevati, internirati in s prepovedjo gibanja na cestah ob določenih urah terorizirali jeseniško prebivalstvo,« modruje Konobelj. Ali je bila taka taktika partizanov srž njihovega osvobodilnega boja?
Med uspele akcije prišteva Konobelj tudi krajo živeža, krajo pletenih jopic iz tovarne Savnik v Škofji Loki, krajo čevljev pri čevljarju Zupanu na Jesenicah itd. Prehranjevalne akcije so bile večinoma »rekvizicije pri sovražnikih in izdajalskih kmetih, s katerimi je bilo treba včasih tudi obračunati«. Ali le z rekvizicijo ali tudi z likvidacijo Konobelj ne pove, s čim so si nakopali naziv’izdajalski’.
Ne vem, ali Konobljevo poetično hvalnico partizanstvu Jeseničani sploh poznajo, zelo dobro pa so si njenega avtorja za vse čase zapomnili zaporniki povojnih komunističnih zaporov v Begunjah in zaslišanci UDBE še nekaj let po vojni.
Pri Konoblju torej ne izvemo o NOB prav nič novega pod soncem in to me niti ne preseneča. Močno pa sem osupnila, ko sem pričela listati po Zborniku fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941–1944, zbranih tudi za Gorenjsko. To pa je vendar novejše delo iz l. 1984, in ne enega avtorja, ampak celotnega odbora skupnosti borcev VOS OF Slovenije. V skopem besedilu, ki spremlja fotografije, se kot refren pojavljajo izdajalci, sodelavci okupatorja, peta kolona, bela garda, plava garda, kolaboracija, v uvodni besedi celo ‘sovražnikova zločinska bratovščina’. Knjigi na pot, na prvi strani pred naslovno stranjo pa je citat Borisa Kidriča, ki se začne z besedami: »Neizprosen boj proti peti koloni je važen zlasti danes … « Ta knjiga me je nehote še bolj utrdila v prepričanju, da je bil poglavitni cilj NOB revolucija in boj za oblast in uničenje vsakogar, ki se s početjem komunistov ni strinjal ali jim je bil ovira za dosego tega cilja. Torej je bil vsak tak eden od ‘sovražnikove zločinske bratovščine’.

stran: 028

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Družina Valentina Markeža 1941 – Med očetom Valentinom in mamo Marijo najmlajši Franci, ob straneh Majda in Ciril, stojijo Ivan, Mija, Tinko in Jože Stanko Klinar

Zato sem s toliko večjim zanimanjem prebirala zapise Albina Gaserja in Valentina Markeža, Taboriščni arhiv, 1. zvezek, dokument IV priča: Gorenjska v letih 1941 do 1945. V času totalitarizma je bila emigrantska literatura prepovedana in njen bralec je bil kaznovan z zaporom. Zakaj? Da ne bi prišla na dan še druga plat resnice, ki jo želi povedati ‘zločinska bratovščina,’ pobita, pregnana, danes nepriznana in še mrtva zamolčana? Mene pa zanima prav vsa resnica. Tudi o Jesenicah. Moj rojstni kraj so, kraj mojega otroštva in mladosti, rojstni kraj moje matere, oče pa je večino življenja delal prav v jeseniški železarni, ki mu je, kot ostalim 8000 delavcem, med vojno nudila kruh za preživetje družine, žal pa je – hud astmatik – njej daroval tudi svoje zdravje.
Kdo je bil Valentin Markež? Markeževa družina izvira iz stare bohinjske rodbine iz srede prve polovice 17. stoletja. Družina je bila znana po vsej bohinjski in jeseniški okolici po svoji značajnosti in poštenosti. Tak je bil tudi Valentin, ki se je rodil na Jesenicah l. 1894. Imel je še polbrate, tri brate in sestro Marijo por. Klinar. Dva brata sta bila duhovnika: msgr. Lojze, ekonom Škofovih zavodov v Šentvidu, in France, dekan v Zagorju. Sestra Marija Klinar si je ustvarila družino na Jesenicah, prav tako brat Jože.
Po končani trgovski šoli v Ljubljani je Valentin po nekaj letih dela pri železnici nastopil službo pri KID, Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Najprej je vodil upravo posestev podjetja, potem pa je postal glavni računovodja tega največjega železarskega podjetja v Sloveniji. Že mlad se je poročil z Jeseničanko Marijo roj. Rekar iz Save in v srečnem zakonu se jima je rodilo sedem otrok: Ivan (1920), Tinko (1921), Mija (1923), Joža (1924), Majda (1928), Ciril (1932) in Franci (1937).

stran: 029

V javnosti se je začel Valentin udejstvovati že v mladih letih: pri prosvetnih in strokovnih organizacijah, nato pa tudi v političnem delu. Postal je ena vidnejših osebnosti na Jesenicah. Pri svojem delu je skušal uresničevati ideje Janeza Ev. Kreka. Dr. Korošcu je ostal zvest do smrti.
Ker smo že nekoliko spoznali predvojne razmere na Jesenicah, je skorajda nenavadno, da bi pristaš SLS mogel postati na Jesenicah župan. Zaradi svojih sposobnosti in delavnosti je bil l. 1935 na listi Slovenske ljudske stranke izvoljen za župana na Jesenicah. Njegov protikandidat na volitvah je bil advokat in krščanski socialist dr. Aleš Stanovnik na delavski listi. Novoizvoljeni župan se je ves posvetil delu za občane ter za blagostanje in napredek občine. Dokazal je, da je politika delo za blagor skupnosti; njegovo delavnost in uspehe so priznavali tudi nasprotniki. Delo župana je opravljal brezplačno, honorar, ki mu je pripadal, je namenil revežem in brezposelnim. Še naprej je ostal v računovodski službi.
Župan je budno spremljal politično življenje na Gorenjskem že pred vojno. Zlasti v jeseniškem in radovljiškem okraju, kjer je živelo pretežno delavstvo, zaposleno v železarni in gozdnih podjetjih, so komunisti v letih pred vojno sistematično pripravljali komunistično revolucijo. V tajnih tiskarnah so v velikih množinah tiskali hujskaške letake proti obstoječemu redu, proti kapitalističnima državama Ameriki in Angliji in zahtevali popolno povezavo s Sovjetsko Rusijo in pretrganje zvez s kapitalističnimi državami.
Ob izbruhu vojne se je to hujskanje samo še stopnjevalo. Veliko zadovoljstvo je zavladalo med komunisti ob sklepu nenapadalne pogodbe med nacistično Nemčijo in Sovjetsko Rusijo. Na očitke nekaterih, da so Rusi pomagali Nemčiji pogaziti nacionalno Poljsko, so komunisti odgovarjali, da je to prav, češ da so na Poljskem sami reakcionarji, ki jih ni nič škoda, in da Poljaki sploh Slovani niso.

Začetek vojne in obnašanje komunistov

Jeseniški župan Valentin Markež se zelo dobro spominja zadržanja komunistov že od prvih dni vojne. Takole piše: »Vpoklicanci hite pod orožje, prostovoljci se javljajo, le iz ene skupine ni prostovoljcev: iz skupine komunistov. Sredi tedna nastane pri tej skupini preobrat v tem smislu, da se prijavljajo kot prostovoljci in da skupina iz občine Jesenic in Koroške Bele odkoraka z rdečo, ne z jugoslovansko ali slovensko zastavo na čelu, na kolodvor. Seveda so bili vsi ti ‘prostovoljci’ drugi dan že doma, medtem ko so prave prostovoljce hrvaški ustaši pobijali in zapirali v Zagrebu, ker samo do tja se jim je posrečilo priti zaradi hrvatskega izdajstva.«
»Ob času, ko je 70 mož obmejne straže, oboroženih samo s puškami in nekaj zastarelimi strojnicami, pognalo cel italijanski bataljon, ki je prodiral v smeri proti Trbižu in Jesenicam, iz vasi Gozd nazaj v Rateče in to kljub nemškemu ogrožanju z boka (s Karavank), so komunisti že dajali svojim ljudem navodilo, na katere kraje naj znosijo in skrijejo orožje jugoslovanske armade.«
»Pri veliki večini občin so se ob izbruhu vojske ustanovili narodni sveti, tako tudi na Jesenicah. Vabilu župana (Markež ne piše v prvi osebi, ampak sebe preprosto imenuje župan in kasneje odstavljeni župan) so se odzvale vse stranke in so tudi sodelovale v tem odboru, samo komunistična je odklonila sodelovanje s posebnim pismom, katero sta izročila odboru osebno dva vodilna komunista Janez Rozman in Anton Taller.«
»Jesenice in ves radovljiški okraj so prvotno zasedle italijanske čete. Na Jesenice so prišli prvi Italijani na veliki petek popoldne ob treh. Na županstvo, kjer je stalno zasedal narodni odbor, je prišel italijanski polkovnik z nemškim zveznim oficirjem. Hitro so bile opravljene formalnosti in polkovnik je s svojim štabom odšel, župan je pa telefonično poklical bansko upravo v Ljubljani. Po nekaj trenutkih se je že javil pri telefonu dr. Marko Natlačen. Župan mu javi, da so Jesenice že zasedene po Italijanih, nakar mu ban naroči sledeče: ‘Tolažite prebivalstvo, naj ne obupa, ker za velikim petkom mora priti velika nedelja.’ To je bilo zadnje banovo naročilo jeseniškemu županu.«
Še živeči sinovi Valentina Markeža so mi iz Argentine poslali dokument z nagovorom, s katerim se je na veliki petek župan predstavil zasedbenim oblastem in jih prosil za take odredbe, ki bi Jeseničanom zagotovile red in mir ter oskrbo s hrano.
»Gospod komandant!
Predstavim se vam kot župan mesta Jesenice, ki šteje v normalnih časih okrog 9000 prebivalcev, večinoma revnih delavskih družin. Zagotavljam vam, da je naše prebivalstvo lojalno in disciplinirano. Prosim vas, da čuvate v našem mestu javni red in zaščitite življenje in zasebno imovino našega prebivalstva. Postopajte z njimi kar najbolj benevolentno. Naš kraj je pasiven in reven, zato se ni mogel založiti z življenjskimi potrebščinami. Radi tega vas prav posebno prosim, da poskrbite za njegovo prehrano.«

stran: 030

Poleg te županove prošnje so bili Jeseničani seznanjeni tudi z odgovorom komandanta: »Komandant je obljubil, da bo gornjim željam v celoti ustregel in zagotovil, da bodo zasedbene oblasti svoje čete same preskrbele z živili. Izrazil je tudi nado, da se bodo res tudi županove besede v celoti od prebivalstva upoštevale in da bo v tem primeru vladala harmonija med zasedbenimi četami in prebivalstvom.«
Zanimiva je ugotovitev župana, da so Nemci, nemčurji (teh je bilo na Jesenicah kar precej), pa tudi komunisti uprizorili veliko gonjo proti Italijanom in postavili zahtevo, da Italijane zamenjajo nemške čete. Nekaj dni zatem, 16. aprila 1941, se je to tudi zgodilo in Markež je bil z mesta župana takoj odstavljen.
»Nemci so na Jesenicah takoj prvi dan, ko so Italijani odšli, izvršili številne aretacije narodno zavednih ljudi in jih odpeljali v zapore v Celovec. Od 17. aprila do 1. maja ni bilo novih aretacij, ker so imeli Nemci posla z drugimi stvarmi. Med tem časom so razpustili občinske odbore, odstavili župane, pregnali iz šol in uradov slovenski jezik. Razpustili so vsa narodna društva, njih premoženje zaplenili, društvene in sokolske domove kot imovino državi sovražnih organizacij razlastili brez odškodnine, knjižnice teh društev izropali in odpeljali v papirnice. Ravnali so kot pravi Vandali!« je zgrožen Markež.
Z ogorčenjem se spominja še nekega dogodka teh dni: »Na Jesenice so privlekli velike kuhinje in začeli kuhati in deliti hrano. Lačna Nemčija je hotela pokazati svojo velikodušnost nasproti stradajočim v Jugoslaviji, katerih ni bilo. Dostojni ljudje niso hodili po to hrano, pač pa komunistično orientiranih družin ni bilo sram biti objekt pred nemškim filmskim aparatom, ki je snemal ‘sestradano jugoslovansko ljudstvo’, katero mora prehranjevati Nemčija, da ne pomrje od gladu. Te filme so potem predvajali po Nemčiji in sramotili Jugoslavijo. Istočasno pa so Nemci dobesedno ropali trgovine, ker so po prisilni izmenjavi 1 reichsmarke za 20 dinarjev blago dobili skoraj zastonj. Dobro založene trgovine so se bliskovito praznile, blago pa odhajalo v Celovec, Beljak, na Koroško, v Avstrijo in celo v Nemčijo.«
Glavni val aretacij narodno zavednih ljudi predvsem iz SLS in Narodno napredne stranke se je pričel 1. maja. Ječe so se polnile z duhovniki, inteligenco, javnimi delavci, predstavniki društev itd. Toda kaj je opazil odstavljeni župan, ki je bil še vedno sredi dogajanja ?
»Le ene vrste ljudi ni bilo med aretiranci, tj. funkcionarjev in pristašev komunistične stranke. Šele proti koncu maja je gestapo poklical v svoj urad posamezne funkcionarje rdečih organizacij in jih je takoj, ne da bi jih zaslišal ali priprl, zopet odpustil. Pakt Hitler-Stalin je bil v veljavi in je deloval. Iz posameznih krajevnih ječ so postopoma odpeljali aretirance v kaznilnico v Begunje, kjer se je začelo nečloveško postopanje z aretiranci. Tja so pripeljali tudi prve jetnike, ki so bili do tedaj v celovških zaporih.«

Opis slike: Valentin in Marija Markež – zlata poroka

Kako so komunisti spremljali to nacistično divjanje nad zavednimi Slovenci? Odstavljeni župan ne bi mogel verjeti, če ne bi bil temu sam priča: »Komunistične ženske so ploskale in ves rdeči tabor se je veselil in javno odobraval, ko so odpeljali sredi majnika narodno zavedne duhovnike. In to so bili vsi, zato so tudi vse zaprli. Nekatere zelo stare gospode so po nekaj dneh ali tednih izpustili. Ti stari duhovniki, povečini že v zlatomašniški dobi, kot župnik v pokoju Lavtižar, so morali upravljati po več župnij. Nekaj tednov so še smeli pridigovati v slovenskem jeziku, potem pa so jim tudi to prepovedali. Nobenih molitev v slovenskem jeziku niso smeli moliti, niti na pokopališču pri pogrebih ne.«

stran: 031

»Nacistični teror je divjal. Po nekaj tednih so Nemci prepeljali večino aretirancev v Št. Vid nad Ljubljano. Tam so nasilno izpraznili škofijsko gimnazijo in jo spremenili v tako imenovani ‘Umsiedlungslager’. Trpljenje jetnikov je postajalo iz dneva v dan neznosnejše. Mučili so jih mladi nemški in avstrijski gestapovci na vse mogoče načine, telesno in duševno.«
Odstavljeni župan seveda ob vsem tem ni stal križem rok. Družine teh nesrečnežev so ostale doma brez vsakih sredstev. »Organizirala se je tajna narodna skupina, ki je zbirala prispevke v denarju in podpirala z njim potrebne družine tistih, ki so bili v zaporih.« Ali se bosta narodna zavest in človekoljubje komunistov zganila vsaj zdaj? »Komunisti pri tej akciji niso sodelovali,« je podčrtal odstavljeni župan, »celo norčevali so se iz jetnikov, češ da se je sedaj pa obrnilo.«
Kaj pa je na Jeseničane in nekdanjega župana vplivalo najbolj porazno? V mesecu juniju so začeli Nemci, večinoma so to bili koroški Nemci, veliko propagando za vstop v Koroško ljudsko zvezo (Kärtner–Volksbund). Z vstopom je vsak član dobil nemško državljanstvo do preklica brez pravic in dolžnosti.
»Na Jesenicah se je vodila po narodno zavednih ljudeh tiha propaganda proti vstopu v KV, ki je bila nacistična organizacija. Zadnji termin za vstop je bil 30. junij. Toda kmalu po prvem nemškem pozivu za vstop so začele prihajati na občinski urad, kjer so se prijave sprejemale, strnjene grupe komunističnih pristašev in se prijavljale za vstop. To je vplivalo na drugo prebivalstvo zelo porazno.« Razumljivo, da je bil ob koncu vojne dokument o vpisu takoj uničen.
»Vse do izbruha vojne med Rusijo in Nemčijo so komunisti zagovarjali in odobravali vsako dejanje Nemcev, ki je bilo naperjeno proti narodno zavednim Slovencem. Živeli so v najlepšem soglasju z okupatorjem. Do tega dne ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem partizanstvu.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Mija Markež (na levi) Stanko Klinar

23. junija l. 1941 je bilo prvič aretiranih nekaj komunistov. Zdaj so videli, da se bo treba pred Nemci skrivati. Povelje za odhod v gozd so dobili šele sredi meseca julija od svoje centrale v Ljubljani. To je izjavil proti koncu julija eden izmed vodilnih jeseniških komunistov Viktor ali Polde Stražišar jeseniškemu županu z besedami: »Naši ljudje so dobili nalog, da gredo v gozdove.«
Ko so prve dneve julija kolone najrazličnejših nemških vozil pričele izseljevati Jeseničane v Srbijo (najprej do Šentvida, potem pa naprej z vlakom), ni bilo med njimi nobenega komunista. Šele ko so se ves julij nadaljevale aretacije, so bili med njimi tudi komunisti. Markež, ki je bil predsednik nacionalnega odbora in je zbiral prispevke za žrtve nemškega okupatorja, je sklical tajen sestanek in nanj povabil več komunističnih zastopnikov, saj je bilo zdaj treba podpirati tudi družine komunističnih aretirancev. Nobenega od komunističnih zastopnikov kljub obljubi ni bilo. Markež je prihajal do novih spoznanj o komunistih.
»Niso hoteli sodelovati z drugimi skupinami, pač pa so v kasnejših mesecih zahtevali, da se nabrani denar izroči njim, da ga OF po svoje uporabi. Ker se njihovi zahtevi ni ugodilo, so zagnali zaradi tega velik krik in to kljub temu, da se je nabrani denar – seveda brez posredovanja OF – razdelil po večini med pristaše komunistične stranke. Kasneje so omenjeni sestanek proglasili za belogardističen, čeprav takrat in še leta potem ni nihče vedel, kaj je pravzaprav bela garda, ker je nikjer ni bilo.«

stran: 032

»Poleg nekaj osebno poštenih so se ob pričetku natepli v gozdove večidel ljudje, ki niso nikdar hoteli prijeti za pošteno delo. Vodilni in odgovorni komunisti, katere je zasledovala nemška policija, sploh niso ostali v gozdovih, temveč so se umaknili v Ljubljansko pokrajino.« Tone Čufar, književnik in idejni vodja jeseniške partijske organizacije se je, po Konobljevih virih, ob nemškem napadu na Jugoslavijo umaknil v Ljubljano.
Na Gorenjskem je bilo zelo veliko policije in zasedbenih čet, zato je gestapo kmalu pričel odkrivati ljudi, ki so nosili hrano v gozdove ali ki so hrano zbirali. Spet so se pričele aretacije. »V avgustu so partizani pričeli ustrahovati s prvimi umori,« se spominja Markež. »Spočetka so bile žrtve splošno nepriljubljeni ljudje, pa tudi svojega človeka so ubili, če se ni mogel ali hotel dovolj hitro preorientirati v zahtevano smer. Za vsak partizanski uboj so Nemci ustrelili najmanj pet nedolžnih žrtev, če pa je šlo za Nemcem prijazno osebo, pa so postrelili tudi petdeset nedolžnih slovenskih ljudi. Prve žrtve v radovljiškem okraju so bile postreljene v Spodnjih Gorjah pri Bledu in za pokopališkim zidom na Koroški Beli in to zato, ker je partizan ranil komunističnega somišljenika.«
»Ljudstvo je instinktivno čutilo, da tako nesmiselno početje pelje ves narod v pogubo. In čeprav je skoraj v celoti črtilo Nemce, kljub temu tudi v hosto ni hotelo prostovoljno.« Prav tako ljudstvo ni odobravalo partizanskih sabotaž, saj se je potem gestapo ponovno razdivjal nad narodom.
Vse delovanje OF je bilo treba tako organizirati, da so ljudi prisilili bežati v hosto. To komunistom ni bilo težko. Vojne razmere, celo nasilje gestapa, jim je bilo v pomoč. Poznali so več uspešnih načinov.

Novačenje v partizane, izzivanja in nasilje komunistov

Tudi z načini novačenja v partizane je bil nekdanji župan dobro seznanjen. »Najbolj preprost način je bil ta, da so denarne prispevke za vzdrževanje partizanov popisali na nabiralno polo, tudi če je bil znesek še tako majhen. Seveda so potem hitro poskrbeli, da je prišla pola v roke gestapovcev. Ta je takoj pričel s streljanjem, tudi takih, ki so prispevali le eno ali pol nemške marke. Pri ponovnih hajkah gestapovcev so zato možje in fantje raje zbežali v hosto.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Cerkev na Stari Savi – Sedaj zapuščena in pozabljena, med vojno pa so se ljudje v njej zbirali in, ker ni bilo maše, molili Stanko Klinar

»Še bolj enostavno je bilo, da je darovalec dobil tajno sporočilo, da ga zasleduje policija, če je bilo res ali ne. In spet je bila hosta vsaj zasilna rešitev. Teh metod se je OF posluževala zlasti pri tistih, ki so jim bili zaradi svojega vpliva neprijetni ali pa so jih potrebovali za vabo. Svojih pristašev niso spravljali v gozd. Potrebovali so jih doma za druge posle, kot se je to pokazalo kasneje.«
»Oktobra in novembra 1941 si je OF zelo prizadevala, da bi ves narod organizirala v OF. Skrbno so skrivali komunistični značaj te organizacije, saj so vedeli, da ljudje komunizem odklanjajo, v kolikor ga sploh poznajo. V tem času se na Gorenjskem še niso imenovali partizani, ampak so se ljudem predstavljali kot kraljeve jugoslovanske čete, četniki.«
»Toda hoste še niso bile dovolj polne. Zato so teden dni pred božičem l. 1941 začeli z veliko agitacijo in lažjo za odhod v hosto. Pojavila se je parola, da bo najkasneje ob novem letu, če že ne ob božiču, vojske konec. Na Jesenicah se je pričelo govoriti: »Ves Kranj je odšel v gozd!« V Bohinju pa: »Pet sto tovarišev delavcev z Jesenic je hkrati odšlo v partizane.« Na Dovljem pa so moške in fante dejansko v to prisilili. Obkolili so vas in jih nagnali v hosto, zažgali most čez cesto v Belci, poleg tega pa še odpeljali v gozd celotno posadko orožniške postaje.

stran: 033

V strupenem mrazu so se dneve in noči ti prisiljeni mobiliziranci klatili po gozdu. Okupatorjeva policija je obkolila vas in ustrahovala vaščane. Mobiliziranci so se predali, odpeljali so jih v begunjske zapore in januarja v Dragi pri Begunjah postrelili. Nekdanji jeseniški župan je zvedel, da so pred tem še zapeli pesem : »Marija, k tebi, uboge reve … « in še »Oh zdaj gremo, nazaj nas več ne bo.« Še veliko več jih je pomrlo v koncentracijskem taborišču v Mauthausenu.
»Krvoločni gestapo se ni mogel nalokati krvi zavednih Slovencev, ki so krvaveli pod njegovimi streli in umirali po ječah,« se Konobelj v svoji knjigi večkrat spomni žrtev gestapa, nikoli pa se ne vpraša, kolikokrat so njihovo nedolžno smrt povzročili partizani. In prav on in zloglasni Ivan Vovk - Živan ( od februarja 1944 načelnik okrožne komisije VOS za Jesenice) sta v gornjesavski dolini ‘dvignila dvestoglavo množico’ k tako imenovani ‘decembrski vstaji’, ki jo podobno kot Konobelj ali še bolj vzneseno opeva tudi Ivan Jan - Srečko v svoji knjigi Med gorenjskimi partizani (Kranj 1956).
Enaka katastrofa kot Dovje bi bila kmalu zadela tudi Bohinj. V Bohinju in okolici je organiziral ‘decembrsko vstajo’ Stane Bokal. Že »njegova pojava in njegove navdušujoče besede, ki so prihajale od srca, so vse ohrabrile«, ga poveličuje Ivan Jan. Zato so možje, ki so se ponoči v gozdu »pridruževali koloni, še krepkeje stisnili sekiro, cepin ali risanico in si mislili: Ni hudič, da ne bi uspelo!«
Kaj pa se je v Bohinju in okolici resnično dogajalo, lahko izvemo iz zapiskov V. Markeža in A. Gaserja. Tu so hoteli zgrabiti za orožje in Nemce pobiti. Nemčija je v razsulu, je krožila parola. »Že so zborovalci sklenili, da je skrajni čas, da udarijo. ‘Pravkar prihajam od radijskega aparata, poslušal sem London. Far (dr. Kuhar) sicer pravi, da še ni čas, ampak kaj pa on ve!’ je modroval eden od razburjenih zborovalcev. V tistem trenutku pa stopi mednje kurir, katerega je poslal previden bohinjski kmet iz Polj. Ta ni hotel slepo verjeti propagandi in se je prišel osebno prepričat na Jesenice, če so res že vse Jesenice v hosti, kakor so v Bohinju govorili. Ko se je prepričal, da ni na tem niti pičice resnice, kar so v Bohinju govorili, se je s prvim vlakom vrnil v Bohinj in preprečil, da Bohinja ni zadela ista usoda kot nekaj dni pozneje Dražgoše. Ko je prišel domov, je v naglici razposlal na vse strani kurirje, ki so prebivalstvo obvestili o resničnem položaju in s tem preprečili pogin Bohinja.«
»Čez nekaj dni so Nemci obkolili vsako vas posebej in polovili nekaj udeležencev shoda. Fantje so mnogo prestali po begunjskih celicah in bunkerjih, vendar so bili kasneje na močno intervencijo nekega vplivnega nemškega prijatelja Bohinja izpuščeni iz zaporov.«
F. Konobelj in I. Jan te ‘akcije’ po Gorenjskem vzneseno poimenujeta z ‘decembrsko vstajo’, ko so možje in fantje množično in navdušeno zapuščali svoje domove, tako da so bili celo Nemci, »ki se niso takoj zavedli, zbegani«, zapiše Konobelj. I. Jan pa je še bolj poetičen: Le vkup, le vkup uboga gmajna … naslovi poglavje o ‘decembrski vstaji’. In ta ‘uboga gmajna’ bi po krivdi komunistov skoraj vsa pomrla po begunjskih zaporih.
OF si je izmišljala vedno nove načine, da uveljavi svojo moč. Njeno vodstvo je npr. zapovedalo, da 1. decembra 1941 ob določeni uri ne sme nihče na cesto. Zakaj? Verjetno zato, ker so hoteli preizkusiti svoj vpliv na prebivalstvo in preveriti, kako deluje komunistična obveščevalna služba; če pa bo treba, bodo padali pod partizanskimi streli ‘izdajalski neposlušneži’, so še zagrozili.
Isti dan so po posameznih krajih v okolici Kranja postrelili več Slovencev, tako imenovanih ‘izdajalcev’. In spet so dali Nemcem povod, da so postrelili nekaj žrtev iz zapora v Begunjah. Če pa jim je kdo to očital, so vsakega zavrnili: »Žrtve morajo biti!« Valentin Markež se je sčasoma prepričal, da pada vedno več nedolžnih in čisto nepotrebnih žrtev, »brez koristi za narod, za večjo čast in slavo Moskve«.
Da je temu tako, je Markež uvidel, ko so Nemci slučajno ujeli Giorgiona A., člana komunistične občinske uprave s Koroške Bele, ko se je vračal iz Ljubljanske pokrajine. »Njegove zadnje besede pred usmrtitvijo so bile: ‘Živela Moskva!’ Torej ne: ‘Živela Jugoslavija!’ ali ‘Živela Slovenija!’ temveč: ‘Živela Moskva!’«

stran: 034

Komunističnih izzivanj ni konca in kraja. 17. aprila 1942 ob eni uri popoldne sta počila v bližini občinske hiše na Jesenicah dva strela. Pod njimi se je zgrudil smrtno zadet nacistični jeseniški župan Karel Luckmann, ki so ga postavili Nemci potem, ko so bili odstavili Markeža. Partizan, ki ga je ustrelil od zadaj v vrat, je lahko skoraj nemoteno zbežal. Kaj bo temu sledilo, so dobro vedeli tudi komunisti.
»To je smatral jeseniški gestapovski krvolok Druschke za strašno izzivanje,« poroča Markež. »Zagrozil je, da bodo to Jesenice drago plačale. In res, že prihodnji dan, v soboto popoldne, so nabiti lepaki naznanjali, da bo 50 nedolžnih ljudi moralo dati življenje zaradi uboja Luckmanna. V nedeljo opoldne so jih z avtobusom odpeljali preko Jesenic na Koroško. Nikdo jih ni več videl, niti slišal o njih.«
»Ta uboj je dal tudi povod, da so Nemci pričeli seliti svojce tistih, ki so odšli v gozd, in tistih, katere so Nemci v Begunjah postrelili. Zopet so pridrveli avtomobili na Jesenice in odpeljali slovenske ljudi v stradež, zopet so lahko ropali in odvažali težko zasluženo in prihranjeno imovino. Zopet so drdrali avtomobili na Koroško in dalje v Avstrijo.«
Markež je prepričan, da so komunistično izzivanje tudi različne diverzantske akcije partizanov, npr. požig železniškega mostu v Mostah pri Žirovnici. »Po kratkem mostu prečka železnica sotesko Završnice v Mostah. Jugoslovanska vojska ga ob umiku razstreli. Nemci ga popravijo, opro z lesenim opornikom. Partizani napadejo ta most in ga zažgo. Nobenemu Nemcu se ne skrivi las. Most je v nekaj dneh popravljen. 29 Slovencev – enemu izmed tridesetih se tik pred smrtjo posreči uiti – umrje pod mostom nasilne smrti. Na očitke, da most ni bil vreden 30 človeških življenj, ker se s tem okupatorju ni napravila nikaka škoda, odgovarjajo partizani: ‘Računali smo najmanj na petdeset žrtev! Žrtve morajo biti!’ Kdo pa jih doprinaša? Oni ne, žrtve so drugi.«
»Proti koncu junija l.1942 se gestapovcem posreči, da pridejo na sled centrali osvobodilne fronte na Hrušici. Ta je bila v Pajerjevi, nekdanji Majšnekovi gostilni. Sledi aretacija gostilničarja in gostilničarke. Pri preiskavi najdejo nekaj odej, katere so partizani 14 dni prej odnesli iz bolnišnice na Javorniku. Pajerja v Begunjah strašno mučijo, aretacije na Hrušici so na tekočem traku. Nekega jutra se znajde obkoljena od nemškega vojaštva. Slede hišne preiskave po vseh hišah. Za vsako malenkost, ki jo najdejo, aretirajo lastnika. Pol Hrušice je v zaporu, krivi ali nekrivi. Ljudje so skrajno vznemirjeni zaradi usode aretirancev.« In kaj storijo hrabri borci OF za osvoboditev Hrušičanov?
»Prihodnji teden oddajo partizani na neki nemški avtomobil nekaj strelov. En Nemec je ranjen: voda na Druschkejev mlin … Ne mine 48 ur, ko pripeljejo 40 Hrušičanov iz Begunj in 40 mož in fantov leži s prestreljenimi glavami na Belem polju, nekaj minut izven vasi, na kraju, kjer je bil napaden nemški avto. Za enega Nemca 40 Slovencev … Poleg tega so družine pobitih izseljene v razna taborišča v Nemčijo. Pa kaj je to komunistom mar? Žrtve morajo biti!« Po pričevanju današnjih Hrušičanov je bilo med žrtvami veliko mladoletnih fantov, najmlajši je imel šele 15 let; med žrtvami so bili tudi štirje bratje; jokali in moledovali so, češ da so popolnoma nedolžni.

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Portal Ruardove graščine Stanko Klinar

stran: 035

L. 1947 je eden od treh partizanov, ki so streljali na nemški avto, prišel opit na neko prireditev na Hrušico, še vedno v partizanski uniformi, okrašeni z odlikovanji. Tega dogodka se spominja ena od nastopajočih Rina Kavalar por. Oblak (1926). Nobeden od prisotnih ga ni poznal. Vedno bolj se je širokoustil in izjavil: »Bili smo trije, zato smo si takrat upali streljati.« »Zakaj pa ste streljali?« se kar naenkrat zdrami ves prireditveni prostor. »Bila je revolucija! Hoteli smo, da bi Slovenci zasovražili Nemce!« Kot da jih ne bi! »Dragica, ali vidiš tistega, ki je kriv smrti tvojih štirih bratov?« zakliče Rinin stric Dragici in zgrabi partizana za ovratnik. »Izdajalci, naredili ste toliko gorja, da se Hrušica nikoli ne bo opomogla,« kričijo vanj vsi vprek. Partizan seže po pištolo in jo nameri stricu na čelo. Tedaj plane v partizana Rina, toda v trenutku ga zgrabi nekdo od zadaj in ga odvleče ven.
Poleti 1942 Nemci gonijo mlade ljudi poleg v že omenjeni Volksbund, še v tako imenovano Wehrmannschaft, nemško vojaško organizacijo, v Krieger – Bund, v Hitler – Jugend, v Kultur – Bund. V Volksbundu so skoraj vsi razen Markeževih sinov in hčerke in s tem izgubijo celo pravico do šolanja. Nemci pošiljajo mlade fante in dekleta na Koroško za najrazličnejša dela. Delavstvo se mora javljati na najrazličnejše pozive. Markež z grenkobo ugotavlja, da se »nemštvo čuti močno in edino kot še nikoli, Slovenci pa ponižani, razdvojeni, kot še nikoli«. Človek bi pričakoval, da se bodo vsaj mladi množično priključevali osvobodilni fronti. Vendar se niso. Ljudstvo je začelo počasi spoznavati njen pravi značaj in namen.
»Mnogi iz gozda bežijo. Partizanska raja v gozdu – politkomisarji in komandanti seveda ne – je bosa, strgana, ušiva, lačna. Pobegi se množe.« Nekateri ubežniki ali partizanski ujetniki so prostovoljno, nekateri pa prisilno, izdali nemškim gestapovcem vse podrobnosti: pri katerih kmetih, v katerih senikih so partizani nočevali, kje so dobili hrano, bodisi zlepa bodisi zgrda. In nemški krvoloki spet divjajo: ropajo, požigajo, ubijajo. Velikokrat so bili med žrtvami idejni nasprotniki partizanov. Na ta način so se spet oni okoristili z divjanjem Nemcev, hkrati pa so žrtve svojcev pridobili za svoje ideje.
Partizani so se lahko pred nemškimi hajkami nemoteno umaknili. »V službo gestapa namreč vstopajo največje propalice, katere nekoč nihče niti pogledal ni,« se jih spominja Markež. Ti so obveščevalci partizanov na eni, gestapovcev na drugi strani. Tudi kadar so bili partizani izdani, so se v »devetindevetdesetih in sto primerih lahko nemoteno umaknili, ker so bili po svojih zaupnikih, katere so vedno imeli med gestapovci, pravočasno opozorjeni o vseh podvigih, naperjenih proti njim«.
Ker pa je število ubežnikov iz gozda naraščalo in je začela disciplina kljub terorju padati »je bilo treba poleg propagande začeti tudi z nasiljem in strahovanjem lastnih ljudi«. Janez Tavčar, »izza mladih nog navdušen komunist, je med prvimi odšel v gozd. Zaradi ozeblin na nogah se je prišel zdravit domov. Še preden se je vrnil v gozd, ga je policija odpeljala v Begunje. Kaj je tam doživel, ni znano. Dejstvo je, da se je živ in zdrav vrnil domov in se mirno sprehajal po Jesenicah. Nekega majniškega večera, ko je bil na vrtu, počita dva strela in ranjenega Tavčarja odpeljejo v bolnišnico bratovske skladnice na Javorniku, kjer se zdravi. Neke noči potrkajo partizani na vrata bolnišnice, zahtevajo vstop, prisilijo nočnega strežnika, da mora pokazati, kje spi Tavčar. Strel je počil ponovno. Šinil je skozi usta v glavo in žrtev se je zbudila na onem svetu. Komunistična propaganda razglasi, da je izdal slovenske koroške kmete, ki so skrivali partizane, da so jih Nemci pozaprli in izselili z njihovih domačij v Nemčijo«.
Bežno smo opisali prve začetke nastajanja partizanstva v jeseniško – radovljiškem okraju ter trpljenje ljudi pod kljukastim križem na eni strani ter srpom in kladivom na drugi. Čim bolj je slabela moč Nemcev, tem bolj je bilo očitno nasilje komunistov. Toda o tem kdaj drugič. Danes bi bilo morda zanimivo zvedeti le še to, s kakšnimi podlimi načini, ki so se jih posluževali komunisti, so se hoteli znebiti najprej Valentina Markeža: bil je preveč vpliven, načelen, pošten, pokončen in zaveden Slovenec in dosleden kristjan. Tudi zato so se ga morali lotili premišljeno.

Nekdanji župan v krempljih komunistov

Takoj po ustanovitni OF so dobili nekateri vplivni člani SLS povabilo na sestanek na Blejski Dobravi, da se pridružijo organizaciji OF. Na tem sestanku, 22. junija 1941, so sodelovanje odklonili, takoj zatem pa so razglasili Markeža, Arneža in Bertonclja za izdajalce slovenskega naroda! Konobelj poroča: » 22. junija je bil na Blejski Dobravi sestanek, katerega so se udeležili že znani jeseniški izdajalci: Arnež, Markež, Bertoncelj ter policijska komisarja Hartman in Hofer.«

stran: 036

Kljub grožnjam je Markež tudi odklonil vpis družine v nacistično organizacijo Kärntner Volksbund, ker bi s tem postali državljani Nemčije. Poleg stalne nevarnosti, da družino izselijo v Srbijo in zaplenijo premoženje, so bile družini vzete vse državljanske pravice in dolžnosti. Šoloobvezni otroci niso bili sprejeti v osnovno šolo in starejša sinova sta upravičeno odklonila poziv na nabor za nacistično vojsko. Po drugi strani so se s tem uprli tudi vsem nemškim vabam in obljubam.
Prvo leto vojne komunisti še niso upali javno pobijati tako vplivnih ljudi kot je bil predvojni jeseniški župan, ker so jih ljudje poznali kot dobre in poštene. Zato so se ga lotili na zahrbten način. Tega se Markež spominja takole:
»V decembru l. 1941 so poslali k odstavljenemu županu odposlanca, komunizmu blizu stoječega voditelja Jugoslovanske strokovne zveze, tovarniškega delavca Al. Pukšiča z vabilom, da pristopi v OF. Zahtevali so tudi, naj denar, katerega on zbere, odda skupni blagajni. Prvo kot drugo je odklonil iz zgoraj navedenih razlogov. Opozoril je tudi Pukšiča, da naj bo previden in naj se ne zanese na komuniste. Pukšič mu je hotel imenovati imena sodelavcev v OF, kar je pa vabljeni odklonil z motivacijo, da ne mara vedeti za nobeno ime, ker bo vsa stvar prišla sigurno na dan in on noče dati nobene možnosti komunistom, da bi ga mogli obdolžiti, da je on koga izdal. Ko je odposlanec videl, da ne opravi nič, je odšel.«
Prve dni januarja l.1942 so v Begunjah ustrelili več mladih »pobičev, starih od 16 do 18 let. Med zaslišanjem so jih Nemci grozno mučili. Posebno Okrožnikovega iz Javornika so strahoviti pretepali. Tem fantom pa je Pukšič na sejah natančno poročal o vsem, tudi o razgovoru z županom. Dečkom so bila znana tudi imena drugih aktivnih delavcev v OF, razen komunističnih, ki so se spretno skrivali in tiščali v ospredje boja in nevarnosti druge ljudi, dasiravno so vrhovno oblast imeli oni.«
O tem nas lahko med vrsticami prepriča zelo skopi zapis Ivana Jana iz zgoraj omenjene knjige: »Decembra 1941 je organizacijo OF na Gorenjskem zadela huda izguba. Zaradi neprevidnosti nekega mladinca je sovražnik zvedel za organizacijsko omrežje in zaprl veliko političnih delavcev. To, skoraj nenadomestljivo izgubo in vrzel, ki je s tem nastala, so pozneje in le s težavo izpopolnili novi ljudje.« Ne vpraša pa se, kdo so tisti, ki so izpostavili »mladinca«, kdo pa je ostal na varnem v ozadju. Morda pa so bili zaprti tudi tisti politični delavci, ki se jih je hotela OF znebiti?
V noči od 12. na 13. januar so aretirali Pukšiča in njegova dva sinova, nekaj krščanskih socialistov, voditelja Narodne napredne stranke in delavca Jugoslovanske strokovne zveze, opoldne pa še Valentina Markeža, ki o tem poroča sledeče:
»Pri zasliševanju imenovanega je stavil šef jeseniškega gestapa kot prvo vprašanje, kaj sta govorila tega in tega decembra s Pukšičem. Ker mu zaslišani ni hotel dati nikakega pravega odgovora, mu je gestapovec sam povedal. Pristavil pa je tudi, da ve, da je sodelovanje z OF odklonil, kar ga pa ne opravičuje, ker Pukšiča ni naznanil. Če se za Markeža ne bi zavzela dva, pri Nemcih uvaževana vodilna uradnika KID, bi bil šel kot mnogo drugih – skozi dimnik v Dachau; sežgan bi bil v krematoriju.«
Še dalje so se vršile aretacije in to samih naprednih ljudi. Razen Pukšiča in sinov, ki so ga v zaporu v Begunjah strahovito pretepali, so drug za drugim šli v zapor in naprej v Dachau. Pukšiča je iz zapora rešil njegov svak, zagrizen nacist v Celovcu.
»In komunisti so upravičeno triumfirali. Odstranjenih je bilo zopet nekaj ljudi, ki bi si mogli nekoč lastiti zasluge in zahtevati del oblasti,« je prepričan Markež.
»Glede nekdanjega župana se jim njihov naklep ni posrečil. Zato so v nekem obratu v KID po svojem eksponentu izjavili: ‘Ko bo prihodnjič aretiran, bomo mi poskrbeli, da ne bo prišel več iz zapora.’ Pukšiča so proglasili za izdajalca, čeprav je on in vsa njegova družina do konca vojne vneto delal za OF. Po vojni so ga partizani zaprli. Verjetno ga je rešil njegov sin, ki je kot ubežnik iz nemške vojske odšel v partizane in postal kapetan.«
Markeža se je bilo treba na vsak način znebiti. Njihovemu cilju, socialistični revoluciji je bil preveč nevaren. Toda stvari so se lotili previdno. Najprej je treba uničiti čast in poštenje žrtve. »Za dosego tega namena jim ni bilo nobeno sredstvo preogabno, nobena laž prenesramna,« je kasneje ugotavljal Markež.

stran: 037

»Avgusta 1942 sta iz glavne partizanske postojanke v karavanškem pogorju nad Jesenicami pobegnila dva uglednejša partizana. Javila sta se jeseniškim gestapovcem in jim prostodušno izdala vse, kar sta vedela o partizanih, in kasneje se je izkazalo, da sta bila dobro informirana. Povedala sta imena mnogih Jeseničanov, ki so jih imeli komunisti namen likvidirati, med mnogimi drugimi tudi Valentina Markeža. Po zaslišanju ju je gestapo odpravil na delo v Avstrijo.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Kapelica na Kalvariji – Obnovili jeseniški skavti Stanko Klinar

Policija je prizadete o tej nameri obvestila, kakšnih varnostnih ukrepov pa ni podvzela. Markež je vse to imel za nemško zvijačo in intrigo. Zakaj le naj bi se Nemci kar naenkrat zanimali za njegovo varnost, saj so ga še januarja hoteli poslati v koncentracijsko taborišče? Morda pa ga hočejo Nemci z lažjo o partizanski likvidaciji pridobiti zase?
Kljub temu, da je vedno bolj spoznaval podlost komunističnega sistema, Markež ni mogel razumeti, zakaj naj bi ga komunisti hoteli likvidirati. Saj vendar nikoli ni nič žalega storil, je vrtal po sebi, nikogar izdal, ni klonil pred nemškim pritiskom in se ni vpisal v nacistični Volksbund, nikoli pozdravil s hitlerjanskim pozdravom, temveč še vedno zbiral prispevke in na najrazličnejše načine podpiral žrtve nemškega divjanja.
»Skoraj se za vso zadevo ne meni več, ko sredi oktobra izve, da so po Jesenicah raztroseni letaki, ki ga dolžijo narodnega izdajstva. Tam more črno na belem čitati, da je največji izdajalec, ki izdaja najboljše Slovence gestapu, ker se jih hoče iznebiti, saj ve, da bo kmalu vojske konec in hoče še naprej tlačiti ubogo ljudstvo.«
Na letaku je bil tudi naveden dan, ko naj bi bil imel sestanek z gestapovcem Zwickom skupaj s podžupanom P. Arnežem, mesarjem in posestnikom M. Zavrlom in tesarskim mojstrom I. Petkošem. Na tem sestanku naj bi bili ustanavljali belo gardo. »Hrabra partizanska vojska pa bo že poskrbela, da ga bo spravila na oni svet.« Markež gestapovca sploh poznal ni, Petkoš obe vojni leti in še prej ni prestopil praga županove hiše, z Zavrlom pa najmanj pol leta ni govoril.
Laž je bila preveč očitna, da bi ji ljudje nasedli. »Zato komunisti hitro vržejo med Jeseničane vest, da ta letak ne izvira od OF, ampak da so letak izdali Nemci, da ustvarijo novo intrigo. O tem so govorili tako prepričevalno, da je bil župan skoro prepričan, da je to res, toliko bolj pa drugi.«
»To upanje se je čez nekaj dni razblinilo, ko obišče župana njegov prijatelj, ki mu pove, da so mu partizani ob priliki, ko so mu izropali hišo, očitali izdajstvo, prav tako tudi tistim, ki so bili omenjeni na letaku in vsem grozili s smrtjo. Sedaj ni bilo nikakršnega dvoma več o tem, toliko manj pa še potem, ko se je iz gozda izvedelo, da so partizani obravnavali letak pri svojih političnih urah. Razširili so ga po vsej Gorenjski, Bohinj pa naravnost zasuli z njim.«
»Vendar se je tudi v gozdu našel poštenjak, ki je za sedaj preprečil umor,« mu je Markež hvaležen. »Ta mož se je pisal Franc Jerala, star član rdeče organizacije. Ker ga je gestapo iskal zaradi poslušanja nedovoljenih tujih radijskih postaj, je v zadnjem trenutku ušel skozi okno v gozd. Komunisti so mu v gozdu zaupali važne zadeve. Na nekem službenem potu pade v zasedo, ki so jo postavili jeseniški gestapovci pod vodstvom izdajalca Jožeta Jerama, imenovanega ‘Tom Mix’. Ta ‘Tom Mix’ je bil največji jeseniški delomrznež, tat, tihotapec, pravi ničvrednež. Ves čas svojega življenja navdušen rdeč, skrajni levičar. Ob izbruhu vojne je pobegnil v Avstrijo z obljubo, da se ne vrne prej, preden se mu ne posreči obglaviti Hitlerja. In samo s Hitlerjevo glavo v vreči se bo vrnil. Pa se je vrnil kot nacist, stopil v službo gestapovcev in lovil svoje prejšnje tovariše in znance, ki so bili v gozdu. Ti so se namreč zaradi okupatorja, ki jih ni poznal, lahko precej svobodno gibali.«

stran: 038

»Gestapovec-lopov ‘Tom Mix’ je ob aretaciji Franca Jerala najprej oklofutal, oklofutal svojega delavskega in partijskega prijatelja,« Markež ne more pozabiti. »Jerala so odvedli v Begunje, kjer je pretrpel vse muke zasliševanja. Ker je užival med svojimi ljudmi velik ugled, mu je gestapo ponudil življenje za ceno, da stopi v njegovo službo. Odgovori, da se mora o tem pogovoriti s svojim bratom. Gestapo ga izpusti za eno noč. Če ne sprejme njegove ponudbe, se mora vrniti, drugače mu pobijejo gestapovci družino, ženo in sina, ki sta bila zaradi njegovega bega v gozd izseljena v Nemčijo.«
»Jerala pride na Jesenice k svojim sorodnikom. V pogovoru pove med drugim tudi to, da je preprečil likvidacijo župana. Na politični uri v gozdu se je bil zanj postavil, češ da ni izdajalec, saj ga vse pozna kot narodno zavednega moža, ki je podpiral in podpira potrebne družine – žrtve nemškega nasilja … Napiše še pismo ženi in sinu, v katerem naroča sinu, naj ne hodi v hosto! In odide v Begunje, kjer ga Nemci ob prvi priliki ustrelijo.«
V Konobljevi knjigi najdemo o njihovem poštenem soborcu Francu Jerali pod njegovo fotografijo le rojstni podatek s pripisom, da je bil »zaveden delavec in se je zavestno udeleževal vseh stavk in delavskih manifestacij. V partizane je vstopil 25. 11. 1941. Padel je kot kurir 28. 4. 1943 v Logu nad Škofjo Loko«. Katerim podatkom naj torej verjamemo?
In kaj se je zgodilo z izdajalskim Jožetom Jeramom? Nedolgo zatem se je pri čiščenju pištole po nesreči sam ustrelil v srce in na mestu je bil mrtev, kot ve povedati Markež.
Zdaj si morda lažje predstavljamo pod kakšnim pritiskom je živel Valentin Markež in njegova družina. Z vsakim dnem je pritisk gestapa in komunistov samo naraščal. Decembra 1943 so na domu ustrelili Ivana Petkoša, tesarskega mojstra in obrtnika. Novo leto 1944 se je pričelo z ubojem uglednega Franca Bertonclja, posestnika in tovarniškega delovodja, ki je od mladih nog sodeloval v katoliških prosvetnih, telovadnih in delavskih organizacijah. Dobra dva meseca zatem so nekaj metrov pred domom ustrelili Petra Arneža, tovarniškega delovodja, nekdanjega podžupana in načelnika socialnega odseka jeseniške občine. Zdaj se umori vrstijo drug za drugim … tudi sredi belega dne, vsem na očeh. O njih bomo spregovorili v katerem od prihodnjih člankov.
Najbolj naivnemu bralcu bo jasno, da je po teh umorih naslednji na vrsti za odstrel Valentin Markež. To vedo vse Jesenice, to se ve tudi v hosti. Mnogi znanci, prijatelji in sorodniki so mu prigovarjali, naj se umakne na Koroško. Zadnja, ki je opozorila Markeževo ženo o smrtni nevarnosti, je bila šolska sestra Jelena Vilman. »Naj Valentin takoj pobegne,« ji je prišepnila pred cerkvijo. S težkim srcem je v to privolil, toda zdaj resnično ni mogel biti več tako naiven, da bi se spraševal, zakaj naj bi ga ustrelili. Jeseni 1944 odide na Koroško, dva sinova pa k domobrancem v Poljansko dolino, najprej eden, zadnje mesece vojne še drugi.
Prve dni maja družina odide z Jesenic k znancem na Koroško, konec l. 1945 se preselijo v begunsko taborišče Peggetz pri Lienzu na Tirolskem. V novembru 1946 pa so taborišče Peggetz preselili v taborišče Spittal ob Dravi, kjer so se slovenski begunci združili s tistimi iz ostalih taborišč. Markež je od prvega dne sodeloval v obeh taboriščih pri civilni upravi. V tem času sta skupaj z jeseniškim delavskim organizatorjem Albinom Gaserjem napisala zgodovino medvojne Gorenjske in delček te sta v pričujočem članku razgrnila tudi pred nas.
Markežev najstarejši sin Ivan (1920) je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja in umorjen v Škofji Loki, drugi sin Tinko (1921), kemijski laborant v KID, je zbolel že na Jesenicah in umrl v begunstvu na Koroškem. Tretji sin Jože (1924) je tik pred vrnitvijo domobranskega transporta zvedel za resnico in ostal na Koroškem. Tako je družina brez najstarejših dveh sinov prišla v Argentino 5. februarja 1949 s skupino 800 Slovencev. Naselila se je v velikem Buenos Airesu. Oče se je zaposlil kot delavec v tekstilni tovarni, po upokojitvi pa s pomočjo sinov ustanovil svojo kokošjerejo CARNIOLA.

stran: 039

Po prihodu v ta tuji svet se je vključil v že obstoječo slovensko skupnost. Bil je v glavnem odboru SLS v begunstvu in odborih Društva Slovencev, zdaj Zedinjena Slovenija. Po kratki bolezni je umrl l. 1972. Njegovo hčerko Mijo (1923) so kot izredno požrtvovalno in odlično učiteljico spoznali že otroci v koroških taboriščih, potem pa teh otrok otroci in nekateri vnuki v sobotnih slovenskih šolah v San Justu, pozneje pa na Pristavi do njene smrti l. 1998. Tudi zaradi takih žena in učiteljic moremo danes govoriti o ‘argentinskem čudežu’.
Ena od sorodnic Valentina Markeža ga ima v najlepšem spominu. »Moj stric je bil človek, ki mu danes ne poznam enakega. Enostavno se ga ne da primerjati z nikomer, tako izjemen človek je bil. Neprimerljiv. Vedno mi je hudo, če pomislim, da so najboljši ljudje morali zapustiti domovino ali umreti. Če bi danes imeli med slovenskimi politiki samo nekaj takih mož, kot je bil moj stric, položaj v Sloveniji ne bi bil tak, kakršen je. Načelni, pošteni in v vseh pogledih nepokvarjeni so tudi vsi njegovi otroci. Nas so v Sloveniji pokvarili, izkrivili, naučili so nas prilagajati in pretvarjati. Oni pa so vedno ostali pokončni.«

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Farna cerkev z Murovo Stanko Klinar

»Ko sem bila v Argentini, sem nekoč prisustvovala pouku svoje sestrične Mije in še danes ne morem pozabiti, s kakšnim žarom in zagnanostjo je poučevala. Kakšno leto po njeni smrti, l. 1998, so se njeni učenci iz pevskega zbora, ki je gostoval po Sloveniji, želeli ustaviti v rojstnem kraju svoje pokojne učiteljice. V jeseniški cerkvi so peli pri maši, darovani zanjo, po maši so priredili še koncert in obiskali Mijine sorodnike na Jesenicah.«
»Nikoli si nisem mogla predstavljati bolečine, ki jih je spremljala v begunstvu. Njihovo domotožje je bilo še toliko hujše, ker so kljub največji ljubezni do domovine morali bežati, domovina pa jih je obsodila kot izdajalce in zločince. Po obisku l. 1992 mi je bilo ob slovesu neizmerno hudo. Ne zaradi slovesa, ampak ob misli: Ti ljudje so še danes pregnanci, stric in teta sta umrla, ne da bi lahko kdaj obiskala Slovenijo, jaz pa se lahko vračam domov. Kakšna krivica se jim je zgodila!«
Podobne misli so spreletavale letos pomladi urednico Informativne priloge Zaveze Blažo Cedilnik, ko je poslušala mlade pevce iz Mendoze. »Spomnila sem se sto in stokrat prežvečene izjave narodnega heroja: Najboljši so padli. Ni res, najboljši so odšli v Argentino. Tisti, ki so imeli Slovenijo najraje. In tam privzgojili svojim otrokom in vnukom neskončno ljubezen do Slovenije. In tam so naredili novo Slovenijo. Iz srca. Kajti naša Slovenija je Slovenija z napako. Mi vsi smo Slovenci z napako. Kajti nas so vzgajali čisto drugače.«
Podobne misli kot Blažo Cedilnik velikokrat prešinejo tudi mene. Morda pa smo res Slovenci z napako? Srečujem se z ljudmi, ki so jim bila vojna in povojna leta eno samo trpljenje in preganjanje; ki jih je večdesetletni komunistični totalitarizem zaznamoval s poniževalno opredeljenostjo manjvrednih ljudi brez moralno političnih kvalifikacij, čeprav se je takih ‘kvalifikacij’ vsak pošten človek sramoval. Mnoge so vnebovpijoče krivice oropale osebnega dostojanstva in pristne ljubezni do samega sebe in domovine, ki so ji bili s svojim delom in zadržanjem v vsem zvesti in bi jim morala zvestobo vračati.
Toda kaj se danes dogaja? Nekateri še naprej molčijo, prenašajo krivice in se sprijaznijo z dejstvi, kakršna so. Mnoge je še vedno strah: ene zaradi preteklosti, druge zaradi zastrašujoče, brezizgledne sedanjosti, ki koplje grob našim otrokom in vnukom. Ali ni najbolj enostavno, da se večer za večerom udobno zleknemo v naslanjač pred televizijo in dopuščamo, da nam perejo možgane. Slovenija z napako poraja tudi Slovence z napako.

stran: 040

P.S. Zaradi počitnic in dopustov sem napisala članek že junija. Istočasno sem v pismu prosila Joža Markeža iz Argentine, sina nekdanjega župana, naj mi še on o sebi, o svojih starejših dveh bratih in pokojni sestri napiše pričevanjsko zgodbo njihove mladosti, zaznamovane z vojno, revolucijo in izgnanstvom. Zelo mu bom hvaležna tudi za njegove osebne spomine na očeta. Še preden mi je utegnil odpisati, je sorodnikom in znancem na Jesenicah in v Ljubljani telefoniral, kako vesel je bil mojega povabila, pa tudi tega, da je v junijski številki Zaveze lahko prebral članek, ki opisuje dogodke in ljudi z njegovih rodnih Jesenic.
En dan zatem, ko je svojemu znancu Rihtarjevemu Francetu iz Ljubljane to sporočil, je nenadoma umrl. Čeprav se nisva poznala, tudi dopisovala si nisva, me je njegova smrt do neke mere pretresla. Ali sem bila žalostna, da je spet eden od mnogih zvestih in poštenih Slovencev svoje življenjsko pričevanje odnesel s seboj v grob? Morda, vendar je Božja previdnost hotela, da je Jože svojo življenjsko zgodbo v najpopolnejšem smislu dokončno razgrnil pred Bogom in svojim Sodnikom. Morda pa mi je ob njegovi smrti težko tudi zato, ker smo Slovenci osiromašeni za dobrega in poštenega človeka, domoljubnega rojaka na tujem.