Avtor: Janko Maček

stran: 080

V 44. številki Zaveze smo v sestavku Ob šestdesetletnici razmišljali o začetku oboroženega protirevolucionarnega odpora v Starem trgu pri Ložu in okolici. Ko so partizani že oktobra 1941 sredi belega dne napadli italijansko posadko v Ložu, so jih ljudje večinoma še imeli za četnike. Italijani so tedaj zaostrili ukrepe proti prebivalstvu, vendar represalij še niso izvajali, saj so verjeli, da domačini z napadom niso imeli zveze. Drugače je pa bilo maja 1942, ko je v dolini za nekaj dni nastala »svobodna republika« in so Italijani ob vdoru vanjo ustrelili 11 zaščitnikov ter požgali nekaj hiš. Še huje je bilo ob naslednjih vdorih okupatorske vojske, zlasti v času ofenzive, ko so postrelili okrog 200 ljudi, jih še več odpeljali v internacijo in izropali ter požgali cele vasi.
Prebivalci doline so torej za »osvoboditev« izpod okupatorja morali plačati silno visoko ceno. Več kot sto internirancev je umrlo v taboriščih, zlasti na Rabu. Kmalu pa se je pokazala še ena temna stran tako drage »svobode«. Njeni borci so začeli pobijati domače ljudi, češ da so sodelavci okupatorja, izdajalci svojega naroda. Janeza Kandareta, ki se je komaj vrnil iz italijanskega zapora, so odpeljali na Knežjo njivo in ubili. Zakaj? Da bi on bil povezan z Italijani? Mar je njegovo umno čebelarjenje ogrožalo »osvobodilni« boj? Čeprav se zdi nesmiselno, lahko odgovorimo pritrdilno. Cilj komunistov, ki so »osvobajali« dolino, je bil vzpon na oblast in razgledan, pri sovaščanih priljubljen kmet, bi bil lahko ovira pri tem. Z umori domačih ljudi so komunisti odkrili svoj pravi obraz in spodbudili ljudi k samoobrambi, kajti Italijani niso skrbeli za zaščito, ampak le grozili z novimi represalijami.
V tej stiski so v začetku septembra 1942 v nekaterih vaseh Loške doline vzniknile vaške straže. Italijani so tem vasem razdelili po nekaj nerodnih francoskih pušk in nekaj bomb. Kot da bi že dejstvo, da je v vasi nekaj pušk, zadostovalo, da bodo partizani odslej do prebivalcev obzirni! Kot da bodo sedaj pozabili svoj »zakon«, ki so ga razglasili septembra 1941, že pred napadom na Lož, da je pripadnost OF takorekoč obvezna, vse drugo pa pomeni izdajo in zasluži najhujšo kazen. 3. septembra 1942 se je nazorno pokazalo, kako je bilo s tem. Partizani so obiskali vasi in hiše, za katere so vedeli, da imajo vaško stražo ali da so z njo v zvezi. Zdi se, da posebnega odpora niti niso pričakovali, v Škrilje, kjer bi verjetno naleteli na močnejši odpor, pa niti niso šli. V tisti akciji so pobili 12 ljudi, med njimi kaplana Franca Kramariča, ki so ga poiskali v njegovi sobi v starotrški kaplaniji, v neposredni bližini močne italijanske posadke. Med njihovimi žrtvami so tisto noč bile tudi štiri žene: Frančiška Hauptman iz Dan, Katarina Telič iz Starega trga, Terezija Tomšič iz Viševka in Ivana Čač iz Pudoba. Pri Palčičevih v Vrhniki so odpeljali očeta Janeza, sinova Jakoba in Ivana ter njunega svaka Janeza Poroka. Oče jim je na poti pobegnil, ostale tri so odgnali na Otrobovec in jih vrgli v jamo pri Županovem lazu. Ivan se je iz jame rešil in si s tem za eno leto podaljšal življenje. Podobno je bilo z Ivanom Žnidaršičem iz Pudoba, na katerega so tisto noč tudi streljali. Mislili so, da so ga pokončali, toda bil je samo ranjen in je kmalu okreval. Po kapitulaciji Italije so spet prišli ponj in tedaj so svoje delo temeljito opravili.

Od septembra 1942 do septembra 1943

Zakaj tako krut poseg proti zametkom vaških straž v Loški dolini, ki so bili slabo organizirani in izrazito samoobrambni. Nobenega prepričevanja in prigovarjanja ni bilo, ampak takoj bojni pohod z uboji, požigi in ropanjem. Vendar to ni bilo nič novega. Marsikje so pobijali že prej, ko na protirevolucionarni strani ni še nihče prijel za orožje. Krimska jama in Žiglovica in Brezova Reber so bile znane že nekaj mesecev pred krvavo septembrsko nočjo v Starem trgu in okolici. Neprestano so razglašali, da hočejo preprečiti bratomorni boj, pa so ga bili sami začeli in načrtno razpihovali. V Loški dolini se je vse to v začetku septembra 1942 le še ponovilo in potrdilo.
Z bridko izkušnjo, ki jo je v dolino prinesel 3. september 1942, je prišlo spoznanje, kakšna naj bi bila samoobramba, da bi vasi zaščitila pred nasprotnikom, ki ni izbiral sredstev, ki ni poznal milosti. Ustanovljene so bile vaške straže v Danah, Pudobu in tudi v Grahovem. Italijani so jih oborožili z nerodnimi francoskimi puškami in z bombami. V posamezni postojanki so bili možje in fantje iz domače vasi in okolice, bili so takorekoč doma. Bili so prostovoljci, zato je bila temu primerna tudi njihova vojaška disciplina. Za nekaj več discipline v postojanki naj bi poskrbeli poveljniki, ki so jih poslali iz Ljubljane. Tako je v Dane prišel Janez Borštnar, ki si je privzel ime Pisun. Naj navedemo samo nekaj podatkov o njem. Rojen je bil leta 1919 v Srednjih Jaršah pri Domžalah. Kot gojenec Marijanišča je leta 1940 maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisal na slavistiko. Že kot dijak je kazal veliko zanimanje za literaturo, zato so mu v Marijanišču zaupali urejanje rokopisnega višješolskega lista Plamen. Ker je bil njegov rojstni dom na nemškem zasedbenem področju, se Borštnar po aprilu 1941 ni več vrnil tja. Poletne počitnice 1941 je preživel v Šentjoštu nad Horjulom, kamor mu je odprl vrata gimnazijski sošolec Vinko Žakelj. Kdaj je Janez Borštnar prišel v Dane? V italijanskem seznamu posadke v Danah iz leta 1943, kjer je Borštnar vpisan kot poveljnik, je kot datum njegovega pristopa naveden 24. 3. 1943. France Kremžar je tedaj že skoraj pet mesecev bil v Grahovem. Borštnar je menda bil hraber vojak in dober poveljnik, čeprav je ob prihodu v Dane bil star le dobrih 23 let in ni imel nobenih vojaških šol. Bil je tudi odličen govornik, kar mu je v novem »poklicu« večkrat prišlo prav.

stran: 082

Opis slike: Podružna cerkev v Pudobu

France Kremžar, sin takratnega urednika lista Slovenec, je prišel v Grahovo kmalu po ustanovitvi postojanke. Za razliko od Borštnarja je že imel nekaj vojaških izkušenj, ki jih je nabral na Dolenjskem kot član Slovenske nacionalne ilegale. Bil je namreč v skupini 17 mož, ki so maja 1942 pod vodstvom poročnika Milana Kranjca odšli na teren. V nekem spopadu s partizani konec avgusta 1942 je bil ranjen v desno nogo in se je potem zdravil v novomeški bolnišnici. Ko je za silo okreval, je odšel za poveljnika vaške straže v Grahovo. Kremžar je grahovsko postojanko prevzel novembra 1942 in imel spočetka velike težave s posadko. Pred njegovim prihodom je štela le 17 mož, pod njegovim poveljstvom pa se je do konca leta povečala na 36 mož, od tega 31 oboroženih in 5 neoboroženih. Premogli so 30 pušk (lebel), 1 pištolo, 132 ročnih bomb in 3023 nabojev za puške. Do 31. marca je posadka narasla na 41 članov, imeli so 50 lebel, 1 mavzer puško in 1 avtomat. To stanje se kasneje ni bistveno spreminjalo, pač pa so naknadno formirali še podružnico na Dolenjem jezeru. V celotnem sestavu je grahovska posadka veljala za najšibkejšo in nestalno. (France Pibernik, Temni zaliv Franceta Balantiča, str. 182) Take so bile razmere v grahovski postojanki, ko je tja, verjetno na prigovarjanje prijatelja Franceta Kremžarja, prišel tudi pesnik France Balantič.

stran: 083

Tudi vaška straža v Pudobu je nastala v jeseni 1942. Iz Ljubljane so ji za poveljnika kmalu poslali študenta Ivana Kralja. Nekateri domačini se spominjajo, da je pudobski poveljnik namesto baretke, ki je navadno bila del uniforme vaških stražarjev, nosil jugoslovansko šajkačo in da je edini v postojanki bil oborožen z mavzerko. Ko je bil Kralj v nekem spopadu s partizani ranjen, je na njegovo mesto prišel Peter Skala. Njegovo pravo ime je bilo Jakob Petar. Menda je bil uradnik Gospodarske zveze v Ljubljani, sicer pa doma s Štajerskega. Podružnica pudobske vaške straže je bila nekaj časa v Kozariščah blizu gradu Snežnik.
Leta 1943 je bilo v dolini precej mirno, tu in tam pa je le prišlo do kakega incidenta, ki je ljudi opozoril, da vojna še traja. Eden takih dogodkov je bil 20. februarja 1943. Patrola vaške straže je šla na Knežjo njivo. Niso pričakovali, da bodo naleteli na partizane, saj niso vedeli, da so malo pred njimi prišli v vas. Kljub presenečenju se je večina patrole umaknila, le trije starejši možje so se zatekli v hišo na robu vasi in se od tam branili v upanju, da bodo iz doline kmalu dobili pomoč. Vendar pomoči ni bilo. Ko je možem zmanjkalo municije, so se partizani približali hiši in jo zasuli z bombami. Vsi trije stražarji so bili mrtvi. Bilo je skoraj očitno, da Italijani niso hoteli, da bi stražarji dobili pomoč. Tudi sicer je bilo mogoče večkrat opaziti povezanost med Italijani iz Starega trga in partizani, še posebno tam, kjer je imel vmes prste italijanski kapetan Korich.
Kljub italijanski nezainteresiranosti se je vaška straža v Pudobu malo pred kapitulacijo Italije kar dobro utrdila. Vas Pudob leži sredi ravnine dober kilometer od Starega trga – na obeh straneh ceste, ki se skoraj v ravni črti vleče proti jugu in se na južnem koncu vasi razdeli v dva kraka: z enim se obrne proti Podgori in Prezidu, z drugim pa pelje mimo Kozarišč in gradu Snežnik proti Leskovi dolini in Mašunu. Onkraj gradu izvira Mali Obrh, teče skoraj vzporedno s cesto mimo Kozarišč in Ige vasi in se na severozahodni strani Pudoba združi z Velikim Obrhom, ki izvira nad Vrhniko, prečka dolino v smeri vzhod – zahod, se tesno približa severnemu delu vasi, nato pa skupno z manjšim bratom nadaljuje pot proti Škriljam in izgine v Golobini. Glede na tok Malega in Velikega Obrha pravijo severnemu delu Pudoba spodnji del, južnemu delu pri Iga vasi pa zgornji del. Glavno postojanko so branilci imeli na spodnjem koncu vasi v prostorni in trdni Kovačevi hiši – poleg mostu čez Obrh in nasproti podružne cerkve svetega Jakoba. Kot drugo postojanko so na zgornjem koncu vasi utrdili gasilski dom – nekdanje šolsko poslopje. Na vzhodni in zahodni strani vasi so zgradili po nekaj bunkerjev, okrog vasi, zlasti okrog glavnih postojank pa postavili žične ovire. Na spodnjem koncu in na zahodni strani vasi bi napadalce oviral tudi potok. Seveda v Pudobu poleti 1943 niso računali, da bo prišla nad nje tisočglava vojska Šercerjeve brigade s topovi in tanki, ki jih bodo upravljali italijanski vojaki in oficirji.

Okrog 8. septembra 1943

Ko so partizani 7. septembra 1943 začeli obkoljevati četnike v Grčaricah, se še ni vedelo za kapitulacijo Italije. Za neposreden napad na postojanko je bila določena Šercerjeva brigada, za zavarovanje pa naj bi poskrbeli Tomšičeva in Gradnikova brigada. Mirko Bračič, komandant 14. divizije, je napad takole utemeljil: »Tovariši! Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske in vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh oficirjev ne bomo uničili, bomo imeli v kratkem proti sebi 50 bataljonov. Zato Grčarice morajo pasti, ne glede na žrtve.« (Fr. Strle, Tomšičeva brigada 1943, str. 177)
Branilci Grčaric 9. septembra zjutraj še niso vedeli za kapitulacijo Italije in so uspešno odbijali napade. Medtem so se od Kočevja proti Ribnici začele pomikati enote italijanske vojske, ki so želele kar najhitreje in varno v Italijo. Načelnik štaba 14. divizije, Pero Popivoda, se je tedaj dogovoril z italijanskim poveljstvom, da bodo njihovi topniški oficirji pomagali pri napadu na četnike. Ko so pred Grčarice pripeljali topove, je položaj branilcev naenkrat postal zelo resen. »Italijanski oficirji so zadevali kot za stavo in že ob štirinajstih so se morali plavogardisti vdati. Prilezli so iz ruševin beli od ometa kot mlinarji. Tako je bilo 10. septembra slovenske četniške vojske konec za zmeraj. Partizani Šercerjeve brigade so ujetnike zvezali z močno žico in jih odvedli v Dolenjo vas, kjer so jih izročili Gorenjski brigadi, ki jih je zaprla za zidove tamkajšnje šole, naslednjega dne pa pospremila do kočevskih zaporov.« (Milan Guček, Strmi lazi, str. 334–336)

stran: 084

1. septembra so brigade dobile nove naloge. Tomšičevi brigadi je bila določena smer proti Ljubljani. Spotoma je začela obkoljevati Turjak, neposreden napad pa potem prepustila Gorenjski – Prešernovi brigadi. V noči na 15. september je 3. bataljon Tomšičeve brigade napadel vaške stražarje na Velikem Osolniku, ki so le nekaj ur prej prišli tja – pravzaprav je bil to na hitro sestavljeni bataljon »Dobrač« pod poveljstvom kapetana Piriha. Vesti so o Velikem Osolniku v telegrafskem stilu poročale 21. septembra: »Fantje so se predali v sredo ob 10. uri. V borbi je padlo 8 fantov. Po predaji so partizani pobili 24 fantov. Kar jih niso pobili, so jih dodelili III. bataljonu Tomšičeve brigade. Od teh je eden že ušel in prinesel poročila.« (AINZ 111a – 61298)
   Gradnikova in Šercerjeva brigada sta bili tedaj poslani na Notranjsko. Z njima so se odpeljali tudi italijanski topničarji in tankisti. Preko Sodražice so prišli na Bloke, kjer se je v Novi vasi utrdila precej močna domača vaška straža, okrepljena s posadko iz Loškega Potoka. Poglejmo, kaj je o tem »srečanju« zapisal Milan Guček: »Ker v Novi vasi ni uspel politični »prijem«, so partizani navsezgodaj 13. septembra izstrelili nekaj topovskih strelov na utrjeni hrib nad Faro. V hipu je bila na zvoniku bela zastava. Za vkorakanje v Novo vas se je Šercerjeva brigada še posebej pripravila. Velike neporavnane račune je imela s samozvanim voditeljem bloške bele garde – župnikom Antonom Hrenom, ki ga pa med tristo obrazi, postrojenimi na trgu sredi vasi, ni bilo«. Luka, ki je bil tudi sam doma z Verda, je moral najprej prisluhniti nagovoru Dušana Kvedra, »ki je medtem prišel v Novo vas s komandantom Francem Rozmanom - Stanetom, komisarjem Ivanom Mačkom - Matijo in članom vrhovnega štaba Edvardom Kardeljem - Krištofom«, šele potem je lahko stopil pred postrojene ujetnike in začel iskati župnika. Ko se je ta kasneje javil, so ga po hitrem postopku obsodili in patrola ga je odpeljala za bližnje poslopje ter ustrelila. (Milan Guček, Strmi lazi, str. 343–345)
   

Opis slike: Pogled na zapuščeno Kovačevo domačijo, v kateri je bila septembra 1943 glavna postojanka vaške straže

stran: 085

Gradnikova brigada se je še isti dan odpravila z Blok proti Cerknici in naslednje jutro, 14. septembra, začela napad na postojanko vaške straže v Begunjah. Vesti so poročale, da je v dveh dneh, kolikor je trajalo obleganje, padlo na vas kakih 250 do 300 topovskih granat. V sredo, 15. septembra, okrog 14 ure, je streljanje ponehalo in tudi branilci Begunj so se vdali. Poveljnika Vojsko, župnika Turka, učiteljico Drobničevo, trgovca Matičiča in več drugih so partizani takoj zaprli, del begunjske posadke pa vključili v svoje enote.
Kaj pa Šercerjeva brigada? Po padcu postojanke pri Novi vasi je dobila nalogo, naj se preko Bloške police premakne v Lož in Stari trg, zavzame Pudob in nadaljuje pot na Primorsko. Po isti poti je po 8. septembru šlo nekaj tisoč italijanskih vojakov, saj je bila varna pred Nemci, s partizani so pa Italijani itak imeli dogovor.
Očitno so prve dni po kapitulaciji Italije zveze med Starim trgom in Ljubljano še dobro delovale, saj so Vesti 12. septembra objavile sledeče sporočilo: »Stari trg 10. 9. 1943. Obe posadki tako v Pudobu kot v Danah sta od Italijanov dobili orožje, to je dva pokvarjena topa, mnogo pušk in vso municijo. Tej posadki se je pridružila tudi celotna postojanka iz Grahovega. (AINZ 111a – 61252) Pudob je torej v tistih dneh postal zatočišče protirevolucionarnih oddelkov Loške doline. Že prej so bile tu pod zaščito nekatere družine iz okolice, sedaj pa jih je prišlo še nekaj. Zanima nas, koliko branilcev je v Pudobu pričakalo Šercerjevo brigado. Italijani so imeli evidenco vaških straž in njihove oborožitve, iz katere dobimo vsaj približno sliko treh posadk, ki so se zbrale v Pudobu. Domača posadka, ki ji je poveljeval Jakob Petar, uradnik Gospodarske zveze iz Ljubljane, je po seznamu od 15. avgusta 1943 štela okrog 100 mož, iz Dan naj bi jih prišlo pod vodstvom Janeza Borštnarja okrog 40 in približno toliko iz Grahovega pod poveljstvom Franceta Kremžarja. Kako so se potem dogovorili glede razporeda njihovih enot? Vemo, da se je Kremžar z Grahovčani nastanil v gasilskem domu na zgornjem koncu vasi in da je bil tam tudi Borštnar, čeprav je večina njegovih fantov bila v drugi postojanki. Večji del branilcev se je zbral torej na spodnjem koncu Pudoba v veliki Kovačevi hiši. Prave zveze med obema postojankama ni bilo in tudi ne enotnega poveljstva.
Partija in OF Loške doline sta že pred prihodom brigade poslali v Pudob delegacijo, ki naj bi posadko nagovorila k predaji. Milan Guček je v svoji knjigi zapisal, da so med člane delegacije vtaknili tudi župnika Presetnika: »Poveljstvu postojanke je sporočil le partizanske pogoje, to je zahtevo po brezpogojni vdaji. Župnik se je vrnil z odgovorom, da ni potrebno nikogar več pošiljati v postojanko s takšnimi ponudbami, ker se ne bodo predali. Komandant Kremžar je dal nato pretrgati še telefonsko žico, za vsak primer, da jih ne bi nihče več nadlegoval.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 347) Neki domačin, ki je bil tedaj še otrok, se spominja prizora, ko je prišla delegacija z župnikom na čelu po ravni cesti od Starega trga. Most preko Obrha na začetku vasi je bil zaprt s španskimi jezdeci, zato so morali odposlanci počakati, da so jim stražarji odprli. Čez nekaj časa so se župnik in oni z njim po isti poti vrnili v Stari trg. Iz tega sledi, da so se verjetno pogovarjali s poveljnikom enote v Kovačevi hiši, nikakor pa ne s Kremžarjem, ki je bil s svojo enoto v gasilskem domu na drugem koncu vasi.

Opis slike: Trije vaški stražarji, ki so bili ob napadu v Pudobu: v sredini Albin Kandare, levo in desno Ludvik in Stanko Kraševec iz Škrilj

Marko Kremžar, brat poveljnika Franceta Kremžarja, je na našo prošnjo o dogodkih v Pudobu napisal sledeče: »Poskušal bom obnoviti po spominu, kar sem slišal od brata Franceta, ko se je po preboju iz razvalin pudobske postojanke vrnil domov. Kot poveljnik postojanke vaške straže v Grahovem je dobil France pred italijanskim razpadom – ne vem, koliko prej – pismeno povelje – zapečateno kuverto, ki naj jo odpre v takem in takem primeru, naj se grahovska postojanka združi s postojanko v Pudobu in naj se skupno branita v slučaju napada. Kmalu po 8. septembru so tako Grahovčani odšli v Pudob in s tamkajšnjim poveljnikom sta se dogovorila, da bodo prevzeli obrambo gasilskega doma, domači iz Pudoba pa naj bi branili postojanko na drugem koncu vasi. Obe postojanki naj bi se v primeru napada krili.

stran: 086

Ko so prišli partizani, so najprej vozili ob postojankah z italijanskim tankom in z zvočnikom vabili vaške stražarje, naj se vdajo, ker jim jamčijo življenje. Pričeli so se pogajati najprej s poveljnikom iz Pudoba – ne vem, ali se je pisal Skala ali Skalar, ali je bil to le njegov psevdonim. Kako so potekala ta pogajanja, France ni vedel, videl pa je, da so se fantje vdali. Ko so partizani isto »rešitev« ponudili tudi njemu, jo je v soglasju s fanti odločno zavrnil.«
Pa poglejmo še, kako je začetek napada na Pudob opisal Milan Guček: »Šercerjeva brigada je imela v Ložu topli opoldanski obrok, nato pa se je odpeljal kot predhodnica bataljonski koloni v avtoblindi komisar I. bataljona Dušan Gorkič. Kolona ni šla skozi Stari trg, temveč je zavila na levo skozi Markovec in Viševek. Medtem ko je brigadna kolona zaostala, se je Gorkič s spremstvom zapeljal pred na vso moč utrjeni gasilski dom in mimo njega v vas. Kljub temu, da je molelo proti njemu vse orožje glavne trdnjave, ni padel noben strel. Dušan Gorkič se je ustavil pred postojanko na drugem koncu vasi, kamor se je nagnetlo vse, kar ni spadalo v kategorijo Kremžarjeve posadke. Ne da bi izgubljal čas, je politični komisar Gorkič kar z avtoblinde pozval belogardiste, naj se predajo. Njegove besede so bile bolj prepričljive kot pa pozivi 10-članske delegacije okrožnega odbora OF, ki je prav to poskusila že prej. Vsi so prilezli ven in ker je bilo moštvo večinoma pred kratkim mobilizirano in jim je bilo vseeno, na kateri strani so, če že morajo bili pod orožjem, so postrojeni naredili samo »levo krug« in so postali partizani. Za vsak primer so vendarle ostali zastraženi in so jih poslali nazaj v postojanko. Gasilski dom pa je bil postojanka drugačnega kova. Orožje je molelo skozi strelne line in je morala glavnina brigade počakati, da se stemni.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 346)
Slovenski dom je prinesel obširno zgodbo o padcu Pudoba šele 24. decembra 1943. Tudi tu beremo, kako je italijanski oklepnik peljal mimo gasilskega doma, vendar nihče ni začel streljati. »Ko je privozil sredi vasi, je neki partizan z njega več kot dve uri vabil oblegane fante, naj se vdajo. Dobesedno je kričal: »Fantje belogardisti, predajte se! Zajamčeno vam je življenje!« Zdi se, da so ti pozivi spodnjo posadko spremenili. Ko se je še obotavljala, se je Lah (Milan Lah iz Loža) jezil in rjovel, zakaj se belogardisti ne predajo, ko je na rdeči strani ogromna premoč. Tedaj je poveljnik Peter Skala vprašal skozi okno: »Kdo mi garantira življenje? Kdo garantira za posadko?« Dobil je odgovor: »Mi garantiramo in - Angleži.« Posadka je verjela in se vdala.

Opis slike: Vaški stražarji med počitkom na pohodu

Poglejmo sedaj Gučkov opis napada na gasilski dom: »Ob mraku 13. septembra so padli prvi streli. Na silovit začetni brigadni napad so nič manj srdito odgovorili belogardisti. Ker je bilo na obeh straneh dosti orožja in streliva, tudi lahko artilerijo so imeli eni in drugi, razdalja med nasprotnikoma pa je bila majhna, je grmelo, kot bi letela v zrak smodnišnica. Vso noč sta se zagrizena sovražnika obdelovala, uspeha pa za napadalca ni in ni hotelo biti. Šercerjeva je imela že tudi žrtve – padel je namestnik četnega komandirja, Ljubljančan Vinko Kogovšek - Radovan. Čeprav je bila stiska v obkoljeni utrdbi vse večja, se posadka ni hotela predati. Upali so na čudež, da bodo rešili svoje glave. Za vsak primer pa, če čudeža ne bo, je Kremžar že obljubljal svojim vojščakom, vsakemu posebej – palmovo vejico mučeništva. In ob štirih zjutraj se je zgodil čudež. Nad Loško dolino je legla megla. Noč in megla! Sedaj ali nikoli – se je v tem trenutku odločil poveljnik Kremžar – in je njega in njegove najbližje vzela noč. Brez strela so preskočili brigadni Tomažev vod, ki je ves utrujen zadremal v zasedi pred okopi. Po poveljnikovem pobegu ni bilo nobenega odpora več, ko je brigada ob prvem jutranjem svitu spet napadla. Borci so vdrli v utrdbo, kjer je ležalo na kupe mrtvih in ranjenih branilcev. Kar jih je bilo mrtvih, so znosili ven, žive pa postavili v vrsto pred utrdbo in zanje ni bilo milosti.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 347)

stran: 087

Tisto o kupih mrtvih in ranjenih v gasilskem domu sploh ni bilo res. Izpad iz napol porušene utrdbe je bil pogumno in pametno dejanje, ne pa pobeg. Guček kljub svoji zgovornosti ne pove, kaj se je zgodilo z ranjenci. Marko Kremžar se bratovega pripovedovanja o tem takole spominja: »Čeprav so poslopje gasilskega doma razbijali s topovi in streljali tudi s strojnicami, smrtnih žrtev ni bilo. Bilo je nekaj lažjih ranjencev. Bratu je krogla prebila suknjič na rami, vendar ga ni ranila. Tudi Balantič, ki je bil v tej postojanki, ni bil ranjen. Zjutraj je brat sklenil, da izrabijo meglo in naredijo izpad. Tako so tudi storili. Rešili so se tudi nekateri ranjenci. Partizane je izpad presenetil in niso reagirali. Pripravili so ga grahovski vaški stražarji v popolni tišini. Ko so bili zunaj obroča, so se razdelili v več skupin.«
Slovenski dom v že omenjenem poročilu pove, da je boj pri Kremžarjevi postojanki trajal do štirih zjutraj, ko je večina posadke naredila izpad. Rešilo se je 23 fantov, 9 pa jih je verjelo obljubam o amnestiji, toda komunisti so jih 14. septembra zjutraj ustrelili pred razvalinami gasilskega doma. Poleg teh devetih sta bila zjutraj pred domom mrtva tudi Ludvik Kržič iz Pudoba, ki je bil težje ranjen in je ob izpadu bil še živ v postelji, in Milan Gerl, osmošolec iz Snežnika, ki ga je že ob devetih zvečer zadela granata.
To poročilo dopolnjuje spomin domačina, tedaj 12-letnega fantiča, ki je 14. septembra dopoldne z nekaj vrstniki prišel do »Tobruka«, kot so v Pudobu leta 1943 iz ne vem kakšnega razloga rekli gasilskemu domu. Še danes ima pred očmi sliko, kako je na balinišču poleg doma ležala cela vrsta moških trupel. Nekatere od njih je poznal, saj so bili domačini iz Pudoba ali iz bližnjih vasi. Tudi Milana Gučka se je na nek način dotaknila groza, ki je tisto jutro zavladala v vasi. Zapisal je sledeče: »Razpoloženje v osvobojenem Pudobu ni bilo veselo. Ponavadi zmagovalce obsujejo s cvetjem, tu pa je bil redek prijazen pogled. Pudob je dajal podobo vse strahote bratomorne vojne«. (M. Guček, Strmi lazi, str. 348)

Opis slike: Varljivi mir na vasi

Eno leto pred napadom na Vaške straže v Pudobu so partizani v noči na 3. september 1942 pobijali in požigali v Danah, Starem trgu, Vrhniki, Viševku in Pudobu. Hoteli so menda preprečiti sodelovanje z okupatorjem in državljansko vojno. Italijani se tisto noč niso premaknili iz svoje trdnjave v Starem trgu. V noči na 14. september 1943 so bili Italijani pri topovih in tankih slovenske brigade, ki je napadala slovenske protirevolucionarje. Trudili so se, da bi bili njihovi zadetki čim bolj natančni, saj je menda bila od tega odvisna njihova vrnitev domov. Morda je bil med njimi tudi kdo od tistih, ki so pred dobrim letom v Loški dolini streljali talce in požigali cele vasi. Vendar so kronist Šercerjeve brigade in drugi zgodovinarji pisali o osvoboditvi Pudoba, o osvobodilnem boju.
Noč na 14. september 1943 je bila polna groze tudi zaradi čudnih klicev, ki jih je bilo slišati v presledkih oglušujočih eksplozij granat in drdranja mitraljezov. »Cezar, Cezar, predajte se! Nič se vam ne bo zgodilo«, je odmeval zamolkel moški glas skozi temo. Napadalci so namreč prisilili poveljnika postojanke, ki se je predala že popoldne, da je svojega kolega Kremžarja spodbujal k predaji. Cezar je bil Kremžarjev psevdonim; že pred začetkom vojne so ga nekateri sošolci in prijatelji klicali s tem imenom. – S posadko iz Dan je v Pudob prišlo pet Kandarovih fantov, toda le 21-letni Peter je bil med branilci »Tobruka«, drugi pa so bili v Kovačevi hiši. France, rojen 1909, se je čutil odgovornega za mlajšega brata, bil je pa nanj tudi navezan, zato mu ni bilo treba dvakrat reči, naj ga gre pridobit za predajo. Tako so se med nekim predahom zaslišali tudi njegovi klici: »Peter, Peter, tukaj France. Mi smo v redu. Predajte se, pa se tudi vam ne bo nič zgodilo.« Toda tako na klice Cezarju kot na Francetove pozive Petru so iz doma v odgovor zadrdrale strojnice. Nikoli ne bo razvozlana uganka, zakaj se Peter Kandare ni odločil za izpad, ampak je sklenil počakati »osvoboditelje«. Morda ga je k tej odločitvi nagnilo tudi bratovo nočno vabilo. Toda »osvoboditelji« so hitro pozabili na obljube, ki so jih dali preko svojih glasnikov. Med mrliči na balinišču poleg gasilskega doma je bil zjutraj tudi Peter.

stran: 088

Po padcu Pudoba

Čeprav iz Kovačeve hiše ni bil oddan niti en strel in se je posadka vdala tako rekoč na prvi poziv, so zmagovalci takoj odbrali nekaj odločnejših protirevolucionarjev in jih zaprli v zgornje prostore stavbe. Med temi »izbranci« je bil 36-letni Franc Intihar iz Viševka. Bil je prepričan, da se jim ne obeta nič dobrega. Skočil je skozi okno in skušal pobegniti, toda partizani, ki so ga opazili, so ga prerešetali in kar tam v bližini površno zagrebli. Ko je njegova mati zvedela, kaj se je zgodilo, je izprosila dovoljenje, da ga odkoplje in prenese na pokopališče v Viševek. Z malim samotežnim vozičkom ga je potem peljala skozi Pudob proti domu. Zdi se, da se je ta prizor dotaknil tudi Milana Gučka, da je zapisal: »Pudob je dajal podobo vse strahote bratomorne vojne. Mimo zbora zvezanih in nezvezanih belogardistov sta peljala dva starčka na majhnem štirikolesnem vozičku - dirci ubitega sina.« No, peljala sta ga tudi mimo številnih Italijanov, ki so stali ob oklepnikih in tankih sredi vasi in neprizadeto žlobudrali v svojem jeziku, na svoji žalostni poti sta srečevala domače terence, ki so hiteli h Kovačevi hiši, da bi »pregledali« ujetnike in odločili o njihovi usodi.
Med zvezanimi ujetniki na dvorišču »kasarne« so bili sedaj tudi tisti, ki so bili ponoči zaprti v gornjih prostorih. Na dvorišče sta zapeljala dva mala italijanska kamiona in nanju so izmed zvezanih vkrcali okrog 20 mož in fantov. Med njimi so bili: poveljnik Jakob Petar, Albin Hauptman iz Dan, Franc in Janez Tomc iz Podloža, France in Ludvik Kraševec iz Škrilj in Ivan Palčič iz Vrhnike, ki so ga že septembra 1942 vrgli v jamo pri Županovem lazu, pa jim je tedaj še ušel. Odpeljali so jih proti Blokam in naprej v Kočevje. O tem dogodku je 29. aprila 1990 pisal Nedeljski dnevnik pod naslovom Razpihovanje tragične žerjavice preteklosti. Hčerka Albina Hauptmana, ki so mu partizani eno leto prej ubili ženo – mater štirih malih otrok – tu pove, da je oče le en dan pred napadom odšel v Pudob in nadaljuje: »Zjutraj sem vsa obupana tekla kakšne štiri kilometre daleč od naše vasi v tisto postojanko in videla, kako so vozili mrtve. Vprašala sem nekega partizana, če je moj oče še živ, in ko je odgovoril pritrdilno, sem padla na kolena in prosila, naj ga pustijo živega, ker smo na tem svetu od naše družine ostali samo štirje majhni otroci. Rekel je: »Ubili ga bomo.« Prignali so ga zvezanega, da bi tudi njega naložili na majhen tovornjak. Skočila sem k očetu in ga poljubljala, on pa mi je rekel: »Nedolžen sem. Molite zame in pokopljite me zraven mame! Potem so ga odpeljali in za njegov grob nismo nikoli zvedeli.«

Opis slike: Na straži pred vasjo

Nekako ob istem času, morda malo kasneje, so pred Kovačevo hišo napolnili z zvezanimi ujetniki še tretji kamiončič, ki pa je odpeljal na drugo stran – proti gradu Snežnik in jami Kozlovka. Po pisanju Slovenskega doma od 24. 12. 1943 so bili na tem kamionu sledeči: Vilko Bavec iz Kozarišč, Franc Intihar iz Vrhnike, Janez Kraševec iz Škrilj, Janez Mulec iz Pudoba, Jože Petrič in Janez Tomažič, bivši orožnik, ki se je v Kovačevi hiši poskušal skriti, pa so ga kaj hitro odkrili. Vilko Bavec se je baje že v bližini jame vrgel s kamiona, toda beg se mu ni posrečil in tudi on je končal v Kozlovki.

stran: 089

Seveda nas zanima, kaj se je zgodilo s še ostalimi člani postojanke v Kovačevi hiši. Nekatere so kar tam mobilizirali in vključili v brigadne enote, druge pa so poslali domov. Tako so na primer od Kandarovih iz Dan mobilizirali Albina in Alojza, Franca in Stanka pa poslali domov. Že 14. 9. 1943 popoldne se je brigada odpeljala mimo Kozarišč v Leskovo dolino in na Mašun. Dobila je ukaz, naj čimprej zasede Trst, toda naslednji dan je pri Ilirski Bistrici naletela na močno nemško enoto. Sanj o Trstu je bilo hitro konec in z nekaj izgubami se je brigada vrnila na Mašun. Otroci iz Loške doline so tja hodili obiskovat svoje očete in brate, do nedavnega vaške stražarje, ki so bili sedaj partizani, in jim nosili perilo ter novice od doma. Novic, večinoma žalostnih, nikoli ni zmanjkalo. Zanje je poskrbel tudi III. bataljon Šercerjeve brigade, ki je ostal v Loški dolini, da bi pod vodstvom domačinov temeljito dokončal »osvoboditev«, za kar je v tisti naglici 13. in 14. septembra zmanjkalo časa. 55-letnega Matevža Hribarja z Bloške police so imeli zaprtega v Starem trgu. 17. oktobra je bil uradno odpuščen domov, pa ni prišel daleč, ker so ga »neuradno« zvlekli v gozd in ubili. Pri Kandarovih v Danah so iskali sinova Franca in Stanka, ki so ju 14. septembra izpustili. Stanko se je pravočasno skril, Franceta so pa odpeljali v Kočevje in ga 22. oktobra z drugimi umorili v Jelendolu. Konec septembra so odpeljali Janeza Palčiča, Mežnarjevega očeta iz Vrhnike, ki se je eno leto prej rešil z begom, in ga ubili nekje nad Ložem. Približno ob istem času so v gozd nad Ložem odpeljali Alojza Kompoša iz Starega trga ter Ivana Žnidaršiča in Marijo Mlakar iz Pudoba. Nobeden se ni vrnil.
Potrebna bi bila cela knjiga, če bi hoteli podrobno opisati vse dogodke, predvsem pa smrti protirevolucionarjev Loške doline po padcu Pudoba. Katere od tistih, ki so bili odpeljani v kočevske zapore, so pomorili v Mozlju in Jelendolu, zakaj so nekatere odpeljali na Mokrc in na Mačkovec? V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne je zbranih veliko podatkov, ki lahko pojasnijo marsikatero tovrstno vprašanje. Seveda se je treba ob njej ustaviti in zamisliti. Ali ni pretresljiv podatek, da so »osvoboditelji« Pudoba v enem mesecu – od 14. septembra, ko so vrgli v Kozlovko Janeza Kraševca, pa do 20. oktobra, ko so na Mokrcu ustrelili Stanka – umorili pet Kraševčevih iz Škrilj. Naj pojasnimo, da je 13. septembra 1943 vseh pet bilo v Kovačevi hiši in so se vdali z ostalo posadko, torej jim je bilo življenje zajamčeno.

Opis slike: Potok Obrh – Ali teče temi ali soncu naproti

Koliko fantov, ki so bili 14. septembra 1943 v Pudobu vključeni v Šercerjevo brigado, je potem padlo v boju z Nemci in koliko so jih »likvidirali« partizani sami? 31. oktobra so pri Selščku nad Cerknico ustrelili brata Franca in Jožeta Palčiča z Vrha pri Podgori. Oba sta bila pred 13. septembrom člana vaške straže v Pudobu. Ko Guček opisuje, s kakšnimi težavami in izgubami se je srečevala Šercerjeva v drugi polovici oktobra in v novembru 1943 na umiku pred Nemci, omeni tudi dezerterstvo: »Na poti od Gerova sem se je pričelo dezerterstvo. Pobudniki so bili belogardisti. Da ne bi slabi zgledi vlekli, je brigada streljala brez milosti vsakega dezerterja, ali tistega, ki je k dezerterstvu nagovarjal. Kazni so bile opravljene pred vso brigado.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 393) »Stiska v brigadi je postajala vse večja. Novinci so čutili bližino domačih krajev in postajali nemirni. Misel na pobeg iz brigade je bila vedno bolj pogosta. Spet je moralo poveljstvo kaznovati s smrtjo dva slabiča, ki sta nagovarjala še druge, naj dezertirajo.« (M. Guček, Strmi lazi, str. 395). »Tank na cesti, ki kljubovalno stoji, seka z mitraljezi in mu nič ne more vsa brigada, je v hipu sprostil gon za domom. Domov, domov!« (M. Guček, Strmi lazi, str. 399) Ustrelitve nekdanjih vaških stražarjev pred zborom brigade so ta gon po domu zmanjševale, obenem pa s primerno obrazložitvijo, za katero so poskrbeli politični komisarji, vzbujale v moštvu občutek, da je bela garda nekaj nenormalnega, resnično slabega. Verjamemo, da so nekdanji vaški stražarji skušali izkoristiti prilike za beg, vendar gotovo v tistem času niso bili edini dezerterji. »Gon za domom« so začutili tudi mnogi drugi, ko so se približali domačim krajem. Upravičeno dvomimo, da so se nekdanji vaški stražarji upali koga nagovarjati k dezerterstvu, bili pa so tega greha gotovo največkrat obdolženi, saj so že itak bili sumljivi. To je bil tudi dobrodošel izgovor, da so jih obtožili in se jih znebili. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko tistih, ki so se v Pudobu predali, je dočakalo konec vojne.

stran: 090

Opis slike: Svet okoli Pudoba

Kaj pa tisti, ki so se iz napol porušenega gasilskega doma rešili z izpadom? Koliko jih je pravzaprav bilo? Guček je zapisal, da »je poveljnik Kremžar s kakšnimi 30 zvestimi hitel v gore Javornika in se po treh dneh javil na Rakeku«. Iz drugih poročil vemo, da so se stražarji po preboju iz Pudoba razdelili na več skupin. Kremžar in Balantič sta kmalu prišla v Ljubljano. Nismo ugotovili, kdaj je prišel Janez Borštnar - Pisun. Ko je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo, se je Kremžar takoj vključil, in – proti pričakovanju nekaterih – tudi Balantič. V novembru 1943 je bila ustanovljena domobranska postojanka v Grahovem, za njenega poveljnika pa določen France Kremžar. Balantiču je prijatelj tedaj svetoval, naj ne gre ponovno v Grahovo, toda on ga je zavrnil: »Jaz vem, kaj so doli počeli, zato se ne morem umakniti. (France Pibernik, Temni zaliv Franceta Balantiča, str. 196) 23. novembra 1943 – le dobra dva meseca po boju v Pudobu – so grahovski protirevolucionarji spet doživeli napad komunističnih brigad, toda tokrat sta jih namesto odrešilne megle proti jutru zajela ogenj in dim gorečih poslopij, od koder ni bilo rešitve.

Zaključek

Ob pudobski zgodbi se nam odpirajo številna vprašanja. Koliko so v Pudobu pred napadom vedeli o dogodkih po 8. septembru na Dolenjskem in pri njihovih sosedih na Notranjskem? Najprej so padle Grčarice. Bračičev ukaz je bil, da morajo pasti, ne glede na žrtve. Zaradi 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske, zaradi 50 vojaških strokovnjakov, ki bi utegnili ogroziti komunistično revolucijo! Potem so protirevolucionarne postojanke padale kot domine. Povsod se je ponovil približno isti postopek: Napad, podprt z italijanskim topništvom, in s pozivi: Vdajte se, pa se vam ne bo nič zgodilo! Lahko boste šli domov ali prestopili k nam. Življenje vam je zajamčeno! Vsaki vdaji je sledilo »sortiranje« ujetnikov, vezanje z žico, vodenje v zapore, streljanje. Je morda to bil osvobodilni boj, ki naj bi ga zapisali v preambulo naše ustave?

stran: 091

Kako so v Pudobu po 8. septembru dobili orožje od Italijanov, kot so poročale Vesti 12. septembra 1943? So ga Italijani sami izročili, ali ga je vaška straža po posebnem navodilu, ki ga je imela iz Ljubljane, od njih zahtevala? Baje je bila v istem navodilu tudi točka o združitvi vaških straž v Pudobu in o odnosu do partizanov: izogibajte se srečanjem, če boste pa napadeni, se odločno branite. – Seveda se je bilo posadki v pudobskem gasilskem domu težko braniti, ko se je večja postojanka par sto metrov od nje ob prihodu Šercerjeve brigade vdala brez odpora. Kljub temu se je nekaj desetin fantov v gasilskem domu upiralo celo noč in se proti jutru srečno izvleklo iz obroča. Lahko rečemo, da je Pudob postal poseben zaradi vdaje postojanke na enem koncu vasi in tudi zaradi obrambe in uspelega izpada posadke na drugem koncu.
Pogosto slišimo pripombe, da vodstvo slovenske protirevolucionarne strani na kapitulacijo Italije oziroma na dogodke v zvezi z njo sploh ni bilo pripravljeno, da je tedaj popolnoma odpovedalo in prepustilo preproste može na postojankah samim sebi, medtem ko se je nasprotna stran že nekaj mesecev prej dogovarjala z Italijani in načrtovala podrobnosti za dan X. Poleg Kardelja, Mačka in Rozmana je bil 13. septembra na Blokah tudi general Cerutti. Menda se je potem mimo Pudoba premaknil na Primorsko in še nekaj časa ostal med partizani. Že prve tedne po padcu Grčaric, Turjaka, Pudoba in drugih postojank so na protirevolucionarni strani o tem razpravljali in svoje videnje dogodkov ter vzrokov zanje sta povedala major Novak in podpolkovnik Peterlin, ki sta bila tedaj v Ljubljani, čeprav bi po mnenju mnogih morala biti pri svoji vojski na terenu.
Dejstvo je, da je protirevolucionarna stran naredila marsikatero napako, je pa tudi res, da je v tistih izjemno težkih razmerah bilo skoraj nemogoče vedno najti prave rešitve. Nasprotna stran pri svojem boju za oblast ni poznala nobenih meja, bilo ji je dovoljeno vsako sredstvo. Protirevolucionarji pa so bili zavezani pravilom civilne družbe, zato jim marsikatero sredstvo ni bilo dovoljeno in njihova učinkovitost je bila omejena. Namen vaške straže v Pudobu je bil zaščititi življenje vaščanov in njihovo premoženje. Ta namen so stražarji imeli pod Italijani in tudi po njihovem odhodu. Kako naj se odločijo v izredni situaciji, ki je nastala s prihodom partizanske brigade pred Pudob? Če se bodo upirali, bo vas razrušena, mrtve tudi žene, otroci in starci, če pa se vdajo, je vsem zajamčeno vsaj življenje. Ko so v Kovačevi hiši tako tehtali, se je njihova tehtnica nagnila na stran vdaje. Seveda pri tem niso pomislili, ali pa so pomislek namerno prezrli, da nasprotnikovim jamstvom ne morejo zaupati. Še vedno so si predstavljali, da so njegove moralne norme podobne njihovim. Vendar so se hudo zmotili, kajti napadalci Pudoba so imeli osvoboditev samo na jeziku, v resnici pa so opravljali revolucijo. Morda je že odveč, vendar bomo za konec še enkrat ponovili, da napad na Pudob 13. septembra 1943 ni bil osvobodilni boj, kot ga je imenoval kronist Šercerjeve brigade , ampak prava državljanska vojna.