Avtor: Justin Stanovnik

stran: 042

Žale, 25. maj 2002
Zbrali smo se za blagoslovitev prenovljenega groba prof. Ernesta Tomca. Ob tem čutimo, da ne bi bilo prav, da bi ta slovesnost šla mimo, ne da bi si postavili vprašanje – za nas, ki smo ga poznali, pa tudi za tiste, ki ga niso – kdo je bil prof. Tomec. Odgovor je tukaj, zapisan na plošči, ki sedaj pokriva njegov grob: veliki vzgojitelj slovenske katoliške mladine. Tisti, ki so ga poznali, so mislili, da bodo s to preprosto in monumentalno izjavo mogli povedati sebi in prihodnosti, kdo je prof. Tomec bil: veliki vzgojitelj slovenske katoliške mladine.
Kako je prišlo do tega, da je prof. Tomec oblikoval svoje življenje v ta lik in to podobo? Ali mu je to bilo v zibelko položeno, ali ga je čas takega poklical? Gotovo je bil Tomec, kot vsak izreden človek, obdarovan, toda takšnega, kakršen se je dvignil v slovenskem prostoru, kakršnega so doživeli sodobniki in kakršen je šel v zgodovino, takšnega je poklical čas. Profesor Tomec je imel to v sebi, da je usmerjal svoj vzgojiteljski poseg tako, kakor so zahtevale razmere, v katerih se je znašla Cerkev in slovenska katoliška kultura. Mislil je, da morajo katoličani registrirati dve bistveni stvari, ki sta določali novi čas. Najprej je bilo tu načelo individualne izbire, ki ga je v katolištvo prineslo tako imenovano mladinsko gibanje in ki je dajalo prednost osebni duhovnosti na račun univerzalne ustanove z njeno doktrino in njenimi splošnimi načeli. Izbira, utemeljena na posamezniku, pa ni nikoli varna pred tem, da zapade v poljubnost, pač po načelu, najprej izbira in potem šele utemeljitev – za utemeljitev pa se ve, da človek, potem ko se je enkrat odločil, nikoli ni v zadregi. Razmere so torej prinesle omehčan duhovni in kulturni prostor, v katerem je človek bil sicer poklican k prostosti, a je bil hkrati v njem brez tradicionalne zavarovanosti. Druga pa je bila z njo povezana in je iz nje deloma izhajala. Razmere so prinesle namreč tudi to, da je bil krščanski svet, že načet od modernistične korozije, nenadoma tudi neposredno napaden svet. Nič dramatičnega se še ni zgodilo, a je bilo jasno, da je krščanstvo oblegano mesto. Napadle so ga sile, ki so izšle iz evropskega liberalizma, a na nelegitimen način, in so se zato, ko so se enkrat osamosvojile, obrnile proti njemu samemu. Vodila je te sile boljševiška leninska elita, izbrana skupina revolucionarnih profesionalcev, ki so nastopali v dvojnem modusu: s konsekventno koncipirano in rigorozno vodeno organizacijo in z utopično ideologijo. Pred obojim so bili katoličani v podrejenem položaju zaradi svoje bistvene civilnosti in zaradi svoje duhovne in kulturne vezanosti.

stran: 043

Brezhibno koncipirana in monolitno vodena organizacija je komunistom dajala veliko revolucionarno fleksibilnost, utopične napovedi o celostni rešitvi človeka v kontekstu zgodovine pa so neustavljivo vlekle nase široke množice in nič manj šolane ljudi. Prvenstveni predmet napada so bili katoličani, in sicer zato, ker so zaradi inherentne avtonomnosti predstavljali največjo oviro ambicijam totalitarne revolucije. Zgodovina je potem to dokazala: vsi so se lahko umaknili, samo katoličani se niso mogli.
Tomčev odziv na te razmere je bil luciden in izviren. Njegova lucidnost se je pokazala v tem, da je oba aspekta kulturnega položaja zagledal v tako jasnih konturah, da niso dopuščale nobenih utvar. Njegova izvirnost pa je bila v tem, da je za oboje, za konsolidacijo integralne krščanske drže in za boj proti komunistični agresiji, iznašel svojstven način. Ali je bila takšna njegova narava – njegova indoles ali njegov ethos, kot bi rekel stari Heraklit – ali je torej deloval iz sebe, ali pa je njegova rešitev izhajala iz razumetja sil, ki so se grozeče dvigale na obzorju slovenstva in katolištva, je kljub vsemu manj važno kot njegova specifična rešitev. Ta je bila v tem, da se je od dveh možnosti, ki se pred človekom s takšnimi ambicijami nujno pokažeta, odločil za to, kar bomo tu poimenovali z besedo biti. Kaj s tem mislimo, se bo bolj jasno pokazalo, če pomislimo, da bi se po sebi lahko odločil tudi za čisto duhovni in miselni angažma, za zgodovinsko in filozofsko zajetje stanja, za spoznanje, za uvid, za resnico – po sebi bi lahko tudi uvidel, da je treba doseči notranjo trdnost katoliškega sveta z napori čiste refleksije. Toda, kakor so se profesorju Tomcu kazale stvari, je bilo razumetje sveta važno, a še daleč ne tako važno kot obstajanje v svetu. To se mu je zdelo, da zahteva njegov specifični čas.
Tomec je hotel vzgojiti mlade ljudi, ki bodo pripravljeni biti elita – to se pravi, na vzoren način krščansko in katoliško obstajati. To obstajanje je postavil na tri temelje: vera, načela, oblikovalna volja.
V vero so bile vključene tri stvari: molitev, obredi in zakramenti. Na vsaki od njih sta stala dva poudarka: pogostost in intenzivnost. Versko udejanjanje naj bi postalo neločljivi del vsakega dne, vdelano v integralni ritem življenja. Vera naj bi postala način življenja.
Druga važna stvar so bila načela. Na listih, ki jih je zapustil po smrti, stojijo tudi tile stavki: »Kajti duh je, ki vlada, in splošno načelo. Splošnost pojma je tisto, kar duhu daje možnost vlade.« Brez načel je človek igra trenutnih vtisov. Nekje pravi: »Neodvisnost je možna samo, če nas vodi abstraktno načelo.« Za Tomca je načelo edini prostor, ki omogoča duhu normalno delovanje. Načela postavljajo človeka, ker mu zagotavljajo stalnost in doslednost ravnanja in odločanja.
Tretji način Tomčeve postavitve človeka pa je bilo osebnostno obstajanje, morda bi kdo rekel tudi etično ali moralno obstajanje. S tem mislimo dolžnosti, ki jih ima človek do sebe in družbe, na primer do mladčevske organizacije. Na tem področju je imel Tomec resnično impozantne uspehe. Morda je tu mesto, da povemo, da so bili mladci posebni ljudje, zagotovo takih pred njimi ni bilo in čisto lahko, da jih nikoli ne bo. To so bili ljudje, za katere je eminentno veljalo, da hočejo iz sebe nekaj narediti; imeli so ambicijo, sebe izdelati. Notranji vzgon, ki je nosil organizacijo, je zajel vsakega člana s svojo oblikovalno energijo in dajal poseben ton njegovemu odnosu do sebe in drugih. Če začneš danes o tem govoriti, kmalu začutiš, tudi če te vljudno poslušajo, da te ne razumejo – tako je ideja oblikovanja samega sebe izginila iz obtoka. Toda v mladčevskem jeziku je bila žrtev, ki je v središču vsakega samooblikovanja, najobičajnejša beseda. Pri tem ne moremo, da ne bi pomislili, da so se taki ljudje morali spopadati s skojevci, vosovci, oznovci! Kako neenak boj je to bil.
Zgodovina je nato, kakor veste, potekala tako, da so mladci zvečine postali žrtve v najvišjem pomenu te besede: da so žrtvovali sebe ali svoje življenje. Nekateri so bili pomorjeni že med vojno, drugi – morda 150, morda 200 – pa v moriji po vojni. Vse je bilo tako, kakor da bi se nekaj let pripravljali na to zadnje dejanje. Človek pomisli: kakor da bi bili igralci v nekem še ne povsem doumljenem scenariju.

stran: 044

Profesor Tomec je torej hotel postaviti organizirano skupino mladih ljudi, ki bi mogli kljubovati času s tem, da bi bili, v poudarjenem pomenu te besede, to, za kar so se odločili, da bodo. Ni jih vzgajal za premišljevalce, tuhtavce, umovalce. Ni jih sicer odvračal od misli, a jim je svetoval, naj ji posvetijo le toliko časa in toliko energij, da bodo mogli na bolj utemeljen način biti. Osnovna mladčevska beseda je bila biti. Temu je služila knjižna zbirka Naša pot, kjer so izhajale na primer papeške okrožnice: Immortale Dei, Quadragesimo anno, Divini Redemptoris; kjer so izšle tri Ušeničnikove knjige, Katoliška načela, Dialektični materializem, Obrisi socialnega vprašanja; kjer so izšli Odarjevi Temelji organizacij. Temu je služil tudi tednik Mi mladi borci, ki se je od leta 1936 odzival na dnevna dogajanja v Cerkvi in družbi, doma in po svetu. A vseeno velja, da mladčevska beseda ni bila brati, ampak biti. Če prav pomislimo, je tudi to bila žrtev, vsaj za mnoge: odpovedati se samozadostnosti in razkošju misli in se podati na trdo pot življenja, ki je za mladca pomenila oblikovanje sebe in svojega okolja.
Mladčevsko obdobje je trajalo eno desetletje. To so bila trideseta leta preteklega stoletja. Ko se danes ozremo nazaj, vidimo, da so bili, čeprav so se odločili, da bodo služili, v resnici uporniki.
Uprli so se brezskrbni razprodaji političnih izkušenj in kulturnih vrednot, ki se je dogajala na katoliški levici, in vdiranju radikalne revolucionarne levice v duhovne in kulturne institucije naroda. Uporniki so bili zato, ker je oboje uživalo naklonjenost časa. Lahko bi rekli, da je čas gravitiral v to smer, zato je krščanska misel, ki je vedno, če hoče biti avtentična, v določenem sporu s svetom, v specifičnih tridesetih letih, v mladcih katoliške akcije dozorela v prepričanje, da je prišel čas, ko je obrambo krščanske kulture treba vzeti za poklic. Danes pa tudi že vemo, da so se s tem zavzeli za obrambo človekove normalnosti sploh. Ker pa je bil slovenski svet v tridesetih letih večinsko še krščanski, je profesor Tomec mislil, da bo vzorno krščansko obstajanje elitne katoliške mladine pravi način za boj z zablodami časa.

Avtor slike: Franc Popek

Opis slike: Prenovljeni grob profesorja Tomca Franc Popek

Kaj pa danes? Ni mi treba pripovedovati, kako sta se slovenski in evropski svet v šestdesetih letih spremenila. Ali še lahko govorimo o slovenskem narodu kot o katoliškem narodu? Ali še lahko govorimo o evropski kulturi kot krščanski kulturi? Danes so se vsa mnoga vprašanja zreducirala v eno samo vprašanje – v zadnje možno vprašanje: ali evropski človek še pristaja na Pascalovo umevanje človeka, da človek neskončno presega človeka; da je človek več kot človek. Ali pa je že dobila dokončno veljavo filozofska formulacija, iz katere izhaja, da je človek natanko to, kar je: bitje v prostoru in času, pokrit od prostora in časa, nič razen tega, kar je v prostoru in času – človek kot sociohistorična entiteta. V to vprašanje so se zadeve s človekom poenostavile – in zapletle.
Tomčev zgledni človek seveda ni izgubil ničesar od svojega pomena in aktualnosti – razen tega, da mu okus, ki obvladuje naš čas, ne dovoljuje demonstracije. Če hoče kaj pomeniti, mora samo biti, z ničemer drugim ne sme opozarjati nase razen s tem, da je. Zgled ali vzor tudi danes velja. Toda zaradi radikaliziranega človekovega vprašanja to ni več dovolj. Sedaj so potrebne še druge reči. Če je v tridesetih letih še bilo dovolj biti, je danes treba tudi razumeti – ali predvsem razumeti.

stran: 045

Ko ob nedeljah poslušamo v cerkvi berila in evangelije nas, vsaj včasih, obide velika gotovost. Tu berejo stvari, si rečemo, ki niso samo resnične, ampak tudi so: dokazljivo so, nismo si jih izmislili, ampak so prišle do nas že izdelane iz nekega sveta, ki ni naš svet; torej so in nekaj pomenijo, a ne bi mogle nič pomeniti, ko ne bi govorile o nas in o svetu na način, ki se sklada z izkustvom, ki ga imamo o sebi in svetu. Poleg tega so ti stavki povedani tako, kakor da bi bili dokončni. To je torej njihova izrednost: da so resnični, sprejemljivi in – dokončni. Kaj takega ne moremo prebrati v nobenem od besedil, ki jim pravijo literatura – od Grkov pa do danes. In potem, če je cerkev ob zelo prometni ulici, zaslišimo avtomobile, ki vozijo mimo, in se vprašamo, ali ima človek pravico, da se ne ustavi ob nečem, kar je pomembno, prav njega zadevajoče, objektivno, resnično in presežno. Ali ni človek – ali pa kultura in civilizacija – če se ne ustavi in gre mimo, že obsojena – obsojena v tem, da ne posameznik ne kultura ne civilizacija ne bodo dosegli tiste spopolnitve, ki jim gre in imajo do nje pravico. Samo to mislimo tu z obsojenostjo.
A sedaj pride še neka reč. Ko se namreč znajdemo pred tem, da bi – ali v resničnosti ali v domišljiji – to, kar smo doživeli, komu tudi sporočili, vidimo, da tega ne znamo. To je zato, ker pri doživetju nismo bili dovolj dolgo – in dovolj resnično, to je najbolj ključna beseda. To, kar smo doživeli, ni moglo postati tako prozorno, da bi se moglo spremeniti v besede. To je en razlog, drugi pa je ta, da ne poznamo tistih nekaj osnovnih besedil, tistih nekaj temeljnih knjig našega sedanjega časa – ne samo tistih, ki govorijo za nas, ampak tudi tistih, ki govorijo proti nam – ki bi postavile resonančni prostor za razumetje. Samo v tako izdelanem prostoru je namreč mogoče kako stvar tako razumeti, da je tudi sporočljiva.
Svet se je od časov prof. Tomca tako spremenil, da je biti sicer prva stvar, a še daleč ne edina. Danes gre tudi za misliti in razumeti – morda v pomenu, ki ga je tem besedam dal poljski teolog in filozof Josef Tischner: misliti in razumeti skupaj s kom drugim. Prihaja torej čas, ki bo gotovo povabil, naj stopijo naprej tisti, ki so pripravljeni misliti in ki bi hoteli razumeti. Za vsem pa mora biti še posebna spremljava – tudi to je specifična zahteva sedanjega časa. Krščanska kultura ima za to spremljavo posebno besedo: ljubezen. To je sicer prava beseda, a se nam zdi nekoliko ambiciozna, poleg tega pa jo je svet zelo ranil. Rabili bomo raje besedo naklonjenost in rekli, kar je treba: ničesar ne bomo mogli prav razumeti brez naklonjenosti do tega, kar bi radi razumeli; in nikomur ne bomo mogli ničesar povedati brez naklonjenosti do tistega, ki bi mu radi kaj povedali.
Ostane nam samo še to, da se prof. Ernestu Tomcu za njegovo delo zahvalimo. Njegovi učenci, šolski ali duhovni ali oboji, zbrani okoli njegovega prenovljenega groba, to radi naredimo.