Avtor: Anton Drobnič

stran: 047

Komunisti v Sloveniji so se v okviru Komunistične partije Jugoslavije, ki je bila podrejena svetovni komunistični zvezi Kominterni, na nasilno spremembo politične in družbene ureditve in na prevzem oblasti s silo orožja prizadevno pripravljali vse od konca prve svetovne vojne. Revolucijo so nekajkrat tudi poskusili začeti, vendar so ostali brez uspeha. Seveda tedaj javno niso govorili o revoluciji, ampak o boju za osvoboditev ljudstva, ki so ga po srbski predlogi (ljudstvo = narod) imenovali narodnoosvobodilni boj, čeprav vojne in sovražne okupacije še mnogo let ni bilo in tudi nihče ni vedel, da bo. Narodnoosvobodilni boj je bilo torej takrat in kasneje samo drugo ime za prikrito komunistično revolucijo, za razredno »odrešitev« ljudstva in ne boj proti okupatorju.
Komunistična partija Slovenije je že leta 1938 izrazila namen, da bo v pričakovani vojni sodelovala samo, če bo v njej imela priložnost za izvedbo razredne revolucije. Iz lastnih izkušenj je namreč vedela, da v normalnih razmerah v Sloveniji revolucije ni mogoče začeti. Po nemškem in italijanskem napadu aprila 1941 so zato komunisti s propagando in sabotažami naredili vse za notranjo destabilizacijo in razsulo v napadeni državi. To jim je uspelo in zagotovilo večkratno korist: nastale so nenormalne razmere, ugodne za začetek revolucije; prišlo je do okupacije, ki je nudila sprejemljiv okvir, izgovor in krinko za oborožene akcije, rope in umore idejnih in političnih nasprotnikov; komunisti so dobili možnost, da se dokopljejo do velikih količin orožja in drugih potrebnih sredstev.
Po sovražni okupaciji, ki je bila za namene komunistov še posebno ugodna, ker je bila Slovenija razdeljena kar na tri okupatorje, so se komunisti najprej potuhnili, saj so tedaj glede na pogodbo o prijateljstvu in nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom bili v zavezništvu z okupatorji. Dokler Hitler tega zavezništva ni prelomil, so s Protiimperialistično fronto nastopali predvsem proti imperialistom, tj. proti zahodnim zaveznikom. Zbirali so orožje in svojo organizacijo prilagodili novim razmeram.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, pa so komunisti svojo Protiimperialistično fronto za javnost in videz preoblikovali v t. i. Osvobodilno fronto, v katero so pritegnili zlasti politično in oblastno nepotešene krščanske socialiste, levičarsko usmerjene kulturnike in Sokole, za sebe pa so organizirali tajno propagandno in komunikacijsko tehniko, zlasti pa tajno politično policijo in vojsko VOS – Varnostno obveščevalno službo. Ko »sovjetski so junaki skupni boj oklicali«, kot so peli partizani, bi tudi komunisti v Sloveniji s svojo Osvobodilno fronto po ukazu Stalina in Kominterne morali začeti z omejenimi vojaškimi akcijami, zlasti z uničevanjem transportnih poti in sredstev, v pomoč nepripravljeni in ogroženi sovjetski Rdeči armadi. Revolucijo bi po tem ukazu morali odložiti na povojni čas, med vojno pa bi v boju proti sovražniku morali sodelovati z demokratičnimi strankami in drugimi silami odpora in si tako pridobiti vojaške zasluge in politični kapital za uspešen nastop po vojni.
Tega ukaza iz Moskve so se držale vse komunistične partije v Evropi in so med vojno pri odporu proti sovražniku sodelovale z drugimi odporniškimi skupinami, zlasti pa med vojno in okupacijo nikjer niso odkrito in sistematično izvajali revolucije, čeprav brez posameznih revolucionarnih poskusov in odklonov komunisti niso mogli nikjer. V Sloveniji so komunisti in njihovi zavezniki, zlasti najštevilnejši krščanski socialisti, razmišljali drugače. Na eni strani so vedeli, da po vojni z demokratičnimi sredstvi ne bodo mogli priti do oblasti, ki so jo na vsak način hoteli, za revolucijo pa bo prepozno. Na drugi strani pa so bili zaradi slepe zaverovanosti v komunistično Rusijo prepričani, da bo Rdeča armada v nekaj mesecih kot medved pohodila Nemčijo, da bo vojne prehitro konec. Zato so se odločili za drugačno pot.
Že julija 1941 so komunistični partizani začeli streljati, vendar pod njihovimi streli niso padali okupatorski vojaki, ampak neoboroženi Slovenci, njihovi resnični ali le pričakovani idejni in politični nasprotniki. Osvobodilna fronta pa je 16. septembra 1941 sprejela zloglasni Odlok o zaščiti naroda, s katerim se komunisti niso samo javno in formalno odpovedali sodelovanju z drugimi silami odpora in demokratičnimi strankami, ampak so se v nasprotju z ukazom iz Moskve in odločitvami drugih komunističnih partij sami razglasili za edinega nosilca narodovega odpora in pod smrtno kaznijo prepovedali vsak drug odpor, ki ne bi bil pod njihovim poveljstvom in nadzorom. S tem so tudi formalno uzakonili dejansko že prej začeto revolucijo v Sloveniji. Od tedaj sta bili v Sloveniji samo dve možnosti: podvreči se komunistom in sodelovati pri njihovem zločinskem nasilju ali pa veljati za »izdajalca«, ki bo sam žrtev nasilja in usmrčen. Vzporedno z nacističnim in fašističnim totalitarizmom je zavladal še absolutni komunistični terorizem. V medsebojnem učinkovanju in sodelovanju sta družno ubijala slovenski narod in uničevala njegovo kulturo in premoženje.

stran: 049

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Domačija v snegu Simon Dan

Jeseni in pozimi se je komunistično nasilje nad domačimi prebivalci stopnjevalo in spomladi leta 1942 doseglo prvi revolucionarni vrhunec. Tedaj so se partizani iz domov, kjer so bili čez zimo, spočiti vrnili v gozdove, bojna sreča na vzhodni fronti pa se je začela obračati v korist Sovjetom, kar je dajalo videz, da bo vojne konec pred novo zimo. Treba je bilo pohiteti in Slovenijo na hitro očistiti nasprotnikov revolucije. K temu so izdatno pomagali italijanski okupatorji, med katerimi so bili številni komunistični oficirji, ki so spomladi svoje nesposobne ali namerno neučinkovite posadke umaknili v večja mesta, deželo pa na milost in nemilost prepustili partizanom. Nastala so prva »osvobojena« ozemlja na Notranjskem in Dolenjskem, hkrati pa tudi nešteta partizanska morišča od Krimske jame na Notranjskem do Brezove rebri v Beli krajini, v mestih pa je VOS morila Slovence kar po domovih in na ulicah.
Komunistična revolucija je zapela visoko pesem terorja, ropov, strašnega mučenja in smrti. Razpnite čez ves svet vešala, naš bog so rop, požig, umor … je zavreščalo iz partizanskih vrst. Pobijali so vse, ki so jim bili ali za katere so mislili, da jim bodo v napoto: duhovnike in župane, kmete in hlapce, delavce in izobražence, moške in ženske, stare in mlade, tudi otroke in cele družine. Nihče se jim ni uprl, domače oblasti ni bilo, okupator svoje varovalne dolžnosti do okupiranih prebivalcev ni izpolnil. Tako so v prvih 15 mesecih okupacije partizani v t. i. Ljubljanski pokrajini sistematično in na grozovit način umorili nad tisoč neoboroženih Slovencev, medtem ko je v tem času padlo komaj nekaj deset okupatorskih vojakov, s katerimi so se samo slučajno zapletli v resen spopad. Ljudstvo je obnemelo v strahu in bolečini. Komunisti so dosegli svoj prvi cilj: Slovenci so pred njimi od strahu trepetali.

stran: 050

Poleti 1942 so Italijani svojo ofenzivo proti partizanom, ki so se razbežali in jim ušli, spremenili v vojno proti slovenskemu narodu. Na svojem pohodu čez Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino so požigali in razstreljevali slovenske vasi, preganjali prebivalce, jih odvažali v internacijo in množično pobijali talce. Zopet je v potokih tekla kri neoboroženih Slovencev, vojni zločini so se kopičili iz dneva v dan. Cilj obeh totalitarizmov, ustrahovanje in uničenje Slovencev, je bil vedno bliže. Iz silnega strahu in obupne stiske se je porodil oborožen odpor proti revoluciji. Ogroženi prebivalci so od okupatorja zahtevali orožje, da se bodo sami branili. Nastale so samoobrambne Vaške straže, ki so za eno leto ustavile revolucionarno nasilje partizanov in s tem v veliki meri tudi nasilje okupatorjev, ki so izgubili najbolj priročen izgovor zanj.
Letos je minilo 60 let od prvega vala revolucije v Sloveniji. Za njim je po kapitulaciji Italije prišlo do novega vala nasilja, do državljanske vojne in ustanovitve Slovenskega domobranstva, ki je za leto in pol zopet ustavilo revolucijo, nato pa spomladi 1945 do krvave zmage komunizma, ki se je iztekla v 45 let trajajočo jugoslovansko boljševiško okupacijo s politično in gospodarsko diktaturo, dokler se totalitarni sistem ni zrušil v samega sebe in smo Slovenci leta 1991 z vojno izgnali zadnjega okupatorja in se narodno in državno osamosvojili.
Po 60 letih od začetka komunistične revolucije in po 11 letih od njenega poraza in osamosvojitve Slovenije, ki je po ustavi demokratična in pravna država, bi morala biti revolucija, njeni nosilci in polstoletni vzdrževalci tudi pravno obsojeni in odstranjeni iz javnega delovanja. Razen malega popravka premoženjskih krivic in razveljavitve nekaterih krivičnih sodb se ni zgodilo nič takega. Zlasti ni bil niti politično niti moralno in ne pravno nihče obsojen za začetno nasilje v letu 1942, ki je bilo neposreden vzrok za vse hudo, kar je Slovence kot posameznike in kot narod doletelo kasneje, zlasti tudi za državljansko vojno in narodni razdor, ki je za slovenski narod poleg mnogo tisoč pobitih vse do danes najbolj pogubna stvarnost.
Nasprotno, kljub razpadu komunističnega revolucionarnega sistema so komunisti obdržali vse privilegije in skoraj vso oblast, zlasti pa vse vrhove oblasti. Še naprej veljajo zakoni s komunističnim besednjakom in pojmi, ki državljane delijo na prave in neprave, sodniki in uradniki še naprej odločajo v skladu s komunističnim zapisom novejše zgodovine in zakone uporabljajo v skladu z revolucionarno razlago. Še več, namesto jasne obsodbe prejšnje totalitarne države, kakršne so bile zmožne vse druge nekdanje komunistične države, pri nas nosilci in vzdrževalci revolucije in totalitarne države po 60 letih zahtevajo, da se revolucionarno nasilje vključi v ustavo kot temelj slovenske samostojnosti, kar bi ustavno opravičilo vse zločine in vse nasilje revolucije. Temu se ni treba čuditi, saj takšno zahtevo podpirajo vladajoči oblastniki in izrecno celo predsednik republike, ki je sam veliki vojak revolucije in zamrznjeno togi komunist.
Po 60 letih so žrtve prvega revolucionarnega nasilja iz leta 1942 še vedno brez časti in brez pravic. Tedanje zločinsko nasilje je povzdignjeno na državni oltar, krivci in zagovorniki zločina so postavljeni za državne in narodove svečenike. Slovenija je v svobodnem svetu edina država, ki niti formalno ni pretrgala vezi in korenin s totalitarno preteklostjo in niti z besedami ni obsodila temnih zločinov revolucije. Neštete partizanske zločince in zločine tudi uradno še naprej pokriva z mitom narodnoosvobodilnega boja, žrtve in nasprotniki medvojnega komunističnega terorja pa so v skladu z revolucionarnim odlokom iz leta 1941 tudi v slovenski državi še vedno »narodni izdajalci« v komunistični interpretaciji. Slovenski narodni razdor v vsej njegovi pogubnosti s svojimi zakoni in oblastnimi ustanovami v vseh vejah oblasti protiustavno še naprej vzdržuje tudi samostojna Republika Slovenija.