Avtor: Justin Stanovnik

stran: 076

Od 17. do 19. oktobra letos je bila v Dellachu v Ziljski dolini tri dni trajajoča spominska prireditev, posvečena tistim kozakom, vojakom in nevojakom, ki so 1945 iskali zatočišče na avstrijskem Koroškem, a so jih Britanci v nasprotju z ženevskimi dokumenti o ravnanju z vojnimi ujetniki konec maja v Judenburgu predali enotam sovjetske KGB. Prireditve smo se udeležili tudi nekateri člani NSZ, predvsem zato, da bi se tam srečali z Nikolaiem Tolstoyem. Prireditelji, zgodovinsko društvo občine Dellach in slovenska sekcija avstrijskega radia Celovec, so na vsak način hoteli pridobiti Nikolaia Tolstoya, kot kompetentnega poznavalca in renomiranega pisatelja, da prevzame vlogo častnega gosta prireditve. Ker so vedeli za prijateljske vezi med NSZ in Tolstoyem, so se obrnili na nas, da jim pomagamo. Njihovo željo smo brez težav izpolnili.
Glavni del tridnevnega srečanja je bil že na začetku, 17. oktobra. Tega dne je bila zvečer v občinskem kulturnem domu okrogla miza z naslovom Na begu. Takoj se je videlo, da je celotna prireditev namenjena vprašanju beguncev sploh. Kozaki so bili samo téma, ob kateri so se vprašanja lahko organizirala. Kozaki so Avstrijcem ostali posebej v spominu, ozko pa so povezani tudi z Dellachom, saj so se nekatere njihove enote po prehodu iz Furlanije v Ziljsko dolino ustavile nedaleč od tega kraja.
Med udeleženci so bili nekateri domačini z zgodovinskega in dobrodelnega področja, od tujcev pa predvsem Nikolai Tolstoy, potem pa tudi dr. Igor Grdina, zgodovinar iz Ljubljane; dr. Jože Pirjevec, zgodovinar iz Trsta in znani apologet komunističnega enobeja, se ni pojavil; tako tudi ne domačin dr. Valentin Inzko z zunanjega ministrstva na Dunaju.
Najvažnejši član omizja je bil Tolstoy. Ponovil je zgodbo o vračanju kozakov, ki jo poznamo iz njegovih knjig Žrtve Jalte in Minister in pokoli. Tu je ne nameravamo ponavljati. Veliko se tudi ne bomo ustavljali ob prispevkih iz avstrijskega civilnega območja. Govorili so o moralnih, socioloških in pravnih vidikih begunstva in izgnanstva; tudi o pravici do azila, o pravici biti drugačen, biti manjšina. Začutili smo, da je to mehki bok omizja s tipično postmoderno nedorečenostjo. Poudarjali so, da mora civilizirani svet begunce in izgnance sprejemati, nič ali skoraj nič pa ni bilo povedanega o političnih režimih posameznih držav, iz katerih morajo ljudje bežati in si reševati življenje. Kot že tolikokrat nas je tudi tu iritirala nedoslednost postmodernih premišljevalcev, ki se pohujšujejo nad cvetovi zla, njihove korenine pa jih ne zanimajo. Kako naj to imenujemo? Morda novi sentimentalizem.
Bolj zanimiv je bil, vsaj za slovenske udeležence, dr. Igor Grdina. V nemško prebranem tekstu si je zadal nalogo registrirati vse oblike begunstva, ki so se dogajale na Slovenskem v preteklem stoletju: od vojnih beguncev s področja Soče do povojnega bega Slovencev izpod italijanskega fašizma v kraljevino Jugoslavijo; od seljenja slovenskih intelektualcev in proletarcev z avstrijskega Koroškega po plebiscitu 1920 v Slovenijo do izganjanja Slovencev s področja, ki so ga 1941 zasedli Nemci; govoril pa je tudi o izgonu Nemcev s Štajerskega po letu 1945 in o begu Italijanov iz Istre in Goriške v Italijo po londonskem sporazumu. Tisti, ki so morali bežati ali pa so bili pregnani, so bili zvečine Slovenci. Dr. Grdina se je pri tem potrudil, da je predočil poslušalcem razmere, ki so ali povzročile beg ali pa so vladale ob izgonu, z realnimi podatki, tako da poslušalcem ni ostala skrita količina tega duhovnega in fizičnega nasilja. Za snov pri tem seveda ni bil v zadregi.

stran: 077

Opis slike: Nikolai Tolstoy v družbi prijateljev iz Nove Slovenske zaveze

Vidno pa je dr. Grdina spremenil pristop, ko je prišel do leta 1945 in slovenskega bega na Koroško. Da bi razložil, zakaj so Slovenci bežali, je poiskal najnežnejše možnosti, ki jih daje jezik: da so Slovenci iskali zatočišče zato, ker so med vojno »odklonili sodelovanje v osvobodilnem boju pod vodstvom komunistične partije« in ker so »mislili, da pod Titovo vlado ne bodo mogli živeti«. Glede civilistov med begunci nas je poučil, da so »šli čez ocean in tako iz beguncev postali emigranti«, »domobrance (okoli 9.000) pa so Britanci poslali nazaj v domovino, kjer so jih zvečine (okoli 7.000) pobili«. To je vse. Simpatije, s katerimi smo slovenski udeleženci spremljali mučni boj z branjem nemškega besedila, so ob tem seveda začele naglo kopneti. Dogajanje, ki je bilo tako veliko, da bi se mirno lahko potegovalo za besede, kot so epoha in epohalnost, je Grdina odpravil v petih ali šestih vrsticah. Od kod ta optični defekt, smo se spraševali. Od kod ta prezir do proporcionalnosti? Od kod ta gon po minimiziranju? Tako nenadoma, tako abruptno. Čudno.
To doživetje je bilo povod, da smo nekoliko pozorneje pretresli še nekatere druge okoliščine. Na primer, zakaj so se vrli Korošci odločili, da priredijo meditacijo o begunstvu in izgnanstvu na primeru kozakov? Zakaj se niso prepustili bolj naravnim možnostim in za rdečo nit izbrali slovenske begunce iz leta 1945? Saj so jim v nekem smislu bili bližji in resničnejši, mar ne? Če ni morda tako, da so jim še vedno preveč resnični, tako da bi si ob tem morali postaviti kaka tako resnična vprašanja, da bi bila neprijetna? Na primer, kako je takrat slovenske begunce na vsakem koraku spremljala pripomba: Verfluchte Ausländer! Kako jim pri Sveti Krvi niti za šilinge niso hoteli prodajati razglednic! Kozaki pa so tako daleč hvalabogu. Ali so sploh kdaj bili tu? Poleg tega pa tudi: kako pa je sploh prišlo do tega velikega slovenskega begunskega morja? Ali ne morda zato, ker je skupna nemško-avstrijska agresija na Jugoslavijo 1941 omogočila komunistom, da so realizirali svoj revolucionarni projekt? Ali ni to odgovornost – ali pa krivda – ki bi fine duše okoli mize preveč pritisnila k tlom? Ali je to tisti razlog, ki je Grdini narekoval takšno rahločutnost?

stran: 078

Sploh je bil naš obisk v Dellachu bolj poučen kot prijeten. (Največja žalost je seveda prebiranje krajevnih napisov v dravski in ziljski dolini. Moj Bog, kje smo bili in kje smo! Namesto da bi obstajali pametno, modro, zvesto, prisebno, se vedno znova prepuščamo norostim; čim večja je katera od njih, tem bolj se ji do konca predamo. Mislili smo že, da je bil komunizem zadnja blodnja, ki smo ji dovolili, da stopi v našo hišo in našo dušo; pa je tu sedaj postkomunizem, ki mu sledimo z enako nezgrešljivim instinktom po samouničenju.)
Prijetno in vsake poti vredno se je bilo pogovarjati s Tolstoyem. Poučno pa je bilo – poleg lekcije, ki smo jo dobili na okrogli mizi – predvsem srečanje s Karlom Gottfriedom Vierkornom. To je eden od nemških oficirjev, ki so poveljevali enotam Petnajstega kozaškega konjeniškega korpusa in bili konec maja 1945 predani Sovjetom. Domnevali smo, da nam bo lahko povedal kaj zanimivega in smo se zato domenili za pogovor. Ne smemo reči, da nas je razočaral, a smo vendar pričakovali, da bo bolj oseben, da bo njegova pripoved bolj detajlirana, da se bo postavil v bolj razmišljajočo držo.
Bolj važno pa je to, česar smo se spomnili ob tem srečanju – na kar smo bili ob njem opozorjeni.
Prvič smo tu dognali nekaj važnega o slovensko-balkanskem komunizmu. Ena od propagandnih postkomunističnih floskul je tudi ta, da je bila ta podvrst bolj civilizirana, bolj človeška, bolj evrocentrična. Resnica je obratna: slovensko-balkanski komunizem se je izživel v najbolj brutalnem preziru do človeka. Naj tu opozorimo na dvoje. Od vrnjenih domobrancev so slovensko-balkanski komunisti pobili 90 %: častnike takoj, bodisi na Jesenicah bodisi v Slovenj Gradcu in Teharjah, moštvo pa do konca junija. Sovjetski komunisti pa sploh niso uprizorili nobenega množičnega ubijanja kozakov, ne ob sprejemu ne pozneje. Ob predaji so, pravi Vierkorn, pobili kozaške častnike. Toda očitno ne vseh, mogoče niti ne večine, saj je znano, da je bil poročnik Nikolai Krasnov že 1955 v Sibiriji, sicer ne bi mogel biti pomiloščen. Vierkorn ni dosleden, saj pravi, da so Sovjeti enako ravnali z Nemci kot s kozaki, nemških častnikov pa, vemo, niso pobili. Med tem, kako so Sovjeti sprejemali kozake in kako so slovensko-balkanski komunisti sprejemali domobrance, je kategorična razlika. Sovjeti so svojim kozakom dali možnost – res majhno – za preživetje.

Opis slike: Nikolai Tolstoy

Druga stvar pa izhaja iz primerjave med Gulagom in Golim otokom. Kdor je bral Solženicina in golootoške memoare, tega o tem ni treba prepričevati. Zato naj tu zadošča sumarična trditev, za katero ne dvomimo, da se vanjo izlije vsaka refleksija o Golem otoku: mogoče je tako – naša trditev empirično ne bo mogla biti nikoli potrjena, ker ni takšne narave – da česa takega, kot je Goli otok, zgodovina še ni imela na sporedu, nekaj tako rafiniranega, človeka zanikujočega, lokavega, pokvarjenega, kot je ta kardeljevsko-rankovićevski izum; mogoče je tako, da se še nikjer in nikoli ni realizirala tako čista in popolna črna luknja, iz katere so bili izsesani vsi fotoni človeškosti.
To je ena stvar. Opozorjeni smo bili na to, kakšen je bil kardeljevsko-balkanski komunizem.
Druga stvar, ki smo jo ob zgodbah v Dellachu zagledali, pa se tiče slovenskega domobranstva. Petnajsti kozaški korpus je štel petnajst tisoč kozakov in nekaj nad štiri tisoč nemškega komandnega in administrativnega osebja. Ta velika kozaška enota je bila v celoti nemško vodena. V slovenskem domobranstvu pa so bili vsi častniki in podčastniki Slovenci in so poveljevali svojim enotam izključno v slovenskem jeziku. Vse to je slehernemu domobrancu dajalo občutek, da pripada slovenski vojski. Domobranci so vedeli, da se borijo za interese slovenskega naroda – da so v odsotnosti države vojska tega naroda. Manifestacija te zavesti so bila tako imenovana protikomunistična zborovanja leta 1944. Takrat je čez slovensko deželo šlo nekaj takega kot leta 1848 in leta 1918, pravzaprav nekaj, kar je ti leti presegalo. Domobranci so vedeli, da se borijo za svojo stvar. Bili so prva slovenska vojska, ki se je borila za svojo stvar.

stran: 079