Avtor: Justin Stanovnik

stran: 062

Teharska nedelja, 6. oktober 2002
Letos sem na prostoru teharske spominske slovesnosti že zelo zgodaj – nekaj po sedmih. Ko se razgledam, opazim, da sem prvi. Se pravi, prvi od obiskovalcev; ljudje, ki postavljajo šotor za mašo, ki napeljujejo kable za ozvočenje, ki pritrjujejo zastave na drogove – izkaže se, da so to župnikovi sodelavci, zvečine študentje, pa tudi ljudje iz soseske – so seveda že na delu. Prihajajo tudi prvi gasilci, da pripravijo celotni prostor za tolikšen sprejem. Pozdravim se s tistimi, ki jih poznam iz prejšnjih let, in se – ker imam očitno še čas – odpravim naprej gor do spomenika.
Takoj se vidi, da so ga za letošnjo slovesnost nekoliko pripravili: poti naokoli so nanovo posute, stene prebarvane, marmor umit, v kripti pod oltarjem opazim sarkofag, ki ga doslej ni bilo. Stojim ob spomeniku in se ozrem kvišku: visoka zgradba se končuje z valovitim, vijugastim obronkom, ki lahko res, kakor pravijo, ponazarja črko omega. Omega je zadnja črka grškega alfabeta – tu res ne morem reči abecede – in je v krščanski kulturi že od nekdaj znamenje za konec. Tako znamenje je za kraj, kakor so Teharje, vsekakor primerno. Tu namreč ne moremo biti, ne da bi razmišljali o koncu.
Tisti, ki so v zadnjih majskih in prvih junijskih dneh leta 1945 prišli sem, so zvečine stopili naravnost v smrt. Čisto naravnost seveda ne, vmes je bilo še nekaj kilometrov na razmajanih kamionih in nekaj minut po travnatem kolovozu ali po razdrapani gozdni poti. Potem pa so stopili skozi vrata omega v večnost. V večnost! Kaj pa je to, večnost? Spomnim se starega Boethiusa: interminatae vitae tota simul atque perfecta possessio – brezkrajnega življenja vsa in hkratna in popolna posest. Pred mano se izriše groteskna podoba: osmero odsluženih džemsov, trije ovinki kolovoza, jama ali jašek ali brezno – in večnost. Kakšno nesorazmerje! Toda, ustavim misel, ko so bili še na tej strani, ali ni bilo na njih ničesar, kar bi bilo podobno temu, kar jih je čakalo na oni! Bilo je. Bila je tišina. Ko so jih vezali, so bili tiho; ko so jih suvali na kamione, so bili tiho, tako tiho, da tudi tam, prav na zadnjem koncu, ni moglo biti drugače. Tišina je bila od vsega, kar je bilo na njih, najbolj vidna. Povezovala jih je s tem, kar jih je čakalo na oni strani. Njihova telesa je izžigala žeja, iz ran jim je odtekala kri, bili so zvezani z žico, vsak sam in drug z drugim, a vendar: zakaj niso zajeli moči tam, kjer bi rekli, da je ni bilo več, ko ne bi vedeli, da so bili mladi »v srcu vsega življenja«. Zakaj niso kričali in vpili? Zakaj so šli tako tiho »v to dobro noč«? Ali jim je pradavna kultura, v katero so bili rojeni, ukazovala molčati? Ali so na tistem robu zavesti, ki jim je še ostala, ali so tam vedeli, za kaj gre? Ali pa jim je bila preprosto dana milost, da so v tišini odhajali v svojo slavo?

Opis slike: Teharje 2002

Spomenik stoji toliko višje, da se od njega lepo vidi prostor, kjer je bilo nekoč taborišče. Za trenutek se prepustim poizkusu, da bi se prestavil nazaj in se v njem zagledal. Zaprem oči, poizkusim, a se ne najdem. Na strmem loku časa mi spomin omaga in omahne. A ne brez posledic. Sedaj so tu vprašanja. Kako ste vi, ki vam takrat ni bilo ukazano iti skozi točko omega, kako ste preživeli čas, ki vam je bil podarjen? Ali ste vedeli, da ni samo vaš, ampak tudi od tistih, ki so ostali tukaj? Ali ste bili zvesti? Ali ste vedeli, da vam je bilo dano razpolagati z nečim, s čimer lahko ne bi mogli? Ali ste vedeli, da tisti, ki je tako obdarjen, ni več prost? Ali ste vedeli, da ste zavezani – da je nad vami neka zaveza? Pred sedeminpetdesetimi leti nisem nikoli pomislil, da bom moral nekoč odgovarjati na ta stroga vprašanja. Ko bi bil vedel, bi se bil bolj zbrano pripravljal na govor, ki mi ga je v sedanjem času govoriti. Zvesto bi zbiral in shranjeval besede, da bi jih sedaj mogel postaviti tja, kjer je nekoč stal veliki molk odhajajočih.

stran: 064

Prostor pod nami ni več tako prazen, kot je bil malo prej. Prihajajo prvi obiskovalci in se razgledujejo, kje bi se kazalo ustaviti. Nad prostorom še leži megla, ki me je sprejela, ko sem se začel spuščati s Trojan v Savinjsko dolino. Kot tu, tudi tam ni bila ravno gosta, tako da sem lahko hitro in varno vozil. Predvsem pa je bila take barve, da je obetala, da se bo kmalu dvignila. Ko sem šel iz Ljubljane, še v mraku, se mi je zazdelo, da imam na vetrobranskem steklu posamezne kaplje dežja. Že sem pomislil, da bo tudi teharska nedelja, tako kakor je bila nedelja v Kočevskem rogu, deževna. Potem pa sem na vzhodu zagledal tanko, svetlo črto, ki se je počasi, a vztrajno večala; megla in oblaki so se pred njo umikali in od vzhoda se je svet napolnjeval s svetlobo. Ni bilo tako, da bi lahko s Cankarjem rekel: »In rodilo se je preslavno jutro.« Zarja je bila bolj vsakdanja, skoraj bi rekel, delavniška. A z gotovostjo je napovedovala jasen in veder dan.
Posebnost letošnje teharske spominske slovesnosti je bila tudi ta, da je prišlo več ljudi kot drugekrati. Mogoče za petino ali četrtino več. Ko že ni kazalo najbolje, se je prostor pred oltarjem zadnje pol ure pred mašo začel pospešeno polniti, tako da je nazadnje tam stalo od tri tisoč do štiri tisoč ljudi. Prav toliko kot ljudi je tam bilo tudi spominov, na sebi doživetih ali od drugih pripovedovanih. Tako da je množica pred teharskim križem poleg svoje zunanje podobe, ki jo je bilo mogoče videti, imela še svojo notranjo, ki je ni bilo videti od zunaj, ampak jo je bilo treba odkriti. Do kraja bi jo odkril tisti, ki bi poznal vse zgodbe, ki so jih ljudje prinesli s seboj, in jih razvrstil v skupine tako, kakor katera naravno h kateri spada. Tako bi se pred njim iz mnogih delov sestavila velika slika, ki bi na tisoč načinov govorila o eni sami stvari.
Kakor že tolikokrat doslej začutim veliko nemoč. Ali naj se vdam? Nekoliko mi za začetek pomaga druga posebnost letošnje teharske slovesnosti. Ne samo, da je prišlo več ljudi, ampak so tisti, ki so prišli, bili tam na poseben način. To ni bilo samo moje opažanje (in zato varljivo), ampak neizzvano mnenje mnogih. Tudi ni dejstva, da je množica duhovno navzoča, mogoče ponarediti. Ta navzočnost je ali pa je ni. In na Teharjah je bila letos izkazana na način, ki ga ni bilo mogoče ne videti: v tem, kako so ljudje prihajali in kako so tam, kjer so obstali, tudi stali do konca, dokler ni bila izrečena zadnja beseda; v tem, kako so poslušali ne samo obredne besede, ampak tudi škofovo homilijo in govore med spominskim delom po maši: poslušali so tako, kakor poslušajo tisti, ki želijo razumeti. Ljudje, ki so bili letos na Teharjah, so prišli zato, da bi bili potolaženi – potolaženi s tem, da bi razumeli. Tako tudi duhovna podoba teharskega spominskega zbora ni bila v celoti skrita.
Toda jaz sem hotel priti tudi do druge, do tiste, ki jo sestavljajo spomini, izkušnje, zgodovina. V pičlih dveh urah! Ali ni to malo preambiciozno? A vseeno poizkusim. Najprej so me zanimali motivi, zakaj ljudje prihajajo.
»Ne, nikogar nimam tukaj,« pravi gospa iz Gorenje vasi. »Jaz prihajam zato, ker vem, kakšni ljudje so bili tukaj. Jaz prihajam zaradi ljudi, veste, zaradi ljudi!« Ne pravi »ljudi«, ampak narečno »ledi«, kar njenim besedam daje posebno resničnost. Začutim, da sem slišal nekaj, kar je bilo v nekom velikokrat pretehtano in premišljeno. Nekateri pa prihajajo iz čisto določenih spominov. Človek s Krke na Dolenjskem se je kot železničar šestnajst let vozil iz Ljubljane v Maribor in nazaj in se vsakič, ko se je peljal mimo Teharij, oziral v smer, kjer je mislil, da morajo biti. Za Teharje je vedel skoraj od začetka. Zanje mu je že prvi teden junija povedal Janez Ozimek, ki je pobegnil s Hrastniškega hriba. »Saj je vedel, da sem zanesljiv človek.« V tistih dveh mesecih, ki jih je Janez preživel v bližini doma, da bi prišel nekoliko k sebi, sta se nekajkrat dobila v gozdu. V tistih razgovorih je marsikaj zvedel o tem kraju. Spomin na to ga vsako leto pripelje sem.
Kristina iz Smrečja pri Svetih Treh Kraljih prihaja z možem in tremi otroki sem deloma zaradi očeta, ki je kot mladoletni domobranec tu preživel nekaj mesecev. A bi mogoče prihajala tudi brez te vezi. Zdi se, da jima z možem ni tuj globlji ali širši pomen Teharij: čutita, da se je tu dogajalo nekaj pomembnega, človeško in zgodovinsko. Nekaj, kar ima vzročno zvezo s sedanjostjo. Odhajam z občutkom, da sta mi sporočila nekaj pomembnega: da mora človek stati v zgodovini.

stran: 065

Opis slike: Teharje 2002 – Govori škof dr. Anton Stres

Nekatera srečanja so kratka, spregovorimo le besedo ali dve, nekatera pa prerastejo v zgodbo, ki nakazuje širše razsežnosti. Takšna je zgodba gospe Marije, ki sedaj živi v Ljubljani, doma pa je iz Sodražice na Dolenjskem. Tam je bil njen oče med vojno župan. Na Velikem Osolniku je jeseni 1943 padel eden njenih bratov, sama pa je med vojno hodila v Ljubljani v šolo. Ko je 5. maja 1945 zvedela, da se Dolenjci zbirajo na Prulah, da bi skupaj šli na Koroško, je šla pogledat, če tam ni tudi kdo od domačih. Hodila je med tistimi vozmi, med konji in voli, in spraševala ljudi o očetu, katerega je predvsem pričakovala, a ga ni bilo. Prepričana, da ga bo našla na Koroškem, je sedla na voz, na katerem je že bila njena domača prijateljica, hčerka poročnika Ivana Skvarče, domobranskega komandanta pri Svetem Gregorju. Na Koroškem o očetu ni bilo ne duha ne sluha – pozneje je zvedela, da se je medtem doma skrival – zato je ostala kar pri Skvarči v vojaškem taborišču. Z njim se je tudi vrnila in v začetku junija prišla v Teharje, kjer so jo dodelili v žensko barako. »Ali se spomnite tega gorja? Ali se spomnite Slovenj Gradca? Ali se spomnite Celja?« Mene pa najbolj zanima, če kaj ve, kako so odvažali ženske iz taborišča na morišče na Hrastniškem hribu. Spomni se drugega odbiranja, ko jih niso zajeli na slepo. Takrat so jih klicali, najprej v baraki, potem pa še enkrat pred kamionom. To drugo klicanje jo je rešilo. Izkazalo se je namreč, da sta bili v Teharjah dve dekleti z istim priimkom in imenom. Po informacijah, ki so jih partizani medtem dobili s terena, se je izkazalo, da hočejo ono drugo in ne njo. Tako je ostala. Dobro se tudi spominja bolniške sestre Lojze Frančič, poznejše zdravnice Lojzke Berdenove iz Šentjerneja, ki je zaradi zrelosti in samozavesti postala središče njene teharske druščine. Le tako je sploh bilo mogoče preživeti. Na poti domov se je spretno izmikala nevarnim srečanjem z Ozno. Ko pa je v Ribnici izstopila, so jo prijeli in za štirinajst dni zaprli. Ali je doma našla očeta, mi v gneči, ki se je medtem naredila okoli naju, ni bilo več mogoče izvedeti.
Cela povest bi lahko nastala iz zgodbe, ki jo pove gospa Breda iz Maribora. Tu je bil junija 1945 nekaj časa tudi njen oče Rudolf Tršinar. Z mamo sta to vedeli, zato sta prišli iz Ljubljane, da bi, če je mogoče, z njim vzpostavili stik. Kako pa sta zvedeli, da je tukaj? Očeta so kot bolničarja v domobranski saniteti mnogi ljudje poznali. Neki mladoletni domobranec je, potem ko so ga izpustili, Tršinarjevim povedal, da ga je videl. Tako sta ga z mamo šli iskat. Zvedeli sta za taborišče in nazadnje prišli v Bukovžlak. Prespali sta pri nekih ljudeh v vasi – »Je že Bog tako dal. Čisto tuji ljudje so naju vzeli.« Izkazalo se je, da je bila gospa, pri kateri sta prenočili, kuharica v taborišču. Obljubila jima je, da ju bo skušala spraviti noter. Drugi dan je gospa prijela enajstletno Bredo za roko – mati se je medtem skrila za neko drevo – in skušala tudi za deklico izboriti vstop v lager. »Bog ve, kaj bi bilo, če bi ji uspelo. Mogoče se sedajle midva ne bi pogovarjala.« Z mamo sva se vrnili v Ljubljano in čez deset let po neki gospe, ki ga je tu sama videla, dobili končno potrdilo, da je res bil v Teharjah. Odpeljali naj bi ga bili konec junija, morda v noči na 29. junij, ko jih je največ odšlo. Datum se z mojim poznavanjem stvari nikakor ne sklada, a naj bo zapisano, kakor je gospa Breda povedala oziroma slišala. Potem se ozre naokoli. »Kako je tu vse drugače! Nekoč so tod okoli bili samo gozdovi. Ko sem prvič leta 1990 prišla sem, sem rekla, saj to ni to.« Rad ji pritrdim. Tudi jaz se spominjam borovih gozdov, tako da cerkve pri Sv. Ani nad nami sploh nismo videli. Samo zvonjenje je prihajalo dol do nas – iz nekega povsem drugega sveta.

stran: 066

Opis slike: Teharje 2002 – Govori tajnik NSZ Stane Štrbenk

Posebnost nekaterih obiskovalcev je v tem, da jih na Teharje ne veže samo ena vez, ampak več. Tak je gospod Anton iz Logatca, pravzaprav iz Rovt. Njegovih vezi je osem: brat Jože, bratranca Vavken in pet stricev – pet bratov Gantar iz Petkovca. Anton je ravno toliko star, da ga dogodki niso zajeli, a jih je napeto spremljal in se jih natanko spominja. Spominja se ljudi iz svojega kraja, ki so na tej prehodni teharski postaji živeli nekaj dni, spominja pa se tudi, kako so se hiše po Rovtah ob koncu vojne praznile in nekatere ostale prazne za zmerom. Spominja se tudi, kako sta se s sestrico stiskala v obcestnem jarku, medtem ko so krogle žvižgale nad njima. Kako so Italijani streljali ljudi, ki so jih zajeli nad Peskom, ko so se vračali od maše v Podlipi. Kako so partizani obračunavali z ljudmi v Češirkovem gozdu. Revolucija in državljanska vojna!
Nekateri pogovor tudi odklonijo. Gospod in gospa iz Maribora naredita to vljudno, z mnogim opravičevanjem. Brez potrebe. Vsakdo ima pravico, da za pogovor ni razpoložen; vsakdo ima pravico imeti živce, ki tako intenzivnega spominjanja, kot ga zahteva pogovor, ne bi prenesli. Razidemo se kot prijatelji. Odhajam lahek, ker čutim, da sta me razumela. Omenimo še možnost, da se vidimo na vernih duš dan, ko župnija tu priredi versko komemoracijo. Onadva se te vedno udeležita.
Poleg daljših je tu, kot je že rečeno, tudi nekaj bežnih srečanj. Marjan Šifrer, nekdanji poslanec, potoži, da je v zadnji Zavezi našel ime Ehrlich trikrat napisano brez »h«. Gospod profesor da je bil glede tega posebno natančen. Obljubim mu, da se bomo urednik in lektorji v tem popravili in se mu obenem zahvalim za opozorilo in natančno branje. Gospa iz Valične vasi pri Zagradcu pravi, da bi Nova Slovenska zaveza prav storila, če bi vsako leto poskrbela za vodiča, ki bi obiskovalcem razložil, kaj in kje je bilo kaj na Teharjah. Ona in drugi bi potem vsemu lažje sledili, če bi imeli opredmeteno predstavo. Misel se mi zdi dobra, a jo opozorim, da bodo v tem primeru morali pač priti uro ali dve prej.

stran: 067

Ko v množici zagledam znan obraz, stopim bliže. To je šolska sestra, ki se je nekoč udeleževala branja angleških tekstov, ki sem ga organiziral in vodil na Teološki fakulteti. »Ali kaj poslušate BBC? Ali predelate vsak dan vsaj eno angleško besedilo? Ali si vsak večer v notes zapišete pet neznanih besed in jih naslednji dan vsaj desetkrat ponovite? Na srečo se kmalu zavem, da poučujem …
Ne vem, koliko Celjanov prihaja na Teharje, kakšnega pa srečam vsako leto. Gospod, ki ga spoznam, pripelje očeta, a prihaja tudi zaradi sebe. Izrabim priliko in vprašam: Razmerje Celje–Teharje, kakšno je? Določeni krogi bi radi celo reč pometli pod preprogo, drugi pa se zavedajo, da je to bila velika tragedija in da je treba o njej govoriti – v spomin in opomin. Nasploh opaža v mestu porast humanizma, kakor se izrazi. Tudi pri ljudeh nasprotnega tabora.
Nazadnje naj se dotaknem pogovora z dvema duhovnikoma. Do njiju sem prišel šele po maši, a naj ju navedem kar tu. S prvim se še nisem srečal, a ga po pripovedovanju poznam. To je mladi cerkniški kaplan Marko Košnik. O njem mi je pripovedovala naturalizirana Cerkničanka Marija Zgonc. Vprašam ga, kakšno sporočilo je razbral iz letošnje slovesnosti. »Oh, sporočil je več,« pravi. »Ne vem, katero bi izbral. Vse sem globoko doživljal. Tukaj je čakalo na smrt pet mojih stricev.« Počasi pride na dan, da kaplan Marko izhaja iz znane šentjoške družine Kavčičev. Potem mi je na mah vse jasno. Obenem spet pomislim: Kakšen davek je terjala ta novoveška Sfinga. Kot da bi uganil, kaj mislim, pravi duhovnik: »Ko pa gledam okoli sebe, me včasih prime tudi jeza.« Zdi se mi umestno, da dodam: »Jezo sicer premagujemo, prav pa je, da v nas nastaja in da jo imamo.«
Drugi duhovnik, s katerim izmenjava nekaj besedi, je župnik iz Frankolovega, Vinko Rančigaj. Vidim ga hiteti po poti proti križu, potem ko je večina že odšla. Ob desetih je imel doma mašo, zato prihaja šele sedaj. Izkaže se, da se poznava prek Zaveze. Takoj se vidi, da je to človek, ki se zanima za svet okoli sebe. Posebno dobro pozna stvari, ki so se dogajale okoli Celja. Preideva na strašni nemški zločin v Frankolovem. Rad bi ga vprašal, kakšno je razmerje med Teharjami in Frankolovim, a sedaj za daljši pogovor ne bo časa. Sam bi na hitrico rekel, da je med njima neko obratno sorazmerje: teharski zločin so povzročili Nemci (ko ne bi bilo druge svetovne vojne, komunisti ne bi mogli sprožiti revolucije in ne bi bilo nobenih domobrancev), izvršili pa so ga partizani. Frankolovski zločin pa so povzročili partizani (s svojim neodgovornim napadom in nepripravljenostjo braniti nedolžne žrtve), izvršili pa so ga Nemci.
Najbrž se mi ne bo zamerilo, da sem med kontakti, ki sem jih tako vzpostavljal, nekoliko tudi mislil na revijo Zaveza. Med obiskovalci sem seveda našel veliko naročnikov. Nekateri pa jo posebej kupujejo in to dvakrat na leto: v Kočevskem rogu in na Teharjah. Z zadovoljstvom ugotavljam, da jim je revija nasploh všeč. Pohval ne izzivam, če jih pa slišim, se dobro počutim. Sramota, si mislim, že skoraj tri četrt stoletja imam za sabo, pa sem še vedno rad pohvaljen. Če bi prišel v roke kakemu duhovnemu voditelju, mi ne bi bilo lahko.
Odpravim se dol proti stojnici, kjer se prodajajo publikacije Nove Slovenske zaveze, predvsem Zaveza. Ko zaslišim glas ene od Ložarjevih gospe, ki skrbijo za prodajo: »Tule je za vas še ena Zaveza. Čez sto strani ima. Tudi o Teharjah je v njej čudovit članek. Res se lepo bere, ne bo vam žal.« Ko vidim, da dekle, ki je bila predmet postopka, seže v torbico, vem, da je posel narejen. Ko se potem z njo spustim v pogovor, se izkaže, da je doma od tam, kjer bije srce Suhe krajine, iz Zvirč, iz znamenite Kastelčeve hiše. Obljubi mi, da mi bo sporočila svoje vtise.
Med mašo sem tudi jaz obstal tam, kjer me je ujel njen začetek. Sedaj se vsi obrnemo k oltarju, kjer se začno dogajati edine zares važne reči. Berilo je kot vedno bral naš prijatelj Hočevar. Kako tolažljivo, pomislim, če je kaj, kar se ne spreminja. Vem, da pretiravam, a vendar: ni več človeka v Sloveniji, ki bi berila bral tako kot naš France. Na množico potem začnejo padati stavki: »Duše pravičnih so v božjih rokah.« »Kakor zlato jih je preizkusil.« »Sodili bodo narode in gospodovali ljudstvom.« Ko poslušamo te stavke, nismo več povsem v času. Vprašam se, zakaj vsi tako napeto poslušamo. Ali ne morda zato, ker čutimo, da z njimi segamo k izviru svoje biti. Nato preberejo evangelij. Odlomek je sestavljen iz tolažljivih stavkov: »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« »To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim.« »To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, imel večno življenje.« To je Kristusov evangelij. Tišina ki zavlada, je stopnjevana do skrajnih mej. Le kaj se je letos z menoj in z ljudmi zgodilo, se sprašujem. Take tišine v Teharjah še nismo doživeli – tišine, izhajajoče iz nepremične pozornosti. Ali se je zgodil eden od tisočev majhnih čudežev, ki se vsak dan dogajajo na svetu in omogočajo življenje? Ali je prišlo do nekega razumetja?

stran: 068

Domobranci, ki so šli skozi Teharje, so bili večidel, morda vsi, pomorjeni na kraju, ki se imenuje Hrastniški hrib. Popoldne ob štirih je tam bil drugi del letošnje teharske slovesnosti. Ob tej priliki je bila blagoslovljena spominska plošča, vdelana v skalo v bližini križa, ki so ga postavili Šentjernejčani v spomin na tam pomorjene domobrance, misleč seveda posebej na svoje fante, ki zvečine ležijo tam.
O slovesnosti na Hrastniškem hribu bomo objavili poročilo v posebnem sestavku. Jaz bi se v spomin na tisto popoldne ustavil samo ob dveh stvareh.
Slovesnost je bila, kot pravimo, ekumenska. Praktično to pomeni, da so bili navzoči Srbi (ker tam ležijo tudi srbski četniki) in Hrvati (ker tam ležijo tudi vojaki hrvaške narodnosti). Za večino beseda ekumenski – brez dvoma po naši krivdi – še vedno zveni nekoliko papirnato, tu pa je, ko je tekla ta slovesnost, dobivala resničen pomen. Njena resničnost je prihajala iz globin, kjer ležijo skupaj – neločljivo skupaj – Srbi, Hrvati in Slovenci. Nihče ni ravno tega tako rekel, a bilo je natanko tisto, kar smo vsi čutili. Vsi so tudi govorili: Srbi, Hrvati in Slovenci. Kot ilustracija našega občutja naj navedem nekaj stavkov nagovora protojereja iz Celja. »I zato se sećajmo reći evandželija, u kojem nam Gospod poručuje: Neće biti ni Grka ni Jevrejina, nego ćemo biti svi jedno u Gospodu. Zato i danes ovdje saberimo se u mislima evandželija bez obzira na nacionalne razlike i pomolimo se Gospodu za duše onih, koji ovde pod ovom zemljom leže.«
Druga stvar, o kateri bi rad spregovoril, pa je takšna, da je verjetno ne bom znal prav izraziti. V nedeljo, 6. oktobra, sem bil na Hrastniškem hribu prvič. Nekoliko sem se zakasnil v Celju, zato je bila večina že daleč pred mano, ko sem se od Pustove kmetije v dolini odpravil navkreber. Že po sto metrih mi je začelo nagajati srce. Že sem se spraševal, kako bo to šlo, in bilo mi je malce žal, da sem se odpravil peš. Vrniti pa se nisem hotel. Nazadnje, že proti koncu poti, sem se moral ustaviti vsakih nekaj metrov. O tem pripovedujem zato, ker se mi zdi važno za prikaz tega, kar me je čakalo zgoraj. Ko sem tako prišel do nekakšnega vrha – sam in s precejšnjimi težavami, kot sem omenil – se je pred mano najprej odprla majhna s travo porasla ravničina. Bila je dvesto ali tristo metrov dolga in kakih sto metrov široka, na zgornjem koncu pa se je nenadoma sunkovito dvignila v strm breg, ki se je kakor velik travnat laz zaril kakih štiristo ali petsto metrov v gozdove na vrhu in na obeh straneh.

Opis slike: Teharje 2002 – Spomenik, državna in žalna zastava

Pred mano je bilo torej nekaj kakor gora. In ta gora, pravzaprav njeno pobočje, je bilo posejano z ljudmi, tako da so na njegovih robovih stali daleč vsaksebi, proti sredini, tam, kjer je stal visok križ, pa so se zgoščevali in postajali množica. Že iz daljave, ko so glasovi šele začeli prihajati do mene, sem vedel, da molijo. Ko pa sem prišel pred strmino, je bilo jasno, da je molitev, ki jo molijo, rožni venec. Dvignil sem se še nekaj metrov in sredi ljudi zagledal molivko, ki je molila naprej. Stala je na nekoliko dvignjenem mestu, tako da so jo vsi videli in so jo vsi udeleženci nekako sprejeli za svojo vodnico. Ko sem jo pogledal, sem imel občutek, da je najbolj naravna stvar, da ravno ona moli naprej. Stala je tam, visoka in vzravnana, v črno oblečena, z rožnim vencem v roki, in izgovarjala stare, že neštetokrat ponovljene besede. A izgovarjala jih je na poseben način: zbrano in obredno, kakor da bi za njo stala velika tradicija ljudskih molivcev, neka posebna kultura, ki je postavljala zahteve glede višine in barve in ritma govora, a je vseeno bil njen glas nekaj osebnega, nekaj enkratnega in prvinskega, kakor da bi prihajal iz osebnega doživetja strašne izkušnje. Tako so na strmino in na ravničino pod njo padali zategli in posvečujoči glasovi. Ljudje so jim mrmraje odgovarjali:

stran: 069

ki je za njih bičan bil;
ki je za njih s trnjem kronan bil;
ki je za njih težki križ nesel;
Ko se je na prvi spominski slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990 zaslišala pesem Doberdob, slovenskih fantov grob in šla čez gozdove med Krenom in sosednjimi vrhovi, se je v prostoru vzpostavila napetost, ki je zajela vsakega od tisočerih navzočih in ga napolnila ne s kako mislijo, ampak z občutjem neznanskosti. Mislili smo, da kaj podobnega ne bo nikoli več.
A kar je bilo v Kočevskem rogu, je bila velikost občutja. Tu pa je sedaj bilo nekaj drugega. Tu je v nas prihajalo nekaj določenega: spopolnitev in odrešenje. Med opotekajočimi postavami teh, ki so šli proti jami, smo zagledali Njega. Zagledali smo Ga, s trnovo krono na glavi in s križem na ramah hodečega sredi njih, in na mah smo vsi doumeli: Da je vse prav in dobro. Začutili smo, da je v nas vstopila svetloba. Sredi zadnje bede in ponižanosti je pred nami rasel Smisel. Videli smo, da ti, ki se pomikajo pred nami, niso sami. Doumeli smo in videli, kako je končno in nazadnje sploh s to rečjo: da človek ni sam. Bili smo ganjeni z ganjenostjo, ki je bila svetloba. Bila je ena sama velika tolažba.
Ko smo se zadnji vračali s hriba, je dan tiho in neopazno prehajal v večer. Pravzaprav to še ni bil pravi večer, ampak tisti sladki čas, ko svetloba spreminja barvo, a še ne začne izginjati; ko ne moremo reči, da ni več pravi dan, a vemo, da ne bo več dolgo; ko s hvaležnostjo sprejmemo vsako refleksijo.

Opis slike: Hrastniški hrib – Šentjernejski župnik Anton Trpin blagoslavlja spominsko znamenje

Ko pridemo do Pustove kmetije v dolini, vidimo, da se člani Nove Slovenske zaveze z zadnjimi močmi borijo z zmedo, ki se je naredila iz množice avtomobilov in avtobusov. »Vse bom pustil in šel,« pravi Miro. Vemo, da ne bo. Od nekod pride policija in se ustavi pri enem od hrvaških avtobusov. Hrvatje pravijo: »Bodite z nami prijazni, sicer vam ne damo morja.« Vidim, da smo spet sredi življenja.