Avtor: Nada Matičič

stran: 050

stran: 051

Dva zapisa Dušana Merca v Književnih listih septembra 2002 z naslovom Učitelj kot intelektualec in njegov članek v Družini Nekaj vprašanj Alojzu Rebuli sta me vzpodbudila za sledeče razmišljanje ob moji tridesetletni praksi profesorja slovenskega jezika na strokovnih šolah. Pisatelj in učitelj D. Merc je povojno dete. Torej ni mogel biti suženj ideološkega sistema. Samo nekaj primerov:
Če si se spopadel s Cankarjevimi Hlapci, če jih torej nisi obravnaval, kot je zahteval Sistem, ampak po cankarjansko, si bil napaden: Izrabljaš Hlapce za napad na naše družbeno življenje! Neka moja kolegica je slovesno izjavila, da Hlapcev že ne bo razlagala, ker pisatelj preveč šimfa čez učitelje. V začetku petdesetih let se je močno povečal napad na verne učitelje in učence, (Glej Temna stran meseca – šolstvo!) Ob nedeljah so nekateri učenci dežurali pred cerkvami in ovajali učitelje; učitelji pa so morali pisati karakteristike učencev. Vsepovsod prevzgoja. Večerni politični tečaji za učitelje so se kar vrstili. Če si se uprl in se jih nisi udeleževal, si moral s šole. Ob Kocbekovem Strahu in pogumu je nastala kar politična histerija, kako učiteljem vcepiti drugačnega Kocbeka, takega po meri političnega sistema. Če si kot učitelj samo mimogrede omenil, da je bil Slomšek sodobnik Prešernov, si dobil črno piko. Posebnost svoje vrste so bile tudi karakteristike učiteljev. Najbolj so se odlikovali moralnopolitično neoporečni, z oceno zadovoljivo pa so se morali sprijazniti vsi, ki so bolj ali manj učili po svoje, ki so si celo predrznili kaj spregovoriti na primer o Balantiču. Ocene so seveda vplivale tudi na plače. Prešernov Krst pri Savici je bil še posebno podvržen ideološkim načelom. In zakaj so preganjali profesorja Slodnjaka?
Torej samo prgišče primerov, zaradi katerih smo se učitelji ničkolikokrat počutili kot žalostni Kačurji. Vas spreletava srh? Strah? Ha, tudi nas je!

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Zima v soncu Simon Dan

stran: 052

Večkrat smo učili po svoji nesocialistični metodi, zato je bila naša moralnopolitična karakteristika na psu. Tako utesnjevanje v ozkem političnem okviru je bilo v dolgoletnem procesu učiteljskega poklica vse prej kot psihična sprostitev. Mnogokrat smo se morali ukloniti zahtevam od zgoraj s figo v žepu. Rada sem učila. Zato. Sploh ni bila »ogromna večina slovenskih učiteljev, ki je ohranila svoje človeško in tudi krščansko dostojanstvo … tudi znotraj komunističnega sistema«. Žal, jih je bilo malo, ki so se drznili kaj narediti po svoje – ali so leteli ali so bili degradirani, kakorkoli že. Verjemite mi, hudo jim je bilo, kadar so se morali ukloniti. Morala sem »hlapčevati« več kot trideset let z občutkom, da pač ne živimo svobodno, da se moramo pretvarjati pred učenci, jim ne moremo govoriti resnice, povsod so špiclji in prepovedane čeri, predvsem v literaturi. Kritični odzivi med učenci in učitelji so bili nični – v kolikor jih pač ni sprožila sama literarna tematika. Nenehno se ponavljajočih socialističnih zgodb zaslužnih pesnikov in pisateljev pa smo imeli že čez glavo dovolj.
Pravite: »Mar mislite, da učitelji in učiteljice slovenskega jezika niso strokovno in svobodno učili slovenščino in privzgajali nam vsem ljubezen do slovenstva?« S primeri, ki sem jih zgoraj navedla, pač nismo učili svobodno, strokovnost je bila šele na drugem mestu. Veliko učiteljev je imelo rdeče knjižice in »podarjeno« izobrazbo. Pripadnost Stranki je bila torej pomembnejša od strokovnega znanja učiteljev. (Mar mislite, da je bilo v društvu pisateljev kaj drugače? Ko sem bila sprejeta v članstvo, me je predsednik takoj povabil v Partijo. Ker sem povabilo odklonila, nisem mogla nikoli nastopati na literarnih prireditvah.)
Seveda ni le stroka, »ki edina zagotavlja prostor svobodi učenca«, kot poudarja avtor članka Učitelj kot intelektualec, marveč in predvsem psihična prizadevnost in razumevanje v odnosu učitelj-učenec, torej ljubezen do poklica. Ali pa si samo učitelj, učitelj z napako.
Današnji učitelj (v demokraciji) si res težko predstavlja travme včerajšnjega, torej učitelja, ki je lahko veliko vedel in znal učiti, ki je rad učil, a je bil izigran in podrejen političnim načelom. Primerjave z današnjimi so skoroda nemogoče. A zagovorniki prejšnjega režima nas še zmerom prepričujejo: Saj ste vendar hodili v šole, na univerzo, tiskali so vam knjige, potovali ste v tujino, se lahko seznanjali z umetnostjo in znanostjo. Res je, dobro smo se oblačili in hranili, imeli smo plače in pokojnine, hodili na izlete in zabave, v gledališča in na koncerte, v naravo, celo v cerkev. Oh! in ah! Celo zrak smo lahko dihali, ki je bil kar hudo zasmrajen s politično ideologijo. In smo učili in učili, upajoč na boljše čase. Na demokracijo. Da bomo svobodno zadihali.