Avtor: Janez Grum

stran: 091

Tudi v tej fari in občini je bila skupina članov krajevne Slovenske legije /SL/, ki je spretna propaganda OF ni potegnila za seboj in se je leta 1942 drznila upreti komunističnemu nasilju. Zaradi samoobrambe pred tem nasiljem je septembra 1942 ustanovila Vaško stražo /VS/. V začetku je ta štela le 14 članov, a je število naraščalo. Zlasti pa je naraslo število njenih somišljenikov in podpornikov.
Preživelim stražarjem VS v Polju ni dano, da bi to 60-letnico proslavili javno v domačem kraju, tako kot so 14. julija letos Šentjoščani proslavili ustanovitev svoje VS. Mogoče pa je ta pomembni dogodek ohraniti v zapisani besedi. Temu je namenjen pričujoči sestavek v dveh delih.
Naj najprej navedem kratek pregled značilnih dogodkov in scen, ki so privedli člane podružnice Slovenske legije /SL/ pri D. M. v Polju /smel bi tudi reči: člane predvojnega Fantovskega odseka/ do tega, da so zaradi samoobrambe pred komunističnim terorjem – šlo je za preživetje – sprejeli puške od italijanskega okupatorja. Ta ni bil sposoben nuditi potrebno varnost niti se ni trudil zanjo.
Že sredi avgusta 1941 je v Polju skojevec ustrelil bivšega orožniškega komandirja Jožeta Sušnika, ko je opoldne prišel domov h kosilu. Njegov »greh« je bil, da je moral hoditi na svojo prejšnjo orožniško postajo na Vevčah, ki so jo bili prevzeli Italijani po prihodu v Ljubljansko pokrajino. Ker je bila poljska občina blizu Ljubljane /sedaj je njen del/, kamor je hodilo v šolo precej dijakov ter večje število moških in žensk na delo, je v začetku oktobra močno odmeval atentat na gen. Rupnika in nekaj dni kasneje tudi poskus uboja bivšega ravnatelja ljubljanske policije dr. Hacina. Oba sta bila vidna javna delavca in sposobna voditelja.
Sredi oktobra so komunistični terenci v vevški papirnici ustrelili uradnika Chiodija. Kljub italijanskemu priimku je bil po mnenju nekaterih nemško misleč. Kot značilnost časa naj omenim kratek komentar drugi dan po uboju. Ko sem šel iz kaplanije, kjer sem že nekaj let stanoval, proti cerkvi, sem srečal mežnarja Karla Pintarja, ki je bil še leto dni prej obratni zaupnik v vevški papirnici in član krščanskosocialističnega sindikata JSZ. Zaradi precej hudega prestopka /v očeh papirnice namreč: med delovnim časom je zapustil obrat in se v bližnji gostilni srečal s prijateljem, ki ga že dolgo ni videl/ ga je papirnica za zgled drugim delavcem odpustila. Nato je sprejel mesto mežnarja pri farni cerkvi, ker je prejšnji umrl. Z nekakšnim zadovoljstvom mi je Pintar rekel: »Chiodija so ustrelili.« Ker zame ni bilo dvoma, da so ta uboj izvršili terenci, sem Pintarju rekel: »Korel, ali ne uvidite, da komunisti uvajajo uboj v slovensko politično življenje? Takih manir doslej nismo poznali.« Precej začudeno me je pogledal in v zadregi odgovoril: »Chiodi je bil nam delavcem sovražen.« Z ubojem je KP računala na psihološki učinek, prav tako z ubojem orožnika Sušnika: Chiodi sovražnik delavcev, Sušnik narodni izdajalec.
V oktobru sta bila še dva poskusa uboja na Vevčah in v Polju, v Zalogu pa je bilo z nožem zabodeno neko dekle, češ da se je družila z Italijani. Slišali smo tudi o poboju očeta in matere Vehar v Verdu, kar je bil prvi tak primer.
V začetku decembra je bil ustreljen pri cerkvi sv. Jerneja v Šiški absolvent montanistike Fanouš Emmer, ker je z nekaterimi aktivnimi oficirji bivše jugoslovanske armade skušal po radiu vzpostaviti stik z gen. Mihajlovićem v Srbiji in začeti s četniško ilegalo v Sloveniji. Pri tem iskanju stikov je sodelovala majhna skupina kaplana Glavača. Uboj Fanouša Emmerja je nekatere od nas v Polju zelo vznemiril, ker smo imeli z njim nekaj stikov /a ne po Glavačevi skupini/. Naslednjega dne je bil ubit v kemični tovarni njen ravnatelj Valenčak.
Teden dni kasneje /11. decembra 1941/ je bil v Polju atentat na predsednika vplivnega metalurškega sindikata Vinka Vrankarja, ko se je vračal domov z večernega vlaka. Vrankar se kot socialdemokrat /socialist/ ni strinjal z metodami komunistov in njihovih terencev.
V začetku januarja 1942 smo slišali o ubojih vidnejšega člana SL Toneta Martinjaka in policijskega uradnika Ivana Polaka.
Dne 20. februarja je partijski terenec ustrelil predsednika zveze industrijcev Avgusta Praprotnika, finančno vplivnega člana liberalne stranke. V tistem času smo često slišali in brali še o drugih ubojih v mestu in okolici. /Bralca naj opozorim, da je seznam ubitih v tistem času v knjigi Stalinistična revolucija I., str. ¹⁶⁸⁄₆₉. Obstoji tudi novejši, dopolnjeni seznam, ki ga je sestavil časnikar Ivo Žajdela./ Vendar nekaj besed o nekaterih ubojih, ki so močno vznemirili vso Ljubljansko pokrajino, še posebej pa Ljubljano in okolico.

stran: 093

Dne 16. in 18. marca 1942 je VOS ubila študenta prava Frančka Župca in medicinca Jaroslava Kiklja. Po odločitvi KP sta bila ubita zato, ker sta prevzela mesto predsednika oz. odbornika OUL, študentovske organizacije, ki pa je bila vsaj formalno izvzeta iz fašističnega sistema. S Kikljem so bili dobri znanci vsaj trije študentje iz Polja in tudi pisec tega sestavka se je z njim nekajkrat srečal.
Junija 1942 je izginil član SL in bivšega Fantovskega odseka Janez Dimnik, kmečki sin iz Sneberij ob Savi. Za njim je bila izgubljena vsaka sled. Šele novo ustanovljena Vaška straža je okt. 1942 v nekem partizanskem bunkerju blizu Save našla poleg drugega materiala Dimnikovo sliko s pripisom na hrbtni strani »likvidiran«.
Kot uboj Župca in Kiklja je 26. maja razburil Ljubljano in vso pokrajino uboj univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Bil je splošno znan duhovnik, ki je bil dolga leta tajnik Krščanske kulturne zveze na Koroškem, ob koncu 1. svetovne vojne pa član mirovne konference v Parizu za severno mejo Slovenije. Z njim je bil ubit tudi njegov spremljevalec študent Viktor Rojic. – Istega dne je bil močno ranjen uradnik Vzajemne zavarovalnice Ivo Peršuh, ki je kot rezervni stotnik pri SL vodil priprave vojaškega značaja za upor proti okupatorju, ko bodo Angleži in jug. kralj. vlada v Londonu dali znak za upor. Dva dni kasneje je Peršuh zaradi ran umrl.
Sredi junija 1942 so bili ubiti štirje člani Mravljetove družine na Brezovici: oče in dva sinova vpričo žene oz. matere, najstarejšega Antona pa so odvedli v hribe in ga tam ubili. Vsi sinovi so bili člani dijaške Katoliške akcije in se zato večkrat srečali s člani KA iz Polja. Najstarejši sin Anton je bil sošolec pisca tega članka.
Do nas so prihajale v Ljubljano in okolico še druge vesti o številnih partizanskih ubojih ter o nasilju po Dolenjskem in Notranjskem.
V začetku avgusta je ponovno močno vznemirila poljsko faro ugrabitev žene podžupana Feliksa Pogačnika in še dveh domačink: Podbevškove in Krmčeve pri Podlipoglavu, jugovzhodno od Ljubljane. To se je zgodilo sredi dneva, ko so v mlinih skušale dobiti živež za svoje družine. Po nekaj dneh zasliševanj so partizani vse tri ubili in z njimi tudi dijaka Jožka Cankarja iz Dobrunj ter Filipa Bobnarja iz Zgornjega Kašlja. Plitvo so jih zagrebli malo pod banovinsko pristavo Razori. (Obstoji tudi trditev, da so bili zakopani nižje, na pobočju Pugleda na drugi strani doline.)
V noči od 7. na 8. avgusta 1942 so partizani prišli čez Ljubljanico, vdrli v lahko dosegljivo Pogačnikovo hišo v Zgornjem Kašlju in odvedli očeta Feliksa ter 12-letnega sina Branka v partizanski »šolski logar«, na hribu vzhodno od Lipoglava. Po več kot teden dni dolgem zasliševanju in mučenju – nekaj dni je bil napol obešen za roke, zvezane na hrbtu /kot je povedala priča, bivši partizan/ – so Feliksa napol mrtvega ustrelili in plitvo zakopali na robu »logarskega« prostora. Julija 1943 so ga vaški stražarji odkopali in ga prepeljali na pokopališče v Polju.
Komunistična partija je sklenila Pogačnika ubiti, ker je kot odbornik SL sredi maja pomagal pri oborožitvi prve četniške ilegale na Sv. Urhu in v Bizoviku. Pomagali so mu vsi člani krajevne SL. Pogačnik je podporo četnikom omenil sosedu, ta pa tega ni obdržal zase.
Ugrabitev podžupana F. Pogačnika in njegove žene Marije /bila je v visoki nosečnosti/ ter Podbevškove in Krmčeve, Cankarja in Bobnarja je silila člane krajevne SL k ustanovitvi vaške straže po zgledu VS na Št. Joštu, ki je bila ustanovljena že 19. jul. 1942. Vendar je bilo pri članih precej pomislekov, da bi sprejeli orožje od okupatorja. Pri piscu tega sestavka je bil prvi pomislek glede poučevanja na ugledni klasični gimnaziji v Ljubljani. Prof. Silvo Kopriva me je rotil, naj pustim VS in se preselim v Ljubljano, češ da bom bolj koristil, če bom poučeval, kot če bom vodil VS.
Odgovoril sem mu, da če to storim, si ne bom nikoli več upal pogledati v oči našim fantom. Zato sem mesto poveljnika sprejel, bil pa sem tudi edini rezervni oficir med temi fanti.
Proti koncu avgusta je bil v Rokodelskem domu v Ljubljani ubit njegov ravnatelj Fortunat Majdič, ki je v vodstvu SL prevzel Peršuhovo nalogo in bil poznan bivšemu odseku Slovenskih fantov v Polju kot vodja okrožja.
V noči od 29. na 30. avgust 1942 so partizani Tomšičeve brigade zažgali skladišče izdelanega papirja v papirnici Vevče in istočasno napadli karabinjersko postajo /nedaleč vzhodno od tega skladišča/ ter italijansko posadko na železniški postaji Zalog. Naslednjo noč so partizani na južni strani papirnice zažgali še skladišče lesa, ki je ležalo na desnem bregu Ljubljanice, na dobrunjski strani. Posledica teh treh partizanskih akcij je bila, da so Italijani odvedli 700 ljudi iz poljske fare, približno 300 iz sostrške in veliko iz Tomačevega, Jarš, Hrastja in drugih vasi ob Savi v internacijo na otok Rab.

stran: 094

Preden širše opišem ta dogodek, usoden za toliko ljudi, naj posežem dobre štiri mesece nazaj na dogajanje v poljski kaplaniji. Od srede aprila smo trije, ki smo stanovali v njej, ponoči stražili, ker smo spoznali, da nismo več varni, ker bi se partizani lahko približali hiši od vzhodne strani. Italijanska straža, nastanjena v stari šoli, ne bi nič pomagala. V straženje sta bila vključena tudi oba kaplana, 42-letni Matija Lamovšek in 30-letni Tone Vukšinič. /Vukšinič preživlja svoje dni v zavetišču Lipa v Torontu, Lamovšek pa je umrl leta 1984 v Argentini/. Stražili smo na ozki ploščadi v 1. nadstropju na vzhodni strani hiše. Trije ali štirje člani SL so nam bili izmenoma v pomoč. Naša oborožitev je bila šibka. Imeli smo 5 ali 6 ročnih bomb in revolver, ki sem ga kot vodni oficir prejel febr. 1941 v planinskem polku v Ribnici in ga kljub natančnemu italijanskemu pregledu na ljubljanski postaji na veliki petek 1941 srečno prinesel domov.
Kaj je bil vzrok za naše straženje? V tistem času sem večkrat spal pri odprtem oknu v sobi v 1. nadstropju na zahodni strani hiše. Neke noči, bilo je malo pred polnočjo /ki jo je kmalu naznanila ura v zvoniku/, sem slišal, da so široka vrtna vrata /del ograje/ zaškripala. Skočil sem k oknu in še videl človeka, ki je hitel ob cerkvi proti mežnariji in tam izginil na dvorišče sosednje Lampretove kmetije. Tako ga italijanska straža pred staro šolo ni mogla opaziti. Jasno mi je bilo, da je ta človek prišel z vzhodne strani. Zjutraj sem omenil kaplanoma, da v kaplaniji nismo varni pred terenci. Po nekaj dneh smo zato začeli stražiti. Kaplanu Lamovšku to ni bilo pogodu, zato je bila pri njem večkrat opazna živčna napetost, posebno v začetku. Zaskrbljeno me je vprašal: »Ali vodilni v Ljubljani sploh vidijo kakšen izhod iz te môre in negotovosti?« Odgovoril sem, da tudi oni do zdaj ne vidijo izhoda. – Sredi junija so v Št. Rupertu na Dolenjskem, kjer je bil Lamovšek doma, partizani ubili župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara. Ta vest je močno vplivala nanj.
Ko je že bila ustanovljena VS v Št. Joštu, sem mu omenil, da sem v nekaterih izložbenih oknih v Ljubljani videl sliko kmečkih fantov, ki so v navadnih oblekah stali v vrsti, na glavi imeli baretke, na ramah pa dolge puške, in da je pred skupino stal italijanski oficir z vojaškim spremstvom. /Kasneje sem zvedel, da je bil to gen. Robotti, poveljnik XI. ital. korpusa/. To je bila za Lamovška zelo vznemirljiva vest. Vprašal je: »So res morali vzeti orožje od okupatorja? Bridka je ta!« Pritrdil sem. Niti malo pa si nisem takrat predstavljal, da bom prej kot v dveh mesecih tudi sam vzel puško od okupatorja, kot so to storili v Št. Joštu.
Stražo v kaplaniji smo imeli do ustanovitve VS sredi septembra. Ali je bilo naše straženje opaženo, ne morem reči, a verjetno se je to zvedelo.
Da je bila odločitev za straženje pravilna, smo dobili potrdilo šele več let po vojni iz dveh knjig, ki so jih napisali krajevni komunisti. Ti so videli v kaplaniji krajevno središče protikomunistične dejavnosti (ZBORNIK … , 1965 in RDEČI ZALOG, 1985; tudi knjiga Podbevškove SV. URH trdi to na več mestih).
Kot že omenjeno so zaradi napadov na dve italijanski postojanki, zaradi požiga skladišča izdelanega papirja in skladišča lesa /v nočeh od 29. na 30. in 30. na 31. avgust 1942/ Italijani odpeljali več kot 1000 moških v internacijo na otok Rab.
Ta dogodek je vreden širšega zapisa.
V ponedeljek 31. avgusta so italijanski vojaki prečesali poljsko občino od Save do Ljubljanice. Vojaki so bili razporejeni v strelcih 4–5 m narazen in s puškami na strel. Skupino moških, ki so jih vojaki prignali iz hiš v središču Polja /pribl. 60 moških/, med njimi so bili tudi župnik Kete, oba kaplana in župnik – begunec z Gorenjske Andrej Šavli /Keteja so kmalu izločili, ko pa je hotel kot župnik posredovati, so ga ostro zavrnili/, so postavili pred hišo mizarskega mojstra Svetka, na sredo ceste pred nas pa kakih 15 vojakov s puškami na strel in na obeh koncih po eno težko strojnico. Čez kake četrt ure se je postavil pred nas neki italijanski polkovnik, precej visok in zavaljen, začel vpiti, da smo vsi, tudi duhovniki, komunisti, da smo vsi odgovorni za partizanske napade in požige in da zaslužimo najhujšo kazen.
Imeli smo občutek, da smo določeni za talce. Vedeli smo, da so Italijani med ofenzivo na Notranjskem kot talce ustrelili več moških. – Ko je zazvonilo poldne, so duhovniki in bližnji moški odmolili angelovo češčenje in kaplan Lamovšek je dejal kolegoma: »Pripravimo se, da bomo dali generalno odvezo.« Vendar so nas čez pribl. 15 minut odgnali na ograjeno telovadišče prosvetnega doma.

stran: 095

Iniciativi tedanjega študenta prava Martina Krannerja, ki je bil rojen v Žabnicah pod Višarjami /večkrat je šel iz Polja v rojstni kraj in je znal nekoliko italijanščine, je uspelo, da so Italijani izločili 16 fantov fantovske Marijine organizacije. Kako mu je uspelo, bo opisal sam.
Italijani so izpustili tudi omenjene tri duhovnike. Na prošnjo zastopnika vevške papirnice pa tudi tiste delavce, ki so delali v drugi ali tretji nočni izmeni. Ostalo skupino so vojaki med 4. in 5. uro popoldne odvedli na železniško postajo v Zalog, še isti večer s tovornim vlakom odpeljali v Ljubljano v belgijsko kasarno ter jih po treh dneh z vlakom odpeljali na otok Rab.
Podobno se je zgodilo istega dne v dobrunjski občini, kar je izvedla neka druga italijanska vojaška enota. Vse moške so segnali na dvorišče neke gostilne v Zadvoru in tam so morali prenočiti. Naslednji dan /1. sept./ so jih mimo papirnice in skozi Vevče prignali na telovadišče za prosvetnim domom v Polju. Na čelu sta bila sostrški župnik Franc Verce in kaplan Mirko Gande. Ta dva so izpustili šele v Polju. Tudi to skupino so odpeljali na zaloško postajo. Nekateri so bili goloroki in celo bosi, na kakršne so vojaki pač naleteli.
Med odpeljanimi v internacijo so bili predvsem kmečki ljudje, obrtniki, trgovci. Aktivistom in pristašem OF, ki so imeli večino med papirničarji in med železničarji /tudi ti so ostali na svojih mestih na železnici/, je bila internacija prizanesena, protikomunistično usmerjeni kmečki ljudje pa so bili zaradi partizanske akcije odpeljani na Rab.
Zaradi vsega doživetega v tistih dneh smo se člani SL končno odločili, da bomo v soglasju z vodstvom SL v Ljubljani tudi v Polju ustanovili VS zaradi osebne varnosti in preživetja. Zato se je prva skupina, šest ali sedem članov poljske SL, 14. sept. 1942, na kolesih /raba teh je bila takrat prepovedana, a VS Polje je bila že potrjena/ odpeljala k ljubljanskemu vodovodu v Klečah, kjer je bil začasni zbirni prostor za organiziranje vaških straž /za Dravlje, Ježico, Polje, Bizovik, najbrž tudi za Dobrovo in Brezovico/. Tam smo bili 4 dni.
Na kratko naj opišem drzen in nevaren podvig. V Klečah smo se odločili, da bomo naslednjo noč šli s puškami na ramah skoz vasi ob Savi: Kleče, Ježica, Stožice, Tomačevo, Jarše, Obrije, Sneberje, Zg. Zadobrova in nato čez železniško progo v prosvetni dom v Polje. Ker italijanski straži na železniški postaji v Polju to ni bilo javljeno, smo se odločili, da bomo dobrih 200 m vzhodno od železniške postaje preplezali dvojno žično ograjo ob železnici, čeprav je bil 200 m naprej naslednji bunker, od koder bi stražar mogel streljati na nas s strojnico. Ta prehod tja in nazaj nam je uspel. Nazaj grede smo ugotavljali, da v teh vaseh Italijani ne patruljirajo in da se ponoči terenci svobodno gibljejo ter prenašajo pošto in materialno podporo za partizane.
Dne 18. sept. smo se vrnili, seveda s puškami na ramah, v Polje približno poldrugo uro pred sončnim zahodom. Ustavili smo se na prostoru med cerkvijo in župniščem, ker se pred odhodom v Kleče nismo dogovorili, kje bo postojanka. Računali smo, da bodo Italijani v nekaj dneh zapustili prosvetni dom. Ko je župnik Kete zvedel za našo zadrego, nam je ponudil dve prazni sobi v župnišču. To je bilo vse, kar je župnik Kete storil za Vaško stražo v Polju. (Potreben bi bil poseben sestavek, ki bi ovrgel vse trditve o župniku Keteju v zvezi z ustanovitvijo Vaške straže v Polju in tudi trditve v knjigi Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 489 in 490. Obenem bi bilo treba razložiti, zakaj je bil župnik Kete v Polju hladno sprejet, in kar se neverjetno sliši: ni bil pritegnjen v nobeno organizacijo ali društvo. Fantovsko kongregacijo je vodil kaplan Vukšinič, ki je bil tudi duhovni vodja pri Fantovskem odseku, in zato Kete ni nič vedel o obstoju SL in njenih pripravah za ustanovitev VS. O tem je zvedel kasneje.)
V tistih dveh sobah smo bivali kakih 10 dni. V začetku oktobra 1942 so se Italijani izselili iz prosvetnega doma in mi smo se vselili vanj. Nismo pa stavbe utrdili, ker smo se podzavestno predajali mnenju, da v prostoru med Ljubljanico in Savo ni pričakovati partizanskega napada. A smo se zelo zmotili!
O partizanskem napadu na VS v Polju ter o glavnih akcijah in dejavnostih sploh bo podrobneje prikazano v nadaljevanju. Prej pa naj bo omenjeno prizadevanje poljske VS za rešitev internirancev iz taborišča na Rabu. To bo opisal Martin Kranner /živi v pokoju v Gorici (Italija) kot bivši telovadni in športni delavec/, ki je bil pri tem reševanju najbolj iniciativen in neposredno udeležen.